Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Minimalna plača ni socialni korektiv, ampak plačilo za opravljeno delo. Prejema jo približno 40 tisoč zaposlenih, med njimi tudi tisti, ki delajo ponoči, ob nedeljah, praznikih, pa za to ne dobijo dodatnega plačila. Njihove zgodbe povedo več od vseh številk in definicij, tudi te, da minimalna plača ne ustreza definiciji dostojnega plačila.
Delavka v turizmu: "Tistim, ki odločajo, bi dala našo plačo, zaprla vse njihove račune, pa naj živijo."
Minimalna plača za delo s polnim delovnim časom v Sloveniji znaša 790 evrov bruto. Vanjo sodijo tudi dodatki, razen dodatka za delo prek polnega delovnega časa. Gospodarska zbornica Slovenije poudarja, da so stroški dela v Sloveniji že tako previsoki in da bi izplačilo dodatkov za delovne razmere ogrozilo številna delovna mesta. Sindikati bodo ta četrtek v državni zbor vložili predlog, da se iz izplačila minimalne plače izvzamejo dodatki za nočno, nedeljsko delo ter delo ob praznikih.
Poudarjajo, da ne gre za višanje minimalne plače, ampak za odpravo krivice, ki jo dopušča zakon. Bolj kot vsi argumenti tako gospodarstvenikov in politikov kot sindikalistov pa so zgovorne zgodbe ljudi, ki se morajo kljub delu ponoči ob praznikih in nedeljah preživljati z minimalno plačo.
“To, kar doživljamo, je nehumano. Zmanjšujejo kader, varčujejo. Zelo težko je, po nekaj urah me delo uniči, psihično me čisto izčrpa. Velikokrat ne dobimo niti zamenjave, če moramo na stranišče. A ni to žalostno, da moramo za osnovno človekovo potrebo prositi? Ob tem pa ne dobimo plačano to, kar bi morale dobiti.”
Tako trgovka v enem od velikih trgovcev pri nas, ki – po njenih besedah – trenutno velja za najmanj nehumanega do zaposlenih med vsemi. Toda tudi pri njem delavke za minimalno plačo ne trpijo samo zaradi psihičnih, ampak tudi telesnih posledic vse hujših pogojev dela – tako ob delovnikih kot nedeljah in praznikih.
“V drugih trgovinah so razmere še slabše. Izčrpane so, prihaja do raznih poklicnih bolezni,” pravi druga trgovka.
“Dogaja se, da delavke padajo skupaj od izčrpanosti. Če bo vzela žemljico, ki je ostala in jo bo pojedla, ker je sestradana, bo dobila odpoved. Je to pošteno? Ni. Z rešilcem jih odpeljejo na urgenco, kjer ugotovijo, da so kronično izčrpane, ker so izžete kot limone. Najbolj žalostno je, da ko 15. v mesecu dobijo plačo, ne vedo, ali bi se smejale ali jokale. Dekleta delajo čezmerno, evidentirati se morajo po tem, ko pridejo in pred tem, ko odidejo. Delajo po cele dneve, nimajo niti enega prostega dneva, delajo tudi ob nedeljah in praznikih, brez prostega dne, pa za to ne dobijo plačano.”
Minimalna plača ni socialni korektiv, ampak plačilo za opravljeno delo. Po podatkih Ajpesa jo prejema približno 40.000 zaposlenih. Takih, ki prejemajo minimalno plačo, in sicer skupaj z dodatki za nočno, praznično in nedeljsko delo, pa je malo. Glede na rezultate ankete, ki so jo sindikati izvedli med 95.000 zaposlenimi, jih minimalno plačo in dodatek za nočno delo hkrati prejema le 1,1 odstotka, minimalno plačo in dodatek za nedeljsko delo pa 1,3 odstotka zaposlenih.
Med njimi so tudi tekstilne delavke, delavci v kovinski industriji in številni drugi, ki jih danes ne bomo omenili, a so njihove zgodbe zelo podobne.
Delavka v turizmu pravi: “Izplačano dobim približno 580 evrov minimalne plače, s tem, da so zraven všteti dodatki za nedeljsko, praznično in nočno delo. S tem ni mogoče preživeti. Tudi na banki ne moreš urediti nobenega kredita, ker bi ti za preživetje moralo ostati 600 evrov. Životariš. Plača pa je vedno enaka, ne glede na to, koliko praznikov delaš.”
