Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V prihodnosti bomo “prisiljeni” spreminjati naše potovalne navade. V Sloveniji bomo dobili poenoten sistem javnega potniškega prometa, prve enotne vozovnice bodo na štirih območjih preizkusili že prihodnje leto.
Tako krasne novice smo poslušali minuli petek. Tri dni kasneje, v ponedeljek, pa je sledila hladna prha, novica o zahtevani 50-odstotni podražitvi vozovnic ljubljanskega mestnega prometa. To dvoje že v psihološkem smislu ne more dobro vplivati na tako željeno povečano navdušenje potnikov v javnem prevozu.
O izboljšavah, ureditvi in spremembah režima javnega prevoza se v Ljubljani pogovarjamo najmanj od uvedbe tramvaja 6. septembra 1901. Pred 110 leti je imela Ljubljana 36.000 prebivalcev, danes jih ima okroglo 10-krat več, če prištejemo še vse dnevne in občasne migrante. Zaradi službovanja, šolanja, turizma in drugih opravkov, pa se v javnem prevozu tako ali drugače zrcali vsa Slovenija.
A Slovenci smo kljub temu od vpogleda v najboljši sistem javnega prevoza še zelo zelo daleč. Ta je namreč po zagotovilih strokovnjakov v Hong Kongu in prav nič bliže. Tam naj bi imeli zadevo tako lepo urejeno, da skoraj polovica (43 odstotkov), sicer relativno premožnih prebivalcev, sploh nima svojega osebnega avtomobila, ker ga preprosto ne potrebujejo.
Pri nas smo v zadnjih desetletjih doživeli številne predloge za ureditev javnega prevoza, a prav noben se ni izkazal za posebno uspešnega. V vseh večjih slovenskih mestih smo zgradili razširjene vpadnice, pa obvoznice, dočakali ljubljanski avtocestni obroč itd. Stanje na prometnem področju je danes še najbolje ponazoriti z znano krilatico, da smo prišli z dežja pod kap.
Vse razširitve prometnic so zadoščale le za nekaj časa, potem pa smo žalostno ugotavljali, da povečanja transporta z osebnimi vozili nikoli ne bomo zmogli prebaviti. Niti močno povečana okoljska ozaveščenost prebivalcev niti mukotrpno cijazenje po mestnih ulicah, nas ne prepričata v prehod na javna prevozna sredstva. Vsaj ne v dovolj velikem številu, čeprav se zadeva malenkostno, po odstotek na leto, celo izboljšuje.
Nič čudnega, bi rekel kakšen zlobnež, saj so mestni avtobusi kvečjemu počasnejši od osebnih vozil in ne obratno.
1288 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
V prihodnosti bomo “prisiljeni” spreminjati naše potovalne navade. V Sloveniji bomo dobili poenoten sistem javnega potniškega prometa, prve enotne vozovnice bodo na štirih območjih preizkusili že prihodnje leto.
Tako krasne novice smo poslušali minuli petek. Tri dni kasneje, v ponedeljek, pa je sledila hladna prha, novica o zahtevani 50-odstotni podražitvi vozovnic ljubljanskega mestnega prometa. To dvoje že v psihološkem smislu ne more dobro vplivati na tako željeno povečano navdušenje potnikov v javnem prevozu.
O izboljšavah, ureditvi in spremembah režima javnega prevoza se v Ljubljani pogovarjamo najmanj od uvedbe tramvaja 6. septembra 1901. Pred 110 leti je imela Ljubljana 36.000 prebivalcev, danes jih ima okroglo 10-krat več, če prištejemo še vse dnevne in občasne migrante. Zaradi službovanja, šolanja, turizma in drugih opravkov, pa se v javnem prevozu tako ali drugače zrcali vsa Slovenija.
A Slovenci smo kljub temu od vpogleda v najboljši sistem javnega prevoza še zelo zelo daleč. Ta je namreč po zagotovilih strokovnjakov v Hong Kongu in prav nič bliže. Tam naj bi imeli zadevo tako lepo urejeno, da skoraj polovica (43 odstotkov), sicer relativno premožnih prebivalcev, sploh nima svojega osebnega avtomobila, ker ga preprosto ne potrebujejo.
Pri nas smo v zadnjih desetletjih doživeli številne predloge za ureditev javnega prevoza, a prav noben se ni izkazal za posebno uspešnega. V vseh večjih slovenskih mestih smo zgradili razširjene vpadnice, pa obvoznice, dočakali ljubljanski avtocestni obroč itd. Stanje na prometnem področju je danes še najbolje ponazoriti z znano krilatico, da smo prišli z dežja pod kap.
