Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Minimalna plača ni socialni korektiv, ampak plačilo za opravljeno delo. Prejema jo približno 40 tisoč zaposlenih, med njimi tudi tisti, ki delajo ponoči, ob nedeljah, praznikih, pa za to ne dobijo dodatnega plačila. Njihove zgodbe povedo več od vseh številk in definicij, tudi te, da minimalna plača ne ustreza definiciji dostojnega plačila.
Delavka v turizmu: "Tistim, ki odločajo, bi dala našo plačo, zaprla vse njihove račune, pa naj živijo."
Minimalna plača za delo s polnim delovnim časom v Sloveniji znaša 790 evrov bruto. Vanjo sodijo tudi dodatki, razen dodatka za delo prek polnega delovnega časa. Gospodarska zbornica Slovenije poudarja, da so stroški dela v Sloveniji že tako previsoki in da bi izplačilo dodatkov za delovne razmere ogrozilo številna delovna mesta. Sindikati bodo ta četrtek v državni zbor vložili predlog, da se iz izplačila minimalne plače izvzamejo dodatki za nočno, nedeljsko delo ter delo ob praznikih.
Poudarjajo, da ne gre za višanje minimalne plače, ampak za odpravo krivice, ki jo dopušča zakon. Bolj kot vsi argumenti tako gospodarstvenikov in politikov kot sindikalistov pa so zgovorne zgodbe ljudi, ki se morajo kljub delu ponoči ob praznikih in nedeljah preživljati z minimalno plačo.
“To, kar doživljamo, je nehumano. Zmanjšujejo kader, varčujejo. Zelo težko je, po nekaj urah me delo uniči, psihično me čisto izčrpa. Velikokrat ne dobimo niti zamenjave, če moramo na stranišče. A ni to žalostno, da moramo za osnovno človekovo potrebo prositi? Ob tem pa ne dobimo plačano to, kar bi morale dobiti.”
Tako trgovka v enem od velikih trgovcev pri nas, ki – po njenih besedah – trenutno velja za najmanj nehumanega do zaposlenih med vsemi. Toda tudi pri njem delavke za minimalno plačo ne trpijo samo zaradi psihičnih, ampak tudi telesnih posledic vse hujših pogojev dela – tako ob delovnikih kot nedeljah in praznikih.
“V drugih trgovinah so razmere še slabše. Izčrpane so, prihaja do raznih poklicnih bolezni,” pravi druga trgovka.
“Dogaja se, da delavke padajo skupaj od izčrpanosti. Če bo vzela žemljico, ki je ostala in jo bo pojedla, ker je sestradana, bo dobila odpoved. Je to pošteno? Ni. Z rešilcem jih odpeljejo na urgenco, kjer ugotovijo, da so kronično izčrpane, ker so izžete kot limone. Najbolj žalostno je, da ko 15. v mesecu dobijo plačo, ne vedo, ali bi se smejale ali jokale. Dekleta delajo čezmerno, evidentirati se morajo po tem, ko pridejo in pred tem, ko odidejo. Delajo po cele dneve, nimajo niti enega prostega dneva, delajo tudi ob nedeljah in praznikih, brez prostega dne, pa za to ne dobijo plačano.”
Minimalna plača ni socialni korektiv, ampak plačilo za opravljeno delo. Po podatkih Ajpesa jo prejema približno 40.000 zaposlenih. Takih, ki prejemajo minimalno plačo, in sicer skupaj z dodatki za nočno, praznično in nedeljsko delo, pa je malo. Glede na rezultate ankete, ki so jo sindikati izvedli med 95.000 zaposlenimi, jih minimalno plačo in dodatek za nočno delo hkrati prejema le 1,1 odstotka, minimalno plačo in dodatek za nedeljsko delo pa 1,3 odstotka zaposlenih.
Med njimi so tudi tekstilne delavke, delavci v kovinski industriji in številni drugi, ki jih danes ne bomo omenili, a so njihove zgodbe zelo podobne.
Delavka v turizmu pravi: “Izplačano dobim približno 580 evrov minimalne plače, s tem, da so zraven všteti dodatki za nedeljsko, praznično in nočno delo. S tem ni mogoče preživeti. Tudi na banki ne moreš urediti nobenega kredita, ker bi ti za preživetje moralo ostati 600 evrov. Životariš. Plača pa je vedno enaka, ne glede na to, koliko praznikov delaš.”
Jeza je razumljiv odziv na krivico. Z minimalno plačo, ki je popolnoma neodvisna od tega, koliko nočnega dela opravi, jo doživlja tudi varnostnik, ki glede na število ur, ki jih naredi, zasluži približno 3 evre bruto na uro.
