Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenija že več kot desetletje snuje zakon o dolgotrajni oskrbi. Reformi sistema dolgotrajne oskrbe se ne bomo mogli izogniti, do konca leta jo zdaj od nas pričakuje tudi Evropska komisija. Zakaj se kljub neverjetni počasnosti pri sprejemanju reforme nekateri še vedno bojijo prehitrih sprememb pri prehodu iz institucionalne oskrbe na večji poudarek na pomoči na domu? Kje bomo našli sredstva za delovanje sistema? Bo prej treba sprejeti odločitev o reformi zdravstvenega zavarovanja? Medtem pa 20 tisoč ljudi še vedno biva v ustanovah, kot so domovi za stare, čeprav bi ob urejenem sistemu številni od njih lahko živeli doma.
V ustanovah v Sloveniji živi približno 21.000 ljudi, če bi zakon sprejeli pa bi, približno 2.000 od njih lahko bivalo na domu.
V razvitih državah se oskrba v ustanovah, kot so domovi za stare in posebni socialnovarstveni zavodi – razen v izjemnih primerih – umika oskrbi na domu in v skupnosti. Ljudje naj bi čim dlje bivali v domačem okolju ob družini in prijateljih. V Sloveniji na tem področju zelo zaostajamo. Še vedno nimamo razvitega celovitega sistema dolgotrajne oskrbe, storitve in prejemki, namenjeni osebam, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, so razpršeni in nepovezani. Po zadnjih načrtih naj bi zakon o dolgotrajni oskrbi vendarle sprejeli do konca tega leta.
Prva medresorska skupina za zakon o dolgotrajni oskrbi je začela delovati že leta 2002. Kot pojasnjuje Davor Dominkuš z Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, skušajo z novo zakonodajo doseči premik iz institucij v skupnostne oblike pomoči na domu in zagotoviti enakomerno dostopnost do kakovostnih storitev na območju vse države.
V ustanovah v Sloveniji živi približno 21.000 ljudi, če bi zakon sprejeli, pa bi približno 2.000 od njih lahko bivalo na domu.
Dr. Vito Flaker s Fakultete za socialno delo meni, da bi lahko domov odšli vsi. “Tudi konvencija ZN o pravicah invalidov, ki smo jo ratificirali, pravi, da ima vsak pravico živeti v skupnosti. Po mojem mnenju številka 2.000 pomeni, da bi bilo ob minimalni spremembi toliko ljudi sposobnih že jutri odkorakati iz domov.”
Zakon zagotavljati enake pravice vsem, poudarja tudi Zdenka Tičar z Ministrstva za zdravje. Pojasnjuje, da je ureditev dolgotrajne oskrbe povezana z zdravstveno reformo.
Za izpeljavo zakona po dozdajšnjih ocenah manjka od 100 do 150 milijonov evrov, pojasnjuje Eva Helena Zvez iz Urada za makroekonomske analize in razvoj.
Davor Dominkuš: “Zavedamo se, da v domovih obstaja potencial za spremembe.” #zdajsevrti #vm
— Val 202 (@Val202) June 4, 2015
Sredstva se bodo zagotovila s povezovanjem treh velikih blagajn, ki so povezane z demografskimi spremembami oziroma staranjem prebivalstva: s pokojninsko-invalidsko blagajno, zdravstveno blagajno in blagajno dolgotrajne oskrbe. “Moram povedati, da smo tukaj prvič dosegli bistven premik, da se skupaj z Ministrstvom za zdravje pogovarjamo, kako zagotoviti vzdržen sistem zdravstvenega varstva in vzdržen sistem dolgotrajne oskrbe, ki se bo napajal iz obveznega zavarovanja, iz sredstev, ki temeljijo na zbranih davkih, in iz neposrednih doplačil samih uporabnikov.” Kot še dodaja Dominkuš, bo sistem naravnan tako, da bo zmanjšal pritisk na neposredna plačila družine oziroma posameznika. Zakon naj bi bil za javno obravnavo pripravljen jeseni, po obravnavi pa bi ga vlada potrdila do konca leta. V parlamentarni postopek bi bil zakon tako uvrščen na začetku prihodnjega leta.
