Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Minimalna plača ni socialni korektiv, ampak plačilo za opravljeno delo. Prejema jo približno 40 tisoč zaposlenih, med njimi tudi tisti, ki delajo ponoči, ob nedeljah, praznikih, pa za to ne dobijo dodatnega plačila. Njihove zgodbe povedo več od vseh številk in definicij, tudi te, da minimalna plača ne ustreza definiciji dostojnega plačila.
Delavka v turizmu: "Tistim, ki odločajo, bi dala našo plačo, zaprla vse njihove račune, pa naj živijo."
Minimalna plača za delo s polnim delovnim časom v Sloveniji znaša 790 evrov bruto. Vanjo sodijo tudi dodatki, razen dodatka za delo prek polnega delovnega časa. Gospodarska zbornica Slovenije poudarja, da so stroški dela v Sloveniji že tako previsoki in da bi izplačilo dodatkov za delovne razmere ogrozilo številna delovna mesta. Sindikati bodo ta četrtek v državni zbor vložili predlog, da se iz izplačila minimalne plače izvzamejo dodatki za nočno, nedeljsko delo ter delo ob praznikih.
Poudarjajo, da ne gre za višanje minimalne plače, ampak za odpravo krivice, ki jo dopušča zakon. Bolj kot vsi argumenti tako gospodarstvenikov in politikov kot sindikalistov pa so zgovorne zgodbe ljudi, ki se morajo kljub delu ponoči ob praznikih in nedeljah preživljati z minimalno plačo.
“To, kar doživljamo, je nehumano. Zmanjšujejo kader, varčujejo. Zelo težko je, po nekaj urah me delo uniči, psihično me čisto izčrpa. Velikokrat ne dobimo niti zamenjave, če moramo na stranišče. A ni to žalostno, da moramo za osnovno človekovo potrebo prositi? Ob tem pa ne dobimo plačano to, kar bi morale dobiti.”
Tako trgovka v enem od velikih trgovcev pri nas, ki – po njenih besedah – trenutno velja za najmanj nehumanega do zaposlenih med vsemi. Toda tudi pri njem delavke za minimalno plačo ne trpijo samo zaradi psihičnih, ampak tudi telesnih posledic vse hujših pogojev dela – tako ob delovnikih kot nedeljah in praznikih.
“V drugih trgovinah so razmere še slabše. Izčrpane so, prihaja do raznih poklicnih bolezni,” pravi druga trgovka.
“Dogaja se, da delavke padajo skupaj od izčrpanosti. Če bo vzela žemljico, ki je ostala in jo bo pojedla, ker je sestradana, bo dobila odpoved. Je to pošteno? Ni. Z rešilcem jih odpeljejo na urgenco, kjer ugotovijo, da so kronično izčrpane, ker so izžete kot limone. Najbolj žalostno je, da ko 15. v mesecu dobijo plačo, ne vedo, ali bi se smejale ali jokale. Dekleta delajo čezmerno, evidentirati se morajo po tem, ko pridejo in pred tem, ko odidejo. Delajo po cele dneve, nimajo niti enega prostega dneva, delajo tudi ob nedeljah in praznikih, brez prostega dne, pa za to ne dobijo plačano.”
Minimalna plača ni socialni korektiv, ampak plačilo za opravljeno delo. Po podatkih Ajpesa jo prejema približno 40.000 zaposlenih. Takih, ki prejemajo minimalno plačo, in sicer skupaj z dodatki za nočno, praznično in nedeljsko delo, pa je malo. Glede na rezultate ankete, ki so jo sindikati izvedli med 95.000 zaposlenimi, jih minimalno plačo in dodatek za nočno delo hkrati prejema le 1,1 odstotka, minimalno plačo in dodatek za nedeljsko delo pa 1,3 odstotka zaposlenih.
Med njimi so tudi tekstilne delavke, delavci v kovinski industriji in številni drugi, ki jih danes ne bomo omenili, a so njihove zgodbe zelo podobne.
Delavka v turizmu pravi: “Izplačano dobim približno 580 evrov minimalne plače, s tem, da so zraven všteti dodatki za nedeljsko, praznično in nočno delo. S tem ni mogoče preživeti. Tudi na banki ne moreš urediti nobenega kredita, ker bi ti za preživetje moralo ostati 600 evrov. Životariš. Plača pa je vedno enaka, ne glede na to, koliko praznikov delaš.”
