Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če ste kdaj kupovali čevlje v italijanski Gorici, potem poznate trgovine Kosič. Zdaj v njih dela že 3. generacija slovenske družine; tisti, ki je posel najbolj razvil in ga nato, tako kot je v navadi, prepustil svojim otrokom, je gospod Andrej Kosič. 82-letni upokojenec ima poleg smisla za čevlje in podjetništvo tudi umetniško žilico. Z njim se je pogovarjala Ana Skrt.
Upokojenec Andrej Kosič je s čevlji povezan že od otroštva
Če ste kdaj kupovali čevlje v italijanski Gorici, potem poznate trgovine Kosič. Zdaj v njih dela že 3. generacija slovenske družine; tisti, ki je posel najbolj razvil in ga nato, tako kot je v navadi, prepustil svojim otrokom, je gospod Andrej Kosič. 82-letni upokojenec ima poleg smisla za čevlje in podjetništvo tudi umetniško žilico.
Svoje otroštvo je preživel v Ilirski Bistrici, saj je oče tam služboval kot čevljar. Ko je bil star 13 let, so se vrnili v Rupo. Iznajdljivi oče je začel z novim poslom, z izdelovanjem čevljev po meri za delavce v italijanskem Tržiču. Andrej Kosič se spomni, kako je s kolesom dostavljal čevlje strankam v tovarno.
“Prvič smo šli s kolesli čez Doberdob v Tržič. To je bilo leta 1948-49 in mi je res ostalo v spominu. Takrat sem osebno nosil kovčke dol: razdelil sem naročila v tovarni, oni pa so mi plačali za čevlje. To je bil začetek.”
Po očetovi smrti je prevzel trgovino s čevlji, nato pa je s svojim smislom za podjetništvo in delavnostjo kupil še nekaj poslovnih prostorov v Gorici in ustvaril mrežo več trgovin z družinskim imenom. Tako kot je oče njemu in njegovim bratom predal posle, tako je tudi Andrej Kosič trgovine prepustil svojim otrokom, vsak je dobil svojo.
“Po letu 1964 je začel posel cveteti, veliko ljudi je prihajalo iz Jugoslavije. Takrat smo dobro in resno delali, dobil sem tudi ugoden kredit na osebno zaupanje. Odprl sem še nekaj trgovin, nato pa so v podjetje, po končani šoli, prišli tudi moji otroci. S tem gre tradicija Kosič naprej. V tistih časih od 1948-80 smo se širili, kupovali in napredovali. Zdaj je drugače. Kar smo si takrat postavili in imamo, moramo zdaj obdržati.”
Čeprav živijo na italijanski strani Gorice, vsi njegovi otroci in vnuki govorijo slovensko, saj so obiskovali slovenske šole.
“Vse kar sem napravil, sem napravil kot Slovenec in z velikim spoštovanjem do kupcev, tako Slovencev kot Italijanov. Nikoli nisem delal razlik. Slovenstvo je del mene. Povem odkritosrčno: ko se je Slovenija osamosvajala, je bila to zame ena velika zadeva.”
Andrej Kosič je tudi slikar, ki je imel že več kot 100 razstav. Likovno ustvarjanje je namreč tisto, kar počne za svojo dušo in ga kot človeka tudi izpopolnjuje.
“To je drugi del mojega življenja. Drugi del sebe sem celo življenje izražal na platnih, na slikah. Zadnje čase spet dosti rišem. Sicer sem že star, a ko ne bom imel več moči za to, bom počel pa kaj drugega.”
893 epizod
Oddaja STORŽ - Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja - odkriva številne plasti življenja v zreli dobi - od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, aktivnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve, medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Oddaja STORŽ sicer govori o starejših, namenjena pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Če ste kdaj kupovali čevlje v italijanski Gorici, potem poznate trgovine Kosič. Zdaj v njih dela že 3. generacija slovenske družine; tisti, ki je posel najbolj razvil in ga nato, tako kot je v navadi, prepustil svojim otrokom, je gospod Andrej Kosič. 82-letni upokojenec ima poleg smisla za čevlje in podjetništvo tudi umetniško žilico. Z njim se je pogovarjala Ana Skrt.
Upokojenec Andrej Kosič je s čevlji povezan že od otroštva
Če ste kdaj kupovali čevlje v italijanski Gorici, potem poznate trgovine Kosič. Zdaj v njih dela že 3. generacija slovenske družine; tisti, ki je posel najbolj razvil in ga nato, tako kot je v navadi, prepustil svojim otrokom, je gospod Andrej Kosič. 82-letni upokojenec ima poleg smisla za čevlje in podjetništvo tudi umetniško žilico.
