Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekdanji grški finančni minister Janis Varufakis je evro skeptičen, pravi, da sta le Nemčija in Francija v resnici Evropska unija, vsi drugi pa da smo le okraski na božični jelki. Varufakis je v nedeljo gostoval v Zagrebu in pred polnim avditorijem narodnega gledališča komentiral številna aktualna vprašanja: vzpon desnice v ZDA in Evropi, politično krizo v Italiji, izstop Velike Britanije iz EU, moč sodobnih tehnologij, možnosti »nove in drugačne« Evrope … Odgovoril je tudi na vprašanje Vala 202 o medijih, ki da so na zahodu prišli do sovjetskega momenta-vsi proizvajajo enake zgodbe, ki jim nihče ne verjame.
“Predsednik Evropske komisije Juncker zna povedati po pravici – navsezadnje je na znamenitem sprejemu Viktorju Orbanu rekel diktator!”
Nekdanji grški finančni minister Janis Varufakis je evro skeptičen, pravi, da sta le Nemčija in Francija v resnici Evropska unija, vsi ostali pa da smo le okraski na božični jelki. Varufakis je v nedeljo gostoval v Zagrebu in pred polnim avditorijem narodnega gledališča komentiral številna aktualna vprašanja: vzpon desnice v ZDA in Evropi, politično krizo v Italiji, izstop Velike Britanije iz EU, moč sodobnih tehnologij, možnosti “nove in drugačne” Evrope …
Odgovoril je tudi na vprašanje Vala 202 o medijih, ki da so na zahodu prišli do sovjetskega momenta-vsi proizvajajo enake zgodbe, ki jim nihče ne verjame.
“Trenutno je na svetu v obtoku največ denarja v zgodovini. A vendar ga je najmanj namenjeno izobraževanju.”
Varufakis in Horvat sta se pred razprodanim avditorijem nemudoma lotila analize stanja v Evropi. Seveda sta najprej skozi Varufakisove izkušnje stikov z EU vrhuško skritizirala prakse glavnih šefov. Varufakis se je spominjal početja trojke, ki je po njegovem mnenju financirala predvsem samo sebe in reševala evropski kapital v Grčiji. Povzel je tudi izkušnje s šefi evropskih institucij in financ, ki so, seveda, slabe.
“Kariero Jean-Clauda Junckerja, predsednika Evropske komisije, spremljam že nekaj let. Moram mu priznati, da občasno govori resnico, v enem od intervjujev ob začetku finančne krize je zelo odkrito dejal, da ve, kaj je treba narediti, a ne ve, kako to storiti in biti hkrati vnovič izvoljen … In, ja, Juncker zna povedati po pravici – navsezadnje je na znamenitem sprejemu Viktorju Orbanu rekel diktator!
Ko je Evropsko komisijo vodil Jaques Delors, je Komisija res bila evropska vlada z močno vlogo. Danes je Evropska komisija pod vodstvom Junckerja nepomembna. Bili so trenutki, ko mi je med pogajanji ob reševanju Grčije Juncker želel pomagati, a sem se takoj zavedel, da je to nemogoče. Zakaj? Ker resnične moči nima več Komisija, ampak jo imajo finančni centri in evrska skupina. Tragično je, da je evrska skupina v bistvu neuradno telo, ki uradno sploh ne obstaja in ni del evropske zakonadaje in evropskih pogodb, a ima v svojih rokah vso moč odločanja. Jean-Claude Juncker je prisoten le kot figura brez oblasti, predstavlja nemoč Evropske unije. Vsa moč je osredinjena v skrivnostnem telesu, ki pravno gledano sploh ne obstaja.”
“Juncker zna povedati po pravici – navsezadnje je na znamenitem sprejemu Viktorju Orbanu rekel diktator!”
Nemoč Evropske komisije je po mnenju Janisa Varufakisa glavni razlog za trenutno stanje v Evropski uniji, ki ni sposobna začeti resne obnove: “Evropska unija, v katero vstop ste tako zelo slavili in vstopa smo se veselili tudi mi, se ne more pobrati od šoka, ki je nastal po krizi na Wall Streetu leta 2008. Moja diagnoza je, da stanje lahko sicer popravimo, a potrebne bi bile strukturne reforme. To je tako, kot da po potresu na porušenih stavbah začneš barvati stene, da zakriješ razpoke. Ne vem, kako je pri vas, ampak mi v Grčiji o svoji državi in naših institucijah nimamo visokega mnenja, zelo pa smo cenili Nemčijo in Francijo. A ravno Nemčija in Francija nista znali prepoznati razpok na fasadi evropske družine, ki sta jo sami ustvarili in smo se ji z veseljem pridružili. Izkazalo se je, da tamkajšnje elite ne vedo, kaj počnejo.”
V Nemčiji in Franciji se kmalu obetajo volitve. Če bi v Franciji zmagala protievropska opcija, bi to po mnenju Varufakisa absolutno pomenilo konec Evropske unije. “Evropska unija je unija Nemčije in Francije, vsi drugi smo periferija, smo le dekoracija, okraski na božični jelki. Težko me imate za fanatičnega podpornika Evropske unije, a če odide Francija in Unija kolapsira, bo to povzročilo gigantske posledice za ljudi. Moramo preprečiti, da se to zgodi. Moj največji strah ni, da na predsedniških volitvah v Franciji zmaga Marine Le Pen, čeprav evropski esteblišment dejansko dela v tej smeri, tako kot je v ZDA esteblišment v resnici delal uslugo Trumpu. Niso želeli, da zmaga Trump, a bili so tako nespametni, da so iz njega naredili zmagovalca.
