Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenija že več kot desetletje snuje zakon o dolgotrajni oskrbi. Reformi sistema dolgotrajne oskrbe se ne bomo mogli izogniti, do konca leta jo zdaj od nas pričakuje tudi Evropska komisija. Zakaj se kljub neverjetni počasnosti pri sprejemanju reforme nekateri še vedno bojijo prehitrih sprememb pri prehodu iz institucionalne oskrbe na večji poudarek na pomoči na domu? Kje bomo našli sredstva za delovanje sistema? Bo prej treba sprejeti odločitev o reformi zdravstvenega zavarovanja? Medtem pa 20 tisoč ljudi še vedno biva v ustanovah, kot so domovi za stare, čeprav bi ob urejenem sistemu številni od njih lahko živeli doma.
V ustanovah v Sloveniji živi približno 21.000 ljudi, če bi zakon sprejeli pa bi, približno 2.000 od njih lahko bivalo na domu.
V razvitih državah se oskrba v ustanovah, kot so domovi za stare in posebni socialnovarstveni zavodi – razen v izjemnih primerih – umika oskrbi na domu in v skupnosti. Ljudje naj bi čim dlje bivali v domačem okolju ob družini in prijateljih. V Sloveniji na tem področju zelo zaostajamo. Še vedno nimamo razvitega celovitega sistema dolgotrajne oskrbe, storitve in prejemki, namenjeni osebam, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, so razpršeni in nepovezani. Po zadnjih načrtih naj bi zakon o dolgotrajni oskrbi vendarle sprejeli do konca tega leta.
Prva medresorska skupina za zakon o dolgotrajni oskrbi je začela delovati že leta 2002. Kot pojasnjuje Davor Dominkuš z Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, skušajo z novo zakonodajo doseči premik iz institucij v skupnostne oblike pomoči na domu in zagotoviti enakomerno dostopnost do kakovostnih storitev na območju vse države.
V ustanovah v Sloveniji živi približno 21.000 ljudi, če bi zakon sprejeli, pa bi približno 2.000 od njih lahko bivalo na domu.
Dr. Vito Flaker s Fakultete za socialno delo meni, da bi lahko domov odšli vsi. “Tudi konvencija ZN o pravicah invalidov, ki smo jo ratificirali, pravi, da ima vsak pravico živeti v skupnosti. Po mojem mnenju številka 2.000 pomeni, da bi bilo ob minimalni spremembi toliko ljudi sposobnih že jutri odkorakati iz domov.”
Zakon zagotavljati enake pravice vsem, poudarja tudi Zdenka Tičar z Ministrstva za zdravje. Pojasnjuje, da je ureditev dolgotrajne oskrbe povezana z zdravstveno reformo.
Za izpeljavo zakona po dozdajšnjih ocenah manjka od 100 do 150 milijonov evrov, pojasnjuje Eva Helena Zvez iz Urada za makroekonomske analize in razvoj.
Davor Dominkuš: “Zavedamo se, da v domovih obstaja potencial za spremembe.” #zdajsevrti #vm
— Val 202 (@Val202) June 4, 2015
Sredstva se bodo zagotovila s povezovanjem treh velikih blagajn, ki so povezane z demografskimi spremembami oziroma staranjem prebivalstva: s pokojninsko-invalidsko blagajno, zdravstveno blagajno in blagajno dolgotrajne oskrbe. “Moram povedati, da smo tukaj prvič dosegli bistven premik, da se skupaj z Ministrstvom za zdravje pogovarjamo, kako zagotoviti vzdržen sistem zdravstvenega varstva in vzdržen sistem dolgotrajne oskrbe, ki se bo napajal iz obveznega zavarovanja, iz sredstev, ki temeljijo na zbranih davkih, in iz neposrednih doplačil samih uporabnikov.” Kot še dodaja Dominkuš, bo sistem naravnan tako, da bo zmanjšal pritisk na neposredna plačila družine oziroma posameznika. Zakon naj bi bil za javno obravnavo pripravljen jeseni, po obravnavi pa bi ga vlada potrdila do konca leta. V parlamentarni postopek bi bil zakon tako uvrščen na začetku prihodnjega leta.