Svoje otroštvo je preživel v Ilirski Bistrici, saj je oče tam služboval kot čevljar. Ko je bil star 13 let, so se vrnili v Rupo. Iznajdljivi oče je začel z novim poslom, z izdelovanjem čevljev po meri za delavce v italijanskem Tržiču. Andrej Kosič se spomni, kako je s kolesom dostavljal čevlje strankam v tovarno.
“Prvič smo šli s kolesli čez Doberdob v Tržič. To je bilo leta 1948-49 in mi je res ostalo v spominu. Takrat sem osebno nosil kovčke dol: razdelil sem naročila v tovarni, oni pa so mi plačali za čevlje. To je bil začetek.”
Po očetovi smrti je prevzel trgovino s čevlji, nato pa je s svojim smislom za podjetništvo in delavnostjo kupil še nekaj poslovnih prostorov v Gorici in ustvaril mrežo več trgovin z družinskim imenom. Tako kot je oče njemu in njegovim bratom predal posle, tako je tudi Andrej Kosič trgovine prepustil svojim otrokom, vsak je dobil svojo.
“Po letu 1964 je začel posel cveteti, veliko ljudi je prihajalo iz Jugoslavije. Takrat smo dobro in resno delali, dobil sem tudi ugoden kredit na osebno zaupanje. Odprl sem še nekaj trgovin, nato pa so v podjetje, po končani šoli, prišli tudi moji otroci. S tem gre tradicija Kosič naprej. V tistih časih od 1948-80 smo se širili, kupovali in napredovali. Zdaj je drugače. Kar smo si takrat postavili in imamo, moramo zdaj obdržati.”
Čeprav živijo na italijanski strani Gorice, vsi njegovi otroci in vnuki govorijo slovensko, saj so obiskovali slovenske šole.
“Vse kar sem napravil, sem napravil kot Slovenec in z velikim spoštovanjem do kupcev, tako Slovencev kot Italijanov. Nikoli nisem delal razlik. Slovenstvo je del mene. Povem odkritosrčno: ko se je Slovenija osamosvajala, je bila to zame ena velika zadeva.”
Andrej Kosič je tudi slikar, ki je imel že več kot 100 razstav. Likovno ustvarjanje je namreč tisto, kar počne za svojo dušo in ga kot človeka tudi izpopolnjuje.
“To je drugi del mojega življenja. Drugi del sebe sem celo življenje izražal na platnih, na slikah. Zadnje čase spet dosti rišem. Sicer sem že star, a ko ne bom imel več moči za to, bom počel pa kaj drugega.”
Življenje 98-letnega gospoda Noela Lipovca, ki ta čas prebiva v enoti grosupeljskega Doma starejših v Loškem Potoku, je zaznamovalo veliko spominov, veselih in bolečih. Tri desetletja je med drugim preživel v Franciji, zato je še danes vesel, če lahko s kom poklepeta v jeziku, ki ga ima zelo rad in ga ne bo nikoli pozabil. Prav živo se še spominja bega iz taborišča Dachau, od koder se je po 500 kilometrih hoje vrnil domov in se vnovič pridružil partizanom. Iz duše pa mu pri njegovih letih še vedno privre tudi marsikateri verz v hrvaščini kot maternem jeziku, saj njegov rod izhaja iz Prezida na robu Gorskega kotarja. Noel Lipovac je pripoved o svojem bogatem življenju zaupal našemu dopisniku z Notranjskega Marku Škrlju.
Danes bomo v oddaji STORŽ slišali zgodbo, ki smo jo sicer v krajši obliki že v petkovem jutru. V Petku brez pravila sta pred valentinovim nastopila »mladoporočenca«, ki sta se (znova) našla po šestih desetletjih. 81-letna Marija in 91-letni Konrad Grum bosta letos praznovala 3. obletnico poroke, v Domžalah, v katerih živita, pa ju je obiskala Nadia Petauer.
Mira Uršič je slovenska slikarka in pesnica, ki je lani obeležila 70 let življenja in 45 let samostojnega likovnega ustvarjanja. Rodila se je v Mariboru, maturirala na II. gimnaziji in študirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, smer slikarstvo. Od leta 1974 ima status samostojne likovne umetnice. Živi in ustvarja v Ljubljani in Mariboru. Kot Mariborčanka, Studenčanka, je aktivno vključena v Kulturno društvo Studenci, kjer je ljubiteljskim slikarjem sekcije Stil mentorica. Na pogovor jo je povabila Lucija Fatur.