Težava je podobna tisti iz leta 1930, ko so fašisti prišli na oblast predvsem zaradi nesposobnih levičarjev. Z nami so pobrisali tla. Danes fašisti niti ne potrebujejo zmage na volitvah, da bi imeli moč. S tem, ko imajo vse večjo podporo, so pravzaprav dosegli, da so njihovo politiko sprejeli tako socialdemokrati kot konzervativci. Še več, v Franciji celo socialistični predsednik Hollande vleče poteze v smeri policijske države, ki se jih ne bi sramovala niti Marine Le Pen.”
Janis Varufakis je med drugim komentiral izstop Velike Britanije iz Evropske unije, aktualne predsedniške volitve v Avstriji in neuspeli referendum o ustavnih reformah v Italiji.
Varufakis pravi, “da je Italija bojišče za celotno Evropo, ker bi v trenutku, ko bi se sesula Italija, izstopila tudi Francija. Matteo Renzi je zamudil izjemno pomembno priložnost. Italija je zelo pomembna država, je velika in ima tretje najpomembnejše gospodarstvo v Evropski uniji. Morala bi biti uspešna država. Ima trgovinski presežek, saj izvozi več kot uvozi. Tudi vlada, kljub očitkom o korupciji, mafiji … ima proračunski presežek. Poberejo več davkov, kot jih porabijo. Država, ki ima trgovinski in proračunski presežek, bi morala dobro delovati.
Težava je v integraciji Italije v evrsko območje, ki Italiji ne dovoli dihati. Renzi je imel priložnost, da bi šel na sestanek Evropske unije in rekel: ljudje, pravila ne delujejo! In to je povedal, ampak stavka, ki bi ga moral, pa ni. Naslednji stavek bi bil: Morate mi dovoliti, da prekršim pravila. Kar pa je zelo napačen stavek, ker potem nemški politik misli, da bi rada Italija kršila pravila in jih obsoja. Kar pa bi moral Renzi res reči, je: Pravila ne delujejo in te sobe ne bom zapustil, dokler se ne bomo dogovorili o novih pravilih, ki bodo delovala za vse. In tega ni rekel, zdaj pa plačuje ceno za to napako.”
Janis Varufakis in Srećko Horvat sta se spomnila tudi na Juliana Assangea, s katerim sta velika prijatelja. Junija sta ob 4. obletnici Assangeovega bivanja na ekvadorski ambasadi v Londonu organizirala nekaj odmevnih svetovnih dogodkov. Horvat je zanikal govorice oziroma lažne novice, ki so se pojavile na družabnih omrežjih, da Assange ni več živ ter da je CIA prevzela Wikileaks … Horvat in Varufakis sta bila pri Assangeu, ki na ekvadorski ambasadi še vedno nima dostopa do spleta, pred dnevi namreč na večerji.
“Hekerji nastavljajo ogledalo velikemu bratu”
Janis Varufakis je razložil, zakaj ceni držo Juliana Assangea: “Ko sem ugotovil, kaj Wikileaks sploh predstavlja, je strah, ki sem ga doživel kot 12-letni deček med branjem Orwelovega romana 1984, izginil. In to zato, ker sem ugotovil, kaj je rešitev za velikega brata, kaj je njegov antipod. To so hekerji in ljudje, kot je Julian Assange, ki uporabljajo enako tehnologijo kot veliki brat, a jo uporabijo proti njemu. Dejansko ustvarijo digitalno ogledalo, ki ga nastavijo velikemu bratu. In nenadoma se veliki brat v njem zagleda in tudi mi ga lahko vidimo. Tako v bistvu odkrijemo, kako deluje mašinerija velikega brata, kaj se je vedno skušalo prikriti, kot je pokazal tudi Snowden. In tudi zato sta Snowden in Assange preganjana.”
Naš novinar Gašper Andrinek je za Radio Slovenija Varufakisu zastavil vprašanje o zmotnih ocenah medijev pri glasovanju o brexitu in izvolitvi Donalda Trumpa za ameriškega predsednika.
“Naj najprej povem, da je radio moj najljubši medij. Ustvarja najboljšo sliko. Takšno, ki si jo s poslušanjem ustvarimo sami. Poleg tega tudi uči ljudi določene pozornosti, ki so jo današnji zaslonski mediji uničili. Tehnologija pomeni velik izziv in grožnjo. Zato, ker vsak od nas lahko danes objavlja vsebine na spletnih straneh, blogih, družabnih omrežjih. Vse to je fantastično in je del demokratičnega procesa. Moramo pa tudi razumeti, da so starodobni konzervativni časopisi imeli nekaj pomembnega. Dovolili so ti, da si, medtem ko si bral časopis, da bi izvedel, kaj se dogaja, imel tudi vpogled v različna mnenja, ki so jih filtrirali profesionalci. In tega zdaj ni več, saj smo se ujeli v mehurček, ki smo ga ustvarili sami. Na primer če uporabljam Twitter, bom izvedel samo, kaj menijo ljudje, ki jim je všeč, kar jaz mislim. In vse to je skrajno škodljivo.”
