Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenija že več kot desetletje snuje zakon o dolgotrajni oskrbi. Reformi sistema dolgotrajne oskrbe se ne bomo mogli izogniti, do konca leta jo zdaj od nas pričakuje tudi Evropska komisija. Zakaj se kljub neverjetni počasnosti pri sprejemanju reforme nekateri še vedno bojijo prehitrih sprememb pri prehodu iz institucionalne oskrbe na večji poudarek na pomoči na domu? Kje bomo našli sredstva za delovanje sistema? Bo prej treba sprejeti odločitev o reformi zdravstvenega zavarovanja? Medtem pa 20 tisoč ljudi še vedno biva v ustanovah, kot so domovi za stare, čeprav bi ob urejenem sistemu številni od njih lahko živeli doma.
V ustanovah v Sloveniji živi približno 21.000 ljudi, če bi zakon sprejeli pa bi, približno 2.000 od njih lahko bivalo na domu.
V razvitih državah se oskrba v ustanovah, kot so domovi za stare in posebni socialnovarstveni zavodi – razen v izjemnih primerih – umika oskrbi na domu in v skupnosti. Ljudje naj bi čim dlje bivali v domačem okolju ob družini in prijateljih. V Sloveniji na tem področju zelo zaostajamo. Še vedno nimamo razvitega celovitega sistema dolgotrajne oskrbe, storitve in prejemki, namenjeni osebam, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, so razpršeni in nepovezani. Po zadnjih načrtih naj bi zakon o dolgotrajni oskrbi vendarle sprejeli do konca tega leta.
Prva medresorska skupina za zakon o dolgotrajni oskrbi je začela delovati že leta 2002. Kot pojasnjuje Davor Dominkuš z Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, skušajo z novo zakonodajo doseči premik iz institucij v skupnostne oblike pomoči na domu in zagotoviti enakomerno dostopnost do kakovostnih storitev na območju vse države.
V ustanovah v Sloveniji živi približno 21.000 ljudi, če bi zakon sprejeli, pa bi približno 2.000 od njih lahko bivalo na domu.
Dr. Vito Flaker s Fakultete za socialno delo meni, da bi lahko domov odšli vsi. “Tudi konvencija ZN o pravicah invalidov, ki smo jo ratificirali, pravi, da ima vsak pravico živeti v skupnosti. Po mojem mnenju številka 2.000 pomeni, da bi bilo ob minimalni spremembi toliko ljudi sposobnih že jutri odkorakati iz domov.”
Zakon zagotavljati enake pravice vsem, poudarja tudi Zdenka Tičar z Ministrstva za zdravje. Pojasnjuje, da je ureditev dolgotrajne oskrbe povezana z zdravstveno reformo.
Za izpeljavo zakona po dozdajšnjih ocenah manjka od 100 do 150 milijonov evrov, pojasnjuje Eva Helena Zvez iz Urada za makroekonomske analize in razvoj.
Davor Dominkuš: “Zavedamo se, da v domovih obstaja potencial za spremembe.” #zdajsevrti #vm
— Val 202 (@Val202) June 4, 2015
Sredstva se bodo zagotovila s povezovanjem treh velikih blagajn, ki so povezane z demografskimi spremembami oziroma staranjem prebivalstva: s pokojninsko-invalidsko blagajno, zdravstveno blagajno in blagajno dolgotrajne oskrbe. “Moram povedati, da smo tukaj prvič dosegli bistven premik, da se skupaj z Ministrstvom za zdravje pogovarjamo, kako zagotoviti vzdržen sistem zdravstvenega varstva in vzdržen sistem dolgotrajne oskrbe, ki se bo napajal iz obveznega zavarovanja, iz sredstev, ki temeljijo na zbranih davkih, in iz neposrednih doplačil samih uporabnikov.” Kot še dodaja Dominkuš, bo sistem naravnan tako, da bo zmanjšal pritisk na neposredna plačila družine oziroma posameznika. Zakon naj bi bil za javno obravnavo pripravljen jeseni, po obravnavi pa bi ga vlada potrdila do konca leta. V parlamentarni postopek bi bil zakon tako uvrščen na začetku prihodnjega leta.
