Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenija že več kot desetletje snuje zakon o dolgotrajni oskrbi. Reformi sistema dolgotrajne oskrbe se ne bomo mogli izogniti, do konca leta jo zdaj od nas pričakuje tudi Evropska komisija. Zakaj se kljub neverjetni počasnosti pri sprejemanju reforme nekateri še vedno bojijo prehitrih sprememb pri prehodu iz institucionalne oskrbe na večji poudarek na pomoči na domu? Kje bomo našli sredstva za delovanje sistema? Bo prej treba sprejeti odločitev o reformi zdravstvenega zavarovanja? Medtem pa 20 tisoč ljudi še vedno biva v ustanovah, kot so domovi za stare, čeprav bi ob urejenem sistemu številni od njih lahko živeli doma.
V ustanovah v Sloveniji živi približno 21.000 ljudi, če bi zakon sprejeli pa bi, približno 2.000 od njih lahko bivalo na domu.
V razvitih državah se oskrba v ustanovah, kot so domovi za stare in posebni socialnovarstveni zavodi – razen v izjemnih primerih – umika oskrbi na domu in v skupnosti. Ljudje naj bi čim dlje bivali v domačem okolju ob družini in prijateljih. V Sloveniji na tem področju zelo zaostajamo. Še vedno nimamo razvitega celovitega sistema dolgotrajne oskrbe, storitve in prejemki, namenjeni osebam, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, so razpršeni in nepovezani. Po zadnjih načrtih naj bi zakon o dolgotrajni oskrbi vendarle sprejeli do konca tega leta.
Prva medresorska skupina za zakon o dolgotrajni oskrbi je začela delovati že leta 2002. Kot pojasnjuje Davor Dominkuš z Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, skušajo z novo zakonodajo doseči premik iz institucij v skupnostne oblike pomoči na domu in zagotoviti enakomerno dostopnost do kakovostnih storitev na območju vse države.
V ustanovah v Sloveniji živi približno 21.000 ljudi, če bi zakon sprejeli, pa bi približno 2.000 od njih lahko bivalo na domu.
Dr. Vito Flaker s Fakultete za socialno delo meni, da bi lahko domov odšli vsi. “Tudi konvencija ZN o pravicah invalidov, ki smo jo ratificirali, pravi, da ima vsak pravico živeti v skupnosti. Po mojem mnenju številka 2.000 pomeni, da bi bilo ob minimalni spremembi toliko ljudi sposobnih že jutri odkorakati iz domov.”
Zakon zagotavljati enake pravice vsem, poudarja tudi Zdenka Tičar z Ministrstva za zdravje. Pojasnjuje, da je ureditev dolgotrajne oskrbe povezana z zdravstveno reformo.
Za izpeljavo zakona po dozdajšnjih ocenah manjka od 100 do 150 milijonov evrov, pojasnjuje Eva Helena Zvez iz Urada za makroekonomske analize in razvoj.
Davor Dominkuš: “Zavedamo se, da v domovih obstaja potencial za spremembe.” #zdajsevrti #vm
— Val 202 (@Val202) June 4, 2015
Sredstva se bodo zagotovila s povezovanjem treh velikih blagajn, ki so povezane z demografskimi spremembami oziroma staranjem prebivalstva: s pokojninsko-invalidsko blagajno, zdravstveno blagajno in blagajno dolgotrajne oskrbe. “Moram povedati, da smo tukaj prvič dosegli bistven premik, da se skupaj z Ministrstvom za zdravje pogovarjamo, kako zagotoviti vzdržen sistem zdravstvenega varstva in vzdržen sistem dolgotrajne oskrbe, ki se bo napajal iz obveznega zavarovanja, iz sredstev, ki temeljijo na zbranih davkih, in iz neposrednih doplačil samih uporabnikov.” Kot še dodaja Dominkuš, bo sistem naravnan tako, da bo zmanjšal pritisk na neposredna plačila družine oziroma posameznika. Zakon naj bi bil za javno obravnavo pripravljen jeseni, po obravnavi pa bi ga vlada potrdila do konca leta. V parlamentarni postopek bi bil zakon tako uvrščen na začetku prihodnjega leta.
