Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Minimalna plača ni socialni korektiv, ampak plačilo za opravljeno delo. Prejema jo približno 40 tisoč zaposlenih, med njimi tudi tisti, ki delajo ponoči, ob nedeljah, praznikih, pa za to ne dobijo dodatnega plačila. Njihove zgodbe povedo več od vseh številk in definicij, tudi te, da minimalna plača ne ustreza definiciji dostojnega plačila.
Delavka v turizmu: "Tistim, ki odločajo, bi dala našo plačo, zaprla vse njihove račune, pa naj živijo."
Minimalna plača za delo s polnim delovnim časom v Sloveniji znaša 790 evrov bruto. Vanjo sodijo tudi dodatki, razen dodatka za delo prek polnega delovnega časa. Gospodarska zbornica Slovenije poudarja, da so stroški dela v Sloveniji že tako previsoki in da bi izplačilo dodatkov za delovne razmere ogrozilo številna delovna mesta. Sindikati bodo ta četrtek v državni zbor vložili predlog, da se iz izplačila minimalne plače izvzamejo dodatki za nočno, nedeljsko delo ter delo ob praznikih.
Poudarjajo, da ne gre za višanje minimalne plače, ampak za odpravo krivice, ki jo dopušča zakon. Bolj kot vsi argumenti tako gospodarstvenikov in politikov kot sindikalistov pa so zgovorne zgodbe ljudi, ki se morajo kljub delu ponoči ob praznikih in nedeljah preživljati z minimalno plačo.
“To, kar doživljamo, je nehumano. Zmanjšujejo kader, varčujejo. Zelo težko je, po nekaj urah me delo uniči, psihično me čisto izčrpa. Velikokrat ne dobimo niti zamenjave, če moramo na stranišče. A ni to žalostno, da moramo za osnovno človekovo potrebo prositi? Ob tem pa ne dobimo plačano to, kar bi morale dobiti.”
Tako trgovka v enem od velikih trgovcev pri nas, ki – po njenih besedah – trenutno velja za najmanj nehumanega do zaposlenih med vsemi. Toda tudi pri njem delavke za minimalno plačo ne trpijo samo zaradi psihičnih, ampak tudi telesnih posledic vse hujših pogojev dela – tako ob delovnikih kot nedeljah in praznikih.
“V drugih trgovinah so razmere še slabše. Izčrpane so, prihaja do raznih poklicnih bolezni,” pravi druga trgovka.
“Dogaja se, da delavke padajo skupaj od izčrpanosti. Če bo vzela žemljico, ki je ostala in jo bo pojedla, ker je sestradana, bo dobila odpoved. Je to pošteno? Ni. Z rešilcem jih odpeljejo na urgenco, kjer ugotovijo, da so kronično izčrpane, ker so izžete kot limone. Najbolj žalostno je, da ko 15. v mesecu dobijo plačo, ne vedo, ali bi se smejale ali jokale. Dekleta delajo čezmerno, evidentirati se morajo po tem, ko pridejo in pred tem, ko odidejo. Delajo po cele dneve, nimajo niti enega prostega dneva, delajo tudi ob nedeljah in praznikih, brez prostega dne, pa za to ne dobijo plačano.”
Minimalna plača ni socialni korektiv, ampak plačilo za opravljeno delo. Po podatkih Ajpesa jo prejema približno 40.000 zaposlenih. Takih, ki prejemajo minimalno plačo, in sicer skupaj z dodatki za nočno, praznično in nedeljsko delo, pa je malo. Glede na rezultate ankete, ki so jo sindikati izvedli med 95.000 zaposlenimi, jih minimalno plačo in dodatek za nočno delo hkrati prejema le 1,1 odstotka, minimalno plačo in dodatek za nedeljsko delo pa 1,3 odstotka zaposlenih.
Med njimi so tudi tekstilne delavke, delavci v kovinski industriji in številni drugi, ki jih danes ne bomo omenili, a so njihove zgodbe zelo podobne.