Vse razširitve prometnic so zadoščale le za nekaj časa, potem pa smo žalostno ugotavljali, da povečanja transporta z osebnimi vozili nikoli ne bomo zmogli prebaviti. Niti močno povečana okoljska ozaveščenost prebivalcev niti mukotrpno cijazenje po mestnih ulicah, nas ne prepričata v prehod na javna prevozna sredstva. Vsaj ne v dovolj velikem številu, čeprav se zadeva malenkostno, po odstotek na leto, celo izboljšuje.
Nič čudnega, bi rekel kakšen zlobnež, saj so mestni avtobusi kvečjemu počasnejši od osebnih vozil in ne obratno.
Projekt brezplačne pravne pomoči, ki pod okriljem Botrstva deluje že dobri dve leti, kaže, da v revščino vse bolj tone tudi srednji sloj, da ljudje finančnih in socialnih stisk ne začnejo reševati pravočasno in so zato vse bolj kompleksni in težko rešljivi, pogoste so tudi deložacije. Lahko družinam vsaj pri ustavitvi deložacij iz stanovanj javnih stanovanjskih skladov pomaga precedenčna sodba, ki je bila vložena prav s pomočjo tega projekta in je že pravnomočna, je med drugim pojasnila vodja projekta Brezplačne pravne pomoči Nina Zidar Klemenčič.
“Halo, Dayton?!” Tako se oglasi prodajalka v enih izmed sarajevskih mesnic, ki se imenuje po Daytonskem mirovnem sporazumu. Družinsko podjetje so preimenovali prav po mirovnem sporazumu, ki so ga novembra 1995 sklenili tedanji predsedniki Srbije Slobodan Milošević, BiH-a Alija Izetbegović in Hrvaške Franjo Tudjman. V Bosni in Hercegovini so od Daytonskega sporazuma, s katerim se je končala triletna vojna, v kateri je umrlo več kot 100 tisoč ljudi, pričakovali veliko, vendar je država 20 let po Daytonu močno zbirokratizirana, nerazvita in razcepljena. Brezposelnost je več kot 40-odstotna, država ima neverjetnih 14 vlad. Kakšna je prihodnost Bosne in Hercegovine v luči reformiranja države in aktualnih teroristične in begunce krize?
Po petkovem terorističnem napadu v Parizu je Francija napovedala vojno proti Islamski državi, Združene države bodo okrepile napade, pogovarjala sta se Obama in Putin … Je to pravi odgovor v boju zoper terorizem in kakšne bi bile alternative vojni retoriki oziroma vojni sili za uničenje Islamske države?
Skozi nastanitveni center v Gornji Radgoni gre od 1300 do 2100 beguncev na dan. O tem, zakaj v Gornji Radgoni nimajo tako velikih težav kot ponekod drugje, smo se pogovarjali s tamkajšnjim županom Stanislavom Rojkom.
Kako pohlep kapitalizma v končni obliki uničuje sam sebe in zakaj kapitalizem brez nagobčnika ne more preživeti? O vprašanju družbene neenakosti, ki ga je izpostavil francoski ekonomist Thomas Piketty, bodo razmišljali dr. Vesna Leskošek, Rok Kogej in dr. Jože P. Damijan. Kako bi Piketty rešil kapitalizem?
Kaj imajo skupnega predsednica društva novinarjev Petra Lesjak Tušek, profesorica Lee Wilkins in kirurg Erik Brecelj? Vsi trije so prepričani, da je lahko dobro novinarstvo le etično novinarstvo.
Razmere na hrvaško-slovenski meji so vse prej kot humane. Na nikogaršnji zemlji med Hrvaško in Slovenijo na mejnem prehodu Središče ob Dravi sta včeraj popoldne bila tudi naša novinarja Gašper Andrinek in Gorazd Rečnik. Reportažo sta v studiu komentirala izr. prof. dr. Jure Gombač z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRCSAZU in Sirec dr. Fouad Al-Mansour s Centra za energetsko učinkovitost z inštituta Jožef Stefan.
Zaradi neustreznega izvajanja evropskih uredb, ki zadevajo začetno in stalno plovnost letal, se je Slovenija že znašla na evropskem sodišču. Grozi nam celo odvzem licence, kar pomeni, da naša letala ne bi smela leteti v tujino.
Pričakovana življenjska doba v Sloveniji je zelo podobna povprečni evropski, hkrati pa so pričakovana zdrava leta življenja daleč pod evropskim povprečjem. 35 odstotkov starejših od 65 let je prikrajšanih. Zakaj je socialna izključenost starejših v Sloveniji visoka, na kar kažejo tudi izsledki raziskave o zdravju, procesu staranja in upokojevanju v Evropi?