“Tudi na zahodu smo dosegli sovjetski model. Kaj mislim s tem? Vsi mediji govorijo iste zgodbe, ampak nihče jim ne verjame.”
Varufakis je dodal, da je imel kot grški finančni minister z mediji predvsem grenke izkušnje.
“Pomislite na to, kako so delovali mediji v Sovjetski uniji. Mediji so bili pod strogim nadzorom političnega biroja in tajnih agentov. Predvsem pa so ves čas govorili in sporočali ene in iste stvari, seveda neškodljive za oblast. Čeprav jim ni nihče verjel. Ampak pisali so vedno iste zgodbe. Tajne službe so poskrbele, da tisti, ki ne bi objavili iste zgodbe, se mu ne bi dobro godilo. Ti ljudje, ki so takrat nadzirali medije, če še živijo, se verjetno zdaj praskajo po glavi in si mislijo, kakšni idioti so bili. Zakaj smo sploh potrebovali totalitarizem, poglejte Zahod danes. Obstaja več milijonov platform, omrežij, medijev in vsi sporočajo isto ter sploh ne potrebujemo političnega biroja. Ne potrebujemo KGB-ja, da bi ljudi zapirali v gulage.
“Ko sem šel s sestanka evrske skupine in sem vedel, kaj se je dogajalo, sem lahko v Financial Timesu, Wall Street Journalu, Le mondu, na BBC-ju, CNN-u videl iste laži o sestanku, s katerega sem pravkar prišel. In potem se sprašujemo, zakaj imajo ljudje dovolj. Zato, ker smo tudi na zahodu dosegli sovjetski model. Kaj mislim s tem? Vsi mediji govorijo iste zgodbe, ampak nihče jim ne verjame.”
Nastop Janisa Varufakisa je v Zagrebu trajal 2 uri in pol. Treba mu je priznati, da je seveda vešč nastopanja in da spretno uporablja imidž nekdanjega finančnega ministra, skorajda žvižgača z evrokratskih omizij. Hkrati je res, da je Varufakis osebno finančno preskrbljen in ima uspešno akademsko-svetovalno kariero, torej bi se lahko tudi on šel salonskega intelektualca, a se je odločil, da bo revolucionar. Za zdaj sicer še bolj salonski kot ulični, a njegovo gibanje Diem 25 ima ambicije in morda preraste tudi v resno politično stranko.
Varufakis je tudi v Zagrebu ponudil nekaj konkretnih rešitev za boljšo Evropo, za lepše življenje, recimo univerzalni temeljni dohodek, pomoč v hrani, več denarja za šolanje, več vlaganj v zelene tehnologije …
Kako v praksi doseči takšne spremembe in seveda predvsem njihovo sistemsko delovanje, je seveda zapleteno vprašanje. Zdi se, da časi niso naklonjeni takšnim idejam in da je v realni politiki in gospodarstvu ter ob predvsem za kuhano vino in različne vrste klobas motivirano kritično maso ljudstva, vse to le neuresničljiva teorija leve provenience.
A optimist Varufakis je prepričan, da se lahko spremembe zgodijo vsak hip in kjer koli. Morda pa se nova Evropa rodi v Atenah, Zagrebu, morda celo v Ljubljani … Mimogrede, v razprodanem zagrebškem HNK-ju je bilo tudi nekaj slovenskega občinstva.
1285 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Nekdanji grški finančni minister Janis Varufakis je evro skeptičen, pravi, da sta le Nemčija in Francija v resnici Evropska unija, vsi drugi pa da smo le okraski na božični jelki. Varufakis je v nedeljo gostoval v Zagrebu in pred polnim avditorijem narodnega gledališča komentiral številna aktualna vprašanja: vzpon desnice v ZDA in Evropi, politično krizo v Italiji, izstop Velike Britanije iz EU, moč sodobnih tehnologij, možnosti »nove in drugačne« Evrope … Odgovoril je tudi na vprašanje Vala 202 o medijih, ki da so na zahodu prišli do sovjetskega momenta-vsi proizvajajo enake zgodbe, ki jim nihče ne verjame.
“Predsednik Evropske komisije Juncker zna povedati po pravici – navsezadnje je na znamenitem sprejemu Viktorju Orbanu rekel diktator!”
Nekdanji grški finančni minister Janis Varufakis je evro skeptičen, pravi, da sta le Nemčija in Francija v resnici Evropska unija, vsi ostali pa da smo le okraski na božični jelki. Varufakis je v nedeljo gostoval v Zagrebu in pred polnim avditorijem narodnega gledališča komentiral številna aktualna vprašanja: vzpon desnice v ZDA in Evropi, politično krizo v Italiji, izstop Velike Britanije iz EU, moč sodobnih tehnologij, možnosti “nove in drugačne” Evrope …
Odgovoril je tudi na vprašanje Vala 202 o medijih, ki da so na zahodu prišli do sovjetskega momenta-vsi proizvajajo enake zgodbe, ki jim nihče ne verjame.