Jeza je razumljiv odziv na krivico. Z minimalno plačo, ki je popolnoma neodvisna od tega, koliko nočnega dela opravi, jo doživlja tudi varnostnik, ki glede na število ur, ki jih naredi, zasluži približno 3 evre bruto na uro.
“Pri plači ni nobene razlike. Dobim 560 evrov neto plače, ne glede na to, kdaj sem delal. Vsi ti dodatki so všteti v minimalno plačo.”
V javnem sektorju, kjer je zaposlena naslednja sogovornica, prejema minimalno plačo in dodatek za nočno delo hkrati 0,1 odstotka zaposlenih, minimalno plačo in dodatek za nedeljsko delo 0,7 odstotka ter minimalno plačo in dodatek za delo na praznik 0,3 odstotka. V javnem sektorju je zaposlena naslednja sogovornica.
“Delam kot čistilka, s tem, da po potrebi delam tudi kot strežnica ali v pralnici. To je v javnem sektorju. S tako plačo ne moreš preživeti niti sebe, kaj šele otroke in družino. To ubija. Enostavno se ne da. Plačaš položnice, pa ti ostane 100 evrov v žepu, če ti seveda ostane. Ženske od onemoglosti padajo po tleh. Če bi dobili plačane dodatke, bi to zame pomenil zadetek na loteriji. Menim, da bi ljudje z veliko večjim veseljem hodili v službo in veliko manj bi bilo bolniških odsotnosti. Ljudje so depresivni, enostavno ne vidijo več izhoda. Zakaj vlada ne odpre oči in spregleda, da človek s tako plačo ne more preživeti. Dobesedno ubija na obroke. Njim se izplačilo dodatkov ne bi nič poznalo, meni podobnim pa bi to veliko pomenilo.”
“Osnovna minimalna plača bi morala zadoščati za to, da lahko v miru plačaš položnice, greš v trgovino in kupiš osnovne stvari, ki jih potrebuješ. Naj kje drugje vzamejo ta denar, ki ga bodo dali za dodatke. Ljudje si jih zaslužimo, ker pošteno delamo. 20 evrov je 20 evrov, 50 pa 50,” opomni ena od sogovornic v oddaji.
Realnost pa je taka: “Od tebe zahtevajo veliko več, kot si plačan. Če se pritožiš, ti pokažejo vrata.” Delavci se ob trenutnem zakonu tako počutijo popolnoma nemočni: “Nič ni mogoče narediti. Oni pač delajo po zakonu, držijo se zakona. Deset, tudi pet evrov, bi za nas pomenilo zelo veliko. Tistim, ki odločajo, bi dala našo plačo, zaprla vse njihove račune, pa naj živijo.”
Dodatek za uro nočnega dela znaša povprečno 1,58 evra.
1285 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Minimalna plača ni socialni korektiv, ampak plačilo za opravljeno delo. Prejema jo približno 40 tisoč zaposlenih, med njimi tudi tisti, ki delajo ponoči, ob nedeljah, praznikih, pa za to ne dobijo dodatnega plačila. Njihove zgodbe povedo več od vseh številk in definicij, tudi te, da minimalna plača ne ustreza definiciji dostojnega plačila.
Delavka v turizmu: "Tistim, ki odločajo, bi dala našo plačo, zaprla vse njihove račune, pa naj živijo."
Minimalna plača za delo s polnim delovnim časom v Sloveniji znaša 790 evrov bruto. Vanjo sodijo tudi dodatki, razen dodatka za delo prek polnega delovnega časa. Gospodarska zbornica Slovenije poudarja, da so stroški dela v Sloveniji že tako previsoki in da bi izplačilo dodatkov za delovne razmere ogrozilo številna delovna mesta. Sindikati bodo ta četrtek v državni zbor vložili predlog, da se iz izplačila minimalne plače izvzamejo dodatki za nočno, nedeljsko delo ter delo ob praznikih.
Poudarjajo, da ne gre za višanje minimalne plače, ampak za odpravo krivice, ki jo dopušča zakon. Bolj kot vsi argumenti tako gospodarstvenikov in politikov kot sindikalistov pa so zgovorne zgodbe ljudi, ki se morajo kljub delu ponoči ob praznikih in nedeljah preživljati z minimalno plačo.
“To, kar doživljamo, je nehumano. Zmanjšujejo kader, varčujejo. Zelo težko je, po nekaj urah me delo uniči, psihično me čisto izčrpa. Velikokrat ne dobimo niti zamenjave, če moramo na stranišče. A ni to žalostno, da moramo za osnovno človekovo potrebo prositi? Ob tem pa ne dobimo plačano to, kar bi morale dobiti.”
