Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če ste kdaj kupovali čevlje v italijanski Gorici, potem poznate trgovine Kosič. Zdaj v njih dela že 3. generacija slovenske družine; tisti, ki je posel najbolj razvil in ga nato, tako kot je v navadi, prepustil svojim otrokom, je gospod Andrej Kosič. 82-letni upokojenec ima poleg smisla za čevlje in podjetništvo tudi umetniško žilico. Z njim se je pogovarjala Ana Skrt.
Upokojenec Andrej Kosič je s čevlji povezan že od otroštva
Če ste kdaj kupovali čevlje v italijanski Gorici, potem poznate trgovine Kosič. Zdaj v njih dela že 3. generacija slovenske družine; tisti, ki je posel najbolj razvil in ga nato, tako kot je v navadi, prepustil svojim otrokom, je gospod Andrej Kosič. 82-letni upokojenec ima poleg smisla za čevlje in podjetništvo tudi umetniško žilico.
Svoje otroštvo je preživel v Ilirski Bistrici, saj je oče tam služboval kot čevljar. Ko je bil star 13 let, so se vrnili v Rupo. Iznajdljivi oče je začel z novim poslom, z izdelovanjem čevljev po meri za delavce v italijanskem Tržiču. Andrej Kosič se spomni, kako je s kolesom dostavljal čevlje strankam v tovarno.
“Prvič smo šli s kolesli čez Doberdob v Tržič. To je bilo leta 1948-49 in mi je res ostalo v spominu. Takrat sem osebno nosil kovčke dol: razdelil sem naročila v tovarni, oni pa so mi plačali za čevlje. To je bil začetek.”
Po očetovi smrti je prevzel trgovino s čevlji, nato pa je s svojim smislom za podjetništvo in delavnostjo kupil še nekaj poslovnih prostorov v Gorici in ustvaril mrežo več trgovin z družinskim imenom. Tako kot je oče njemu in njegovim bratom predal posle, tako je tudi Andrej Kosič trgovine prepustil svojim otrokom, vsak je dobil svojo.
“Po letu 1964 je začel posel cveteti, veliko ljudi je prihajalo iz Jugoslavije. Takrat smo dobro in resno delali, dobil sem tudi ugoden kredit na osebno zaupanje. Odprl sem še nekaj trgovin, nato pa so v podjetje, po končani šoli, prišli tudi moji otroci. S tem gre tradicija Kosič naprej. V tistih časih od 1948-80 smo se širili, kupovali in napredovali. Zdaj je drugače. Kar smo si takrat postavili in imamo, moramo zdaj obdržati.”
Čeprav živijo na italijanski strani Gorice, vsi njegovi otroci in vnuki govorijo slovensko, saj so obiskovali slovenske šole.
“Vse kar sem napravil, sem napravil kot Slovenec in z velikim spoštovanjem do kupcev, tako Slovencev kot Italijanov. Nikoli nisem delal razlik. Slovenstvo je del mene. Povem odkritosrčno: ko se je Slovenija osamosvajala, je bila to zame ena velika zadeva.”
Andrej Kosič je tudi slikar, ki je imel že več kot 100 razstav. Likovno ustvarjanje je namreč tisto, kar počne za svojo dušo in ga kot človeka tudi izpopolnjuje.
“To je drugi del mojega življenja. Drugi del sebe sem celo življenje izražal na platnih, na slikah. Zadnje čase spet dosti rišem. Sicer sem že star, a ko ne bom imel več moči za to, bom počel pa kaj drugega.”
893 epizod
Oddaja STORŽ - Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja - odkriva številne plasti življenja v zreli dobi - od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, aktivnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve, medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Oddaja STORŽ sicer govori o starejših, namenjena pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Če ste kdaj kupovali čevlje v italijanski Gorici, potem poznate trgovine Kosič. Zdaj v njih dela že 3. generacija slovenske družine; tisti, ki je posel najbolj razvil in ga nato, tako kot je v navadi, prepustil svojim otrokom, je gospod Andrej Kosič. 82-letni upokojenec ima poleg smisla za čevlje in podjetništvo tudi umetniško žilico. Z njim se je pogovarjala Ana Skrt.
Upokojenec Andrej Kosič je s čevlji povezan že od otroštva
Če ste kdaj kupovali čevlje v italijanski Gorici, potem poznate trgovine Kosič. Zdaj v njih dela že 3. generacija slovenske družine; tisti, ki je posel najbolj razvil in ga nato, tako kot je v navadi, prepustil svojim otrokom, je gospod Andrej Kosič. 82-letni upokojenec ima poleg smisla za čevlje in podjetništvo tudi umetniško žilico.