Flaker je kritičen do razmišljanja, da je pred zakonom o dolgotrajni oskrbi najprej treba sprejeti reformo zdravstvenega sistema: “Dolgotrajna oskrba ni privesek zdravstva, ni privesek sociale, ampak novo – sicer vmesno – področje sui generis. Tako ga moramo tudi obravnavati. Moramo zgraditi sistem služb, ki bo integriral zdravstvene in socialne storitve za to, da bodo ljudje, ki doživljajo dolgotrajne stiske, bolje živeli.”
Dolgotrajna oskrba prinaša premik poudarka z institucij na oskrbo v domačem okolju. V Skupnosti socialnih zavodov pravijo, da krčenje zmogljivosti v tem trenutku ne pride v poštev. Predsednik upravnega odbora Skupnosti Zoran Hoblaj pravi, da bi bilo treba zdajšnji sistem le nadgraditi.
Kot pravi Eva Zver, je v dozdajšnjem sistemu kar polovica izdatkov za dolgotrajno oskrbo financirana iz zdravstvene blagajne: “Prepletenost financiranja je tolikšna, da ne moremo govoriti o dveh reformah, gledati ju moramo skupaj. Tukaj je možnost, da gledamo košarico skupaj in poskrbimo za prerazporeditev teh virov bolj k dolgotrajni oskrbi in minimalnemu zmanjšanju teh pravic v zdravstvenem delu.”
Flaker dodaja: “Dolgotrajna oskrba, dezinstitucionalizacija in drugi procesi sprememb, ki so potrebni v socialnem varstvu, se vlečejo tako dolgo tudi zato, ker čakajo drug na drugega. In potem pride do krožnega čakanja drug na drugega, zadnji pa čaka na Godota.”
Kot poudarja Dominkuš, je komunikacija s socialno-varstvenimi zavodi pri uveljavljanju reforme zelo različna: “Nekateri so zelo razvojno naravnani in se lotevajo inovativnih projektov, nekaterim pa ustrezata status quo in način, ki je bil uveljavljen do zdaj. Tu bo treba veliko napora in angažmaja, da se bodo začeli miselnost, pristop in način dela v institucijah spreminjati. Niti najmanj si ne delamo utvar, da zgodba deinstitucionalizacije pomeni preprosto kratkoročno rešitev.“
Trenutno so tri četrtine vseh izdatkov za dolgotrajno oskrbo namenjene institucionalni oskrbi. Reforma predvideva, da se bo povečeval delež sredstev za oskrbo na domu in skupnostne oblike. Eva Zver ob tem navede podatek, ki kaže, da v zadnjih 10 letih na področju oskrbe na domu nismo naredili ustreznih korakov v primerjavi z drugimi državami: “V Sloveniji smo v primerjavi z njimi zadnji po deležu vlaganj in po rasti sredstev za oskrbo na domu in prvi po vlaganjih v institucionalno oskrbo.”
Po projekcijah ministrstva se bodo sredstva za institucionalno varstvo več kot prepolovila. “Približno 45 odstotkov sredstev bo šlo za institucionalno varstvo, drugo pa naj bi šlo za formalne in neformalne storitve v skupnosti,” pravi Dominkuš in dodaja, da bo razvoj skupnostne oskrbe naporen in zahteven proces.
Kako so dolgotrajno oskrbo izpeljali v Nemčiji?
Dr. Monika Gabanyi sodeluje tudi pri dezinstitucionalizaciji v Srbiji.
1285 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Slovenija že več kot desetletje snuje zakon o dolgotrajni oskrbi. Reformi sistema dolgotrajne oskrbe se ne bomo mogli izogniti, do konca leta jo zdaj od nas pričakuje tudi Evropska komisija. Zakaj se kljub neverjetni počasnosti pri sprejemanju reforme nekateri še vedno bojijo prehitrih sprememb pri prehodu iz institucionalne oskrbe na večji poudarek na pomoči na domu? Kje bomo našli sredstva za delovanje sistema? Bo prej treba sprejeti odločitev o reformi zdravstvenega zavarovanja? Medtem pa 20 tisoč ljudi še vedno biva v ustanovah, kot so domovi za stare, čeprav bi ob urejenem sistemu številni od njih lahko živeli doma.