“Trenutno je na svetu v obtoku največ denarja v zgodovini. A vendar ga je najmanj namenjeno izobraževanju.”
Varufakis in Horvat sta se pred razprodanim avditorijem nemudoma lotila analize stanja v Evropi. Seveda sta najprej skozi Varufakisove izkušnje stikov z EU vrhuško skritizirala prakse glavnih šefov. Varufakis se je spominjal početja trojke, ki je po njegovem mnenju financirala predvsem samo sebe in reševala evropski kapital v Grčiji. Povzel je tudi izkušnje s šefi evropskih institucij in financ, ki so, seveda, slabe.
“Kariero Jean-Clauda Junckerja, predsednika Evropske komisije, spremljam že nekaj let. Moram mu priznati, da občasno govori resnico, v enem od intervjujev ob začetku finančne krize je zelo odkrito dejal, da ve, kaj je treba narediti, a ne ve, kako to storiti in biti hkrati vnovič izvoljen … In, ja, Juncker zna povedati po pravici – navsezadnje je na znamenitem sprejemu Viktorju Orbanu rekel diktator!
Ko je Evropsko komisijo vodil Jaques Delors, je Komisija res bila evropska vlada z močno vlogo. Danes je Evropska komisija pod vodstvom Junckerja nepomembna. Bili so trenutki, ko mi je med pogajanji ob reševanju Grčije Juncker želel pomagati, a sem se takoj zavedel, da je to nemogoče. Zakaj? Ker resnične moči nima več Komisija, ampak jo imajo finančni centri in evrska skupina. Tragično je, da je evrska skupina v bistvu neuradno telo, ki uradno sploh ne obstaja in ni del evropske zakonadaje in evropskih pogodb, a ima v svojih rokah vso moč odločanja. Jean-Claude Juncker je prisoten le kot figura brez oblasti, predstavlja nemoč Evropske unije. Vsa moč je osredinjena v skrivnostnem telesu, ki pravno gledano sploh ne obstaja.”
“Juncker zna povedati po pravici – navsezadnje je na znamenitem sprejemu Viktorju Orbanu rekel diktator!”
Nemoč Evropske komisije je po mnenju Janisa Varufakisa glavni razlog za trenutno stanje v Evropski uniji, ki ni sposobna začeti resne obnove: “Evropska unija, v katero vstop ste tako zelo slavili in vstopa smo se veselili tudi mi, se ne more pobrati od šoka, ki je nastal po krizi na Wall Streetu leta 2008. Moja diagnoza je, da stanje lahko sicer popravimo, a potrebne bi bile strukturne reforme. To je tako, kot da po potresu na porušenih stavbah začneš barvati stene, da zakriješ razpoke. Ne vem, kako je pri vas, ampak mi v Grčiji o svoji državi in naših institucijah nimamo visokega mnenja, zelo pa smo cenili Nemčijo in Francijo. A ravno Nemčija in Francija nista znali prepoznati razpok na fasadi evropske družine, ki sta jo sami ustvarili in smo se ji z veseljem pridružili. Izkazalo se je, da tamkajšnje elite ne vedo, kaj počnejo.”
V Nemčiji in Franciji se kmalu obetajo volitve. Če bi v Franciji zmagala protievropska opcija, bi to po mnenju Varufakisa absolutno pomenilo konec Evropske unije. “Evropska unija je unija Nemčije in Francije, vsi drugi smo periferija, smo le dekoracija, okraski na božični jelki. Težko me imate za fanatičnega podpornika Evropske unije, a če odide Francija in Unija kolapsira, bo to povzročilo gigantske posledice za ljudi. Moramo preprečiti, da se to zgodi. Moj največji strah ni, da na predsedniških volitvah v Franciji zmaga Marine Le Pen, čeprav evropski esteblišment dejansko dela v tej smeri, tako kot je v ZDA esteblišment v resnici delal uslugo Trumpu. Niso želeli, da zmaga Trump, a bili so tako nespametni, da so iz njega naredili zmagovalca.
Težava je podobna tisti iz leta 1930, ko so fašisti prišli na oblast predvsem zaradi nesposobnih levičarjev. Z nami so pobrisali tla. Danes fašisti niti ne potrebujejo zmage na volitvah, da bi imeli moč. S tem, ko imajo vse večjo podporo, so pravzaprav dosegli, da so njihovo politiko sprejeli tako socialdemokrati kot konzervativci. Še več, v Franciji celo socialistični predsednik Hollande vleče poteze v smeri policijske države, ki se jih ne bi sramovala niti Marine Le Pen.”
Janis Varufakis je med drugim komentiral izstop Velike Britanije iz Evropske unije, aktualne predsedniške volitve v Avstriji in neuspeli referendum o ustavnih reformah v Italiji.
Varufakis pravi, “da je Italija bojišče za celotno Evropo, ker bi v trenutku, ko bi se sesula Italija, izstopila tudi Francija. Matteo Renzi je zamudil izjemno pomembno priložnost. Italija je zelo pomembna država, je velika in ima tretje najpomembnejše gospodarstvo v Evropski uniji. Morala bi biti uspešna država. Ima trgovinski presežek, saj izvozi več kot uvozi. Tudi vlada, kljub očitkom o korupciji, mafiji … ima proračunski presežek. Poberejo več davkov, kot jih porabijo. Država, ki ima trgovinski in proračunski presežek, bi morala dobro delovati.