Svoje otroštvo je preživel v Ilirski Bistrici, saj je oče tam služboval kot čevljar. Ko je bil star 13 let, so se vrnili v Rupo. Iznajdljivi oče je začel z novim poslom, z izdelovanjem čevljev po meri za delavce v italijanskem Tržiču. Andrej Kosič se spomni, kako je s kolesom dostavljal čevlje strankam v tovarno.
“Prvič smo šli s kolesli čez Doberdob v Tržič. To je bilo leta 1948-49 in mi je res ostalo v spominu. Takrat sem osebno nosil kovčke dol: razdelil sem naročila v tovarni, oni pa so mi plačali za čevlje. To je bil začetek.”
Po očetovi smrti je prevzel trgovino s čevlji, nato pa je s svojim smislom za podjetništvo in delavnostjo kupil še nekaj poslovnih prostorov v Gorici in ustvaril mrežo več trgovin z družinskim imenom. Tako kot je oče njemu in njegovim bratom predal posle, tako je tudi Andrej Kosič trgovine prepustil svojim otrokom, vsak je dobil svojo.
“Po letu 1964 je začel posel cveteti, veliko ljudi je prihajalo iz Jugoslavije. Takrat smo dobro in resno delali, dobil sem tudi ugoden kredit na osebno zaupanje. Odprl sem še nekaj trgovin, nato pa so v podjetje, po končani šoli, prišli tudi moji otroci. S tem gre tradicija Kosič naprej. V tistih časih od 1948-80 smo se širili, kupovali in napredovali. Zdaj je drugače. Kar smo si takrat postavili in imamo, moramo zdaj obdržati.”
Čeprav živijo na italijanski strani Gorice, vsi njegovi otroci in vnuki govorijo slovensko, saj so obiskovali slovenske šole.
“Vse kar sem napravil, sem napravil kot Slovenec in z velikim spoštovanjem do kupcev, tako Slovencev kot Italijanov. Nikoli nisem delal razlik. Slovenstvo je del mene. Povem odkritosrčno: ko se je Slovenija osamosvajala, je bila to zame ena velika zadeva.”
Andrej Kosič je tudi slikar, ki je imel že več kot 100 razstav. Likovno ustvarjanje je namreč tisto, kar počne za svojo dušo in ga kot človeka tudi izpopolnjuje.
“To je drugi del mojega življenja. Drugi del sebe sem celo življenje izražal na platnih, na slikah. Zadnje čase spet dosti rišem. Sicer sem že star, a ko ne bom imel več moči za to, bom počel pa kaj drugega.”
V tokratno oddajo prihaja prav poseben upokojenec. Koliko se sploh počuti upokojenca, nam bo povedal v naslednjih minutah. O načrtih za prihodnost in o tem, zakaj in kako je naredil križ čez Nepal - o vsem tem pripoveduje Viki Grošelj.
Gospa Margit Grah pri Svetem Juriju na Goričkem je najstarejša obrtnica v državi, za kar je konec lanskega leta prejela priznanje Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije. 76-letna gospa že več kot pol stoletja dela v svojem frizerskem salonu, njene stranke pa nikakor ne prihajajo zgolj iz domače občine Rogašovci pač pa tudi iz sosednje Avstrije. Trdoživa in skromna Margit, ki je že v očetov frizerski salon nekdaj prinašala vodo iz vodnjaka, se še spomni, kako se je po makadamski cesti vozila v 30 kilometrov oddaljeno Mursko Soboto, a kot pravi, so se časi tudi na podeželju zelo spremenili. Margit Grah je v njenem salonu Marjeta pri delu zmotila Lidija Kosi.
»Imeti moraš pogum, da daš svojo zgodbo v javnost,« pravi gospa Mira Smrkolj, ki živi v Podgorici pri Péčah blizu Moravč. Čeprav je poklic učiteljice opravljala z največjim veseljem, pa ima tudi vsak dan v pokoju zares zapolnjen. Veliko veselje ji predstavlja pisanje in za svoje zgodbe je prejela že marsikatero nagrado. Na natečaju Mestne knjižnice Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije je zasedla tretje mesto, tema zgodb je bila Zgodbe mojega kraja: Kako smo se nekoč zabavali. Natečaj je namreč namenjen starejšim od 60 let. Pogovor je nastal tik pred koncem leta.