Flaker je kritičen do razmišljanja, da je pred zakonom o dolgotrajni oskrbi najprej treba sprejeti reformo zdravstvenega sistema: “Dolgotrajna oskrba ni privesek zdravstva, ni privesek sociale, ampak novo – sicer vmesno – področje sui generis. Tako ga moramo tudi obravnavati. Moramo zgraditi sistem služb, ki bo integriral zdravstvene in socialne storitve za to, da bodo ljudje, ki doživljajo dolgotrajne stiske, bolje živeli.”
Dolgotrajna oskrba prinaša premik poudarka z institucij na oskrbo v domačem okolju. V Skupnosti socialnih zavodov pravijo, da krčenje zmogljivosti v tem trenutku ne pride v poštev. Predsednik upravnega odbora Skupnosti Zoran Hoblaj pravi, da bi bilo treba zdajšnji sistem le nadgraditi.
Kot pravi Eva Zver, je v dozdajšnjem sistemu kar polovica izdatkov za dolgotrajno oskrbo financirana iz zdravstvene blagajne: “Prepletenost financiranja je tolikšna, da ne moremo govoriti o dveh reformah, gledati ju moramo skupaj. Tukaj je možnost, da gledamo košarico skupaj in poskrbimo za prerazporeditev teh virov bolj k dolgotrajni oskrbi in minimalnemu zmanjšanju teh pravic v zdravstvenem delu.”
Flaker dodaja: “Dolgotrajna oskrba, dezinstitucionalizacija in drugi procesi sprememb, ki so potrebni v socialnem varstvu, se vlečejo tako dolgo tudi zato, ker čakajo drug na drugega. In potem pride do krožnega čakanja drug na drugega, zadnji pa čaka na Godota.”
Kot poudarja Dominkuš, je komunikacija s socialno-varstvenimi zavodi pri uveljavljanju reforme zelo različna: “Nekateri so zelo razvojno naravnani in se lotevajo inovativnih projektov, nekaterim pa ustrezata status quo in način, ki je bil uveljavljen do zdaj. Tu bo treba veliko napora in angažmaja, da se bodo začeli miselnost, pristop in način dela v institucijah spreminjati. Niti najmanj si ne delamo utvar, da zgodba deinstitucionalizacije pomeni preprosto kratkoročno rešitev.“
Trenutno so tri četrtine vseh izdatkov za dolgotrajno oskrbo namenjene institucionalni oskrbi. Reforma predvideva, da se bo povečeval delež sredstev za oskrbo na domu in skupnostne oblike. Eva Zver ob tem navede podatek, ki kaže, da v zadnjih 10 letih na področju oskrbe na domu nismo naredili ustreznih korakov v primerjavi z drugimi državami: “V Sloveniji smo v primerjavi z njimi zadnji po deležu vlaganj in po rasti sredstev za oskrbo na domu in prvi po vlaganjih v institucionalno oskrbo.”
Po projekcijah ministrstva se bodo sredstva za institucionalno varstvo več kot prepolovila. “Približno 45 odstotkov sredstev bo šlo za institucionalno varstvo, drugo pa naj bi šlo za formalne in neformalne storitve v skupnosti,” pravi Dominkuš in dodaja, da bo razvoj skupnostne oskrbe naporen in zahteven proces.
Kako so dolgotrajno oskrbo izpeljali v Nemčiji?
Dr. Monika Gabanyi sodeluje tudi pri dezinstitucionalizaciji v Srbiji.
1271 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Slovenija že več kot desetletje snuje zakon o dolgotrajni oskrbi. Reformi sistema dolgotrajne oskrbe se ne bomo mogli izogniti, do konca leta jo zdaj od nas pričakuje tudi Evropska komisija. Zakaj se kljub neverjetni počasnosti pri sprejemanju reforme nekateri še vedno bojijo prehitrih sprememb pri prehodu iz institucionalne oskrbe na večji poudarek na pomoči na domu? Kje bomo našli sredstva za delovanje sistema? Bo prej treba sprejeti odločitev o reformi zdravstvenega zavarovanja? Medtem pa 20 tisoč ljudi še vedno biva v ustanovah, kot so domovi za stare, čeprav bi ob urejenem sistemu številni od njih lahko živeli doma.
