Rudi Pavšič svoje življenje posveča skrbi za slovensko narodno skupnost v Italiji

Dolgoletni predsednik Slovenske kulturno-gospodarske zveze (SKGZ), je aprila lani predal vodenje zveze Ksenji Dobrila in se vrnil k novinarstvu. Je predsednik Zadruge Novi Matajur, ki izdaja istoimenski tednik Slovencev Videmske pokrajine, in pomemben soustvarjalec njegovih vsebin.  Ostaja v središču dogajanja, svoje delo in življenje pa je opisal v knjigi z naslovom Izbral sem srednjo pot.

Naslov mu je svetoval založnik Ace Mermolja, ki ga dobro pozna. Gre pa za zgodbo iz mladih let, pojasnjuje, ko je na svojih prvih volitvah, da se ne bi zameril očetu ali materi, ki sta imela vsak svojo izbiro, dal glas socialistom. Kar pa je tako ali tako bila njegova izbira. Srednja pot pa se je pokazala tudi pri njegovem manjšinskem delu.

»Rešitve sem vedno iskal skozi dialog, skozi neko določeno umirjenost, brez ekstremov. Vedno sem računal na zdrav razum, na zdravo pamet sogovornikov in če jo imajo, bomo težave rešili, bomo prišli skupaj. To je moje vodilo še danes.«

Reševanje Primorskega dnevnika, ki se je znašel v velikih finančnih težavah, ga je pred skoraj četrt stoletja pripeljalo do vodenja SKGZ. Časi takrat res niso bili rožnati za Slovence v Italiji, zgodil se je namreč gospodarski zlom.

»Predsednik sem postal, ker se nisem potegoval za to mesto … Znašel sem se sredi strašnega vrtinca.«

Primorski dnevnik so rešili s preoblikovanjem v zadrugo in zbrali denar za plačilo dolgov, rešili so tudi del gospodarstva in vrnili ugled SKGZ, ki ga je zveza izgubila s finančnim zlomom slovenskega gospodarstva, za katerega so krivili prav njo.

Eden največji dosežkov Slovencev v Italiji v zadnjih 70 letih je, je prepričan Rudi Pavšič, sprejetje zaščitnega zakona za Slovence v Italiji leta 2001. Tudi pri tem je dejavno sodeloval. Bilo je veliko sestankov, se spominja. Ker se nerad vozi z letali, sta s predsednikom Sveta slovenskih organizacij Sergijem Pahorjem potovala z vlaki.

»Takrat sem spoznal vse italijanske vlake in njihove vozne rede. V Rimu sem bil najmanj 50-krat. Obiskala sva vse, ki so kakor koli lahko storili za sprejetje, od vlade, poslancev, senatorjev, predstavnikov Cerkve ...«

Obstajala je namreč velika možnost, da zakona zaradi iztekajočega se mandata in zavlačevanja nasprotnikov ne bi sprejeli.

Po skoraj 20 letih je večina določb tega zakona, za katere je pristojen Rim, uresničenih. Nekatere nerešene zadeve so v pristojnosti krajevnih uprav, predvsem deželnih, ocenjuje naš sogovornik.

Razmere so se izboljšale, tudi glede vidne dvojezičnosti, slovenščina ni več tako moteča, kot je bila. Dober obet je tudi obisk predsednikov obeh držav v Narodnem domu v Trstu in na Bazovici. Rudi Pavšič je podprl obisk, ki je dvignil veliko prahu.

»Lepo je kričati in nasprotovati, naslednji dan pa oditi domov. Mi živimo tu in radi bi živeli v miru, ne v napetosti od jutra do večera. Lahko razpravljamo, ali je bilo vse enakovredno, ampak odprta nam je pot, da se bomo lahko jutri mirneje lotili zgodovinskih tem.«

Časi se spreminjajo in mladi niso več tako navezani na zgodovino. Razvoj narodne skupnosti pa bo odvisen od Slovencev samih.

»Od nas bo odvisno, koliko bomo vztrajali, da bomo uveljavili svoj jezik v javnosti. Ko rečem nas, ne mislim le na Slovence v Italiji, ampak tudi v Sloveniji. Ko pridete v Italijo, namesto da greste v Tržič, greste v Monfalcone ali v Udine, ne pa v Videm. In to ni dobro.«

Mlade generacije se vse manj zavedajo obstoja narodne skupnosti v sosednjih državah, ki govori isti jezik, je do izobraževalnega sistema in odnosa matične države kritičen Rudi Pavšič.

»Zakaj govorimo o skupnem kulturnem prostoru, če ga ne udejanjimo, niti se ne trudimo zanj. To pomeni, da bo naša skupnost gravitirala v italijanski svet, kjer pa se bomo izgubili v 62 milijonih prebivalcev. Tu gre za zakone fizike. Če daš pol kozarca vina v 20 litrov vode, ne moreš trditi, da je to 'špric'.«

Kljub vsemu pa je naš gost optimist. Če ne bi bil optimist po naravi, ne bi bil dejaven v manjšini, pravi:

»Biti manjšinec je zahtevna zadeva. V primerjavi z vami, ki živite v Sloveniji, ko se zjutraj zbudite, ne razmišljate, kaj boste naredili, da boste ostali Slovenci, ker je to avtomatično. Jaz se moram vsako jutro dogovoriti, kaj bom naredil danes, da bom ostal Slovenec in ohranil našo kulturo.«

Rudi Pavšič je optimist tudi glede Narodnega doma v Trstu, narodne skupnosti in njene kulture. Če ni optimizma, skupnost ne more preživeti, pravi.

»Slovenci v Italiji smo preživeli 20 let fašizma in če ne bi bili optimistični in trdno prepričani, da imamo prav, nas ne bi bilo več.«

Še več razmišljanj Rudija Pavšiča lahko slišite v tokratni oddaji.