Flaker je kritičen do razmišljanja, da je pred zakonom o dolgotrajni oskrbi najprej treba sprejeti reformo zdravstvenega sistema: “Dolgotrajna oskrba ni privesek zdravstva, ni privesek sociale, ampak novo – sicer vmesno – področje sui generis. Tako ga moramo tudi obravnavati. Moramo zgraditi sistem služb, ki bo integriral zdravstvene in socialne storitve za to, da bodo ljudje, ki doživljajo dolgotrajne stiske, bolje živeli.”
Dolgotrajna oskrba prinaša premik poudarka z institucij na oskrbo v domačem okolju. V Skupnosti socialnih zavodov pravijo, da krčenje zmogljivosti v tem trenutku ne pride v poštev. Predsednik upravnega odbora Skupnosti Zoran Hoblaj pravi, da bi bilo treba zdajšnji sistem le nadgraditi.
Kot pravi Eva Zver, je v dozdajšnjem sistemu kar polovica izdatkov za dolgotrajno oskrbo financirana iz zdravstvene blagajne: “Prepletenost financiranja je tolikšna, da ne moremo govoriti o dveh reformah, gledati ju moramo skupaj. Tukaj je možnost, da gledamo košarico skupaj in poskrbimo za prerazporeditev teh virov bolj k dolgotrajni oskrbi in minimalnemu zmanjšanju teh pravic v zdravstvenem delu.”
Flaker dodaja: “Dolgotrajna oskrba, dezinstitucionalizacija in drugi procesi sprememb, ki so potrebni v socialnem varstvu, se vlečejo tako dolgo tudi zato, ker čakajo drug na drugega. In potem pride do krožnega čakanja drug na drugega, zadnji pa čaka na Godota.”
Kot poudarja Dominkuš, je komunikacija s socialno-varstvenimi zavodi pri uveljavljanju reforme zelo različna: “Nekateri so zelo razvojno naravnani in se lotevajo inovativnih projektov, nekaterim pa ustrezata status quo in način, ki je bil uveljavljen do zdaj. Tu bo treba veliko napora in angažmaja, da se bodo začeli miselnost, pristop in način dela v institucijah spreminjati. Niti najmanj si ne delamo utvar, da zgodba deinstitucionalizacije pomeni preprosto kratkoročno rešitev.“
Trenutno so tri četrtine vseh izdatkov za dolgotrajno oskrbo namenjene institucionalni oskrbi. Reforma predvideva, da se bo povečeval delež sredstev za oskrbo na domu in skupnostne oblike. Eva Zver ob tem navede podatek, ki kaže, da v zadnjih 10 letih na področju oskrbe na domu nismo naredili ustreznih korakov v primerjavi z drugimi državami: “V Sloveniji smo v primerjavi z njimi zadnji po deležu vlaganj in po rasti sredstev za oskrbo na domu in prvi po vlaganjih v institucionalno oskrbo.”
Po projekcijah ministrstva se bodo sredstva za institucionalno varstvo več kot prepolovila. “Približno 45 odstotkov sredstev bo šlo za institucionalno varstvo, drugo pa naj bi šlo za formalne in neformalne storitve v skupnosti,” pravi Dominkuš in dodaja, da bo razvoj skupnostne oskrbe naporen in zahteven proces.
Kako so dolgotrajno oskrbo izpeljali v Nemčiji?
Dr. Monika Gabanyi sodeluje tudi pri dezinstitucionalizaciji v Srbiji.
1271 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Slovenija že več kot desetletje snuje zakon o dolgotrajni oskrbi. Reformi sistema dolgotrajne oskrbe se ne bomo mogli izogniti, do konca leta jo zdaj od nas pričakuje tudi Evropska komisija. Zakaj se kljub neverjetni počasnosti pri sprejemanju reforme nekateri še vedno bojijo prehitrih sprememb pri prehodu iz institucionalne oskrbe na večji poudarek na pomoči na domu? Kje bomo našli sredstva za delovanje sistema? Bo prej treba sprejeti odločitev o reformi zdravstvenega zavarovanja? Medtem pa 20 tisoč ljudi še vedno biva v ustanovah, kot so domovi za stare, čeprav bi ob urejenem sistemu številni od njih lahko živeli doma.