V ustanovah v Sloveniji živi približno 21.000 ljudi, če bi zakon sprejeli pa bi, približno 2.000 od njih lahko bivalo na domu.
V razvitih državah se oskrba v ustanovah, kot so domovi za stare in posebni socialnovarstveni zavodi – razen v izjemnih primerih – umika oskrbi na domu in v skupnosti. Ljudje naj bi čim dlje bivali v domačem okolju ob družini in prijateljih. V Sloveniji na tem področju zelo zaostajamo. Še vedno nimamo razvitega celovitega sistema dolgotrajne oskrbe, storitve in prejemki, namenjeni osebam, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, so razpršeni in nepovezani. Po zadnjih načrtih naj bi zakon o dolgotrajni oskrbi vendarle sprejeli do konca tega leta.
Prva medresorska skupina za zakon o dolgotrajni oskrbi je začela delovati že leta 2002. Kot pojasnjuje Davor Dominkuš z Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, skušajo z novo zakonodajo doseči premik iz institucij v skupnostne oblike pomoči na domu in zagotoviti enakomerno dostopnost do kakovostnih storitev na območju vse države.
V ustanovah v Sloveniji živi približno 21.000 ljudi, če bi zakon sprejeli, pa bi približno 2.000 od njih lahko bivalo na domu.
Dr. Vito Flaker s Fakultete za socialno delo meni, da bi lahko domov odšli vsi. “Tudi konvencija ZN o pravicah invalidov, ki smo jo ratificirali, pravi, da ima vsak pravico živeti v skupnosti. Po mojem mnenju številka 2.000 pomeni, da bi bilo ob minimalni spremembi toliko ljudi sposobnih že jutri odkorakati iz domov.”
Zakon zagotavljati enake pravice vsem, poudarja tudi Zdenka Tičar z Ministrstva za zdravje. Pojasnjuje, da je ureditev dolgotrajne oskrbe povezana z zdravstveno reformo.
Za izpeljavo zakona po dozdajšnjih ocenah manjka od 100 do 150 milijonov evrov, pojasnjuje Eva Helena Zvez iz Urada za makroekonomske analize in razvoj.
Davor Dominkuš: “Zavedamo se, da v domovih obstaja potencial za spremembe.” #zdajsevrti #vm
— Val 202 (@Val202) June 4, 2015
Sredstva se bodo zagotovila s povezovanjem treh velikih blagajn, ki so povezane z demografskimi spremembami oziroma staranjem prebivalstva: s pokojninsko-invalidsko blagajno, zdravstveno blagajno in blagajno dolgotrajne oskrbe. “Moram povedati, da smo tukaj prvič dosegli bistven premik, da se skupaj z Ministrstvom za zdravje pogovarjamo, kako zagotoviti vzdržen sistem zdravstvenega varstva in vzdržen sistem dolgotrajne oskrbe, ki se bo napajal iz obveznega zavarovanja, iz sredstev, ki temeljijo na zbranih davkih, in iz neposrednih doplačil samih uporabnikov.” Kot še dodaja Dominkuš, bo sistem naravnan tako, da bo zmanjšal pritisk na neposredna plačila družine oziroma posameznika. Zakon naj bi bil za javno obravnavo pripravljen jeseni, po obravnavi pa bi ga vlada potrdila do konca leta. V parlamentarni postopek bi bil zakon tako uvrščen na začetku prihodnjega leta.
Flaker je kritičen do razmišljanja, da je pred zakonom o dolgotrajni oskrbi najprej treba sprejeti reformo zdravstvenega sistema: “Dolgotrajna oskrba ni privesek zdravstva, ni privesek sociale, ampak novo – sicer vmesno – področje sui generis. Tako ga moramo tudi obravnavati. Moramo zgraditi sistem služb, ki bo integriral zdravstvene in socialne storitve za to, da bodo ljudje, ki doživljajo dolgotrajne stiske, bolje živeli.”
Dolgotrajna oskrba prinaša premik poudarka z institucij na oskrbo v domačem okolju. V Skupnosti socialnih zavodov pravijo, da krčenje zmogljivosti v tem trenutku ne pride v poštev. Predsednik upravnega odbora Skupnosti Zoran Hoblaj pravi, da bi bilo treba zdajšnji sistem le nadgraditi.