Vsakdo si zasluži živeti varno in v miru. Pri tem pa je pomembno, da ne poskrbimo le zase, ampak tudi za druge, če opazimo, da so žrtve nasilja. Čas novega koronavirusa je razgalil marsikateri odnos, priča smo mnogim zgodbam, ki bi v vsakodnevnem hitenju ostale neopazne. Zato je Lucija Fatur v tokratno oddajo povabila gospo Darinko Rozman z SOS telefona.
Kmalu bo minilo 33 let, odkar je prvi Slovenec z enomotornim letalom preletel Atlantski ocean. V odgovor na provokacije angleških in nemških pilotov je Jože Udovč premagal relacijo San Francisco-Kanada-Grenlandija-Islandija-Anglija in po 40 urah uspešno pristal na Brniku. Danes upokojeni ključavničar in uspešni podjetnik pri 82 letih živi, kot sam pravi, prijetno življenje v Kaliforniji v ZDA. Tja ga je pred več kot 60 leti ponesla pot iz rojstne vasice Podlisca pri Dobrniču in še sanjalo se mu ni, kaj vse ga čaka. Pot ga je zanesla tudi v politične vode, v katerih je svoja poznanstva izkoristil pri lobiranju v ZDA za priznanje Slovenije kot samostojne države. Podrobneje v oddaji Storž, ki jo je pripravil Marko Rozman.
Naš današnji sogovornik ima za sabo bogato in pestro življenjsko pot, s seboj pa nosi številne spomine. Prof. dr. Ivan Prinčič, dr. med., se je rodil leta 1934 v Zagrebu in se pri enajstih letih preselil v Ljubljano, kjer je končal gimnazijo in ugotovil, da bi življenje rad posvetil medicini. Zadnjih deset let pred upokojitvijo je bil predstojnik Kliničnega oddelka za travmatologijo v UKC Ljubljana. Lansko leto pa mu je prineslo tudi izid knjige, spominov njegovega deda, Moj beg iz ruskega ujetništva, ki jo je predstavil v pogovoru z Lucijo Fatur. Najprej pa je prof. dr. Ivan Prinčič povedal, kako vidi trenutno situacijo, pandemijo.
Marta Mikuž bo marca dopolnila 92 let, a bi ji zaradi njene živahnosti, zvedavosti, bistrih misli in pogleda na svet lahko pripisali tudi desetlejte manj. Prihaja iz Črnega Vrha nad Idrijo, tam je v nekdanjem znanem hotelu Bor dočakala tudi upokojitev. Delala je v kuhinji in kot se spominja, so gostom, takrat po večini Italijanom in Nizozemcem, po naročilu pripravljali tudi znamenite idrijske žlikrofe. Zadnjih nekaj let živi pri hčerki v Mirnu. Selitev na drugi konec Primorske ni bila ovira, da si ne bi našla novih aktivnosti. Pred epidemijo je bila namreč zelo zaposlena: vsak dan je od 10.00 do 14.00 obiskovala dnevne aktivnosti v tamkajšnji Hiše dobre volje in si tako našla novo družbo, ki jo zdaj že zelo pogreša. Morda bo posnetek pogovora, ki ga je Ana Skrt posnela že konec poletja, poslušala na tablici. Kljub zavidljivi starosti si je namreč zaželela, da jo vnuki naučijo uporabe novih tehnologij.
Za domove za starejše je čas epidemije še posebej zahteven, ponekod pa so v tem posebnem obdobju poiskali možnosti prilagoditev, da ohranjajo vsaj del dejavnosti, s katerimi so si starostniki prej krajšali čas. V slovenjgraški enoti Koroškega doma starostnikov je tako začela delovati interna televizija, v kateri stanovalcem dvakrat tedensko ponujajo zanimive vsebine. Obiskala jih je novinarka Metka Pirc.
Oddaja Storž – Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja – odkriva številne plasti življenja v zreli dobi, od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, dejavnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti vnovične zaposlitve in medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Storž sicer pripoveduje o starejših, namenjen pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Letošnje leto je zaradi novega koronavirusa in epidemije marsikomu povzročilo veliko stisko. Spremembe so doživljali tako posamezniki kot institucije, še posebej pa so se znašli v stiski stanovalci in zaposleni v domovih za starejše ter seveda svojci starejših. Pri Spominčici - Alzheimer Slovenija so ponudili pomoč in podporo ljudem z demenco in njihovim družinam prek sodobnih pristopov druženja. Gostja oddaje je Štefanija L. Zlobec, predsednica Spominčice - Alzheimer Slovenija. V studio jo je povabila Lucija Fatur.