Flaker je kritičen do razmišljanja, da je pred zakonom o dolgotrajni oskrbi najprej treba sprejeti reformo zdravstvenega sistema: “Dolgotrajna oskrba ni privesek zdravstva, ni privesek sociale, ampak novo – sicer vmesno – področje sui generis. Tako ga moramo tudi obravnavati. Moramo zgraditi sistem služb, ki bo integriral zdravstvene in socialne storitve za to, da bodo ljudje, ki doživljajo dolgotrajne stiske, bolje živeli.”
Dolgotrajna oskrba prinaša premik poudarka z institucij na oskrbo v domačem okolju. V Skupnosti socialnih zavodov pravijo, da krčenje zmogljivosti v tem trenutku ne pride v poštev. Predsednik upravnega odbora Skupnosti Zoran Hoblaj pravi, da bi bilo treba zdajšnji sistem le nadgraditi.
Kot pravi Eva Zver, je v dozdajšnjem sistemu kar polovica izdatkov za dolgotrajno oskrbo financirana iz zdravstvene blagajne: “Prepletenost financiranja je tolikšna, da ne moremo govoriti o dveh reformah, gledati ju moramo skupaj. Tukaj je možnost, da gledamo košarico skupaj in poskrbimo za prerazporeditev teh virov bolj k dolgotrajni oskrbi in minimalnemu zmanjšanju teh pravic v zdravstvenem delu.”
Flaker dodaja: “Dolgotrajna oskrba, dezinstitucionalizacija in drugi procesi sprememb, ki so potrebni v socialnem varstvu, se vlečejo tako dolgo tudi zato, ker čakajo drug na drugega. In potem pride do krožnega čakanja drug na drugega, zadnji pa čaka na Godota.”
Kot poudarja Dominkuš, je komunikacija s socialno-varstvenimi zavodi pri uveljavljanju reforme zelo različna: “Nekateri so zelo razvojno naravnani in se lotevajo inovativnih projektov, nekaterim pa ustrezata status quo in način, ki je bil uveljavljen do zdaj. Tu bo treba veliko napora in angažmaja, da se bodo začeli miselnost, pristop in način dela v institucijah spreminjati. Niti najmanj si ne delamo utvar, da zgodba deinstitucionalizacije pomeni preprosto kratkoročno rešitev.“
Trenutno so tri četrtine vseh izdatkov za dolgotrajno oskrbo namenjene institucionalni oskrbi. Reforma predvideva, da se bo povečeval delež sredstev za oskrbo na domu in skupnostne oblike. Eva Zver ob tem navede podatek, ki kaže, da v zadnjih 10 letih na področju oskrbe na domu nismo naredili ustreznih korakov v primerjavi z drugimi državami: “V Sloveniji smo v primerjavi z njimi zadnji po deležu vlaganj in po rasti sredstev za oskrbo na domu in prvi po vlaganjih v institucionalno oskrbo.”
Po projekcijah ministrstva se bodo sredstva za institucionalno varstvo več kot prepolovila. “Približno 45 odstotkov sredstev bo šlo za institucionalno varstvo, drugo pa naj bi šlo za formalne in neformalne storitve v skupnosti,” pravi Dominkuš in dodaja, da bo razvoj skupnostne oskrbe naporen in zahteven proces.
Kako so dolgotrajno oskrbo izpeljali v Nemčiji?
Dr. Monika Gabanyi sodeluje tudi pri dezinstitucionalizaciji v Srbiji.
1271 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Slovenija že več kot desetletje snuje zakon o dolgotrajni oskrbi. Reformi sistema dolgotrajne oskrbe se ne bomo mogli izogniti, do konca leta jo zdaj od nas pričakuje tudi Evropska komisija. Zakaj se kljub neverjetni počasnosti pri sprejemanju reforme nekateri še vedno bojijo prehitrih sprememb pri prehodu iz institucionalne oskrbe na večji poudarek na pomoči na domu? Kje bomo našli sredstva za delovanje sistema? Bo prej treba sprejeti odločitev o reformi zdravstvenega zavarovanja? Medtem pa 20 tisoč ljudi še vedno biva v ustanovah, kot so domovi za stare, čeprav bi ob urejenem sistemu številni od njih lahko živeli doma.