Kot pravi Eva Zver, je v dozdajšnjem sistemu kar polovica izdatkov za dolgotrajno oskrbo financirana iz zdravstvene blagajne: “Prepletenost financiranja je tolikšna, da ne moremo govoriti o dveh reformah, gledati ju moramo skupaj. Tukaj je možnost, da gledamo košarico skupaj in poskrbimo za prerazporeditev teh virov bolj k dolgotrajni oskrbi in minimalnemu zmanjšanju teh pravic v zdravstvenem delu.”
Flaker dodaja: “Dolgotrajna oskrba, dezinstitucionalizacija in drugi procesi sprememb, ki so potrebni v socialnem varstvu, se vlečejo tako dolgo tudi zato, ker čakajo drug na drugega. In potem pride do krožnega čakanja drug na drugega, zadnji pa čaka na Godota.”
Kot poudarja Dominkuš, je komunikacija s socialno-varstvenimi zavodi pri uveljavljanju reforme zelo različna: “Nekateri so zelo razvojno naravnani in se lotevajo inovativnih projektov, nekaterim pa ustrezata status quo in način, ki je bil uveljavljen do zdaj. Tu bo treba veliko napora in angažmaja, da se bodo začeli miselnost, pristop in način dela v institucijah spreminjati. Niti najmanj si ne delamo utvar, da zgodba deinstitucionalizacije pomeni preprosto kratkoročno rešitev.“
Trenutno so tri četrtine vseh izdatkov za dolgotrajno oskrbo namenjene institucionalni oskrbi. Reforma predvideva, da se bo povečeval delež sredstev za oskrbo na domu in skupnostne oblike. Eva Zver ob tem navede podatek, ki kaže, da v zadnjih 10 letih na področju oskrbe na domu nismo naredili ustreznih korakov v primerjavi z drugimi državami: “V Sloveniji smo v primerjavi z njimi zadnji po deležu vlaganj in po rasti sredstev za oskrbo na domu in prvi po vlaganjih v institucionalno oskrbo.”
Po projekcijah ministrstva se bodo sredstva za institucionalno varstvo več kot prepolovila. “Približno 45 odstotkov sredstev bo šlo za institucionalno varstvo, drugo pa naj bi šlo za formalne in neformalne storitve v skupnosti,” pravi Dominkuš in dodaja, da bo razvoj skupnostne oskrbe naporen in zahteven proces.
Kako so dolgotrajno oskrbo izpeljali v Nemčiji?
Dr. Monika Gabanyi sodeluje tudi pri dezinstitucionalizaciji v Srbiji.
V Sloveniji vsako leto prevozniki naftnih derivatov na črno prodajo več sto tisoč litrov goriva. Po ocenah dobrih poznavalcev se te številke vrtijo kar v milijonih, kar pomeni,da gre tudi za milijonske vsote pri nepobranem davku in trošarini. Očitno velikim naftnim trgovcem za to ni mar. Še manj državi, saj imajo nepridipravi pri kraji skoraj popolnoma proste roke. Nadzor, ki ga izvajajo nadzorniki nekaterih naftnih družb, pa ni omembe vreden.
V zadnjih dneh so se razmere med socialnimi partnerji zaostrile. Padale so ostre besede in obtožbe z obeh strani. Stanje je skušal pomiriti predsednik vlade – a je zgolj prilil olje na ogenj. Ali so razlog za nesoglasje še vedno zaostrene razmere v gospodarstvu ali pa se nekatere organizacije delodajalcev in sindikatov zgolj soočajo s krizo identitete? Kdo je v tem trenutku močnejši in kako zelo, če sploh, je pomemben socialni dialog. Kakšno vlogo pri tem igra država? Razmere analizira profesor ljubljanske Ekonomske fakultete Marko Jaklič.