Delavka v turizmu pravi: “Izplačano dobim približno 580 evrov minimalne plače, s tem, da so zraven všteti dodatki za nedeljsko, praznično in nočno delo. S tem ni mogoče preživeti. Tudi na banki ne moreš urediti nobenega kredita, ker bi ti za preživetje moralo ostati 600 evrov. Životariš. Plača pa je vedno enaka, ne glede na to, koliko praznikov delaš.”
Jeza je razumljiv odziv na krivico. Z minimalno plačo, ki je popolnoma neodvisna od tega, koliko nočnega dela opravi, jo doživlja tudi varnostnik, ki glede na število ur, ki jih naredi, zasluži približno 3 evre bruto na uro.
“Pri plači ni nobene razlike. Dobim 560 evrov neto plače, ne glede na to, kdaj sem delal. Vsi ti dodatki so všteti v minimalno plačo.”
V javnem sektorju, kjer je zaposlena naslednja sogovornica, prejema minimalno plačo in dodatek za nočno delo hkrati 0,1 odstotka zaposlenih, minimalno plačo in dodatek za nedeljsko delo 0,7 odstotka ter minimalno plačo in dodatek za delo na praznik 0,3 odstotka. V javnem sektorju je zaposlena naslednja sogovornica.
“Delam kot čistilka, s tem, da po potrebi delam tudi kot strežnica ali v pralnici. To je v javnem sektorju. S tako plačo ne moreš preživeti niti sebe, kaj šele otroke in družino. To ubija. Enostavno se ne da. Plačaš položnice, pa ti ostane 100 evrov v žepu, če ti seveda ostane. Ženske od onemoglosti padajo po tleh. Če bi dobili plačane dodatke, bi to zame pomenil zadetek na loteriji. Menim, da bi ljudje z veliko večjim veseljem hodili v službo in veliko manj bi bilo bolniških odsotnosti. Ljudje so depresivni, enostavno ne vidijo več izhoda. Zakaj vlada ne odpre oči in spregleda, da človek s tako plačo ne more preživeti. Dobesedno ubija na obroke. Njim se izplačilo dodatkov ne bi nič poznalo, meni podobnim pa bi to veliko pomenilo.”
“Osnovna minimalna plača bi morala zadoščati za to, da lahko v miru plačaš položnice, greš v trgovino in kupiš osnovne stvari, ki jih potrebuješ. Naj kje drugje vzamejo ta denar, ki ga bodo dali za dodatke. Ljudje si jih zaslužimo, ker pošteno delamo. 20 evrov je 20 evrov, 50 pa 50,” opomni ena od sogovornic v oddaji.
Realnost pa je taka: “Od tebe zahtevajo veliko več, kot si plačan. Če se pritožiš, ti pokažejo vrata.” Delavci se ob trenutnem zakonu tako počutijo popolnoma nemočni: “Nič ni mogoče narediti. Oni pač delajo po zakonu, držijo se zakona. Deset, tudi pet evrov, bi za nas pomenilo zelo veliko. Tistim, ki odločajo, bi dala našo plačo, zaprla vse njihove račune, pa naj živijo.”
Dodatek za uro nočnega dela znaša povprečno 1,58 evra.
1285 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Minimalna plača ni socialni korektiv, ampak plačilo za opravljeno delo. Prejema jo približno 40 tisoč zaposlenih, med njimi tudi tisti, ki delajo ponoči, ob nedeljah, praznikih, pa za to ne dobijo dodatnega plačila. Njihove zgodbe povedo več od vseh številk in definicij, tudi te, da minimalna plača ne ustreza definiciji dostojnega plačila.
Delavka v turizmu: "Tistim, ki odločajo, bi dala našo plačo, zaprla vse njihove račune, pa naj živijo."
Minimalna plača za delo s polnim delovnim časom v Sloveniji znaša 790 evrov bruto. Vanjo sodijo tudi dodatki, razen dodatka za delo prek polnega delovnega časa. Gospodarska zbornica Slovenije poudarja, da so stroški dela v Sloveniji že tako previsoki in da bi izplačilo dodatkov za delovne razmere ogrozilo številna delovna mesta. Sindikati bodo ta četrtek v državni zbor vložili predlog, da se iz izplačila minimalne plače izvzamejo dodatki za nočno, nedeljsko delo ter delo ob praznikih.