Jeza je razumljiv odziv na krivico. Z minimalno plačo, ki je popolnoma neodvisna od tega, koliko nočnega dela opravi, jo doživlja tudi varnostnik, ki glede na število ur, ki jih naredi, zasluži približno 3 evre bruto na uro.
“Pri plači ni nobene razlike. Dobim 560 evrov neto plače, ne glede na to, kdaj sem delal. Vsi ti dodatki so všteti v minimalno plačo.”
V javnem sektorju, kjer je zaposlena naslednja sogovornica, prejema minimalno plačo in dodatek za nočno delo hkrati 0,1 odstotka zaposlenih, minimalno plačo in dodatek za nedeljsko delo 0,7 odstotka ter minimalno plačo in dodatek za delo na praznik 0,3 odstotka. V javnem sektorju je zaposlena naslednja sogovornica.
“Delam kot čistilka, s tem, da po potrebi delam tudi kot strežnica ali v pralnici. To je v javnem sektorju. S tako plačo ne moreš preživeti niti sebe, kaj šele otroke in družino. To ubija. Enostavno se ne da. Plačaš položnice, pa ti ostane 100 evrov v žepu, če ti seveda ostane. Ženske od onemoglosti padajo po tleh. Če bi dobili plačane dodatke, bi to zame pomenil zadetek na loteriji. Menim, da bi ljudje z veliko večjim veseljem hodili v službo in veliko manj bi bilo bolniških odsotnosti. Ljudje so depresivni, enostavno ne vidijo več izhoda. Zakaj vlada ne odpre oči in spregleda, da človek s tako plačo ne more preživeti. Dobesedno ubija na obroke. Njim se izplačilo dodatkov ne bi nič poznalo, meni podobnim pa bi to veliko pomenilo.”
“Osnovna minimalna plača bi morala zadoščati za to, da lahko v miru plačaš položnice, greš v trgovino in kupiš osnovne stvari, ki jih potrebuješ. Naj kje drugje vzamejo ta denar, ki ga bodo dali za dodatke. Ljudje si jih zaslužimo, ker pošteno delamo. 20 evrov je 20 evrov, 50 pa 50,” opomni ena od sogovornic v oddaji.
Realnost pa je taka: “Od tebe zahtevajo veliko več, kot si plačan. Če se pritožiš, ti pokažejo vrata.” Delavci se ob trenutnem zakonu tako počutijo popolnoma nemočni: “Nič ni mogoče narediti. Oni pač delajo po zakonu, držijo se zakona. Deset, tudi pet evrov, bi za nas pomenilo zelo veliko. Tistim, ki odločajo, bi dala našo plačo, zaprla vse njihove račune, pa naj živijo.”
Dodatek za uro nočnega dela znaša povprečno 1,58 evra.
1271 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Minimalna plača ni socialni korektiv, ampak plačilo za opravljeno delo. Prejema jo približno 40 tisoč zaposlenih, med njimi tudi tisti, ki delajo ponoči, ob nedeljah, praznikih, pa za to ne dobijo dodatnega plačila. Njihove zgodbe povedo več od vseh številk in definicij, tudi te, da minimalna plača ne ustreza definiciji dostojnega plačila.
Delavka v turizmu: "Tistim, ki odločajo, bi dala našo plačo, zaprla vse njihove račune, pa naj živijo."
Minimalna plača za delo s polnim delovnim časom v Sloveniji znaša 790 evrov bruto. Vanjo sodijo tudi dodatki, razen dodatka za delo prek polnega delovnega časa. Gospodarska zbornica Slovenije poudarja, da so stroški dela v Sloveniji že tako previsoki in da bi izplačilo dodatkov za delovne razmere ogrozilo številna delovna mesta. Sindikati bodo ta četrtek v državni zbor vložili predlog, da se iz izplačila minimalne plače izvzamejo dodatki za nočno, nedeljsko delo ter delo ob praznikih.
Poudarjajo, da ne gre za višanje minimalne plače, ampak za odpravo krivice, ki jo dopušča zakon. Bolj kot vsi argumenti tako gospodarstvenikov in politikov kot sindikalistov pa so zgovorne zgodbe ljudi, ki se morajo kljub delu ponoči ob praznikih in nedeljah preživljati z minimalno plačo.
“To, kar doživljamo, je nehumano. Zmanjšujejo kader, varčujejo. Zelo težko je, po nekaj urah me delo uniči, psihično me čisto izčrpa. Velikokrat ne dobimo niti zamenjave, če moramo na stranišče. A ni to žalostno, da moramo za osnovno človekovo potrebo prositi? Ob tem pa ne dobimo plačano to, kar bi morale dobiti.”