Težava je v integraciji Italije v evrsko območje, ki Italiji ne dovoli dihati. Renzi je imel priložnost, da bi šel na sestanek Evropske unije in rekel: ljudje, pravila ne delujejo! In to je povedal, ampak stavka, ki bi ga moral, pa ni. Naslednji stavek bi bil: Morate mi dovoliti, da prekršim pravila. Kar pa je zelo napačen stavek, ker potem nemški politik misli, da bi rada Italija kršila pravila in jih obsoja. Kar pa bi moral Renzi res reči, je: Pravila ne delujejo in te sobe ne bom zapustil, dokler se ne bomo dogovorili o novih pravilih, ki bodo delovala za vse. In tega ni rekel, zdaj pa plačuje ceno za to napako.”
Janis Varufakis in Srećko Horvat sta se spomnila tudi na Juliana Assangea, s katerim sta velika prijatelja. Junija sta ob 4. obletnici Assangeovega bivanja na ekvadorski ambasadi v Londonu organizirala nekaj odmevnih svetovnih dogodkov. Horvat je zanikal govorice oziroma lažne novice, ki so se pojavile na družabnih omrežjih, da Assange ni več živ ter da je CIA prevzela Wikileaks … Horvat in Varufakis sta bila pri Assangeu, ki na ekvadorski ambasadi še vedno nima dostopa do spleta, pred dnevi namreč na večerji.
“Hekerji nastavljajo ogledalo velikemu bratu”
Janis Varufakis je razložil, zakaj ceni držo Juliana Assangea: “Ko sem ugotovil, kaj Wikileaks sploh predstavlja, je strah, ki sem ga doživel kot 12-letni deček med branjem Orwelovega romana 1984, izginil. In to zato, ker sem ugotovil, kaj je rešitev za velikega brata, kaj je njegov antipod. To so hekerji in ljudje, kot je Julian Assange, ki uporabljajo enako tehnologijo kot veliki brat, a jo uporabijo proti njemu. Dejansko ustvarijo digitalno ogledalo, ki ga nastavijo velikemu bratu. In nenadoma se veliki brat v njem zagleda in tudi mi ga lahko vidimo. Tako v bistvu odkrijemo, kako deluje mašinerija velikega brata, kaj se je vedno skušalo prikriti, kot je pokazal tudi Snowden. In tudi zato sta Snowden in Assange preganjana.”
Naš novinar Gašper Andrinek je za Radio Slovenija Varufakisu zastavil vprašanje o zmotnih ocenah medijev pri glasovanju o brexitu in izvolitvi Donalda Trumpa za ameriškega predsednika.
“Naj najprej povem, da je radio moj najljubši medij. Ustvarja najboljšo sliko. Takšno, ki si jo s poslušanjem ustvarimo sami. Poleg tega tudi uči ljudi določene pozornosti, ki so jo današnji zaslonski mediji uničili. Tehnologija pomeni velik izziv in grožnjo. Zato, ker vsak od nas lahko danes objavlja vsebine na spletnih straneh, blogih, družabnih omrežjih. Vse to je fantastično in je del demokratičnega procesa. Moramo pa tudi razumeti, da so starodobni konzervativni časopisi imeli nekaj pomembnega. Dovolili so ti, da si, medtem ko si bral časopis, da bi izvedel, kaj se dogaja, imel tudi vpogled v različna mnenja, ki so jih filtrirali profesionalci. In tega zdaj ni več, saj smo se ujeli v mehurček, ki smo ga ustvarili sami. Na primer če uporabljam Twitter, bom izvedel samo, kaj menijo ljudje, ki jim je všeč, kar jaz mislim. In vse to je skrajno škodljivo.”
“Tudi na zahodu smo dosegli sovjetski model. Kaj mislim s tem? Vsi mediji govorijo iste zgodbe, ampak nihče jim ne verjame.”
Varufakis je dodal, da je imel kot grški finančni minister z mediji predvsem grenke izkušnje.
“Pomislite na to, kako so delovali mediji v Sovjetski uniji. Mediji so bili pod strogim nadzorom političnega biroja in tajnih agentov. Predvsem pa so ves čas govorili in sporočali ene in iste stvari, seveda neškodljive za oblast. Čeprav jim ni nihče verjel. Ampak pisali so vedno iste zgodbe. Tajne službe so poskrbele, da tisti, ki ne bi objavili iste zgodbe, se mu ne bi dobro godilo. Ti ljudje, ki so takrat nadzirali medije, če še živijo, se verjetno zdaj praskajo po glavi in si mislijo, kakšni idioti so bili. Zakaj smo sploh potrebovali totalitarizem, poglejte Zahod danes. Obstaja več milijonov platform, omrežij, medijev in vsi sporočajo isto ter sploh ne potrebujemo političnega biroja. Ne potrebujemo KGB-ja, da bi ljudi zapirali v gulage.