Tanja Železnik je profesorica zgodovine in sociologije, ki je prvo polovico svoje poklicne poti posvetila poučevanju na poljanski gimnaziji. Ko je pri 43. letih na šolskem hodniku slišala pripombo, da prihaja »ta stara«, je pomislila, da je kljub letom še čas za nov izziv v življenju. Zamenjala je službo in se posvetila izobraževalnemu založništvu pri DZS. Ko se je pred desetimi leti upokojila, jo je razveselil prvi vnuk. Zdaj jih ima že šest.
Oddaja STORŽ – Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja – odkriva številne plasti življenja v zreli dobi, od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, dejavnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve in medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. STORŽ sicer pripoveduje o starejših, namenjen pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Obdobje epidemije je poseglo tudi v delo na Univerzi za tretje življenjsko obdobje. Učenje na daljavo nekaterih skupin smo predstavili že spomladi, kako pa poteka izobraževanje v tem študijskem letu, kako spremembe doživljajo mentorji in kako študentje, pa je tema tokratne oddaje.
Gospod Primož Cunder se je upokojil pred dvema letoma, bil je odvetnik. Nikoli si ni predstavljal, da bo v pokoju tako užival, vedno je bil prepričan, da bo delo kar nadaljeval. Pa vendar človeka naporna in stresna leta kar nekako dohitijo in po upokojitvi si vsakdan popestri s popolnoma drugimi vsebinami. Tako je gospod Primož Cunder povsem naključno opazil vabilo k Natečaju za najboljšo zgodbo Mestne knjižnice Ljubljana, sedel je za mizo in na papirju obudil počitniške spomine iz osnovnošolskega obdobja. Na pogovor ga je povabila Lucija Fatur.
Oddaja STORŽ – Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja – odkriva številne plasti življenja v zreli dobi, od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, dejavnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve in medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. STORŽ sicer pripoveduje o starejših, namenjen pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Gospa Kristina Bajec pravi, da je univerzitetna diplomirana inženirka gradbeništva, ki rada bere in piše. Poklic ji je bil takorekoč položen v zibel. Že od njenega otroštva so bili v ožji in širši družini zelo povezani in še danes si radi pomagajo in stopijo skupaj. Zakaj pa se rada spomni tudi počitnic v Bohinju, boste izvedeli v pogovoru Lucije Fatur z gospo Kristino Bajec.
Družabne igre so lahko zelo dobrodošla popestritev tudi v sedanjih razmerah, seveda če jih igramo varno, torej doma in le s člani svojega lastnega gospodinjstva. Med Slovenci je sicer veliko navdušencev nad igrami s kartami, zlasti tarokom, pokrom, remijem … Manj pa je pri nas tistih, ki so se poglobili v nekoliko bolj zapleten bridž, ki velja za šport in je priljubljen predvsem v Angliji in Združenih državah. Eden zelo zavzetih igralcev te igre pri nas je gospod Dušan Fortuna iz Novega mesta, s katerim smo se pogovarjali še pred zadnjimi protikoronskimi ukrepi, ki so za nekaj časa tudi partije bridža preselili med domače stene.
Gospa Elena Skok je svojo zgodbo za natečaj Mestne knjižnice Ljubljana Zgodbe mojega kraja – Kako smo nekoč preživljali počitnice poslala tako rekoč zadnji hip, potem ko je bil rok zaradi epidemije že podaljšan. Prvega mesta na natečaju res ni pričakovala. Gospa Elena rada piše, lahko se celo pohvali s knjigo, s vezano izdajo te so jo razveselili domači ob posebni priložnosti. Kaj je sicer počela kot psihologinja in zakaj je bila rada tabornica, pa boste izvedeli v prihodnjih minutah. Z gospo Eleno Skok se pogovarja Lucija Fatur.
Veliko je dejavnosti, ki jih ljudje odkrijejo šele po upokojitvi ali pa so jih razveseljevale že prej, pa zanje niso imeli časa. Tudi naša današnja sogovornica, gospa Tatjana Leskošek Denišlič, pravi, da moraš v življenju negovati tisto, s čimer se poleg službe rad ukvarjaš. Da ji veselje prinaša tudi kakšna nagrada, boste izvedeli v pogovoru z Lucijo Fatur.
Oddaja STORŽ – Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja – odkriva številne plasti življenja v zreli dobi, od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, dejavnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve in medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. STORŽ sicer pripoveduje o starejših, namenjen pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Neveljaven email naslov