V ustanovah v Sloveniji živi približno 21.000 ljudi, če bi zakon sprejeli pa bi, približno 2.000 od njih lahko bivalo na domu.
V razvitih državah se oskrba v ustanovah, kot so domovi za stare in posebni socialnovarstveni zavodi – razen v izjemnih primerih – umika oskrbi na domu in v skupnosti. Ljudje naj bi čim dlje bivali v domačem okolju ob družini in prijateljih. V Sloveniji na tem področju zelo zaostajamo. Še vedno nimamo razvitega celovitega sistema dolgotrajne oskrbe, storitve in prejemki, namenjeni osebam, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, so razpršeni in nepovezani. Po zadnjih načrtih naj bi zakon o dolgotrajni oskrbi vendarle sprejeli do konca tega leta.
Prva medresorska skupina za zakon o dolgotrajni oskrbi je začela delovati že leta 2002. Kot pojasnjuje Davor Dominkuš z Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, skušajo z novo zakonodajo doseči premik iz institucij v skupnostne oblike pomoči na domu in zagotoviti enakomerno dostopnost do kakovostnih storitev na območju vse države.
V ustanovah v Sloveniji živi približno 21.000 ljudi, če bi zakon sprejeli, pa bi približno 2.000 od njih lahko bivalo na domu.
Dr. Vito Flaker s Fakultete za socialno delo meni, da bi lahko domov odšli vsi. “Tudi konvencija ZN o pravicah invalidov, ki smo jo ratificirali, pravi, da ima vsak pravico živeti v skupnosti. Po mojem mnenju številka 2.000 pomeni, da bi bilo ob minimalni spremembi toliko ljudi sposobnih že jutri odkorakati iz domov.”
Zakon zagotavljati enake pravice vsem, poudarja tudi Zdenka Tičar z Ministrstva za zdravje. Pojasnjuje, da je ureditev dolgotrajne oskrbe povezana z zdravstveno reformo.
Za izpeljavo zakona po dozdajšnjih ocenah manjka od 100 do 150 milijonov evrov, pojasnjuje Eva Helena Zvez iz Urada za makroekonomske analize in razvoj.
Davor Dominkuš: “Zavedamo se, da v domovih obstaja potencial za spremembe.” #zdajsevrti #vm
— Val 202 (@Val202) June 4, 2015
Sredstva se bodo zagotovila s povezovanjem treh velikih blagajn, ki so povezane z demografskimi spremembami oziroma staranjem prebivalstva: s pokojninsko-invalidsko blagajno, zdravstveno blagajno in blagajno dolgotrajne oskrbe. “Moram povedati, da smo tukaj prvič dosegli bistven premik, da se skupaj z Ministrstvom za zdravje pogovarjamo, kako zagotoviti vzdržen sistem zdravstvenega varstva in vzdržen sistem dolgotrajne oskrbe, ki se bo napajal iz obveznega zavarovanja, iz sredstev, ki temeljijo na zbranih davkih, in iz neposrednih doplačil samih uporabnikov.” Kot še dodaja Dominkuš, bo sistem naravnan tako, da bo zmanjšal pritisk na neposredna plačila družine oziroma posameznika. Zakon naj bi bil za javno obravnavo pripravljen jeseni, po obravnavi pa bi ga vlada potrdila do konca leta. V parlamentarni postopek bi bil zakon tako uvrščen na začetku prihodnjega leta.
Flaker je kritičen do razmišljanja, da je pred zakonom o dolgotrajni oskrbi najprej treba sprejeti reformo zdravstvenega sistema: “Dolgotrajna oskrba ni privesek zdravstva, ni privesek sociale, ampak novo – sicer vmesno – področje sui generis. Tako ga moramo tudi obravnavati. Moramo zgraditi sistem služb, ki bo integriral zdravstvene in socialne storitve za to, da bodo ljudje, ki doživljajo dolgotrajne stiske, bolje živeli.”