“Ko sem šel s sestanka evrske skupine in sem vedel, kaj se je dogajalo, sem lahko v Financial Timesu, Wall Street Journalu, Le mondu, na BBC-ju, CNN-u videl iste laži o sestanku, s katerega sem pravkar prišel. In potem se sprašujemo, zakaj imajo ljudje dovolj. Zato, ker smo tudi na zahodu dosegli sovjetski model. Kaj mislim s tem? Vsi mediji govorijo iste zgodbe, ampak nihče jim ne verjame.”
Nastop Janisa Varufakisa je v Zagrebu trajal 2 uri in pol. Treba mu je priznati, da je seveda vešč nastopanja in da spretno uporablja imidž nekdanjega finančnega ministra, skorajda žvižgača z evrokratskih omizij. Hkrati je res, da je Varufakis osebno finančno preskrbljen in ima uspešno akademsko-svetovalno kariero, torej bi se lahko tudi on šel salonskega intelektualca, a se je odločil, da bo revolucionar. Za zdaj sicer še bolj salonski kot ulični, a njegovo gibanje Diem 25 ima ambicije in morda preraste tudi v resno politično stranko.
Varufakis je tudi v Zagrebu ponudil nekaj konkretnih rešitev za boljšo Evropo, za lepše življenje, recimo univerzalni temeljni dohodek, pomoč v hrani, več denarja za šolanje, več vlaganj v zelene tehnologije …
Kako v praksi doseči takšne spremembe in seveda predvsem njihovo sistemsko delovanje, je seveda zapleteno vprašanje. Zdi se, da časi niso naklonjeni takšnim idejam in da je v realni politiki in gospodarstvu ter ob predvsem za kuhano vino in različne vrste klobas motivirano kritično maso ljudstva, vse to le neuresničljiva teorija leve provenience.
A optimist Varufakis je prepričan, da se lahko spremembe zgodijo vsak hip in kjer koli. Morda pa se nova Evropa rodi v Atenah, Zagrebu, morda celo v Ljubljani … Mimogrede, v razprodanem zagrebškem HNK-ju je bilo tudi nekaj slovenskega občinstva.
Super volilno leto na Zemlji se bliža koncu. Po indijskih, evropskih, britanskih in še mnogih drugih pomembnih volitvah so na vrsti še volitve v Združenih državah Amerike. Z druge strani Atlantika sporočajo, da so to spet najpomembnejše volitve v zgodovini, da se odloča tudi o usodi demokracije ter sveta.
Glede na poročilo Svetovne zdravstvene organizacije je po pandemiji več šoloobveznih otrok poročalo o spletnem ustrahovanju kot pred njo. Poročilo navaja, da je nujna potreba po izobraževanju mladih, družin in šol o oblikah spletnega ustrahovanja in njegovih posledicah. Kljub vse večji ozaveščenosti o škodljivosti prezgodnje uporabe digitalnih naprav in posledično družabnih omrežij pa se število žrtev ne zmanjšuje. Podatki, ki so jih letos predstavili pri Globalnem inštitutu za varnost otrok Childlight na Univerzi v Edinburgu, kažejo, da je bil eden od osmih otrok na svetu oziroma približno 302 milijona mladih v preteklem letu žrtev fotografiranja brez privolitve, deljenja in izpostavljenosti golih fotografij in videov ali spletnega nadlegovanja in izsiljevanja. Mladi, sodelujoči v oddaji, pravijo, da so sami že prejeli kakšne neprimerne vsebine ali pa poznajo nekoga, ki je bil žrtev spletne zlorabe.
Takojšnja prekinitev uporabe protizakonitith prisilnih sredstev, prevzem odgovornosti direktorja in tudi ostalih podrejenih vodij za neustrezno ukrepanje, določitev ukrepov zoper storilca dejanj nasilja, trpinčenja, spolnega in drugega nadlegovanja, takojšnja ustavitev ustrahovanja, psihičnega nasilja in mobinga, takojšnje prenehanje izvajanja vseh prepovedanih metod, vzpostavitev politike nadzora nad porabo zdravil. To je samo nekaj od ukrepov iz poročila o sistemskem nadzoru pri izvajalcu zdravstvene dejavnosti Univerzitetna psihiatrična klinika Ljubljana. Kaj se dogaja v najpomembnejši zdravstveni instituciji na področju duševnega zdravja? O čem govori molk odgovornih?
Slovenija je gostila največjo evropsko komunikološko konferenco, kjer so potekale razprave o vlogi medijev in komunikacije v času političnih konfliktov, okoljskih groženj, pandemij in vpliva umetne inteligence. Motnje in šumi v politiki, gospodarstvu, zdravju in tehnologiji so preoblikovali komunikacijo in ustvarili družbeno nepredvidljivost s potencialno negativnimi posledicami. Pri tem je še posebej pomembna vloga javnih medijev, ki pa so v različnih evropskih državah pod vse večjim političnim in kapitalskim pritiskom. Poleg slovenskih se spoznamo z aktualnimi razmerami na Poljskem, v Nemčiji in na Finskem. Kako kakovostno upravljati javne medijske servise, kako jim zagotoviti neodvisnost in poskrbeti za prilagoditev sodobnim razmeram in potrebam?