Šah in atletika sta najbolj zaznamovala življenje gospoda Ludvika Cvirna. Dobro se spominja svojih šahovskih začetkov in tudi uspehe v atletiki ima v lepem spominu. Zaradi selitve v Sevnico, v kateri atletika ni bila tako razvita, je ostal aktiven v šahu, s katerim živi še danes, poleg tega je tudi uspešen ribič.
Naša tokratna gostja, gospa Majda Zabukovec Brčvak, je sicer diplomirana inženirka gradbeništva, zakaj pa jo tako zelo zanima duhovnost, bomo izvedeli v naslednjih minutah. Kdaj in zakaj je postala mojstrica Rituala hoje po žerjavici, djotiš svetovalka, terapevtka Povezave z božansko ljubeznijo?
"Vse življenje sem se ukvarjala s številkami, prišel je čas, da dam prednost besedam," pravi gospa Vika Turšič iz Topola pri Begunjah v občini Cerknica. Zato se je tudi odločila za sodelovanje na natečaju Mestne knjižnice Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije, na katerega vabijo starejše od 60 let, naslov natečaja pa je bil tokrat Zgodbe mojega kraja: Kako smo se nekoč zabavali. Gospa Vika Turšič je prejela eno od nagrad.
Tokratni sogovornik oddaje Storž ima zanimiv vzdevek, prijatelji mu pravijo kar »Dr. Pršut«. Doc. dr. Stanislav Renčelj je namreč vse življenje raziskoval suhomesnate proizvode, na prvem mestu pršut. Je tudi pobudnik organizirane proizvodnje pršuta, zaslužen je za pridobitev zaščite imena kraški pršut in še marsikaj. Dobro pozna slovensko gastronomijo, napisal je kar nekaj knjig o kulinaričnih posebnostih posameznih slovenskih pokrajin, najbližja pa mu je kraška kulinarika, ob kateri je odraščal.
Od marca do septembra je potekal natečaj Mestne knjižnice Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije za starejše od 60 let. Zbirali so zgodbe pod naslovom Zgodbe mojega kraja: Kako smo se nekoč zabavali. Podobne natečaje oziroma nagrajence smo predstavili že v preteklosti. Danes boste spoznali letošnjo drugonagrajenko, gospo Jano Cvirn, ki se je pred veliko leti preselila iz Tržiča v Sevnico. Njena zgodba ima naslov Dričanje in je spomin na njihovo družinsko zimsko veselje.
V prihodnjih minutah bomo spoznali gospo Metodo Mikuž in se naužili njenega optimizma. Izvedeli bomo, kakšen je poklic diplomatke in kaj je tista druga ljubezen, ki gospo Metodo razveseljuje tako rekoč vse življenje. V pokoju pa se je lotila še enega zanimivega projekta.
Danes bomo spoznali gospo Anico Kralj Malalan. Rodila se je v Trstu junija 1934, že od nekdaj pa živi v Trebčah pri Trstu. Je upokojena učiteljica, ki je bila veliko let predsednica Prosvetnega društva Primorec Trebče in pevka v istoimenskem društvenem zboru. Zdaj poje pri Tržaškem partizanskem pevskem zboru Pinko Tomažič in konec meseca bodo proslavili 50 let delovanja s koncertom v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu. Gospa Anica je nadvse dejavna, vedno prisotna pri dogajanju v vasi, mnoga leta tudi abonentka v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, kjer ne zamudi nobene nedeljske abonmajske predstave. Je tudi babica, ki je izjemno rada v družbi mladih.
Naš tokratni sogovornik, gospod Radovan Lango, pripoveduje zanimive zgodbe svojega življenja. Pravnika po izobrazbi zanima še marsikaj drugega, na primer zelo blizu mu je psihologija. Ima lepe spomine na vojsko, ni pa se mu težko spominjati tudi tistih manj prijaznih obdobij življenja.
Domžalska Univerza za tretje življenjsko obdobje - Društvo Lipa praznuje 25 let. Ob tej priložnosti so sinoči v prostorih Galerije Domžale odprli fotorazstavo, na prehojeno pot pa se bosta v tokratni oddaji ozrla Marjan Ravnikar in ena od mentoric.