Poudarjajo, da ne gre za višanje minimalne plače, ampak za odpravo krivice, ki jo dopušča zakon. Bolj kot vsi argumenti tako gospodarstvenikov in politikov kot sindikalistov pa so zgovorne zgodbe ljudi, ki se morajo kljub delu ponoči ob praznikih in nedeljah preživljati z minimalno plačo.
“To, kar doživljamo, je nehumano. Zmanjšujejo kader, varčujejo. Zelo težko je, po nekaj urah me delo uniči, psihično me čisto izčrpa. Velikokrat ne dobimo niti zamenjave, če moramo na stranišče. A ni to žalostno, da moramo za osnovno človekovo potrebo prositi? Ob tem pa ne dobimo plačano to, kar bi morale dobiti.”
Tako trgovka v enem od velikih trgovcev pri nas, ki – po njenih besedah – trenutno velja za najmanj nehumanega do zaposlenih med vsemi. Toda tudi pri njem delavke za minimalno plačo ne trpijo samo zaradi psihičnih, ampak tudi telesnih posledic vse hujših pogojev dela – tako ob delovnikih kot nedeljah in praznikih.
“V drugih trgovinah so razmere še slabše. Izčrpane so, prihaja do raznih poklicnih bolezni,” pravi druga trgovka.
“Dogaja se, da delavke padajo skupaj od izčrpanosti. Če bo vzela žemljico, ki je ostala in jo bo pojedla, ker je sestradana, bo dobila odpoved. Je to pošteno? Ni. Z rešilcem jih odpeljejo na urgenco, kjer ugotovijo, da so kronično izčrpane, ker so izžete kot limone. Najbolj žalostno je, da ko 15. v mesecu dobijo plačo, ne vedo, ali bi se smejale ali jokale. Dekleta delajo čezmerno, evidentirati se morajo po tem, ko pridejo in pred tem, ko odidejo. Delajo po cele dneve, nimajo niti enega prostega dneva, delajo tudi ob nedeljah in praznikih, brez prostega dne, pa za to ne dobijo plačano.”
Minimalna plača ni socialni korektiv, ampak plačilo za opravljeno delo. Po podatkih Ajpesa jo prejema približno 40.000 zaposlenih. Takih, ki prejemajo minimalno plačo, in sicer skupaj z dodatki za nočno, praznično in nedeljsko delo, pa je malo. Glede na rezultate ankete, ki so jo sindikati izvedli med 95.000 zaposlenimi, jih minimalno plačo in dodatek za nočno delo hkrati prejema le 1,1 odstotka, minimalno plačo in dodatek za nedeljsko delo pa 1,3 odstotka zaposlenih.
Med njimi so tudi tekstilne delavke, delavci v kovinski industriji in številni drugi, ki jih danes ne bomo omenili, a so njihove zgodbe zelo podobne.
Delavka v turizmu pravi: “Izplačano dobim približno 580 evrov minimalne plače, s tem, da so zraven všteti dodatki za nedeljsko, praznično in nočno delo. S tem ni mogoče preživeti. Tudi na banki ne moreš urediti nobenega kredita, ker bi ti za preživetje moralo ostati 600 evrov. Životariš. Plača pa je vedno enaka, ne glede na to, koliko praznikov delaš.”
Jeza je razumljiv odziv na krivico. Z minimalno plačo, ki je popolnoma neodvisna od tega, koliko nočnega dela opravi, jo doživlja tudi varnostnik, ki glede na število ur, ki jih naredi, zasluži približno 3 evre bruto na uro.
“Pri plači ni nobene razlike. Dobim 560 evrov neto plače, ne glede na to, kdaj sem delal. Vsi ti dodatki so všteti v minimalno plačo.”
V javnem sektorju, kjer je zaposlena naslednja sogovornica, prejema minimalno plačo in dodatek za nočno delo hkrati 0,1 odstotka zaposlenih, minimalno plačo in dodatek za nedeljsko delo 0,7 odstotka ter minimalno plačo in dodatek za delo na praznik 0,3 odstotka. V javnem sektorju je zaposlena naslednja sogovornica.