Tako trgovka v enem od velikih trgovcev pri nas, ki – po njenih besedah – trenutno velja za najmanj nehumanega do zaposlenih med vsemi. Toda tudi pri njem delavke za minimalno plačo ne trpijo samo zaradi psihičnih, ampak tudi telesnih posledic vse hujših pogojev dela – tako ob delovnikih kot nedeljah in praznikih.
“V drugih trgovinah so razmere še slabše. Izčrpane so, prihaja do raznih poklicnih bolezni,” pravi druga trgovka.
“Dogaja se, da delavke padajo skupaj od izčrpanosti. Če bo vzela žemljico, ki je ostala in jo bo pojedla, ker je sestradana, bo dobila odpoved. Je to pošteno? Ni. Z rešilcem jih odpeljejo na urgenco, kjer ugotovijo, da so kronično izčrpane, ker so izžete kot limone. Najbolj žalostno je, da ko 15. v mesecu dobijo plačo, ne vedo, ali bi se smejale ali jokale. Dekleta delajo čezmerno, evidentirati se morajo po tem, ko pridejo in pred tem, ko odidejo. Delajo po cele dneve, nimajo niti enega prostega dneva, delajo tudi ob nedeljah in praznikih, brez prostega dne, pa za to ne dobijo plačano.”
Minimalna plača ni socialni korektiv, ampak plačilo za opravljeno delo. Po podatkih Ajpesa jo prejema približno 40.000 zaposlenih. Takih, ki prejemajo minimalno plačo, in sicer skupaj z dodatki za nočno, praznično in nedeljsko delo, pa je malo. Glede na rezultate ankete, ki so jo sindikati izvedli med 95.000 zaposlenimi, jih minimalno plačo in dodatek za nočno delo hkrati prejema le 1,1 odstotka, minimalno plačo in dodatek za nedeljsko delo pa 1,3 odstotka zaposlenih.
Med njimi so tudi tekstilne delavke, delavci v kovinski industriji in številni drugi, ki jih danes ne bomo omenili, a so njihove zgodbe zelo podobne.
Delavka v turizmu pravi: “Izplačano dobim približno 580 evrov minimalne plače, s tem, da so zraven všteti dodatki za nedeljsko, praznično in nočno delo. S tem ni mogoče preživeti. Tudi na banki ne moreš urediti nobenega kredita, ker bi ti za preživetje moralo ostati 600 evrov. Životariš. Plača pa je vedno enaka, ne glede na to, koliko praznikov delaš.”
Jeza je razumljiv odziv na krivico. Z minimalno plačo, ki je popolnoma neodvisna od tega, koliko nočnega dela opravi, jo doživlja tudi varnostnik, ki glede na število ur, ki jih naredi, zasluži približno 3 evre bruto na uro.
“Pri plači ni nobene razlike. Dobim 560 evrov neto plače, ne glede na to, kdaj sem delal. Vsi ti dodatki so všteti v minimalno plačo.”
V javnem sektorju, kjer je zaposlena naslednja sogovornica, prejema minimalno plačo in dodatek za nočno delo hkrati 0,1 odstotka zaposlenih, minimalno plačo in dodatek za nedeljsko delo 0,7 odstotka ter minimalno plačo in dodatek za delo na praznik 0,3 odstotka. V javnem sektorju je zaposlena naslednja sogovornica.
“Delam kot čistilka, s tem, da po potrebi delam tudi kot strežnica ali v pralnici. To je v javnem sektorju. S tako plačo ne moreš preživeti niti sebe, kaj šele otroke in družino. To ubija. Enostavno se ne da. Plačaš položnice, pa ti ostane 100 evrov v žepu, če ti seveda ostane. Ženske od onemoglosti padajo po tleh. Če bi dobili plačane dodatke, bi to zame pomenil zadetek na loteriji. Menim, da bi ljudje z veliko večjim veseljem hodili v službo in veliko manj bi bilo bolniških odsotnosti. Ljudje so depresivni, enostavno ne vidijo več izhoda. Zakaj vlada ne odpre oči in spregleda, da človek s tako plačo ne more preživeti. Dobesedno ubija na obroke. Njim se izplačilo dodatkov ne bi nič poznalo, meni podobnim pa bi to veliko pomenilo.”