Ne mine vrh Evropske unije ali srečanje evropskih ministrov, ne da bi razpravljali tudi o migracijah. Kje je po množičnem sprejemu beguncev leta 2015 evropska azilna in migracijska politika? Kam umestiti italijanski dogovor o migracijskem centru v Albaniji? In napoved poljske vlade o začasni ukinitvi pravice do azila? Kaj bo pomenil nov evropski migracijski pakt? Kako je v Sloveniji?
Če so še pred nekaj leti delodajalci lahko izbirali, koga od številnih prijavljenih prosilcev za delo bodo izbrali, je zdaj povsem drugače. Zaradi starajočega se prebivalstva je kljub rekordno nizki brezposelnosti na trgu dela bistveno manj nezaposlenih, demografski podatki pa kažejo, da bo teh iz leta v leto manj. Zato je toliko pomembneje premišljeno privabljanje generacije mladih, ki prihajajo na trg dela. Ti o svojem delu in poklicni karieri razmišljajo precej drugače kot starejše generacije, imajo drugačna pričakovanja in vrednote ter drugačen odnos do pripadnosti podjetju. Kakšne so prednosti, ki jih z mladostjo prinašajo, in na kaj bodo morali biti pozorni delodajalci, če bodo v vse bolj praznem kadrovskem bazenu želeli privabiti mlade?
Eden od ciljev sprememb zakona o zdravstveni dejavnosti je tudi jasnejša ločnica med javnim in zasebnim zdravstvenim sistemom, predvsem z omejevanjem oziroma prepovedjo t. i. dvojnih praks – redno zaposlenih v javnih zavodih, ki prek s. p. opravljajo tudi popoldansko delo pri zasebnikih.
V času, ko si vse bolj obremenjeni gorski reševalci prizadevajo za ureditev svojega statusa, odločevalci iščejo možnosti, kako zaračunavati morebitne zlorabe gorske reševalne službe. Gorski reševalci so imeli letos 539 posredovanj. V 179-ih posredovanjih v gorah in na drugih težko dostopnih območjih je sodelovala policija, ki je pri pohodnikih ugotovila 27 primerov malomarnosti. Takšnih primerov ni veliko. Se pa zgodi, da predvsem tuji pohodniki neodgovorno izbirajo cilje, se izgubijo in so neprimerno opremljeni. Zato ministrstva za notranje zadeve, obrambo in zdravje pripravljajo uredbo, s katero bi vlada uzakonila plačilo stroškov reševanja za ugotovljeno malomarnost. Gorski reševalci, prostovoljci se s tem ne bodo ukvarjali, saj bodo še naprej pomagali vsem, ki potrebujejo pomoč.
V vojni v Gazi je bilo v zadnjem letu ubitih več otrok in žensk kot v enakem obdobju v katerem koli drugem konfliktu v zadnjih dveh desetletjih, je sporočila nevladna organizacija Oxfam. Večina enklave je porušene, ljudje so razseljeni, zadnji izraelski vdor v Libanon, napadi na Bejrut pa tudi Sirijo in Jemen pa nikakor ne kažejo na umirjanje razmer in končanje spopadov. Kaj ta vojna na Bližnjem vzhodu pomeni za mednarodni pravni red, kakšne so možnosti za razrešitev najdlje trajajočega konflikta, kako znova povrniti moč Organizaciji združenih narodov? O vsem tem s profesorjem mednarodnega prava, diplomatom Združenih narodov in nekdanjim predsednikom Slovenije dr. Danilom Türkom.
Pri Evropski komisiji bodo priporočili prepoved vseh oblik kajenja na zunanjih javnih prostorih in tako na države članice skušali vplivati v okviru širših prizadevanj za obvladovanje zdravstvenih tveganj. Kaj bi v praksi prepoved pomenila za gostince in koliko aerosoli iz elektronskih cigaret, ki se pogosto tržijo kot varnejša alternativa klasičnemu kajenju, v resnici mimoidoče izpostavljajo strupenim snovem?
Če Evropska unija ne bo spremenila smeri, bo evropska avtomobilska industrija propadla, odpuščenih bo na desettisoče delavcev, opozarja italijanski minister za industrijo Adolfo Urso, tudi Nemčija poziva Bruselj, naj omili cilje za zmanjšanje izpustov CO2 za avtomobile. Smo na pragu nove krize? Nekdaj je veljalo, da "ko kihne Nemčija, se prehladi vsa Evropa". O tem, v kakšni kondiciji je slovensko gospodarstvo in kako zelo nas morajo skrbeti razmere v Nemčiji z Bojanom Ivancem, glavnim ekonomistom Gospodarske zbornice Slovenije in Majo Derčar, dopisnico iz Nemčije.
Komisija za preprečevanje korupcije je v dvajsetih letih obstoja izpeljala številne preventivno-nadzorne dejavnosti, obravnavala veliko prijav in sprejela mnenja, priporočila in odločitve, s katerimi je povzročila burne odzive, številne odstope, doživela pa tudi brezbrižnost, molk in nespoštovanje svojih ugotovitev.