Tako trgovka v enem od velikih trgovcev pri nas, ki – po njenih besedah – trenutno velja za najmanj nehumanega do zaposlenih med vsemi. Toda tudi pri njem delavke za minimalno plačo ne trpijo samo zaradi psihičnih, ampak tudi telesnih posledic vse hujših pogojev dela – tako ob delovnikih kot nedeljah in praznikih.
“V drugih trgovinah so razmere še slabše. Izčrpane so, prihaja do raznih poklicnih bolezni,” pravi druga trgovka.
“Dogaja se, da delavke padajo skupaj od izčrpanosti. Če bo vzela žemljico, ki je ostala in jo bo pojedla, ker je sestradana, bo dobila odpoved. Je to pošteno? Ni. Z rešilcem jih odpeljejo na urgenco, kjer ugotovijo, da so kronično izčrpane, ker so izžete kot limone. Najbolj žalostno je, da ko 15. v mesecu dobijo plačo, ne vedo, ali bi se smejale ali jokale. Dekleta delajo čezmerno, evidentirati se morajo po tem, ko pridejo in pred tem, ko odidejo. Delajo po cele dneve, nimajo niti enega prostega dneva, delajo tudi ob nedeljah in praznikih, brez prostega dne, pa za to ne dobijo plačano.”
Minimalna plača ni socialni korektiv, ampak plačilo za opravljeno delo. Po podatkih Ajpesa jo prejema približno 40.000 zaposlenih. Takih, ki prejemajo minimalno plačo, in sicer skupaj z dodatki za nočno, praznično in nedeljsko delo, pa je malo. Glede na rezultate ankete, ki so jo sindikati izvedli med 95.000 zaposlenimi, jih minimalno plačo in dodatek za nočno delo hkrati prejema le 1,1 odstotka, minimalno plačo in dodatek za nedeljsko delo pa 1,3 odstotka zaposlenih.
Med njimi so tudi tekstilne delavke, delavci v kovinski industriji in številni drugi, ki jih danes ne bomo omenili, a so njihove zgodbe zelo podobne.
Delavka v turizmu pravi: “Izplačano dobim približno 580 evrov minimalne plače, s tem, da so zraven všteti dodatki za nedeljsko, praznično in nočno delo. S tem ni mogoče preživeti. Tudi na banki ne moreš urediti nobenega kredita, ker bi ti za preživetje moralo ostati 600 evrov. Životariš. Plača pa je vedno enaka, ne glede na to, koliko praznikov delaš.”
Jeza je razumljiv odziv na krivico. Z minimalno plačo, ki je popolnoma neodvisna od tega, koliko nočnega dela opravi, jo doživlja tudi varnostnik, ki glede na število ur, ki jih naredi, zasluži približno 3 evre bruto na uro.
“Pri plači ni nobene razlike. Dobim 560 evrov neto plače, ne glede na to, kdaj sem delal. Vsi ti dodatki so všteti v minimalno plačo.”
V javnem sektorju, kjer je zaposlena naslednja sogovornica, prejema minimalno plačo in dodatek za nočno delo hkrati 0,1 odstotka zaposlenih, minimalno plačo in dodatek za nedeljsko delo 0,7 odstotka ter minimalno plačo in dodatek za delo na praznik 0,3 odstotka. V javnem sektorju je zaposlena naslednja sogovornica.
“Delam kot čistilka, s tem, da po potrebi delam tudi kot strežnica ali v pralnici. To je v javnem sektorju. S tako plačo ne moreš preživeti niti sebe, kaj šele otroke in družino. To ubija. Enostavno se ne da. Plačaš položnice, pa ti ostane 100 evrov v žepu, če ti seveda ostane. Ženske od onemoglosti padajo po tleh. Če bi dobili plačane dodatke, bi to zame pomenil zadetek na loteriji. Menim, da bi ljudje z veliko večjim veseljem hodili v službo in veliko manj bi bilo bolniških odsotnosti. Ljudje so depresivni, enostavno ne vidijo več izhoda. Zakaj vlada ne odpre oči in spregleda, da človek s tako plačo ne more preživeti. Dobesedno ubija na obroke. Njim se izplačilo dodatkov ne bi nič poznalo, meni podobnim pa bi to veliko pomenilo.”