“Osnovna minimalna plača bi morala zadoščati za to, da lahko v miru plačaš položnice, greš v trgovino in kupiš osnovne stvari, ki jih potrebuješ. Naj kje drugje vzamejo ta denar, ki ga bodo dali za dodatke. Ljudje si jih zaslužimo, ker pošteno delamo. 20 evrov je 20 evrov, 50 pa 50,” opomni ena od sogovornic v oddaji.
Realnost pa je taka: “Od tebe zahtevajo veliko več, kot si plačan. Če se pritožiš, ti pokažejo vrata.” Delavci se ob trenutnem zakonu tako počutijo popolnoma nemočni: “Nič ni mogoče narediti. Oni pač delajo po zakonu, držijo se zakona. Deset, tudi pet evrov, bi za nas pomenilo zelo veliko. Tistim, ki odločajo, bi dala našo plačo, zaprla vse njihove račune, pa naj živijo.”
Dodatek za uro nočnega dela znaša povprečno 1,58 evra.
Z arheologinjo dr. Majo Bausovac iz Pokrajinskega muzeja Celje o skrivnostni ženski z Rifnika, ženskih zgodbah in arheologiji, ki je tudi ženskega spola. Zgodovina in arheologija sta dobri učiteljici, le poslušati ju je treba.
Ruska invazija na Ukrajino se je začela ob podpori kibernetskih napadov na ukrajinsko kritično infrastrukturo. Ti napadi se nadaljujejo vsak dan, hkrati vse bolj v ospredje prihajajo tudi grožnje za kibernetske napade na države EU, ki naj bi bile nekakšen ruski odgovor na zahodne sankcije. Kakšne kibernetske spopade smo videli v prvih dneh vojne in kako ogrožena je slovenska kritična infrastruktura v Vročem mikrofonu sprašujemo dr. Uroša Sveteta, obramboslovca in direktorja Urada za informacijsko varnost. Smo v Sloveniji pripravljeni na kibernetski napad večjega obsega? Imamo seznam kritične infrastrukture? Je pripravljen načrt za ukrepanje ob napadu?
Slovenija kaže solidarnost pri pripravljenosti za sprejem beguncev iz Ukrajine. O tem, kaj pomeni prevzeti odgovornost za ljudi, smo se pogovarjali s pediatrinjo, psihiatrinjo in predsednico Slovenske filantropije Anico Mikuš Kos ter sociologom Juretom Gombačem z Inštituta za izseljenstvo in migracije ZRC SAZU ter Univerze v Novi Gorici.
Podrobno o trenutnih razmerah v Ukrajini, odzivu Evropske unije, zaskrbljenosti ZDA in popolnemu obratu nemške politike.
Anže Jereb je Slovenec, ki zadnji dve desetletji živi v Kijevu, kjer si je ustvaril tudi družino. Dela v oglaševalskih vodah, trenutno je zaposlen v gruzijski agenciji, a večino časa dela na daljavo. Do nedavnega je to počel Kijeva. "V sredo zjutraj sem peljal starejšega fanta v šolo. Gledala sva letalo, ki je pristajalo na bližnjem letališču. In sem pomislil, kaj če je to zadnje letalo, ki ga vidimo pristajati. Naslednje jutro me je zbudila žena in rekla, da bombardirajo, in da moramo v zaklonišče. Takrat se je začel ta nadrealizem." Spakirali so le najnujnejše, usposobili akumulator v avtomobilu in se odpeljali. Pot do meje z Madžarsko je trajala 33 ur. Ko so enkrat uspeli prečkati mejo, so si oddahnili. Takrat so lahko mirno spali. Anže je z družino trenutno na Gorenjskem, številni prijatelji in znanci, pa tudi tast in tašča, pa so še vedno v Ukrajini.
Med letoma 2018 in 2020 je v Evropi izginilo več kot 18.000 migrantskih otrok brez spremstva, v Sloveniji več kot 1.700. Številni pristanejo v rokah izkoriščevalskih kriminalnih združb, prisiljeni v suženjsko delo ali prostitucijo. Sistem pa to spodbuja. Izginuli otroci in mladoletni migranti se v Evropi pogosto sploh ne obravnavajo kot pogrešani. Za oblasti to ni prioritetno vprašanje, vendar podatki novinarskega projekta Izgubljeni v Evropi so zaskrbljujoči. Kaj se dogaja s temi otroki?