Dolgotrajna oskrba prinaša premik poudarka z institucij na oskrbo v domačem okolju. V Skupnosti socialnih zavodov pravijo, da krčenje zmogljivosti v tem trenutku ne pride v poštev. Predsednik upravnega odbora Skupnosti Zoran Hoblaj pravi, da bi bilo treba zdajšnji sistem le nadgraditi.
Kot pravi Eva Zver, je v dozdajšnjem sistemu kar polovica izdatkov za dolgotrajno oskrbo financirana iz zdravstvene blagajne: “Prepletenost financiranja je tolikšna, da ne moremo govoriti o dveh reformah, gledati ju moramo skupaj. Tukaj je možnost, da gledamo košarico skupaj in poskrbimo za prerazporeditev teh virov bolj k dolgotrajni oskrbi in minimalnemu zmanjšanju teh pravic v zdravstvenem delu.”
Flaker dodaja: “Dolgotrajna oskrba, dezinstitucionalizacija in drugi procesi sprememb, ki so potrebni v socialnem varstvu, se vlečejo tako dolgo tudi zato, ker čakajo drug na drugega. In potem pride do krožnega čakanja drug na drugega, zadnji pa čaka na Godota.”
Kot poudarja Dominkuš, je komunikacija s socialno-varstvenimi zavodi pri uveljavljanju reforme zelo različna: “Nekateri so zelo razvojno naravnani in se lotevajo inovativnih projektov, nekaterim pa ustrezata status quo in način, ki je bil uveljavljen do zdaj. Tu bo treba veliko napora in angažmaja, da se bodo začeli miselnost, pristop in način dela v institucijah spreminjati. Niti najmanj si ne delamo utvar, da zgodba deinstitucionalizacije pomeni preprosto kratkoročno rešitev.“
Trenutno so tri četrtine vseh izdatkov za dolgotrajno oskrbo namenjene institucionalni oskrbi. Reforma predvideva, da se bo povečeval delež sredstev za oskrbo na domu in skupnostne oblike. Eva Zver ob tem navede podatek, ki kaže, da v zadnjih 10 letih na področju oskrbe na domu nismo naredili ustreznih korakov v primerjavi z drugimi državami: “V Sloveniji smo v primerjavi z njimi zadnji po deležu vlaganj in po rasti sredstev za oskrbo na domu in prvi po vlaganjih v institucionalno oskrbo.”
Po projekcijah ministrstva se bodo sredstva za institucionalno varstvo več kot prepolovila. “Približno 45 odstotkov sredstev bo šlo za institucionalno varstvo, drugo pa naj bi šlo za formalne in neformalne storitve v skupnosti,” pravi Dominkuš in dodaja, da bo razvoj skupnostne oskrbe naporen in zahteven proces.
Kako so dolgotrajno oskrbo izpeljali v Nemčiji?
Dr. Monika Gabanyi sodeluje tudi pri dezinstitucionalizaciji v Srbiji.
"Ljudje se bolj bojijo stranskih učinkov cepljenja, kot tistih, ki jih prinaša bolezen sama."
"Ljudje se bolj bojijo stranskih učinkov cepljenja, kot tistih, ki jih prinaša bolezen sama."
Zaradi dogodkov na Bližnjem Vzhodu se ocena ogroženosti Sloveniji ni spremenila in tudi ljudje se počutimo razmeroma varne. Pa vendar nas tako na evropski kot na nacionalni ravni kmalu čakajo novi protiteroristični ukrepi. Se počutimo preveč varne? Protiterorizem se je po 11. septembru izkazal tudi za priročen alibi za kršenje človekovih pravic in vdore v zasebnost. Bomo spet morali sprejeti nove posege v svoboščine?
Prek javnih naročil država potroši 4 milijarde evrov na leto. Kako? Pogosto še vedno neučinkovito in netransparentno, pravijo strokovnjaki, ki si v luči prenosa evropske direktive v slovensko zakonodajo želijo, da bi našli rešitve za odprta vprašanja in da se bistvo ne bo izgubilo s prevodom. Gaber Cerle iz IJS bo predstavil eno od možnih rešitev zagotavljanja učinkovitih javnih naročil s pomočjo pametnih informacijskih tehnologij. Gostja v studiu bo Milena Basta Trtnik, svetovalka za javna naročila za javni in zasebni sektor.