“Pri plači ni nobene razlike. Dobim 560 evrov neto plače, ne glede na to, kdaj sem delal. Vsi ti dodatki so všteti v minimalno plačo.”
V javnem sektorju, kjer je zaposlena naslednja sogovornica, prejema minimalno plačo in dodatek za nočno delo hkrati 0,1 odstotka zaposlenih, minimalno plačo in dodatek za nedeljsko delo 0,7 odstotka ter minimalno plačo in dodatek za delo na praznik 0,3 odstotka. V javnem sektorju je zaposlena naslednja sogovornica.
“Delam kot čistilka, s tem, da po potrebi delam tudi kot strežnica ali v pralnici. To je v javnem sektorju. S tako plačo ne moreš preživeti niti sebe, kaj šele otroke in družino. To ubija. Enostavno se ne da. Plačaš položnice, pa ti ostane 100 evrov v žepu, če ti seveda ostane. Ženske od onemoglosti padajo po tleh. Če bi dobili plačane dodatke, bi to zame pomenil zadetek na loteriji. Menim, da bi ljudje z veliko večjim veseljem hodili v službo in veliko manj bi bilo bolniških odsotnosti. Ljudje so depresivni, enostavno ne vidijo več izhoda. Zakaj vlada ne odpre oči in spregleda, da človek s tako plačo ne more preživeti. Dobesedno ubija na obroke. Njim se izplačilo dodatkov ne bi nič poznalo, meni podobnim pa bi to veliko pomenilo.”
“Osnovna minimalna plača bi morala zadoščati za to, da lahko v miru plačaš položnice, greš v trgovino in kupiš osnovne stvari, ki jih potrebuješ. Naj kje drugje vzamejo ta denar, ki ga bodo dali za dodatke. Ljudje si jih zaslužimo, ker pošteno delamo. 20 evrov je 20 evrov, 50 pa 50,” opomni ena od sogovornic v oddaji.
Realnost pa je taka: “Od tebe zahtevajo veliko več, kot si plačan. Če se pritožiš, ti pokažejo vrata.” Delavci se ob trenutnem zakonu tako počutijo popolnoma nemočni: “Nič ni mogoče narediti. Oni pač delajo po zakonu, držijo se zakona. Deset, tudi pet evrov, bi za nas pomenilo zelo veliko. Tistim, ki odločajo, bi dala našo plačo, zaprla vse njihove račune, pa naj živijo.”
Dodatek za uro nočnega dela znaša povprečno 1,58 evra.
1271 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Minimalna plača ni socialni korektiv, ampak plačilo za opravljeno delo. Prejema jo približno 40 tisoč zaposlenih, med njimi tudi tisti, ki delajo ponoči, ob nedeljah, praznikih, pa za to ne dobijo dodatnega plačila. Njihove zgodbe povedo več od vseh številk in definicij, tudi te, da minimalna plača ne ustreza definiciji dostojnega plačila.
Delavka v turizmu: "Tistim, ki odločajo, bi dala našo plačo, zaprla vse njihove račune, pa naj živijo."
Minimalna plača za delo s polnim delovnim časom v Sloveniji znaša 790 evrov bruto. Vanjo sodijo tudi dodatki, razen dodatka za delo prek polnega delovnega časa. Gospodarska zbornica Slovenije poudarja, da so stroški dela v Sloveniji že tako previsoki in da bi izplačilo dodatkov za delovne razmere ogrozilo številna delovna mesta. Sindikati bodo ta četrtek v državni zbor vložili predlog, da se iz izplačila minimalne plače izvzamejo dodatki za nočno, nedeljsko delo ter delo ob praznikih.
Poudarjajo, da ne gre za višanje minimalne plače, ampak za odpravo krivice, ki jo dopušča zakon. Bolj kot vsi argumenti tako gospodarstvenikov in politikov kot sindikalistov pa so zgovorne zgodbe ljudi, ki se morajo kljub delu ponoči ob praznikih in nedeljah preživljati z minimalno plačo.
“To, kar doživljamo, je nehumano. Zmanjšujejo kader, varčujejo. Zelo težko je, po nekaj urah me delo uniči, psihično me čisto izčrpa. Velikokrat ne dobimo niti zamenjave, če moramo na stranišče. A ni to žalostno, da moramo za osnovno človekovo potrebo prositi? Ob tem pa ne dobimo plačano to, kar bi morale dobiti.”
Tako trgovka v enem od velikih trgovcev pri nas, ki – po njenih besedah – trenutno velja za najmanj nehumanega do zaposlenih med vsemi. Toda tudi pri njem delavke za minimalno plačo ne trpijo samo zaradi psihičnih, ampak tudi telesnih posledic vse hujših pogojev dela – tako ob delovnikih kot nedeljah in praznikih.