V ustanovah v Sloveniji živi približno 21.000 ljudi, če bi zakon sprejeli pa bi, približno 2.000 od njih lahko bivalo na domu.
V razvitih državah se oskrba v ustanovah, kot so domovi za stare in posebni socialnovarstveni zavodi – razen v izjemnih primerih – umika oskrbi na domu in v skupnosti. Ljudje naj bi čim dlje bivali v domačem okolju ob družini in prijateljih. V Sloveniji na tem področju zelo zaostajamo. Še vedno nimamo razvitega celovitega sistema dolgotrajne oskrbe, storitve in prejemki, namenjeni osebam, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, so razpršeni in nepovezani. Po zadnjih načrtih naj bi zakon o dolgotrajni oskrbi vendarle sprejeli do konca tega leta.
Prva medresorska skupina za zakon o dolgotrajni oskrbi je začela delovati že leta 2002. Kot pojasnjuje Davor Dominkuš z Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, skušajo z novo zakonodajo doseči premik iz institucij v skupnostne oblike pomoči na domu in zagotoviti enakomerno dostopnost do kakovostnih storitev na območju vse države.
V ustanovah v Sloveniji živi približno 21.000 ljudi, če bi zakon sprejeli, pa bi približno 2.000 od njih lahko bivalo na domu.
Dr. Vito Flaker s Fakultete za socialno delo meni, da bi lahko domov odšli vsi. “Tudi konvencija ZN o pravicah invalidov, ki smo jo ratificirali, pravi, da ima vsak pravico živeti v skupnosti. Po mojem mnenju številka 2.000 pomeni, da bi bilo ob minimalni spremembi toliko ljudi sposobnih že jutri odkorakati iz domov.”
Zakon zagotavljati enake pravice vsem, poudarja tudi Zdenka Tičar z Ministrstva za zdravje. Pojasnjuje, da je ureditev dolgotrajne oskrbe povezana z zdravstveno reformo.
Za izpeljavo zakona po dozdajšnjih ocenah manjka od 100 do 150 milijonov evrov, pojasnjuje Eva Helena Zvez iz Urada za makroekonomske analize in razvoj.
Davor Dominkuš: “Zavedamo se, da v domovih obstaja potencial za spremembe.” #zdajsevrti #vm
— Val 202 (@Val202) June 4, 2015
Sredstva se bodo zagotovila s povezovanjem treh velikih blagajn, ki so povezane z demografskimi spremembami oziroma staranjem prebivalstva: s pokojninsko-invalidsko blagajno, zdravstveno blagajno in blagajno dolgotrajne oskrbe. “Moram povedati, da smo tukaj prvič dosegli bistven premik, da se skupaj z Ministrstvom za zdravje pogovarjamo, kako zagotoviti vzdržen sistem zdravstvenega varstva in vzdržen sistem dolgotrajne oskrbe, ki se bo napajal iz obveznega zavarovanja, iz sredstev, ki temeljijo na zbranih davkih, in iz neposrednih doplačil samih uporabnikov.” Kot še dodaja Dominkuš, bo sistem naravnan tako, da bo zmanjšal pritisk na neposredna plačila družine oziroma posameznika. Zakon naj bi bil za javno obravnavo pripravljen jeseni, po obravnavi pa bi ga vlada potrdila do konca leta. V parlamentarni postopek bi bil zakon tako uvrščen na začetku prihodnjega leta.
Flaker je kritičen do razmišljanja, da je pred zakonom o dolgotrajni oskrbi najprej treba sprejeti reformo zdravstvenega sistema: “Dolgotrajna oskrba ni privesek zdravstva, ni privesek sociale, ampak novo – sicer vmesno – področje sui generis. Tako ga moramo tudi obravnavati. Moramo zgraditi sistem služb, ki bo integriral zdravstvene in socialne storitve za to, da bodo ljudje, ki doživljajo dolgotrajne stiske, bolje živeli.”