Kako ujeti ubežnike, ki se izmikajo roki pravice? Policija bi bila verjetno res uspešnejša, če bi dobila več pooblastil, a prikriti preiskovalni ukrepi bi v tem primeru pomenili poseg v pravico do zasebnosti sorodnikov in vseh tistih, ki so morda v stikih z iskano osebo.
Približno 1400 hektarjev slovenskih kmetijskih površin oziroma 500 kmetij leži na prvem vodovarstvenem območju, kjer so omejitve za kmetovalce najstrožje. Celo tako stroge, da ogrožajo preživetje teh kmetij, so prepričani kmetje. Rešitev vidijo v višjih odškodninah za kmetovanje ali pa v državnem odkupu zemljišč na vodovarstvenem območju, a kaj ko s Skladom kmetijskih zemljišč ne najdejo skupnega jezika glede višine cene za odkup. Kako presekati ta gordijski vozel? Kako, če sploh, lahko država kmetom zagotovi prej omenjene višje odškodnine?
Slovenski znanstveniki opozarjajo, da so ujeti v okostenel sistem točkovanja, ki v boju za sredstva marsikoga napelje tudi čez rob dopustnosti. Mejo akademske poštenosti raziskovalci pogosto prestopajo z manipulacijo s citati pri publiciranju, veliko zlorab je tudi pri avtorstvu in objavljanju znanstvenih člankov, kar je marsikje, kot pravijo naši sogovorniki, postalo že skoraj ustaljena praksa.
V minulih tednih javnih razprav o (ne)upravičenosti izdajanja zdravniških potrdil je prevladal vtis, da gre za dokumente s poljubno raztegljivimi možnostmi uporabe in zlorabe. Velja to le za ljudi z vplivom ali finančno močjo ali pa zdravniška potrdila za neprave namene s pridom zlorabljajo tudi običajni državljani? Kakšne pritiske doživljajo zdravniki, kako je zlorabe mogoče preprečiti in zakaj bi nas bolj moralo skrbeti prav nasprotno: da tudi zelo bolni ljudje zaradi strahu pred izgubo dela sploh ne upoštevajo več zdravniških navodil? Predsednik sindikata zdravnikov družinske medicine Praktik.um Igor Muževič in predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa doc.dr. Metoda Dodič Fikfak sta bila gosta Vročega mikrofona.
Ministri se vse manj odzivajo na vprašanja novinarjev, PR službe državnih organov v svojem okolju ne najdejo kompetentnih sogovornikov. Dr. Derjan Verčič je pred dvema letoma in pol o odnosih z javnostmi v državi razmišljal: “V Sloveniji smo soočeni z resno krizo odnosov z javnostmi, ki je podobna kot kriza slovenske družbe nasploh; podobna je kot kriza slovenske države in kot kriza slovenskega gospodarstva. Ni nam čisto jasno, ne kdo smo, ne kje smo, ne kaj bi radi počeli.” Ogledalo predstavnikom za stike z javnostmi, pa tudi samim novinarjem, nastavljamo v Vročem mikrofonu.
Do konca leta bomo imeli 10 novih urgentnih centrov, ki se gradijo z evropskimi sredstvi – to s seboj prinaša spremembe v organizaciji nujne medicinske pomoči. Kako bo torej v prihodnje organizirana nujna medicinska pomoč v državi je tem trenutku več neznank kot pa odgovorov.
Poleg raznih predpisov o delitvi stroškov za toploto je sedaj v pripravi še nov predpis, ki nam narekuje montažo števcev za porabo tople vode. Čeprav celo pripravljalcem pravilnika še ni jasno, kaj bodo ti števci prinesli koristnega, bo pravilnik (ki sicer še ni sprejet) začel veljati že naslednjo kurilno sezono.
V javnost je prišel predlog osnutka novega statuta Univerze v Ljubljani, ki je med zaposlenimi na univerzi in študenti dvignil veliko prahu. Kritike letijo predvsem na izenačevanje obsega rednega in izrednega študija, manjšanje možnega števila opravljanj izpita, spremembe pristojnosti in razmerij moči na univerzi in na druge novosti, ki jih uvaja statut. Ker se Univerza v Ljubljani sooča s finančnimi težavami, bi sprememba statuta lahko pomembno vplivala na to, kako bodo bremena varčevanja porazdeljena v prihodnosti. V Vročem mikrofonu smo soočili argumente kritikov in vodstva univerze ter pregledali, kaj predlagane spremembe pomenijo za skoraj 50.000 študentov in 6000 zaposlenih Univerze v Ljubljani.