“V drugih trgovinah so razmere še slabše. Izčrpane so, prihaja do raznih poklicnih bolezni,” pravi druga trgovka.
“Dogaja se, da delavke padajo skupaj od izčrpanosti. Če bo vzela žemljico, ki je ostala in jo bo pojedla, ker je sestradana, bo dobila odpoved. Je to pošteno? Ni. Z rešilcem jih odpeljejo na urgenco, kjer ugotovijo, da so kronično izčrpane, ker so izžete kot limone. Najbolj žalostno je, da ko 15. v mesecu dobijo plačo, ne vedo, ali bi se smejale ali jokale. Dekleta delajo čezmerno, evidentirati se morajo po tem, ko pridejo in pred tem, ko odidejo. Delajo po cele dneve, nimajo niti enega prostega dneva, delajo tudi ob nedeljah in praznikih, brez prostega dne, pa za to ne dobijo plačano.”
Minimalna plača ni socialni korektiv, ampak plačilo za opravljeno delo. Po podatkih Ajpesa jo prejema približno 40.000 zaposlenih. Takih, ki prejemajo minimalno plačo, in sicer skupaj z dodatki za nočno, praznično in nedeljsko delo, pa je malo. Glede na rezultate ankete, ki so jo sindikati izvedli med 95.000 zaposlenimi, jih minimalno plačo in dodatek za nočno delo hkrati prejema le 1,1 odstotka, minimalno plačo in dodatek za nedeljsko delo pa 1,3 odstotka zaposlenih.
Med njimi so tudi tekstilne delavke, delavci v kovinski industriji in številni drugi, ki jih danes ne bomo omenili, a so njihove zgodbe zelo podobne.
Delavka v turizmu pravi: “Izplačano dobim približno 580 evrov minimalne plače, s tem, da so zraven všteti dodatki za nedeljsko, praznično in nočno delo. S tem ni mogoče preživeti. Tudi na banki ne moreš urediti nobenega kredita, ker bi ti za preživetje moralo ostati 600 evrov. Životariš. Plača pa je vedno enaka, ne glede na to, koliko praznikov delaš.”
Jeza je razumljiv odziv na krivico. Z minimalno plačo, ki je popolnoma neodvisna od tega, koliko nočnega dela opravi, jo doživlja tudi varnostnik, ki glede na število ur, ki jih naredi, zasluži približno 3 evre bruto na uro.
“Pri plači ni nobene razlike. Dobim 560 evrov neto plače, ne glede na to, kdaj sem delal. Vsi ti dodatki so všteti v minimalno plačo.”
V javnem sektorju, kjer je zaposlena naslednja sogovornica, prejema minimalno plačo in dodatek za nočno delo hkrati 0,1 odstotka zaposlenih, minimalno plačo in dodatek za nedeljsko delo 0,7 odstotka ter minimalno plačo in dodatek za delo na praznik 0,3 odstotka. V javnem sektorju je zaposlena naslednja sogovornica.
“Delam kot čistilka, s tem, da po potrebi delam tudi kot strežnica ali v pralnici. To je v javnem sektorju. S tako plačo ne moreš preživeti niti sebe, kaj šele otroke in družino. To ubija. Enostavno se ne da. Plačaš položnice, pa ti ostane 100 evrov v žepu, če ti seveda ostane. Ženske od onemoglosti padajo po tleh. Če bi dobili plačane dodatke, bi to zame pomenil zadetek na loteriji. Menim, da bi ljudje z veliko večjim veseljem hodili v službo in veliko manj bi bilo bolniških odsotnosti. Ljudje so depresivni, enostavno ne vidijo več izhoda. Zakaj vlada ne odpre oči in spregleda, da človek s tako plačo ne more preživeti. Dobesedno ubija na obroke. Njim se izplačilo dodatkov ne bi nič poznalo, meni podobnim pa bi to veliko pomenilo.”
“Osnovna minimalna plača bi morala zadoščati za to, da lahko v miru plačaš položnice, greš v trgovino in kupiš osnovne stvari, ki jih potrebuješ. Naj kje drugje vzamejo ta denar, ki ga bodo dali za dodatke. Ljudje si jih zaslužimo, ker pošteno delamo. 20 evrov je 20 evrov, 50 pa 50,” opomni ena od sogovornic v oddaji.