V ustanovah v Sloveniji živi približno 21.000 ljudi, če bi zakon sprejeli pa bi, približno 2.000 od njih lahko bivalo na domu.
V razvitih državah se oskrba v ustanovah, kot so domovi za stare in posebni socialnovarstveni zavodi – razen v izjemnih primerih – umika oskrbi na domu in v skupnosti. Ljudje naj bi čim dlje bivali v domačem okolju ob družini in prijateljih. V Sloveniji na tem področju zelo zaostajamo. Še vedno nimamo razvitega celovitega sistema dolgotrajne oskrbe, storitve in prejemki, namenjeni osebam, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, so razpršeni in nepovezani. Po zadnjih načrtih naj bi zakon o dolgotrajni oskrbi vendarle sprejeli do konca tega leta.
Prva medresorska skupina za zakon o dolgotrajni oskrbi je začela delovati že leta 2002. Kot pojasnjuje Davor Dominkuš z Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, skušajo z novo zakonodajo doseči premik iz institucij v skupnostne oblike pomoči na domu in zagotoviti enakomerno dostopnost do kakovostnih storitev na območju vse države.
V ustanovah v Sloveniji živi približno 21.000 ljudi, če bi zakon sprejeli, pa bi približno 2.000 od njih lahko bivalo na domu.
Dr. Vito Flaker s Fakultete za socialno delo meni, da bi lahko domov odšli vsi. “Tudi konvencija ZN o pravicah invalidov, ki smo jo ratificirali, pravi, da ima vsak pravico živeti v skupnosti. Po mojem mnenju številka 2.000 pomeni, da bi bilo ob minimalni spremembi toliko ljudi sposobnih že jutri odkorakati iz domov.”
Zakon zagotavljati enake pravice vsem, poudarja tudi Zdenka Tičar z Ministrstva za zdravje. Pojasnjuje, da je ureditev dolgotrajne oskrbe povezana z zdravstveno reformo.
Za izpeljavo zakona po dozdajšnjih ocenah manjka od 100 do 150 milijonov evrov, pojasnjuje Eva Helena Zvez iz Urada za makroekonomske analize in razvoj.
Davor Dominkuš: “Zavedamo se, da v domovih obstaja potencial za spremembe.” #zdajsevrti #vm
— Val 202 (@Val202) June 4, 2015
Sredstva se bodo zagotovila s povezovanjem treh velikih blagajn, ki so povezane z demografskimi spremembami oziroma staranjem prebivalstva: s pokojninsko-invalidsko blagajno, zdravstveno blagajno in blagajno dolgotrajne oskrbe. “Moram povedati, da smo tukaj prvič dosegli bistven premik, da se skupaj z Ministrstvom za zdravje pogovarjamo, kako zagotoviti vzdržen sistem zdravstvenega varstva in vzdržen sistem dolgotrajne oskrbe, ki se bo napajal iz obveznega zavarovanja, iz sredstev, ki temeljijo na zbranih davkih, in iz neposrednih doplačil samih uporabnikov.” Kot še dodaja Dominkuš, bo sistem naravnan tako, da bo zmanjšal pritisk na neposredna plačila družine oziroma posameznika. Zakon naj bi bil za javno obravnavo pripravljen jeseni, po obravnavi pa bi ga vlada potrdila do konca leta. V parlamentarni postopek bi bil zakon tako uvrščen na začetku prihodnjega leta.
Flaker je kritičen do razmišljanja, da je pred zakonom o dolgotrajni oskrbi najprej treba sprejeti reformo zdravstvenega sistema: “Dolgotrajna oskrba ni privesek zdravstva, ni privesek sociale, ampak novo – sicer vmesno – področje sui generis. Tako ga moramo tudi obravnavati. Moramo zgraditi sistem služb, ki bo integriral zdravstvene in socialne storitve za to, da bodo ljudje, ki doživljajo dolgotrajne stiske, bolje živeli.”