Naš današnji sogovornik prof. dr. Marjan Pajntar je eden tistih ljudi, ki nikoli zares ne počivajo. Predvsem pa vse, kar počne, počne zares z veseljem. Pred slabima dvema mesecema je praznoval lep življenjski jubilej - 90 let. Specialist in profesor ginekologije in porodništva, zdravstveni svetnik, diplomirani psiholog in terapevt medicinske hipnoze se lahko pohvali z večdesetletnim delom, posvečenim porodnicam in njihovi bolečini. Začetnik obvladovanja bolečine s hipnozo, avtor ali soavtor več kot 350 znanstvenih in strokovnih člankov ter avtor knjige Nosečnost in vodenje poroda, je bil vodja porodniškega oddelka v kranjski bolnišnici za ginekologijo in porodništvo, 10 let je vodil tudi službo za raziskovalno delo na ljubljanski ginekološki kliniki. Je soustanovitelj evropske sekcije Mednarodnega združenja za hipnozo, zdaj neodvisne Evropske zveze za hipnozo. Vodil je projekt Kakovost v zdravstvu v Sloveniji v okviru Zdravniške zbornice. O vsem tem pripoveduje z veseljem, optimizmom in dobro voljo.
V tokratni oddaji smo spoznali gospo Bredo Zužič Žerjal. Prihaja iz Kopra in že vse življenje goji ljubezen do tujih jezikov. Ima tudi radijsko izkušnjo, saj je nekaj časa prevajala in brala stanje na cestah in mejnih prehodih ter vreme na Jadranu.
Dom upokojencev Kranj je spomladi postal nov dom tudi za našega tokratnega sogovornika. Pravzaprav ima gospod Vinko Gartnar zanimivo zgodbo. Da se je nad življenjem v domu starejših navdušil že pred upokojitvijo, namreč ni naključje. Prav sem je namreč hodil v službo - bil je kuhar.
V današnji oddaji Storž boste spoznali Benjamina Žnidaršiča, ki je izredno ustvarjalen človek in dejaven v skupnosti. Je predsednik Društva paraplegikov Istre in Krasa, pa tudi slikar, ki slika z usti, pesnik in pisatelj. Je tetraplegik, ki je na invalidskem vozičku že več kot 30 let. Pravi, da je življenje dar, ki ga je treba popolnoma izkoristiti, in da se ne smeš zapirati v svoj svet. Po 33 letih v pokoju se je letos znova zaposlil. Z Benjaminom Žnidaršičem se je pogovarjala Petra Medved.
Edvarda Kladnika v ljubljanski četrtni skupnosti Šentvid poznajo vsi. Še ko je bil zaposlen, ga je zanimalo toliko stvari, da nikoli ni prav veliko počival. Odkar je upokojen, pa se je posvetil svojim konjičkom. Izhaja namreč iz glasbene družine iz okolice Šoštanja in čeprav ni nikoli hodil v glasbeno šolo, ljubiteljsko zaigra skoraj na kateri koli instrument. V svoji prostorni in urejeni kleti hrani okoli 150 citer. Ni le zbiratelj, pač pa tudi restavrator, profesionalno pa je bil inovator. Pot do rešitev tehničnih problemov je zanj skoraj tako preprosta in premočrtna, kot je bila pot od doma v ljubljanski Litostroj. Po njegovi kleti se je z njim sprehodila Cirila Štuber.
Tokrat bo, vsaj za nekatere, naša gostja gospa, ki je več kot tri desetletja pred našimi radijskimi mikrofoni, pa tudi s TV-ekrana, nagovarjala številne poslušalce in gledalce. Številni ste se ob njeni pomoči prebujali zgodaj zjutraj ali bedeli pozno v noč. Gospo Menči Klančar, našo dolgoletno sodelavko, je obiskala in pred mikrofon povabila Karmen Štrancar Rajevec.
Naša tokratna gostja je univerzitetna diplomirana strojna inženirka in je kar 34 let v srednji tehniški šoli v Trbovljah poučevala strokovne predmete. Je tudi avtorica in soavtorica delovnih zvezkov za mehaniko, državna nagrajenka za življenjsko delo v srednjem šolstvu in soustanoviteljica S.O.S. šole. Izredno rada ima matematiko. Gostja Lucije Fatur je gospa Alenka Knez.
Gospod Leopold Rogelj ima zanimivo življenjsko zgodbo. Rojen na Uncu pri Rakeku se je izučil kar za tri poklice. Športnik po duši se je s to dejavnostjo ukvarjal vse življenje in tudi v Domu upokojencev Kranj, kjer zdaj živi, na nakaj športnih uric ni pozabil. Zadnje čase ga sicer pesti bolezen, a ostaja optimistično razpoložen. Z Lucijo Fatur sta začela pogovor o tem, kakšna je bila pot od Unca pri Rakeku do Kranja.
Neveljaven email naslov