“Delam kot čistilka, s tem, da po potrebi delam tudi kot strežnica ali v pralnici. To je v javnem sektorju. S tako plačo ne moreš preživeti niti sebe, kaj šele otroke in družino. To ubija. Enostavno se ne da. Plačaš položnice, pa ti ostane 100 evrov v žepu, če ti seveda ostane. Ženske od onemoglosti padajo po tleh. Če bi dobili plačane dodatke, bi to zame pomenil zadetek na loteriji. Menim, da bi ljudje z veliko večjim veseljem hodili v službo in veliko manj bi bilo bolniških odsotnosti. Ljudje so depresivni, enostavno ne vidijo več izhoda. Zakaj vlada ne odpre oči in spregleda, da človek s tako plačo ne more preživeti. Dobesedno ubija na obroke. Njim se izplačilo dodatkov ne bi nič poznalo, meni podobnim pa bi to veliko pomenilo.”
“Osnovna minimalna plača bi morala zadoščati za to, da lahko v miru plačaš položnice, greš v trgovino in kupiš osnovne stvari, ki jih potrebuješ. Naj kje drugje vzamejo ta denar, ki ga bodo dali za dodatke. Ljudje si jih zaslužimo, ker pošteno delamo. 20 evrov je 20 evrov, 50 pa 50,” opomni ena od sogovornic v oddaji.
Realnost pa je taka: “Od tebe zahtevajo veliko več, kot si plačan. Če se pritožiš, ti pokažejo vrata.” Delavci se ob trenutnem zakonu tako počutijo popolnoma nemočni: “Nič ni mogoče narediti. Oni pač delajo po zakonu, držijo se zakona. Deset, tudi pet evrov, bi za nas pomenilo zelo veliko. Tistim, ki odločajo, bi dala našo plačo, zaprla vse njihove račune, pa naj živijo.”
Dodatek za uro nočnega dela znaša povprečno 1,58 evra.
Zgodovina je sicer polna teorij zarot, ki so nastopile ob pandemijah, a vse povezane z mobilnim omrežjem 5G v zadnjih letih še posebej izstopajo. Zakaj so tako privlačne, kaj 5G prinaša in zakaj neupravičeno vzbuja skrb in razburja? V minulem odbitem letu smo veliko govorili o mobilnem omrežju prihodnosti, Vroči mikrofon zato povzema več epizod podkasta Odbita do bita in tolmači ključne pomisleke.
Učenci s posebnimi potrebami so se po več kot dveh mesecih spet vrnili v šolske klopi. Kako je potekal "nov začetek šolskega leta", smo preverili na Centru za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne – IRIS. Naša gostja je bila ravnateljica centra Katjuša Koprivnikar.
Kljub pandemiji se svet ni prenehal vrteti. Ljudje še naprej bežijo iz svojih domov, dogajajo se napadi na medije, kulturo, civilno družbo, nismo prenehali uničevati narave in zdravja. Izpostavili bomo nekaj tem iz serije Okolje ne pozablja in oddaje Kje pa vas čevelj žuli, ki jih bo komentiral hrvaški filozof, prevajalec in teoretik kulture Boris Buden, ki se je odrekel hrvaškemu državljanstvu in živi v Berlinu. Ob svoji prodorni kritiki nacionalizmov pa vidi optimizem v tem, da nam zmanjkuje časa.
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Zadnjih deset let v Sloveniji nismo imeli urejenega področja za izplačevanje nadomestil iz naslova praznih nosilcev podatkov, za to pa od julija 2019 skrbi kolektivna organizacija Kopriva. Pri nakupu prenosnih telefonov, računalnikov, praznih zgoščenk, ključkov USB in drugih praznih nosilcev podatkov se je že do zdaj kupcem zaračunavalo denarno nadomestilo, ki naj bi se razdeljevalo med avtorje, izvajalce, proizvajalce fonogramov in filmske producente. Zbiranje nadomestila za prazne nosilce podatkov: kasete, CD-je, spominske kartice, računalnike, telefone …, katere koli naprave ali nosilce, ki omogočajo reproduciranje avtorskih del, deset let ni bilo regulirano, čeprav zakon to določa. Julija 2019 pa se je to področje korenito spremenilo. Kako, s sogovorniki na področju glasbenih kolektivnih organizacij ugotavlja Klara Zupančič.