Te dni je minilo 30 let od izbrisa 25.671 ljudi iz registra stalnega prebivalstva in 23 let od prve odločbe ustavnega sodišča, ki je ugotovilo, da je bil nezakonit. Ampak zgodba o izbrisu ni le zgodba o pravnih zapletih in razpletih na naših in evropskih sodiščih, je tudi zgodba o tridesetih letih manipuliranja, sprevračanja, izkrivljanja, zgodba o številnih tragičnih usodah življenj izbrisanih in njihovih družin. In je zgodba o njihovem boju. Hkrati pa je izbris tudi zgodba vseh nas, naše države, našega dolga, naše politične zrelosti in nezrelosti. Je zgodba, ki jo moramo poznati tako mi kot naši potomci. Kajti zgodba o izbrisanih je tista izmed številnih zgodb v zgodovini človeštva, za katere vemo, da se ne sme nikoli več ponoviti.
"Vse pogosteje dobivam občutek, da nam CSD razpada." Tako je junija lani v kritiki vodenja Centra za socialno delo v Ljubljani napisal Ivan Janko Cafuta, strokovni sodelavec za socialno delo na CSD Ljubljana, predstavnik delavcev v svetu CSD in tudi predsednik tega organa. V skladu z navodili o imenovanju in odpoklicu, ki jih je določila direktorica centra, so Cafuto novembra 2021 odpoklicali kot člana sveta zavoda, višje sodišče pa je odpoklic razveljavilo, saj direktorica ni imela pristojnosti za pisanje teh navodil. Anjo Osojnik, direktorico Centra za socialno delo Ljubljana, ministra Janeza Ciglerja Kralja in Ivana Janka Cafuto, ki še vedno vztraja pri tem, da bi morala biti direktorica razrešena, Tatjana Pirc sprašuje o nadaljnjih korakih in odločitvah, ki bodo sledile in ki bi morale slediti sodbi višjega socialnega in delovnega sodišča.
Po zgodbi iz Avstrije in Hrvaške bomo pogledali, kakšne prakse in pretakanja davkoplačevalskega denarja bodisi z naslova ministrstev in z njimi povezanih organov ali podjetij v državni lasti v žepe strank in njihovih somišljenikov so pri nas. Kljub nekaterim razlikam med državami obstajajo tudi pomembne podobnosti: predvsem ena je očitna - denarni tokovi pa tudi tisti v obliki uslug se tako v tujini kot pri nas pred volitvami povečajo. Kaj je torej dobro vedeti v letošnjem super volilnem letu, ko nas čakajo parlamentarne, lokalne in predsedniške volitve?
Napetosti med zahodom in vzhodom, ki se razplamtevajo v Ukrajini, bodo imele posledice tudi v evropskem gospodarstvu in energetiki. Pa je Evropa na to pripravljena? Kako pa konflikt, ki traja že več let, doživljajo Ukrajinci? Gost Vročega mikrofona je dr. Denis Mancevič.
Le nekaj korakov naprej od sedeža hrvaškega sabora in vlade v Zagrebu, je Muzej prekinjenih zvez. Tam hranijo tudi umetniško sliko, portret Iva Sanaderja, nekdanjega predsednika vlade. Olje na platnu, ki trenutno ni del razstave in je deponirano v skladišču, je muzeju podaril neznani donator. Večjo simboliko si je težko predstavljati. Sanader in njegova stranka HDZ sta bila v največji korupcijski aferi v hrvaški politiki leta 2011 obtožena odtujitve najmanj deset milijonov evrov iz javnih podjetij in ministrstev prek oglaševalske agencije Fimi-media. Del denarja naj bi končal v žepih posameznikov, del pa v črnih fondih HDZ. Iz njih so plačevali tudi znane pevce. Sodba je pravnomočna. Kakšne so na Hrvaškem razmerja med politiki, oglaševanjem in mediji, kje so največje težave, zakaj pri naših sosedih ne potrebujejo strankarskih glasil, spletnih strani in televizij, kakšne so primerjave s Slovenijo ...
V Sloveniji je kar 131 tisoč zavarovanih ljudi brez osebnega zdravnika. Med njimi so tudi ostareli, ki so več desetletij plačevali v zdravstveno blagajno. Ti se sedaj na sramoto države po pomoč obračajo tudi na pro bono ambulante, namenjene ljudem brez zdravstvenega zavarovanja. Našli smo dve osebni zgodbi, ki sta žrtvi novega slovenskega fenomena odstotnosti družinskih zdravnikov. Prispevek Eve Lipovšek.