Z ugotovitvami inšpekcijskega nadzora in prepisom pretepenega petošolca na drugo šolo dogodek na Osnovni šoli Deskle dobiva epilog. Toda zgodba odpira več vprašanj, kot na njih odgovarja. Ravnatelj meni, da bi se desetletnik pogosto lahko preprosto umaknil. Toda strokovnjaki opozarjajo na to, da se ne bi smela umikati žrtev. V oddaji lahko slišite tudi inšpektorja, ki predlaga ravnateljevo razrešitev, in mamo petošolca, ki je na težave opozarjala pravočasno, vendar ni nihče ukrepal. Mladi z drugim ali mešanim etničnim ozadjem so kar dvakrat pogosteje žrtve medvrstniškega nasilja. Bi se sistem moral odzivati drugače?
Na Hrvaškem so se odločili za množičen odpis dolgov socialno najšibkejšim, na podoben odpis se že nekaj mesecev pripravlja tudi Makedonija. Pa pri nas?
Ko je Švicarska centralna banka konec prejšnjega tedna nekoliko nepričakovano odpravila zgornjo mejo vrednosti franka, je njegova vrednost v primerjavi z evrom takoj poskočila za skoraj trideset odstotkov. Kako močno je ta odločitev obremenila slovenska gospodinjstva s krediti v »švicarjih« in ali bi morala ukrepati slovenska država?
Poraba alkohola se je v Sloveniji v zadnjih petih letih resda zmanjšala skoraj za četrtino, a še vedno sodimo med vodilne države v svetu po številu opitih in odvisnih odraslih oseb, nenehno pa narašča število opijajočih se otrok in mladostnikov. Zakaj se ob podatku, da nas posledice uživanja alkohola stanejo več kot četrt milijarde evrov letno, resneje ne lotimo ukrepov, ki dokazano delujejo, in zakaj škripa pri preventivi, so v Vročem mikrofonu spregovorili strokovnjaki, ki sodelujejo na 3. nacionalni konferenci o alkoholni politiki.
Financiranje učne pomoči v osnovnih šolah je Ministrstvo z novim letom do nadaljnjega ukinilo, hkrati pa od šol zahteva, da izvajanje učne pomoči brez plačila nemoteno zagotavljajo še naprej. Šole so celo pozvali, da ponovno presodijo odločbe otrok in pomoč ponudijo, če je možno v skupinski obliki. Strokovnjaki so proti temu, opozarjajo pa tudi na kakovost izvedbe učne pomoči, saj bodo šole prisiljene delo dodeliti učiteljem brez znanja zgolj zato, ker jim manjkajo ure do polne učne obveznosti, pa čeprav je učna pomoč dodatno delo izven rednega dela učitelja. Gostje v studiu bodo mag. Gregor Mohorčič, v.d. Generalnega direktorja Direktorata za predšolsko vzgojo in osnovno šolstvo, dr. Vinko Logaj, direktor Zavoda RS za šolstvo in strokovnjakinja za področje didaktike specialne in rehabilitacijske pedagogike dr.Marija Kavkler. Svoja stališča pa bodo z nami delili tudi: ravnateljica, učitelji, pravnica, mati otrok s PP, Matej Rovšek, vodja Janeza Levca in SVIZ.
Enaka davčna pravila za vse, ki živimo v Sloveniji – če živite v Sloveniji, potem morate v Sloveniji plačevati davke. Tudi od dohodkov, ki jih morebiti zaslužite v tujini, obveznosti so seveda odmerjene po slovenski zakonodaji. O rezidentstvu, davčnih obveznostih, dilemah, ki nastanejo ob krajših zaposlitvah v tujini – v Vročem mikrofonu Vala 202 Lili Srša Hren s Finančne uprave RS.
Neveljaven email naslov