Nekateri prevozniki naftnih derivatov na veliko goljufajo in kradejo kurilno olje in nafto. Pri tem uporabljajo različne tehnične pripomočke ali pa to počno v dogovoru z odjemalci in podobno. Zanimivo pri tem je, da na Petrolu o tem molčijo. Še več. Tovrstnih primerov ne prijavijo niti policiji. Razkrivamo, na kašen način si nekateri prevozniki z goljufanjem in krajo goriva polnijo žepe …
8.615 civilnih žrtev, med njimi več kot 500 ubitih otrok. Take so statistike Združenih narodov za Afganistan za leto 2013. Kljub temu Slovenija vrača neuspešne prosilce za azil tudi v to državo. Kako realne so ocene, da so nekatera področja v Afganistanu varna in pomenijo odlično priložnost za reintegracijo povratnikov? Na podlagi teh ocen se odloča o življenju ljudi! Mednarodna organizacija za migracije je izgubila sled za povratniki iz Slovenije. Val 202 je našel sled in v tokratnem Vročem mikrofonu boste slišali, kako žalostno se je končala vrnitev enega izmed njih.
8.615 civilnih žrtev, med njimi več kot 500 ubitih otrok. Take so statistike Združenih narodov za Afganistan za leto 2013. Kljub temu Slovenija vrača neuspešne prosilce za azil tudi v to državo. Kako realne so ocene, da so nekatera področja v Afganistanu varna in pomenijo odlično priložnost za reintegracijo povratnikov? Na podlagi teh ocen se odloča o življenju ljudi! Mednarodna organizacija za migracije je izgubila sled za povratniki iz Slovenije. Val 202 je našel sled in v tokratnem Vročem mikrofonu boste slišali, kako žalostno se je končala vrnitev enega izmed njih.
Zamisel o novem Smučišču 2864, prvem slovenskem integralnem smučišču z najnovejšo in najbolj dovršeno tehnologijo žičniških naprav in naprav za dodatno zasneževanje, ki naj bi se razprostiralo na preko 1,5 mio m2 površin med Bohinjsko Bistrico in Soriško planino, je stara že skoraj 4 leta.
Nova visoka zunanjepolitična predstavnice Evropske unije Federice Mogherini je v intervjuju za španski časopis El Pais le nekaj dni po nastopu svojega položaja izrazila, da je njen cilj doseči oblikovanje palestinske države. Švedska je konec oktobra kot prva zahodnoevropska država članica EU priznala državo Palestino, zato se postavlja vprašanje – se bomo tudi Slovenci vkrcali na tako imenovani “švedski vlak”? Je po dolgih letih shizofrenih političnih signalov naposled nastopil pravi čas, da Slovenija prizna Palestino?
Magnetogram 69. seje vlade, na kateri so odločali o kandidatih za evropskega komisarja, postaja najbolj iskan dokument v Sloveniji, s katerega vlada nikakor noče umakniti stopnje tajnosti interno, čeprav je to od nje zahteval tudi informacijski pooblaščenec. O zadevi bo zdaj odločalo še upravno sodišče. Javnost se upravičeno sprašuje, kaj potem v resnici pomeni transparentnost delovanja vlade, javnih ustanov in funkcionarjev.
Nerazumevanje nasilja nad ženskami je v naši družbi in tudi v pristojnih ustanovah še zmeraj veliko. Nazoren primer tega je sodba v primeru ženske, ki jo je bivši mož pretepel, ker je žalila njegovo mamo. Sodišče je presodilo, da bi v primeru, da obdolženec res ne bi mogel z besedami ustaviti izbruha oškodovanke, zadoščala že ena klofuta. Za dodatne klofute žrtvam z neprijaznimi postopki tako velikokrat poskrbi sistem, v katerem se od doma umikajo ženske in otroci, ne pa storilci. Počutijo se obsojane, vprašanja, na katera odgovarjajo, pa bolj sodijo njim, kot nasilnežem.
Nerazumevanje nasilja nad ženskami je v naši družbi in tudi v pristojnih ustanovah še zmeraj veliko. Nazoren primer tega je sodba v primeru ženske, ki jo je bivši mož pretepel, ker je žalila njegovo mamo. Sodišče je presodilo, da bi v primeru, da obdolženec res ne bi mogel z besedami ustaviti izbruha oškodovanke, zadoščala že ena klofuta. Za dodatne klofute žrtvam z neprijaznimi postopki tako velikokrat poskrbi sistem, v katerem se od doma umikajo ženske in otroci, ne pa storilci. Počutijo se obsojane, vprašanja, na katera odgovarjajo, pa bolj sodijo njim, kot nasilnežem.