Slovenija je v kombinatoriki sestavljanja nove Evropske komisije dobila resor za širitev EU, ki je ena od dolgoletnih prioritet slovenske zunanje politike. Čeprav je širitev na Zahodni Balkan že nekaj let na mrtvi točki, je resor za širitev vseeno eno pomembnejših področij tega razreza, saj je z vključitvijo povojne obnove v Ukrajini dobil večjo geopolitično težo. Kako pomemben je ta resor za komisijo in EU, bo pokazala razdelitev sredstev, ki jih bo Evropska unija namenila za ta namen in dejanska podpora nadaljnji širitvi. Ali bo s slovensko komisarko Marto Kos širitev dobila nov zagon, se bodo postopki pospešili, kako so novico o morebitni slovenski komisarki sprejeli v balkanskih državah? To so vprašanja, ki jih zastavljamo poznavalcu mednarodnih odnosov Farisu Kočanu s Fakultete za družbene vede v Ljubljani in našemu dopisniku z Balkana Boštjanu Anžinu.
"Farmacevtska stroka je jasna, konoplja spada med zdravilne rastline z dokazanimi farmakološkimi učinki," pravi eden od sogovornikov tokratnega Vročega mikrofona dr. Borut Štrukelj. Ni pa zdravilo za vse. Kaj počne vlada po posvetovalnih referendumih? Kdaj bomo dobili zakone, ki bodo regulirali področje? Kako je legalizacija vplivala na primer na boje med klani v nemških mestih in zakaj nameravajo Čehi narediti še pogumnejše korake pri legalizaciji v primerjavi z Nemci?
Ni nepomembno, ali učitelj čuti posebno motivacijo v tem, da spodbuja nadarjene, se jim dodatno posveča in jih uči vztrajnega in trdega dela. V državi je veliko takih učiteljev, hkrati pa – kot pravijo v Društvu matematikov, fizikov in astronomov Slovenije – na žalost tudi nekaj 'črnih lis' med območji, kjer primanjkuje učiteljev ali pa šola in učitelji zaradi pomanjkanja financ, kadra ali energije nimajo motivacije in časa, da bi se dodatno posvečali nadarjenim. Kako uspešen je slovenski šolski sistem pri delu z nadarjenimi?
V Vročem mikrofonu osvetlimo težave, ki jih imajo Romi pri izobraževanju. Izhajajo iz skupnosti z močno zakoreninjeno tradicijo, marsikje se počutijo nesprejete, težko dobijo službo. Otroci imajo malo izkušenj z zunanjim svetom – v večini ne obiskujejo obšolskih dejavnosti, zato je zanje socializacija z drugimi učenci težja. Kako spodbuditi romske otroke, da bi hodili v šolo? Kako doseči, da bo izobrazba postala pomembna? Stanje v Metliki, Novem mestu in Leskovcu pri Krškem preverja Kaja Ravnak.
Pred desetletjem več kot 120 prijav na posamezno razpisano delovno mesto učitelja, danes kljub ponavljanju razpisov nobene. Dober teden po začetku pouka se v šolah umirja kaotično iskanje manjkajočega učiteljskega kadra. Ravnatelji poročajo, da z birokratsko akrobatiko krpajo vse bolj zevajočo kadrovsko luknjo. Največje pomanjkanje je na področju matematično-tehničnih predmetov in razrednega pouka, manjka pa tudi kader v šolskih kuhinjah in računovodje. Ob naraščajočih zahtevah so šole na meji zmogljivosti, opozarjajo ravnatelji, ki se ob tem sprašujejo: "Zakaj že?"
Zapletom pri gradnji prizidka onkološke stavbe namreč ni videti konca. Država s prebivalci zgradbe tik ob gradbišču ne najde dogovora za odkup stanovanj in preselitev, kar bi omogočilo gradnjo, saj so ti, nezadovoljni s ponujenimi rešitvami, že drugič vložili pritožbo na gradbeno dovoljenje. Poleg prostorskega in kadrovskega pomankanja težave pri zdravljenju povzročata tudi obsevalnika, ki se pogosto kvarita. Skratka, razmere na mariborski onkologiji so zaskrbljujoče, opozarjajo bolniki, ki odgovorne v državi med drugim tudi javno sprašujejo: si bolniki res zaslužimo, da se zdravimo na hodniku?
Ne le negovalnega kadra - v bolnišnicah in domovih za starejše kritično primanjkuje tudi kuharjev. Množični odhodi se nadaljujejo, mladih delo zaradi nizkega plačila in težkih delovnih pogojev ne zanima. V vodstvih zavodov opozarjajo na nujne sistemske spremembe, še preden se v državi zgodi kuharski kolaps. Kako zaostrene razmere obvladujejo za zidovih kuhinj mariborskega Kliničnega centra in doma Danice Vogrinec?
Pred 30 leti je kot prvi in za zdaj edini predsednik Belorusije zaprisegel Aleksander Lukašenko, ki se na pragu svoje sedemdesetletnice pripravlja že na svoj sedmi mandat. Belorusija je demokracija le na papirju, številni oporečniki so v zaporih, resna opozicija je aktivna samo iz tujine, a ji je s spremembami ustave onemogočeno kandidiranje na volitvah. Tudi odvisnost od Rusije in navezanost nanjo to 9-milijonsko državo na vse bolj zaprtih mejah z Evropsko unijo potiskata v totalno diktaturo sovjetskega tipa z močnim kultom osebnosti. Kako je živeti in delati v Belorusiji, kaj pravijo oporečniki, kakšna prihodnost čaka to državo?
Neveljaven email naslov