Realnost pa je taka: “Od tebe zahtevajo veliko več, kot si plačan. Če se pritožiš, ti pokažejo vrata.” Delavci se ob trenutnem zakonu tako počutijo popolnoma nemočni: “Nič ni mogoče narediti. Oni pač delajo po zakonu, držijo se zakona. Deset, tudi pet evrov, bi za nas pomenilo zelo veliko. Tistim, ki odločajo, bi dala našo plačo, zaprla vse njihove račune, pa naj živijo.”
Dodatek za uro nočnega dela znaša povprečno 1,58 evra.
Pogovor z Marjanom Mačkoškom, predsednikom GZS o ugledu slovenskega gospodarstva, aktualnih razmerah in ključnih temah, ki bodo gospodarstvenike zaposlovale v 2017.
Prejšnji teden je Državni zbor sprejel predlagane spremembe Zakona o občinskem redarstvu – to je bilo po 10 letih od prvega krovnega zakona nujno, saj se je v tem obdobju spremenili številni zakoni in predpisi, ki vplivajo tudi na delovanje redarske službe. Redarji so v teh 10 letih dobivali nove in nove zadolžitve in pooblastila - sprva komunalni nadzorniki so začeli urejati mirujoči promet, pred leti so dobili dodatne zadolžitve pri tekočem prometu in prometnih prekrških, zadolžitve s področja javnega reda in miru in tako naprej. V novem zakonu o občinskem redarstvu se med drugim spreminjajo pogoji za uporabo telesne sile in plinskega razpršilca, spreminja se način ugotavljanja identitete, uvaja vodenje evidence o uporabi prisilnih sredstev in podobno, zaradi česar mnogi ugotavljajo, da občinski redarji postajajo nekakšni občinski ali mestni policisti.
Agencije za zaposlovanje posredujejo svoje delavce podjetjem, ki zaradi povečanega obsega dela začasno potrebujejo dodatno delovno silo. V Sloveniji je 109 agencij, ki zagotavljajo delo 20 tisoč delavcem. Kako delujejo agencije, kakšna je in bo njihova vloga na trgu dela, katere dileme, slabosti in kršitve se še vedno pojavljajo?
Zdi se, da v Evropi ne delujejo več niti procesi, ki so doslej na videz delovali same od sebe. Začeli smo se prepirati o tem, kdo bolj ignorira evropska pravila, podpisane mednarodne konvencije, sporazume in sodišča, hkrati pa države EU iščejo pravne podlage, kako ta ista pravila obiti ali si jih vsaj ugodno prilagoditi. V kar nekaj tovrstnih postopkov se je v zadnjem času zapletla tudi Slovenija, naj gre za ignoriranje opozoril Sveta Evrope glede Zakona o tujcih, spor s Komisijo in Hrvaško glede terana, do zapletov s prodajo Cimosa in NLB. Govori Dragan Barbutovski.
Kako učinkovit je nadzor nad delodajalci, ki kršijo delavske pravice? O tem sta v Vročem mikrofonu govorili glavna inšpektorica za delo, predstavnica Finančne uprave in generalni direktor Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
Življenje več kot 180 bolnikov je odvisno od pravočasne presaditve organa, ki jim lahko reši življenje. Približno 10 bolnikov vsako leto tega trenutka ne dočaka, tudi zato, ker se za darovanje v času življenje uradno izreče premalo ljudi ali pa takega odvzema ne dovolijo svojci.
Z evropskimi poslanci iz Slovenije o pozitivnih dosežkih mandata in izzivih, ki jih čakajo do konca leta 2019
Tanja Starič in Tomaž Celestina, naša radijska kolega z aktualno politične redakcije sta nam pomagala prečesati leto 2016 – s škiljenjem tudi v 2017.
Pred koncem leta so nas razveselili odlični rezultati slovenskih šolarjev na področju naravoslovne, matematične in bralne pismenosti v mednarodnih raziskavah znanja TIMSS in PISA. Zlasti je razveseljiv njihov napredek na področju bralne pismenosti, saj je bila ta pismenost v prejšnjih dveh raziskavah PISA 2009 in 2012 prepoznana kot šibkejše področje znanja in spretnosti naših šolarjev.
Rok za prenos tako imenovanih certifikatskih delnic iz KDD-ja na trgovalne račune borznih hiš in bank se naglo izteka. 170 tisoč imetnikov omenjenih vrednostnih papirjev ima namreč le še do konca leta, torej natanko 17 dni časa, da delnice prenese, proda ali se jim odpove.