Pretekli teden so v Sloveniji razglasili letošnje prejemnike Zoisovih in Puhovih nagrad in priznanj, ki veljajo za najvišja priznanja v znanosti. Zoisovi nagradi za življenjsko delo sta šli tokrat v roke raziskovalki na področju biomedicine in biokemije in nekdanji dolgoletni direktorici Nacionalnega inštituta za biologijo Tamari Lah Turnšek in zaslužnemu profesorju in nekdanjemu dolgoletnemu direktorju Kemijskega inštituta Stanislavu Pejovniku, med drugim tudi za pionirsko delo na področju litijevih baterij. Slišali boste nekaj letošnjih prejemnikov nagrad, ki bodo razmišljali o tem, kako je razvita znanost povezana s kakovostjo življenja v državi in kaj izgubljamo z njenim zanemarjanjem. Zoisove nagrajence je v oddaji Studio ob 17h gostila Nina Slaček, za Vroči mikrofon pa jih je povzela Maja Ratej.
Zakaj se skupini Za Savo koncesijska pogodba za hidroelektrarne na srednji Savi zdi zelo nenavadna in zahteva odprt in transparenten postopek, da ne bi šli še enkrat na led, kot smo šli v primeru TEŠ-a 6 in Magne?
Najhuje je zamahniti z roko in reči, da se nič ne da Ker se v časih epidemije socialne mreže krčijo in oseba, ki trpi nasilje, velikokrat nima nikogar, ki bi se mu lahko zaupala, je še toliko bolj pomembno, da kot starš ostanemo pozorni na obnašanje otrok, opozarja Maja Plaz. "Spolno nasilje je ponavadi povzročeno s strani bližnjih oseb. Odgovornost vsakega od nas je, da je pripravljen na odziv, če bi se nam otrok zaupal, da se nekaj dogaja. Pomembno je, da ob tem nismo šokirani in da mu verjamemo. " Kam se lahko obrnete po pomoč? - 080-11-55 (klicna številka Društva SOS telefon), - Ženska svetovalnica: krizne številke za pomoč žrtvam nasilja, za umik v varne hiše, krizne centre in za psihosocialno pomoč, - anonimna e-prijava nasilja v družini, - klicne številke za pomoč pri duševni stiski so dostopne tukaj in na spletni strani Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana, - brezplačni razbremenilni pogovori
Miha Kadunc in dr. Maja Založnik (COVID-19 Sledilnik) o vseh vrstah podatkov, ki nam počasi sestavljajo sliko aktualne epidemije.
Šaleške doline ne vznemirja samo zadnja zaustavitev šestega bloka. Še bolj je na tapeti zamisel, da bi v Termoelektrarni Šoštanj poleg premoga kurili še odpadke, zato so prebivalci ustanovili več gibanj, s katerimi skušajo preprečiti vzpostavitev sosežiga v bloku 6 zadnje slovenske termoelektrarne. Raziskuje naša dopisnica Metka Pirc.
Kako dolgo lahko podjetja še računajo na pomoč države? Vlada se za ohranjanje zaposlenosti in tudi gospodarskega potenciala zadolžuje. Dolg bo treba enkrat treba vrniti, čeprav je tudi Evropa v tej krizi obrnila hrbet varčevanju. Če bomo vlagali v naložbe prihodnosti, bo tudi breme dolga manjše.
Aprila 2020 je bilo izdanih za 21 odstotkov antidepresivov več kot enakega meseca lani, maja kar za 41 več. V primerjavi z aprilom in majem 2010 gre za kar 73- in 88-odstotno povečanje.