Dolgotrajna oskrba prinaša premik poudarka z institucij na oskrbo v domačem okolju. V Skupnosti socialnih zavodov pravijo, da krčenje zmogljivosti v tem trenutku ne pride v poštev. Predsednik upravnega odbora Skupnosti Zoran Hoblaj pravi, da bi bilo treba zdajšnji sistem le nadgraditi.
Kot pravi Eva Zver, je v dozdajšnjem sistemu kar polovica izdatkov za dolgotrajno oskrbo financirana iz zdravstvene blagajne: “Prepletenost financiranja je tolikšna, da ne moremo govoriti o dveh reformah, gledati ju moramo skupaj. Tukaj je možnost, da gledamo košarico skupaj in poskrbimo za prerazporeditev teh virov bolj k dolgotrajni oskrbi in minimalnemu zmanjšanju teh pravic v zdravstvenem delu.”
Flaker dodaja: “Dolgotrajna oskrba, dezinstitucionalizacija in drugi procesi sprememb, ki so potrebni v socialnem varstvu, se vlečejo tako dolgo tudi zato, ker čakajo drug na drugega. In potem pride do krožnega čakanja drug na drugega, zadnji pa čaka na Godota.”
Kot poudarja Dominkuš, je komunikacija s socialno-varstvenimi zavodi pri uveljavljanju reforme zelo različna: “Nekateri so zelo razvojno naravnani in se lotevajo inovativnih projektov, nekaterim pa ustrezata status quo in način, ki je bil uveljavljen do zdaj. Tu bo treba veliko napora in angažmaja, da se bodo začeli miselnost, pristop in način dela v institucijah spreminjati. Niti najmanj si ne delamo utvar, da zgodba deinstitucionalizacije pomeni preprosto kratkoročno rešitev.“
Trenutno so tri četrtine vseh izdatkov za dolgotrajno oskrbo namenjene institucionalni oskrbi. Reforma predvideva, da se bo povečeval delež sredstev za oskrbo na domu in skupnostne oblike. Eva Zver ob tem navede podatek, ki kaže, da v zadnjih 10 letih na področju oskrbe na domu nismo naredili ustreznih korakov v primerjavi z drugimi državami: “V Sloveniji smo v primerjavi z njimi zadnji po deležu vlaganj in po rasti sredstev za oskrbo na domu in prvi po vlaganjih v institucionalno oskrbo.”
Po projekcijah ministrstva se bodo sredstva za institucionalno varstvo več kot prepolovila. “Približno 45 odstotkov sredstev bo šlo za institucionalno varstvo, drugo pa naj bi šlo za formalne in neformalne storitve v skupnosti,” pravi Dominkuš in dodaja, da bo razvoj skupnostne oskrbe naporen in zahteven proces.
Kako so dolgotrajno oskrbo izpeljali v Nemčiji?
Dr. Monika Gabanyi sodeluje tudi pri dezinstitucionalizaciji v Srbiji.
Pomočnik direktorice Zdravstvenega doma Kočevje Primož Velikonja o tem, kaj je bilo ključno, da so v Kočevju zmogli cepiti več in hitreje kot drugod po državi.
Koliko je konstruktivna kritika sploh še vrednota v slovenskem političnem prostoru in kako se politično ozračje preslikava v družbi? Kdaj kritika preide v kritizerstvo? Si sploh še želimo, da mladi kritično razmišljajo? Odgovore v Vročem mikrofonu poskušata najti politični analitik in zgodovinar Luka Lisjak Gabrijelčič ter filozof in zgodovinar Jernej Šček. Z njima se pogovarja Gašper Andrinek.
Čeprav so se v dveh regijah lahko odprle terase, gostinci pozivajo k odprtju vseh gostinskih lokalov. Odpravili smo se na teren in preverili, kako se gostinci spopadajo z zaprtjem. Od milijonskih investicij do preživljanja s pomožnimi zidarskimi deli, od pojasnil ministrstva, da poslovna kosila v gostilni niso mogoča, do kozarca vode, ki je nenadoma vse spremenil, od vrhunske kave v plastičnem lončku do državljanske nepokorščine, od prepovedi prodaje alkoholnih pijač do piva v trgovini in zabav za zaprtimi vrati. Se bodo, ko se bodo lokali, ki bodo preživeli, spet odprli, gosti vrnili?