Dolgotrajna oskrba prinaša premik poudarka z institucij na oskrbo v domačem okolju. V Skupnosti socialnih zavodov pravijo, da krčenje zmogljivosti v tem trenutku ne pride v poštev. Predsednik upravnega odbora Skupnosti Zoran Hoblaj pravi, da bi bilo treba zdajšnji sistem le nadgraditi.
Kot pravi Eva Zver, je v dozdajšnjem sistemu kar polovica izdatkov za dolgotrajno oskrbo financirana iz zdravstvene blagajne: “Prepletenost financiranja je tolikšna, da ne moremo govoriti o dveh reformah, gledati ju moramo skupaj. Tukaj je možnost, da gledamo košarico skupaj in poskrbimo za prerazporeditev teh virov bolj k dolgotrajni oskrbi in minimalnemu zmanjšanju teh pravic v zdravstvenem delu.”
Flaker dodaja: “Dolgotrajna oskrba, dezinstitucionalizacija in drugi procesi sprememb, ki so potrebni v socialnem varstvu, se vlečejo tako dolgo tudi zato, ker čakajo drug na drugega. In potem pride do krožnega čakanja drug na drugega, zadnji pa čaka na Godota.”
Kot poudarja Dominkuš, je komunikacija s socialno-varstvenimi zavodi pri uveljavljanju reforme zelo različna: “Nekateri so zelo razvojno naravnani in se lotevajo inovativnih projektov, nekaterim pa ustrezata status quo in način, ki je bil uveljavljen do zdaj. Tu bo treba veliko napora in angažmaja, da se bodo začeli miselnost, pristop in način dela v institucijah spreminjati. Niti najmanj si ne delamo utvar, da zgodba deinstitucionalizacije pomeni preprosto kratkoročno rešitev.“
Trenutno so tri četrtine vseh izdatkov za dolgotrajno oskrbo namenjene institucionalni oskrbi. Reforma predvideva, da se bo povečeval delež sredstev za oskrbo na domu in skupnostne oblike. Eva Zver ob tem navede podatek, ki kaže, da v zadnjih 10 letih na področju oskrbe na domu nismo naredili ustreznih korakov v primerjavi z drugimi državami: “V Sloveniji smo v primerjavi z njimi zadnji po deležu vlaganj in po rasti sredstev za oskrbo na domu in prvi po vlaganjih v institucionalno oskrbo.”
Po projekcijah ministrstva se bodo sredstva za institucionalno varstvo več kot prepolovila. “Približno 45 odstotkov sredstev bo šlo za institucionalno varstvo, drugo pa naj bi šlo za formalne in neformalne storitve v skupnosti,” pravi Dominkuš in dodaja, da bo razvoj skupnostne oskrbe naporen in zahteven proces.
Kako so dolgotrajno oskrbo izpeljali v Nemčiji?
Dr. Monika Gabanyi sodeluje tudi pri dezinstitucionalizaciji v Srbiji.
Češka še vedno velja za perspektivno državo, predvsem gospodarski kazalci so zelo pozitivni, imajo celo najnižjo stopnjo brezposelnosti v Evropski uniji. Po žametni revoluciji leta 1989 in razcepitvi s Slovaško, se je Češka hitro razvijala. Kakšno so trenutne razmere na področju gospodarstva, politike, kulture, kakšna je njena vloga v EU, kako je z vezmi s Slovenijo, kaj se lahko dobrega naučimo od Čehov in kje ne smemo ponoviti njihovih napak.
Več kot leto dni smo v oddajah na Valu 202 opozarjali na problematičnost spreminjanja zakonodaje, ki naj bi prebivalce kar se da varovala pred hrupom. Na zdravstvene posledice izpostavljenosti hrupu vse glasneje opozarja Svetovna zdravstvena organizacija WHO in tudi evropska zakonodaja stremi k vse večjim omejitvam hrupa ter spodbuja zniževanje obremenjenosti z njim in to s številnimi ukrepi. A slovenska zakonodaja gre v drugo smer. Čeprav smo v preteklosti obvladovanje hrupa – vsaj na zakonski ravni – imeli urejeno precej strožje kot številne evropske države in čeprav evropska zakonodaja v ničemer ne zahteva, da sprejete standarde znižujemo na račun zdravja državljanov, je vlada v odhodu minuli teden storila prav to.