Po terorističnih napadih v Parizu in na Dunaju ob 82. obletnici kristalne noči opozarjamo na nevarnost ponovnega obujanja ekstremizmov – tako islamskih kot desnih. Sociolog religije dr. Aleš Črnič izpostavlja, da vse manj razmišljamo o razlogih, ki privedejo do skrajnih dejanj, namesto tega pa reproduciramo razmere za še več ekstremizma. Slikar, stripar in karikaturist Ciril Horjak – dr. Horowitz kliče k osnovni vljudnosti in dostojanstvu. Kako razumeti zanikanje holokavstva in ponovno rast antisemitizma?
Cel svet danes zanima izid ameriških volitev, dogajanje v slovenski kulturi pa čez palec le dobrih 2 milijona ljudi. Nikoli povsem pojasnjeni zastoji pri financiranju slovenskega filma, spreminjanje zakonodaje in odlokov brez prave javne razprave, zapleti pri kadrovskih razpisih v javnih kulturnih zavodih, birokratski zapleti pri samozaposlenih v kulturi… Na prvi dan razglašene epidemije pa je Ministrstvo za kulturo 18 nevladnim organizacijam na Metelkovi 6 poslalo dopis o "prostovoljni sporazumni izselitvi". Ozadje tega dogajanja je preverjala Nataša Štefe.
Življenje in delo na daljavo, v spletnih balončkih in mehurčkih, strah, panika, grožnje, prepovedi, omejitve ... Kakšne bodo posledice vsega tega? Prezgodaj je še, da bi lahko napovedali, kako drugačni bomo, a nekatere očitne spremembe že lahko zaznavamo tudi ob pomoči rezultatov javnomnenjskih raziskav.
Pred tedni je odmevala izpoved Kranjčanke, ki je več kot teden dni čakala na diagnozo 'razliti slepič'. Opozorila je na dostopnost primarnega zdravstva in hudo kadrovsko stisko na področju radiologije na Gorenjskem. Raziskujemo, zakaj so v Kranju še vedno brez radiologa, ki bi opravljal tudi ultrazvočne preiskave. Za nujne primere so dogovorjeni s preobremenjenim zasebnikom. Zato mrzlično iščejo specialiste, tudi v tujini. A se je zataknilo na Ministrstvu za zdravje, kamor so decembra lani poslali vlogo za poklicno kvalifikacijo zdravnice specialistke iz tujine. Komisija o njej še ni odločila, saj imajo 250 takšnih vlog. Na ministrstvu za zdravje priznavajo zaostanke in pojasnjujejo, da vsako vlogo vodijo kot samostojen upravni postopek.
Republikanci in demokrati se pred letošnjimi volitvami strinjajo le o tem, da so najpomembnejše v zgodovini Združenih držav Amerike. Vse drugo je stvar interpretacije. Američani izbirajo med brezkompromisnim politikom in politikom stare šole. Med tistim, za katerega cilj posvečuje sredstvo in tistim, ki je privid starih dobrih časov. Kaj sploh še ostane Američanom?
V začetku julija je Pošta Slovenije prilagodila delovni čas večine poštnih poslovalnic v Sloveniji. S tem je veliko uporabnikov na lastni koži občutilo, kako se spreminja trg poštnih storitev. Pred tem so te spremembe namreč večinoma zadevale predvsem prebivalce manjših slovenskih krajev, kjer so poštne poslovalnice zaprli. Sprememb pa s tem še ni konec, v Pošti Slovenije napovedujejo nadaljnje preoblikovanje poštnih poslovalnic, predvsem v mestnih središčih pa tudi njihovo zapiranje. Več o tem, kako je to povezano z univerzalno poštno storitvijo, ki jo zagotavlja Zakon o poštnih storitvah in zakaj Sindikat poštnih delavcev meni, da je treba omenjeni zakon spremeniti, pa v Vročem mikrofonu, ki ga pripravila Lidija Cokan.
Jedro zdajšnjega problema je tudi v zanemarjenem kriznem komuniciranju.
Kaj vse nam sporočajo aktualni podatki, kaj lahko izluščimo iz njih in kaj je mogoče napovedati za prihodnje tedne?
Neveljaven email naslov