Zanimanje za nameščanje toplotnih črpalk zaradi okoljske sprejemljivosti, prihrankov in energetske učinkovitosti narašča. Zunanje enote pa lahko povzročajo čezmeren hrup in vibracije, ki jih najbolj občutijo sosedje v strnjenih naseljih. S tako težavo se srečujejo tudi sosedje hotela Best Western v Kranjski Gori. Občine s prostorskimi načrti ne urejajo nameščanja toplotnih črpalk, država nima sistemske ureditve. Prijave na inšpekcije, pogovori s sosedi, skupno iskanje rešitev, možnosti za premestitev ali celo zasebne tožbe so tako poti, ki zaradi ohlapne zakonodaje ostanejo prizadetim.
6. oktobra 2021 je na Dunaju potekala obsežna preiskava. Zadeva: sum zlorabe državnih sredstev za časopisno oglaševanje. Vpleteni: takratni kancler Sebastian Kurz.
Pred približno mesecem so poslanci s tesno večino sprejeli težko pričakovani Zakon o dolgotrajni oskrbi. Nanj smo čakali 20 let, a vprašanja o učinkovitosti zakona in o tem, ali bo področje dolgotrajne oskrbe zdaj ustrezno sistemsko urejeno, ostajajo odprta. Predvsem zato, ker zakon nima predvidenega vzdržnega dolgoročnega financiranja, pa tudi številna merila za upravičenost do storitev bo treba še doreči, zagotoviti kader za obseg storitev, ki ga predvideva, in tako naprej. Kaj dejansko prinaša Zakon o dolgotrajni oskrbi? Bo dovolj denarja za vse potrebe, povezane z dolgotrajno oskrbo, sploh ker naj bi finančne rešitve našla neka druga vlada v bližnji prihodnosti? O vsem tem so se kmalu po sprejetju zakona voditeljica Alenka Terlep in njeni sogovorniki pogovarjali v Studiu ob 17.00 na našem Prvem programu.
Točno pred 20 leti je v ameriško taborišče na Kubi Guantanamo prispelo prvo letalo z ujetniki, ki so jih Američani zajeli v Afganistanu. Tudi po umiku ameriške vojske iz Afganistana taborišče še vedno deluje in še danes so tam brez ustreznih sodnih postopkov zaprti ljudje.
Čas je, da se spet pogledamo v ogledalo, ki nam ga iz meseca v mesec nastavlja varuhinja pravic poslušalk in poslušalcev, gledalk in gledalcev, uporabnic in uporabnikov različnih platform RTV Slovenija Ilinka Todorovski, in potegnemo črto pod njen petletni mandat, saj se sredi januarja poslavlja s tega položaja. Kako uspešna je bila kot most med javnostjo in javnim zavodom, med uporabniki in ustvarjalci vsebin RTV Slovenija, pa več v pogovoru z Luko Hvalcem.
Kako izboljšati kakovost življenja lokalnih prebivalcev in obenem promovirati zdravstvo ozemlja, so se spraševali prebivalci obeh Goric, slovenske in italijanske. In tako se je pred štirimi leti rodil petletni projekt Interreg Salute Zdravstvo, s katerim z iskanjem sinergij med slovenskim in italijanskim zdravstvenim sistemom prihajajo do številnih primerov izmenjavanja izkušenj, počasi pa upajo, da tudi pacientov čez mejo. Poudarki poskusnega projekta so usmerjeni v enoten sistem naročanja, zgodnjega prepoznavanja motenj avtističnega spektra, fiziološke nosečnosti, obravnave mladih s težavami v duševnem zdravju in socialnega vključevanja po najnaprednejših evropskih modelih.
Še eno virulentno leto je za Slovenijo, polno viharjev, včasih pričakovanih, pogosto umetno ustvarjenih. Slovenijo v preteklem letu analizirajo in komentirajo Nataša Mulec, Zdenka Bakalar, Snežana Ilijaš in Tomaž Celestina.
Čeprav je leto 2021 še vedno najboljh zaznamovala koronavirusna kriza, se oboroženi spopadi in kršenje človekovih pravic po svetu niso ustavili. Že 20 let jih od blizu preiskuje Donatella Rovera, ki je del krizne ekipe pri mednarodni organizaciji Amnesty International. V Vročem mikrofonu spregovori o dogajanju v Etiopiji, o paradigmi oddaljenih konfliktov v Evropi, zakaj se človek še vedno maščuje zob za zob in o tem, zakaj vedno bolj verjame v deklaracijo o človekovih pravicah.
Neveljaven email naslov