Zapornice in zaporniki se pripravljajo na prostost in na vračanje v družbo od prvega dne, ko pridejo v zapor. Delo, obravnave, izobraževanje, aktivnosti, ki jih imajo obsojenci med prestajanjem kazni, so del priprave na življenje po odpustu.
Za izvedbo volitev v državni zbor so zelo pomembni trije gospodje: Henry Richmond Droop, Victor d’Hondt in Dušan Vučko, direktor Državne volilne komisije. O prazniku demokracije, ki se ga udeleži le polovica povabljenih, o Droopu in d’Hondtu, o končnih izidih, o poklicanih, izvoljenih in nezadovoljnih smo se z Dušanom Vučkom pogovarjali pred torkovim Vročim mikrofonom.
Že takoj ob začetku motoristične sezone smo bili priča tragičnim dogodkom. Najpogostejši vzroki za nesreče med motoristi so neprilagojena hitrost, neupoštevanje pravil o prednosti in nepravilno prehitevanje. V statistiki vseh prometnih nesreč pa najpogostejši dejavnik ostaja alkohol, ki je krivec za vsako tretjo nezgodo s smrtnim izidom. V tem tednu se je pričela nacionalna preventivna akcija – "Alkohol, droge in druge psiho–aktivne snovi v prometu", ki želi jasno sporočiti, da opojne substance nikakor ne sodijo v promet.
Trajnostni razvoj, vzdržno gospodarstvo, človekove pravice, demokracija, zdravje, socialna varnost, kultura, to so le nekatera ključna področja, o katerih bi se morali pogovarjati pred volitvami. In po volitvah! A za vsebino ni časa, vrtimo se predvsem okrog tega, kdo ne sme zmagati in proti komu je treba glasovati. Raziskovalec javnega mnenja Andraž Zorko in aktivni državljan Andrej Gnezda iz Umanotere o tem, zakaj je predvolilni boj poln praznega.
Ocene razmer v zdravstvu, povezane z naročanjem, s čakalnimi dobami in vrstami, so precej različne, od mnenj, da so čakalne vrste umetno ustvarjene do alarmantnih komentarjev, da gre že skoraj za nacionalno katastrofo, ki jo povzročajo številni dejavniki, tudi in predvsem interesi lobijev v zdravstvu.
“Slovenija ima potencial, da postane ena najboljših gorsko-kolesarskih destinacij na svetu.” Gorsko kolesarjenje v Sloveniji še vedno tiči v sivem območju nekje med legalnostjo in nelegalnostjo. Izzivov za razvoj rekreativnega gorskega kolesarstva v Sloveniji je za aktiviste, podjetnike in turistične delavce še precej. V Vročem mikrofonu bomo s številnimi gosti razpravljali o tem, kako zakonodajni in birokratski postopki ovirajo razvoj gorsko-kolesarskih turističnih destinacij v Sloveniji, kako je z vožnjo po poteh v naravovarstvenih območjih, sploh v Triglavskem narodnem parku, in kakšnega sobivanja na poteh se bodo morali naučiti kolesarji in pohodniki. Predstavimo tudi nekaj dobrih praks in izkušenj iz Švice, Avstrije in Finske.
Ena izmed podružnic legendarne pariške univerze Sorbona je še nedolgo nazaj bila okupirana več tednov. Študentje so se uprli novo Macronovo reformo visokega šolstva. Marsikje je na ulicah zaslediti grafite z dvema letnicama: “1968 – 2018”. 50 let po študentski revoluciji, ki je spremenila družbeno kulturne vzorce moderne Francije in tudi Evrope, se študentje znova borijo. Za kaj in na kakšen način se borijo zdaj? Ali je smiselno praznovati ideje maja 1968 in koliko so te ideje še žive? V reportaži iz Pariza je ekskluzivno spregovorila tudi Slovenka, ki se je pred 50 leti znašla v središču pariške revolucije.