Nekdanji grški finančni minister Janis Varufakis je evro skeptičen, pravi, da sta le Nemčija in Francija v resnici Evropska unija, vsi drugi pa da smo le okraski na božični jelki. Varufakis je v nedeljo gostoval v Zagrebu in pred polnim avditorijem narodnega gledališča komentiral številna aktualna vprašanja: vzpon desnice v ZDA in Evropi, politično krizo v Italiji, izstop Velike Britanije iz EU, moč sodobnih tehnologij, možnosti »nove in drugačne« Evrope … Odgovoril je tudi na vprašanje Vala 202 o medijih, ki da so na zahodu prišli do sovjetskega momenta-vsi proizvajajo enake zgodbe, ki jim nihče ne verjame.
Spremembe, ki jih za samozaposlene v kulturi napoveduje pristojno ministrstvo, so med kulturnimi ustvarjalci povzročile pravi vihar. Uradniki na ministrstvu za kulturo neživljenjsko zaostrujejo kriterije in pogoje za pridobitev statusa. Predlagajo celo ukinitev nekaterih poklicev, ki so ključni stebri kulturnega ustvarjanja, novih poklicev, ki nastajajo v sodobni umetnosti, pa ne priznavajo.
Ko po odlični oddaji slišimo vzklike: »Bravo, novinarji!«, je smer medijske strategije jasna. Mediji in novinarji morajo delovati v interesu javnosti. Torkov Vroči mikrofon o novinarjih, odzivih na novinarska razkritja, o zaskrbljujoči medijski sedanjosti in o iskanju novih poti. Gosta: doktorica Sandra Bašić Hrvatin, strokovnjakinja za medije, in novinar Vasja Jager.
Kako smo pri nas uspeli zanemariti poplavno varnost, kažejo posledice katastrofalnih poplav, ki se zadnja leta kar vrstijo. Na nevzdržno stanje opozarjajo vzdrževalci vodotokov, preverili smo, ali so res tempirana bomba ob prvem večjem deževju.
Zdi se, da je bilo v več kot leto dni trajajoči predsedniški volilni kampanji videti vse razen politike, vsebine in programa. Kaj bodo volitve prinesle zunanji politiki ZDA? Kakšen je utrip v New Yorku tik pred odločitvijo? Kaj bo jutri drugače, za Ameriko in svet?
Poslanci imajo na današnji seji na mizi še zadnjo možnost zagotoviti pravico do brezplačnega kosila v šolah vsem revnim otrokom, k čemur so jih javno pozvale številne humanitarne organizacije.
Donedavni tesni sodelavec novega generalnega sekretarja ZN Antonia Guterresa sam sebe označuje za ekonomskega migranta. V Evropo se je preselil iz Pakistana, ker je tu dobil službo pri UNHCR, visokem komisariatu Združenih narodov za begunce. Svojo pisarno ima v Budimpešti, kjer ima odličen pogled na trenuten odnos Evrope do begunske problematike, človekovih pravic in novega vala nacionalizmov.
Po ocenah ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je v Sloveniji več kot dva tisoč sedemsto brezdomcev. Oziroma toliko je oseb, vključenih v programe za brezdomstvo. A verjetno je tistih, ki so brez strehe nad glavo, precej več, saj je pri nas največkrat tako, da dokler nekdo ne spada v neko še tako nesmiselno evidenco, ga tako rekoč ni. Društvo Brezdomni do ključa je lani naštelo več kot štiri tisoč brezdomnih oseb, med njimi so bile tudi cele družine. Po podatkih društva Humanitarček brezdomni moški na cesti preživijo povprečno dvanajst let, ženske štiri. Kakorkoli, pot navzdol je hitra in lahko se zgodi vsakomur. Da bi spremenili odnos družbe do brezdomcev, se vse od leta 2010 zaznamuje svetovni dan brezdomcev. Predstavili bomo nekaj zgodb s temo letošnjega gesla dneva brezdomcev "Lahko se zgodi tudi tebi".
Kulturno dediščino je treba vključiti v življenje in uživati v njej, pravi Jernej Hudolin, generalni direktor Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Kakšno je naše sobivanje s kulturno dediščino in kako odgovorni dediči smo?
Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje je bilo lani na oddelkih za odrasle psihiatrične bolnike hospitaliziranih 120 mladoletnikov, med njimi je bil najmlajši star 13 let. Vsaka taka hospitalizacija pa pomeni tudi kršitev zakona o duševnem zdravju in konvencije o pravicah otrok. In zakaj otroke in mladostnike še vedno hospitalizirajo na oddelkih za odrasle psihiatrične bolnike? Ker druge možnosti ni. V združenju za otroško in mladostniško psihiatrijo že vsaj od leta 2009 opozarjajo na nujno vzpostavitev varovanega oddelka za otroke in mladostnike z duševnimi motnjami.
Neveljaven email naslov