Spinalna mišična atrofija je bolezen, ki je prepogosto prepozno diagnosticirana, kar obolelega obsodi na invalidnost. Spinalno mišično atrofijo bi zato morali odkrivati že pri novorojenčkih, da bi najzgodnejšem obdobju prejeli zdravilo, ki bi onemogočilo napredovanje bolezni. Nedavno je presejalni test za novorojenčke za spinalno mišično atrofijo prejel zeleno luč, a je treba do uresničitve projekta narediti še veliko – med drugim je treba vzpostaviti ustrezen laboratorij. Želja vseh je, da se to zgodi čim prej, saj se lahko otrok s to boleznijo rodi kadar koli, v tem hipu pa bo njegova usoda prav takšna, kot je usoda drugih. Prispevek je pripravila Eva Lipovšek.
Uničevanje medijev, pritiski in napadi na novinarke, novinarje in medijsko neodvisnost. O razmerah v slovenskem novinarstvu so govorili Alenka Potočnik, novinarka Slovenske tiskovne agencije, ki začasno vodi tudi Sindikat novinarjev Slovenije, doktor Igor Vobič, izredni profesor s katedre za novinarstvo na fakulteti za družbene vede, in Dejan Pušenjak, ki je že vse življenje novinar in urednik. V knjigi Retrovizor, ki je izšla pred dnevi, je Pušenjak napisal: "Tej norosti, sistematičnemu uničevanju, vedno večjemu nasilju, bi se novinarji morali upreti. Morali bi se upreti z večjo silo, ker bi bilo to bolje za vse."
Kaj se dogaja po izvedbi infrastrukturnih investicij, ki vsako leto modernizirajo nekaj ulic naše prestolnice?
Tudi rabljena stanovanja v Ljubljani se hitro dražijo. V primerjavi z letom 2015 so cene v povprečju višje od 35 do 45 %. Ponudba pa se je v epidemiji še skrčila. Kaj se dogaja na trgu nepremičnin – na nakupni in najemni strani? Kaj različne bivanjske razmere pomenijo za družbo in različne generacije? V Vročem mikrofonu smo gostili nepremičninsko posrednico Zarjo Mavec in sociologa Klemena Ploštajnerja.
V Sindikatu Mladi plus opozarjajo, da vlada poglablja problem brezposelnih mladih. Socialni partnerji si želijo dialoga z odločevalci, a vlada njihove pozive ignorira. Podatki za lani sicer kažejo, da je bilo iz Zavoda za zaposlovanje izpisanih 9,5 odstotka več mladih kot v enakem obdobju leta 2019. Na Ministrstvu za delo so jasni, da si z Zavodom za zaposlovanje prizadevajo, da bi mladi dobili ustrezno podporo. Veliko mladih se iskanja zaposlitve loti tudi s pomočjo mreženja. Tak način zaposlovanja je namreč pogost. Ministrstvo za delo sicer mlade ne slika kot najranljivejšo skupino na trgu dela, to so zanje starejši in nizko izobraženi.
Grad Cmurek je eden od najstarejših gradov na Slovenskem, v katerem je več desetletij deloval zavod, ki se je najprej imenoval dom za duševno defektne. Domačini so se organizirali in odprli Muzej norosti, kjer med drugim želijo ohraniti zgodbe ljudi, ki so bili v gradu daleč stran od oči zaprti. Muzej norosti opominja na nujnost deinstitucionalizacije v eni od najbolj institucionaliziranih držav v Evropi, toda zavod Hrastovec je preklical soglasje za izvajanje njegove dejavnosti. Obiskali smo Grad Cmurek in prisluhnili glasovom ljudi, ki so v podobnih institucijah bili zaprti, danes pa živijo v skupnosti.
Dr. Jasna Podreka je asistentka in raziskovalka na oddelku za sociologijo filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Že več kot petnajst let teoretično in praktično raziskuje vprašanje nasilja med intimnimi partnerji, ki ga uvršča v širši družbeni in politični kontekst, preučuje pa tudi področji žensk v politiki in spolne diskriminacije na trgu dela. V Vročem mikrofonu se bo Nataša Štefe z dr. Jasno Podreka pogovarjala o pomenu zadnjih odkritij glede spolnega nadlegovanja na akademskem področju, pa tudi o trdovratnih moško-ženskih razmerjih v družbi, o feminizmu in politični korektnosti ter širše o pomenu družboslovnih znanosti.