Kako se danes preživljajo slovenski glasbeniki, ko je prodaja fizičnih nosilcev zvoka v digitalni dobi tako rekoč zanemarljiva? Od koncertov živijo le redki, zato je še toliko bolj pomembno, da je trg urejen, saj zelo pomemben vir prihodkov prihaja od nadomestil predvajanja za avtorske in izvajalske pravice. Tu so zadeve nekoliko manj razdelane, sploh na področju izplačevanja nadomestil iz praznih medijev – USB-ključev, zgoščenk, notranjih pomnilniških enot računalnika in navsezadnje tudi mobilnih telefonov, pri čemer glasbeniki že sedem let niso dobili niti centa. In če bo to področje kdaj urejeno, glasbeniki denarja za nazaj ne bodo dobili izplačanega. Več o tem, kje se je zataknilo in zakaj se zadeve ne uredijo, s sogovorniki: Vojkom Tomanom, direktorjem Urada za intelektualno lastnino, Jero Rakovec Nahtigal z združenja SAZAS, Miho Guštinom – Guštijem, Markom Godnjavcem z Nika Records in Mojco Menart z ZKP RTV Slovenija.
Med programom in obljubam stranke in tistim, kar se dejansko zgodi v politiki, obstaja velik razkorak
Način življenja tudi v Sloveniji povzroča nenehno zviševanje porabe električne energije, programi za varovanje okolja pa tako kot od drugih v svetu tudi od nas zahtevajo zagotavljanje večjega deleža iz obnovljivih virov energije. Da ne bi v brezglavem sledenju slednjemu s hidroelektrarnami uničili še edine prostotekoče reke pri nas, so mnoge nevladne organizacije in posamezniki spet močno dvignili glas v bran reki Muri.
V Kataloniji se več kot pol leta po referendumu o neodvisnosti politična kriza le še zaostruje. Spor med centralnimi španskimi in regionalnimi katalonskimi oblastmi je dosegel novo najnižjo točko z aretacijami katalonskih politikov, ki podpirajo neodvisnost, tudi nekdanji katalonski voditelj Charles Puigdemont ostaja v priporu v Nemčiji. Prve nasilne proteste in odziv Evropske unije na politično krizo, ki ji ni videti konca, bomo v Vročem mikrofonu ob 12.00 analizirali z novinarjem katalonskega radia Joanom Botto, pisateljico in prevajalko Simono Škrabec, ki živi v Barceloni, in dr. Mitjem Žagarjem z Inštituta za narodnostna vprašanja.
Preverjamo, kakšni so po devetih mesecih učinki novele, ki naj bi pripomogla k povečanju financiranja športnih organizacij
Veliko bolj kot v oboroževanju je Slovenija uspešna v prizadevanjih za demilitarizacijo sveta. Ustanova za krepitev človekove varnosti je eden najuspešnejših zunanjepolitičnih projektov naše države. Ustanovljena je bila pred 20 leti in v tem času izvedla več kot 3150 projektov v številnih državah Evrope, Azije, Afrike in južne Amerike, očistila 148 milijonov kvadratnih metrov ozemlja, onesnaženega z minami in neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi, pol milijona ljudi je bilo usposobljeno o nevarnosti min, 1.303 žrtev minskih eksplozij je bilo na rehabilitaciji na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča, v Bosni in Hercegovini in Libanonu.
Če pride do napake zaposlenega na RTV Slovenija, je to potrebno priznati in nositi posledice
Zapor je zapor in že to, da moraš tja, je dovolj hudo, brez drugih stisk in še družbene stigme.
Leta 2060 bo skoraj tretjina vseh prebivalcev v Sloveniji starih nad 65 let. Kako se na trgu dela soočamo z izzivi, ki jih prinaša staranje prebivalstva?
Investitorji bi lahko prosto izbirali zemljišča po državi in jih povsem preoblikovali
Le kje so ga našli? Kako so lahko njo postavili na to odgovorno mesto? Tako se pogosto sprašujemo ob imenovanjih ljudi na pomembne položaje. Kakšni so kandidatke in kandidati za ključna mesta v organizacijah, ustanovah in podjetjih? Kako jih iskati in izbrati? Zakaj je pri nas še vedno toliko primerov slabega kadrovanja? Na vprašanja odgovarjata kadrovska strokovnjaka Mojca Križnar in Brane Gruban.
Neveljaven email naslov