Komisija za preprečevanje korupcije je po desetih letih svojega delovanja na prelomnici. Njen ugled zaradi notranjih razprtij in afer pada. Pod vprašajem je tudi kakovost njenega dela. Predsednik Komisije Boris Štefanec kljub pozivom k odstopu še naprej vztraja na položaju. Medtem ko se strokovna javnost vse glasneje sprašuje, ali vodstvo KPK-ja sploh še uživa dovolj zaupanja in legitimnosti, pa predsednik republike Borut Pahor še naprej molči. Lucija Dimnik Rikič
Kljub dejstvu, da v Sloveniji vsako leto zavržemo do 270 ton hrane, država še nima jasnih ciljev, kako ukrepati. Odzive pričakuje predvsem od posameznikov in nevladnih organizacij. S projektom “Volk sit, koza cela, za Slovenijo brez zavržene hrane” želijo nevladne organizacije izboljšati povezanost, odzivnost in učinkovitost vseh deležnikov, ki prispevajo k nastajanju odpadne in zavržene hrane.
V Slovenijo je pred dnevi prišla doktorica medicine Sladžana Velkov. Predavala je o zdravem načinu življenju, naravnem zdravljenju in domnevni škodljivosti cepiv. Ker je tema nekoliko kontroverzna, so nekateri slovenski mediji hiteli z objavo intervjujev. Tudi mi smo prosili zanj, dobili termin, a je bil kasneje odpovedan. Oddajo smo kljub temu pripravili, predvsem za to, da opozorimo nasvete, ki so velikanski odklon od klasične medicine. Verjamemo, da je njeno početje celo kaznivo.
Med svetovnimi donatorji je bil Afganistan še nedavno zelo popularen. Kaj za razvojno pomoč tej od vojn uničeni državi pomeni konec mednarodne operacije Isaf, v kateri je sodelovala tudi slovenska vojska? Kakšne razvojne projekte je tam izvajala naša država, za koliko denarja in s kakšnimi učinki? So upravičeni očitki o militarizaciji razvojne pomoči?
Se spomnite zgodbe Ljubljančana, ki je dobil obvestilo mestnega inšpektorata, naj pojasni, kako se je kuverta z njegovim naslovom znašla v zabojniku za mešane odpadke, kamor papir ne sodi, za tak prekršek pa odlok predpisuje globo 800 evrov. Ta dogodek je sprožil vrsto vprašanj, odgovore nanje išče Tatjana Pirc.
Marjan Jerman je s sogovorniki odkrival kako neurejeno je pravzaprav področje upravljanja s stanovanji v Sloveniji. Kaj se zgodi, če vam upravnik ne plača računov za vodo, elekrtiko ali plin?
Zaposlitve za nedoločen čas in na enakem delovnem mestu za celotno delovno dobo izginjajo, vedno več je občasnih in začasnih zaposlitev. Na spremenjen trg dela so se bolje pripravili nepošteni delodajalci, ki so vedno korak pred inšpektorji.
Dobrega pol leta je minilo, odkar je v Liberiji, Gvineji in Sierri Leone ponovno izbruhnil virus ebole. Strokovnjaki so že takrat opozarjali, da se je treba virusa lotiti resno in predvsem pri viru, a ukrepi so se praktično začeli šele, ko so se okužili prvi Evropejci in Američani. Takrat je ebola na hitro postala svetovna grožnja, ne zgolj zdravstvena, temveč tudi ekonomska in politična. Veliko hitreje kot virus se je po svetu začela širiti panika, politiki so začeli groziti z zapiranjem meja, dežurni teoretiki zarot pa so nas počasi začeli pripravljati na konec sveta. Nas mora biti res strah? In predvsem česa? Virusa ebole, napačnega ukrepanja ob izbruhu ali panike, ki nastaja ob vsem skupaj?
V vročem mikrofonu smo se spraševali, ali bo denar za smučarski pokal? Sponzorji se namreč umikajo in na vidiku ni nikogar, ki bi lahko rešil slovensko alpsko smučanje. Spomnimo, Slovenija se je nekoč ponašala z nazivom smučarska nacija.
Neveljaven email naslov