“Osnovna minimalna plača bi morala zadoščati za to, da lahko v miru plačaš položnice, greš v trgovino in kupiš osnovne stvari, ki jih potrebuješ. Naj kje drugje vzamejo ta denar, ki ga bodo dali za dodatke. Ljudje si jih zaslužimo, ker pošteno delamo. 20 evrov je 20 evrov, 50 pa 50,” opomni ena od sogovornic v oddaji.
Realnost pa je taka: “Od tebe zahtevajo veliko več, kot si plačan. Če se pritožiš, ti pokažejo vrata.” Delavci se ob trenutnem zakonu tako počutijo popolnoma nemočni: “Nič ni mogoče narediti. Oni pač delajo po zakonu, držijo se zakona. Deset, tudi pet evrov, bi za nas pomenilo zelo veliko. Tistim, ki odločajo, bi dala našo plačo, zaprla vse njihove račune, pa naj živijo.”
Dodatek za uro nočnega dela znaša povprečno 1,58 evra.
Tisti, ki so imeli pred krizo, ki jo je prinesel novi koronavirus, pri kateri od naših turističnih agencij že vplačano potovanje, se zadnje tedne gotovo sprašujejo, kakšna bo praksa. Bodo dobili povrnjen denar ali pa bodo dobili vrednotnico v enaki vrednosti za uveljavljanje, čemur je naklonjena tudi Evropska komisija. Prav to je tudi ena od tem v predlogu drugega protikoronskega zakona, v katerem se omenja tudi uveljavitev vrednotnic za odpovedane oziroma prestavljene turistične aranžmaje. Več o tem, kako bi vrednotnice, ki so za zdaj le predlog, funkcionirale v praksi sta povedala magistrica Helena Cvikl, vršilka dolžnosti generalnega direktorja Direktorata za turizem na Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo in pravi generalni sekretar pri Združenju turističnih agencij Slovenije Mišo Mrvaljević.
Danes so se sprostili nekateri ukrepi v zdravstvu. Kako bodo nenujno zdravstveno dejavnost obujali v Ljubljani, Mariboru in na Primorskem? S kakšnimi zaostanki se soočajo na onkološkem inštitutu? Kateri del zdravstva bo obujen kot zadnji?
Nekaj več kot 100 dni je minilo od začetka vladanja novih voditeljev institucij Evropske unije. Zdi se kot, da se do zdaj poleg Brexita ni zgodilo nič pretresljivega, potem pa se je nad predsednico Evropske komisije Ursulo von der Layen in druščino razbesnela nekakšna nevihta s ključnimi besedami: novi koronavirus, Turčija in obupne razmere na grško-turški meji. Kakšno migracijsko politiko je razvijala Evropska unija, da je zdaj mejo s Turčijo še bolj zaprla, kje so v tej zgodbi begunci in migranti, ki so v Turčiji ujeti med vojnami na Bližnjem vzhodu in Grčijo, članico Evropske unije, kjer jih čakajo nehumane razmere? Kaj sploh še pomenijo mednarodni dogovori, konvencije in listine, če se o njih lahko samovoljno odloča država sama? Vroči mikrofon je pripravil Gašper Andrinek. Sogovornici: Mojca Širok in izr. prof. dr. Ana Bojinović Fenko
Pred potrjevanjem novega predsednika vlade v Državnem zboru s Tomažem Celestino komentiramo interese koalicijskih partnerjev v novi politični konstelaciji. Kaj je pretehtalo pri vzpostavitvi dialoga in kaj lahko od koalicijske pogodbe nove vlade pričakujemo v prihodnjih dveh letih? “Največja neznanka je Janez Janša. Njegova nepredvidljivost. Vsi čakamo trenutek, ko bo škorpijon začutil, da bi pičil žabo, ki ga nese čez vodo. Ali bo uspel zdržati.“ Foto: Bobo
Finančna uprava je lani pobrala za skoraj milijardo evrov davkov več kot leto prej. To je zlasti posledica dobrih gospodarskih razmer v prejšnjih letih. Na drugi strani pa vodstvo priznava, da je davčni dolg še vedno visok. Tudi sicer se kljub splošnemu dvigu ravni davčne kulture v Sloveniji najdejo taki, pri katerih iznajdljivost ne pozna meja, pa naj gre za oddajanje nepremičnin na črno ali skrivanje denarja na računih v tujini. Gost Vročega mikrofona je bil generalni direktor Finančne uprave Peter Jenko, z njim se je pogovarjal Rok Kužel.