Zaradi skrb vzbujajočih in vse pogostejših izgonov ter nezakonitih vračanj beguncev in prosilcev za azil na evropskih kopenskih in morskih meja Visoki komisariat Združenih narodov za begunce poziva države k takojšnjim preiskavam in zaustavitvi teh praks. Podobno opažajo tudi v slovenskih nevladnih organizacijah, ki se podrobno spremljajo tovrstno problematiko. Civilna iniciativa Info Kolpa je neformalna organizacija, ki spremlja dogajanje na slovenskih državnih mejah in beleži sisttematične kršitve policije. Eden izmed posameznikov, ki sodeluje pri Info Kolpi je Jošt Žagar. Do ravnanja slovenske policije na področju migracij in azilnih postopkov je zelo oster. Pri Pravno informacijskem centru si v prihodnosti želijo, da bi se čimprej ustanovila evropska azilna agencija, ki bi poenotila postopke in po mnenju direktorice Katarine Bervar Sternad nudila boljšo zaščito in izvajanje obveznosti, ki jih imajo tudi po mednarodnih pogodbah vse članice.
Na področju migracij v Evropski uniji ima posebno vlogo Frontex, Evropska agencija za mejno in obalno stražo, ki je bila ustanovljena leta 2004. Lani pa je agencija doživela preobrazbo z novo uredbo, ko ji je Unija okrepila vlogo in mu omogočila kadrovsko povečanje za 10 tisoč obmejnih policistov. A Frontex se je znašel v težavah. Najprej zaradi očitkov, da je bil vpleten v nasilno preprečevanje prihodov beguncev in migrantov iz Turčije, kar je agencija ves čas zavračala. Začele pa so jih pestiti tudi notranje težave, predvsem na področju izbire novih kadrov. Po poročanju nekaterih medijev naj bi v agenciji zaradi tega vladal precejšen nered, nekateri so frontexove policiste označili za potemkinove enote. Čeprav priznava nekaj težav pri rekonstrukciji agencije, pa ostre obtožbe zavrača - Slovenec Marko Gašperlin, pomočnik direktorja Uprave uniformirane policije, ki pa je že drugi zaporedni mandat predsedujoči upravnega odbora Frontexa. Z njim se je Gašper Andrinek pogovarjal o aktualnih vprašanjih na področju evropske in tudi slovenske migracijske politike.
Čeprav se nam včasih zdi, da je še vedno pandemija covida-19 daleč pred vsemi temami in novicami, svet še zdaleč ni počakal. Pred petimi leti je med prvimi novicami ves čas bila begunsko-migrantska kriza. Ta se je sčasoma razvila v stanje in s to problematiko se že od nastanka ukvarjajo tudi države Evropske unije. Kaj se trenutno dogaja na tem področju? Pred kakšnimi izzivi so? In kaj lahko sploh pričakujemo v prihodnosti? To je tema današnjega Vročega mikrofona, v katerega nas bo vpeljal Gašper Andrinek, ki je v Bruselj poklical našega dopisnika Igorja Juriča.
Dijakom poklicnih in strokovnih šol, ki sestavljajo dve tretjini vseh srednješolcev, grozi, da bodo ostali brez praktičnega izobraževanja v tolikšni meri, da bo vprašljiva njihova poklicna usposobljenost. Mnogi izmed njih, še posebej v programih nižjega poklicnega izobraževanja, nimajo pogojev za učenje na daljavo, med njimi pa je velik delež dijakov s posebnimi potrebami. Kako se spopasti s posledicami, pojasnjuje Janez Damjan, direktor Centra RS za poklicno izobraževanje
Včeraj so kozmetičarke vložile pobudo za presojo vladnih odlokov, ki omejujejo ponujanje in prodajo blaga in storitev. Dve, ki sta zaprli svojo dejavnost, sta spregovorili tudi za Vroči mikrofon. Svoj težek položaj, v katerega ga je pahnila nelogičnost ukrepov, je opisal tudi uveljavljen cvetličar. Številna majhna podjetja in samostojni podjetniki so se znašli na robu preživetja.