Zakonca Sekheta sta iz Sirije prišla v Slovenijo pred dobrima dvema letoma. Njuna življenjska zgodba je kot napet film, saj ju je vojna z doma pregnala že dvakrat. Medhija in Nizam Sekheta, ki zdaj živita v Ilirski Bistrici, bosta pred Vročim mikrofonom pripovedovala o svojih izkušnjah, bolečih spominih in o načrtih, ki bi jih rada uresničila
Medtem ko govorimo o navalu beguncev, se nad Evropo in tudi Slovenijo zgrinja še en val, ki utegne imeti veliko globlje in uničujoče posledice. Kako pripravljeni smo na naval neonacizma, ksenofobije in rasizma? Kako se nanj odzvati?
Akcija “Najboljša novica”, ki jo ob svetovnem dnevu limfoma in levkemije pripravlja slovensko združenje bolnikov s tema boleznima, med drugim opozarja na to, da bolniki in zdravniki prvih znakov bolezni ne jemljejo dovolj resno. Pogosto tudi zato ne, ker je med bolniki vse več mladih. Po postavljeni diagnozi so bolniki pri nas zdravljeni po najsodobnejših metodah, a cene zdravil postajajo tako visoke, da jih čez čas vsem bolnikom najbrž ne bodo mogle zagotoviti niti najbogatejše države. Kako bomo v prihodnosti lahko zdravili bolnike z malignimi boleznimi, ki po zaslugi dragih zdravil vse bolj prehajajo v kronične?
Za prisotnost vraničnega prisada na pašniku na jugozahodnem robu Ljubljanskega barja je javnost izvedela šele pet dni po potrditvi bolezni v laboratoriju. Tudi odkupovalci, ki so potem prepovedali odkup mesa s tega območja, niso bili obveščeni takoj. So bili delavci v stiku s trupli okuženih živali, ki so zdaj na preventivnem zdravljenju z antibiotiki, ustrezno zaščiteni pri ravnanju z njimi?
Beguncem z Bližnjega vzhoda Evropska unija vstop na svoje območje preprečuje celo z zidovi. Na begunce vse premalo gledamo kot na ljudi, ki si želijo le priložnosti za novo življenje. Kako sprejeti begunce kot ljudi in ne kot kvote, kako jim ponuditi konstruktivno pomoč in v njihovem prihodu najti priložnost tudi za Evropo.
Vlak iz Pariza prispe v 250 km oddaljeni Bruselj v dobri uri. Od Ljubljane do Kopra vozi kar tri ure. Če ni vmes žledoloma in potniki zaradi več kot leto in pol trajajoče sanacije proge niso prisiljeni vlaka zamenjati z avtobusom. Potniški železniški promet je zrel za korenito prenovo. Vlaki so ostali v obdobju SFRJ, omrežja so neurejena, železniška postajališča niso niti senca sodobnih arhitekturno, programsko in funkcionalno urejenih postaj v razviti Evropi. Kdaj bomo tudi pri nas o železniškem potniškem prometu nehali razmišljati kot o finančnem zalogaju, temveč o priložnosti za izboljšanje mobilnosti prebivalstva, decentralizacijo države in nizkooglijčno družbo?
Začelo se je novo obdobje izvajanja evropske kohezijske politike, kar za Slovenijo pomeni veliko pričakovanj, veliko dela, veliko projektov, veliko vprašanj.
Začelo se je novo obdobje izvajanja evropske kohezijske politike, kar za Slovenijo pomeni veliko pričakovanj, veliko dela, veliko projektov, veliko vprašanj.
Kljub visokim temperaturam, je trenutno v javni razpravi več kot 40 predpisov.
Zadnje čase veliko šeramo in lajkamo. Sodoben lajf ima poln ruzak udomačenih besed, prevzetih iz tujih jezikov. V torkovem Vročem mikrofonu ob dvanajstih na Valu 202 nas je zanimalo, koga oglaševalci nagovarjajo z džabesti in drajvi in zakaj je stroka do vdiranja takih besed v oglase bolj kot ne razumevajoča.
Vendarle smo dobili novelo zakona o gospodarskih družbah, ki naj bi med drugim zajezila ustanavljanje družb na zalogo oziroma za nadaljnjo prodajo. Veriženje podjetij v Sloveniji je alarmantno, saj se je v nekaj letih število podjetij povečalo za 30 odstotkov; v istem času se je število kršitev, kot sta neizplačevanje plač in izigravanje države z neplačevanjem davkov, početverilo. Bo zakon učinkovit?
Neveljaven email naslov