Število ljudi, okuženih z novim kitajskim koronavirusom, se je do zdaj po svetu povzpelo na več kot 40.000, potem ko jih je bilo še pred mesecem le nekaj več kot 200. Krivulja okuženih se torej ne umirja, nasprotno, strokovnjaki v prihodnjih dneh pričakujejo opaznejšo rast števila preminulih. Zakaj širjenja novega koronavirusa še vedno niso umirili kljub hitrim in korenitim ukrepom? Kako je Kitajski uspelo pod karanteno spraviti celotna mesta in kaj se bo zgodilo sedaj, ko se tam končuje obdobje podaljšanega prisilnega kolektivnega dopusta? V Vročem mikrofonu sta se Maji Ratej pridružila zunanjepolitični novinar Televizije Slovenija Aleš Malerič in virologinja prof. Tatjana Avšič.
Že kar nekaj časa vroča tema na tehnološko znanstvenem področju je nova generacija mobilnega omrežja, tako imenovani 5G. Tema se je kmalu pojavila v javnem prostoru in predvsem za nekatere postala precej pereča. Kaj prinaša nova generacija mobilnega omrežja, kateri strahovi so odveč in kdaj ga lahko pričakujemo v Sloveniji?
Obetal se nam je nov korak pri urejanju stanovanjske problematike. Osnutek novega stanovanjskega zakona je bil pripravljen, prinašal je nove ukrepe, ki naj bi med drugimi zagotovili tudi več javnih najemnih stanovanj in možnost nakupa pod ugodnejšimi pogoji. Z včerajšnjim odstopom premiera so se ustavile tudi vse aktivnosti z zakonom, zato so na ministrstvu za okolje in prostor odpovedali tudi današnjo udeležbo v Vročem mikrofonu. O smernicah stanovanjske politike z gostjo Mašo Hawlina, članico Zadrugatorja in Inštituta za študije stanovanj in prostora, ki je del Mreže Stanovanja za vse, Boris Žgajnar.
Urad za makroekonomske analize in razvoj Sloveniji za letos napoveduje 2,8-odstotno gospodarsko rast. Kljub ohlajanju v uradu ugotavljajo, da se je zasebna poraba v začetku zadnjega četrtletja leta 2019 sicer še naprej krepila, povečal se je tudi promet s stanovanji. Kakšni izzivi pa našo državo čakajo v letu brexita in ameriških predsedniških volitev? Kako velik vpliv bo na konkurenčnost gospodarstva imelo zvišanje minimalne plače? Imamo odgovore na vse bolj žgočo problematiko staranja prebivalstva? Na ta in druga vprašanja bo pred vročim mikrofonom Vala 202 odgovarjala direktorica Urada za makroekonomske analize in razvoj Maja Bednaš. FOTO: MMC RTV SLO
Do decembra 2021 so vse lokalne skupnosti v Sloveniji dolžne vizijo svojega prostorskega razvoja opredeliti z občinskim prostorskim načrtom (OPN). V Mestni občini Koper se je nabralo že več kot sedem tisoč pobud občanov. Ena od iniciativ za razvoj prostora je Automatik delovišče, skupina 20 akterjev z različnih področij, ki si prizadevajo za med seboj povezan razvoj mesta in ustanovitev neodvisnega urbanističnega sveta. Deloval bi kot mediator v povezavi z županom, mestnim urbanistom in javnostjo. Foto: Miran Kambič
Agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar je kritični opazovalec slovenskega prehranskega trga. Že dolgo opozarja, da nekritično kupujemo hrano s kakovostnega dna, edina zahteva potrošnika je ceneje, v akciji, s popustom. Kakšno hrano uvažamo, kaj se znajde na policah, v kakšni kondiciji je slovensko kmetijstvo, bomo zaradi slabe hrane v prihodnje manj zdravi? Foto: Srdjan Zivulovic/Bobo
Družba, v kateri živimo, zapoveduje uspeh in nenehno zadovoljstvo, ustvarja individualiste in deloholike, neguje strah in razvija tesnobne posameznike. Ali družba s svojimi zahtevami vpliva tudi na porast duševnih motenj? Opozarjamo tudi na podcenjevanje stresa, iščemo razloge, ki peljejo v izgorelost, anksioznost in depresijo ter predstavljamo orodja, ki lajšajo pot iz primeža teh težav. Danila Hradil Kuplen gosti psihologinjo Evo Boštjančič, ustanoviteljico društva DAM Emanuelo Malačič Kladnik, učiteljico joge Tino Košir ter psihiatre in psihoterapevte Mojco Zvezdano Dernovšek, Boruta Škodlarja in Mirana Možino.