Šolanje na daljavo v jesenskem delu traja že več kot 100 dni. Tisti, ki imajo doma ljubeče in spodbudno okolje, pa tudi tisti, ki se v šoli ne počutijo dobro, so morda s takim šolanjem zadovoljni in tudi uspešni. A jih je vse manj, vse več pa tistih z naraščajočo apatičnostjo, nemotiviranostjo, še posebej, če nimajo dobrih pogojev za delo, če imajo učne težave, tonejo v manjše ali večje duševne stiske ali pa so žrtve psihičnih, fizičnih ali spolnih zlorab. Kako spremenjeni otroci se torej vračajo v šole in kaj bi morali vedeti o stiskah tistih, ki žal ostajajo doma?
Leto dni je minilo od popolne ustavitve javnega življenja v kitajskem mestu Wuhan. Enajst milijonov prebivalcev so zaprli v domove in prekinili prometne povezave. Zdelo se je, kot da spremljamo znanstvenofantastični film, a oddaljena resničnost je postala realnost vsega sveta. Koronavirus je ustavil tudi Slovenijo. V prvem valu, spomladi, smo bili pozitiven zgled spopadanja z epidemijo, od jeseni pa nam gre izjemno slabo. Kljub manjšemu umirjanju števila okužb smo še zelo daleč od vsaj približne normalizacije razmer, dodatne skrbi pa povzroča prihod angleškega seva. Nekaj vidikov epidemije v daljšem časovnem obdobju analiziramo z dr. Nino Ružić Gorenjec z Inštituta za biostatistiko in medicinsko informatiko pri medicinski fakulteti v Ljubljani in dr. Sašem Dolencem iz Kvarkadabre.
Že dobre tri mesece so šolajoči se slovenski otroci in mladostniki doma, najdlje v primerjavi z vrstniki ostalih držav EU. In nič ne kaže, da se bodo šolska vrata osnovnih in srednjih šol za večino kaj kmalu odprla. Kakšen primanjkljaj v znanju in spretnostih bo prinesla tako dolgo trajajoča šola na daljavo? Bodo pristojni še dodatno razrahljali učne načrte in pravila za dokončanje šolskega leta? Kako bo z ocenjevanjem, ko se bodo enkrat vrnili v šolske klopi in kako rešiti zagate s praktičnim poukom v strokovnih srednjih šolah? Smo čisto pozabili na nadarjene učence? To je le nekaj vprašanj, na katere je odgovoril dr. Vinko Logaj, direktor Zavoda RS za šolstvo, kjer so zadolženi za razvoj in prilagoditve celotnega vzgojno-izobraževalnega sistema države.
Nadzor oljčnega olja Inšpekcije za varno hrano je pokazal, da je na trgovskih policah celo olje, ki je označeno kot ekstra deviško, pa v resnici sploh ni primerno za uživanje. Več kot je nadzora, manj je nepravilnosti, zato bi bilo nadzor nujno še okrepiti. Obetajo pa se tudi spremembe na področju pridelave hrane. Evropska komisija od članic med drugim zahteva zmanjšanje uporabe fitofarmacevtskih sredstev v kmetijstvu za 50 odstotkov in zmanjšanje uporabe antibiotikov. Sogovornika: Andreja Bizjak in Jernej Drofenik (oba z Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin)
Spomin na vojaška letala, ki so po prvem valu preletela Slovenijo, je že povsem zbledel med izgorevanjem, tudi v skafandrih, v zdravstvenih ustanovah, domovih za starostnike, centrih za usposabljanje, rešilnih vozilih ... Zaposleni v zdravstvu in socialnem varstvu, ki jih je zaradi slabega plačila in posledično migriranja usposobljene delovne sile v tujino premalo, se med epidemijo ne ozirajo na svoje pravice, ampak dajejo vse od sebe, pri tem pa tvegajo tudi zdravje. Namesto letal si želijo predvsem spoštovanje in pošteno plačilo za svoje delo, tudi po tem, ko bo epidemije konec.
Neveljaven email naslov