Na današnji dan pred sto leti ni bil torek, ampak sreda. 9.00 dopoldne, v zbornični dvorani Deželnega dvorca so se gnetli študentje in ko je za kateder stopil predavatelj, tedaj 29-leten Fran Ramovš, je zavladala tišina. Ta trenutek oziroma ta dan uradno štejemo za začetek Univerze v Ljubljani. Po sto letih obstoja pa se je univerza znašla v položaju, ko si znova postavlja ključna vprašanja o svoji vlogi v družbi. Po eni strani se lahko pohvali z izjemnimi raziskovalnimi dosežki, po drugi strani pa se spopada z notranjimi aferami. O začetkih ljubljanske univerze, njeni stoletni poti in pogledu v prihodnost pa v današnjem Vročem mikrofonu, ki sta ga pripravila Gašper Andrinek in Maja Ratej.
Kanalizacijski vod čez vodovarstveno območje, kopičenje in sežiganje odpadkov, podnebna kriza in zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov, poplave, fracking, pomanjkanje stanovanj … Vprašanj za ministra za okolje in prostor ni zmanjkalo. Simon Zajc je bil sogovornik pred vročim mikrofonom.
November, kolikor ga je še ostalo, bo v Sloveniji zelo medijsko obarvan. V četrtek se začenja festival kakovostnih medijskih vsebin Naprej/Forward, ki ga pripravlja Društvo novinarjev, namenjen je novinarjem, medijskim ustvarjalcem, strokovnjakom in širši javnosti, konec naslednjega tedna bo v Ljubljani mednarodna konferenca o kakovostnem novinarstvu, ki jo v sodelovanju s Svetom Evrope organizira Ministrstvo za kulturo. V okviru medija Pod črto pa poteka preiskovalni projekt o medijskem lastništvu. Kaj so ugotovili pri analizi občinskih in strankarskih medijev ter političnih tednikov odgovarja Taja Topolovec, direktorica in soustanoviteljica medija Pod črto.
Pri nakupu mobilnih telefonov, računalnikov, praznih zgoščenk, USB-ključkov in drugih praznih nosilcev podatkov se je že do zdaj kupcem zaračunavalo denarno nadomestilo, ki naj bi se razdeljevalo med avtorje, izvajalce, proizvajalce fonogramov in filmske producente. To nadomestilo zadnjih deset let ni bilo regulirano, čeprav zakon to določa. Za zbiranje in razdeljevanje tako zbranih nadomestil bo odslej skrbela kolektivna organizacija Kopriva, ki je julija letos pridobila dovoljenje za upravljanje te pravice. Kako se bo z zbranimi nadomestili upravljalo v prihodnosti in kam so izpuhtela sredstva za ustvarjalce, ki naj bi v zadnjih desetih letih presegla 10 milijonov evrov?
Anja Hlača Ferjančič in Tadej Košmrlj sta v slabih 30 minut ujela nekaj več kot 30 let berlinske zgodovine. Z berlinskim zidom so povezane številne usode, čez noč je ločil družine in presekal povezave, v svoji nesmiselnosti pa je vztrajal kar 28 let, vse do 9. novembra 1989 Kaj odmeva 30 let po njegovem padcu, kako združeno mesto gradi svojo identiteto?
Eden od ciljev predloga novega stanovanjskega zakona, ki je prejšnji teden prišel v javno obravnavo, se glasi: varstvo etažnih lastnikov pred upravniki. Po predlogu bi upravnikom večstanovanjskih stavb prenehale pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ki bi jih nadomestili petletni mandati. Upravniki bi bili vpisani v javni register. Bi se jih po novem dalo lažje ali težje zamenjati? Če bi zakon stopil v veljavo, koliko upravnikov bi izpolnjevalo njegove kriterije? Zakaj zakon ne predvideva zavarovanja poklicne odgovornosti upravnika? Ali se bodo zaradi zakona podražile upravniške storitve? V Vročem mikrofonu bomo soočili tri strani: etažne lastnike, upravnike in državo. Maji Derčar so se v studiu pridružili državni sekretar na Ministrstvu za okolje in prostor Aleš Prijon, direktor Zbornice za poslovanje z nepremičninami pri GZS Boštjan Udovič in predstavnik Združenja etažnih lastnikov Slovenije Iko Mayr. foto: Pixabay.com
Zdravko Počivalšek o Gorenju, Magni, Adrii Airways, možnostih za novo letalsko podjetje, turističnem holdingu in SMC
Neveljaven email naslov