Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kljub visokim temperaturam, je trenutno v javni razpravi več kot 40 predpisov.
Izkušnje kažejo, da nekateri zadeve prestavijo v avgust iz čisto birokratskih razlogov – kot da bi pred dopustom želeli breme s svojih ramen preložiti nekam drugam, ko se bodo vrnili, bodo pa to pregledali.
Kljub visokim temperaturam je trenutno v javni razpravi, ki se bo končala najpozneje do konca avgusta, več kot 40 predpisov. Tomislav Tkalec iz društva Focus meni, da “če javno razpravo dajo v čas počitnic oziroma če je rok trajanja prekratek, to pomeni, da pripravljavci predpisov ne želijo velikega sodelovanja javnosti“.
“Izkušnje kažejo, da nekateri zadeve prestavijo na avgust iz čisto birokratskih razlogov – kot da bi pred dopustom želeli breme s svojih ramen preložiti nekam drugam, ko se bodo vrnili, bodo pa to pregledali. To velja tudi za nekatere razpise.”
– predstavnik delodajalcev v državnem svetu Igor Antauer
Goran Forbici iz Centra nevladnih organizacij CNVOS ne verjame, da bi ministrstva predloge predpisov načrtno dajala v javno razpravo med dopusti. “Preprosto ni učinkovitega načrtovanja dela, zato razprave padejo tudi v počitniško obdobje. Drugo vprašanje pa je, ali ministrstva zares vedno naredijo vse, da bi bil o predlogu predpisa obveščen vsaj krog tistih, ki jih neposredno zadeva ali pa so za presojo najbolj strokovno usposobljeni. Prav gotovo so tudi v upravi posamezniki, ki v javni razpravi ne vidijo posebne dodane vrednosti.” Ustavni pravnik dr. Igor Vuksanović pa poudarja, da pri javnih razpravah med dopusti ne gre samo za vprašanje predpisov, ampak za politično higieno. “Javne razprave ne organiziraš, da bi nekje nekaj odkljukal, ampak da bi bila smiselna, da bi se k njej prijavilo čim več ljudi. To pa je očitno nemogoče, če to narediš julija ali avgusta.”
Forbici noče posploševati. Dodaja, da so tudi v javni upravi zaposleni ljudje, ki so izredno obremenjeni in jih je vedno manj. Po njegovem mnenju gre predvsem za sistemsko težavo. “Na ministrstvu za okolje so za vse usklajevanje evropskih direktiv in za pogajanja v Evropi pristojni trije ljudje. Avstrija jih ima denimo 50. Nemčija na pogajanja pripelje državnega sekretarja in ekipo 15 ljudi, Slovenci pošljemo bruseljskega pripravnika. Vsi mediji vpijejo o tem, da hočemo vitko upravo, ampak z vitko upravo bomo težko dosegli kakovostne odločitve, predpise in realizacijo.”
Ministrstva s0e pogosto sklicujejo na to, da je treba s pripravo določenih predpisov pohiteti, saj nam sicer grozijo kazni. Forbici meni, da ta argument ni upravičen. “Rok za uveljavitev nekega evropskega predpisa je praviloma leto do dve, država pa vsaj tri leta, preden se rok izteče, ve, kakšna zakonodaja se pripravlja. Res ne vidim nobene potrebe, da bi nam ob ustreznem načrtovanju zmanjkovalo časa.”
Direktor CNVOS Goran Forbici opozarja, da resolucija o normativni dejavnosti vladi nalaga najmanj 30-dnevno javno razpravo.
V CNVOS spremljajo kršitve resolucije o normativni dejavnosti. “Roki so zelo pogosto skrajšani. Vlada Mira Cerarja je od začetka mandata septembra 2014 letos spravila skozi postopek 422 predpisov, pri tem pa se je le pri 170-ih držala pravila o 30-dnevni javni razpravi. To pomeni, da vlada samo v 40-ih odstotkih primerov spoštuje svoj lastni poslovnik, v preostalih pa ga krši.” Ta delež kršitev je primerljiv z deležem prejšnjih vlad, izjema je bila le vlada Janeza Janše, pri kateri so v CNVOS opazili približno 75 odstotkov kršitev.
Vuksanović je prepričan, da bi bilo predpisi boljši in kakovostnejši, če bi se slišalo več ljudi. “Tudi tistih, ki nimajo dostopa do odločevalcev. Lobisti, pripadniki močnih gospodarskih skupin tako ali drugače do njih neformalno pridejo. Vse to se steka v veliko vprašanje: kdo so tisti, ki imajo dostop do zakonodajalca v fazi pisanja zakona? Mi si verjetno predstavljamo, da zakone pišejo neki birokrati na ministrstvih. Ni čisto tako. Oni morda opravijo tehnično redakcijo, ga spravijo v pravno obliko. Pogosto imajo pomembno besedo pri pisanju zakonov zunanji svetovalci, recimo iz odvetniških pisarn, formalni in neformalni lobisti, različne gospodarske skupine. Mislim, da bi javna razprava skupaj z večjo transparentnostjo lobiranja lahko osvetlila vse te interese, ki vstopajo v pripravo predpisov na pomembnih področjih javnih politik.”
“Pogosto se mi je zdelo, da je to samo neki formalni korak v ritualu, kjer ljudje lahko nekaj rečejo, pošljejo elektronsko pismo, toda kot da bi bila odločitev o vsebini predpisa ali odloka že vnaprej znana.”
– Dr. Igor Vuksanović, ustavni pravnik
1288 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Kljub visokim temperaturam, je trenutno v javni razpravi več kot 40 predpisov.
Izkušnje kažejo, da nekateri zadeve prestavijo v avgust iz čisto birokratskih razlogov – kot da bi pred dopustom želeli breme s svojih ramen preložiti nekam drugam, ko se bodo vrnili, bodo pa to pregledali.
Kljub visokim temperaturam je trenutno v javni razpravi, ki se bo končala najpozneje do konca avgusta, več kot 40 predpisov. Tomislav Tkalec iz društva Focus meni, da “če javno razpravo dajo v čas počitnic oziroma če je rok trajanja prekratek, to pomeni, da pripravljavci predpisov ne želijo velikega sodelovanja javnosti“.
“Izkušnje kažejo, da nekateri zadeve prestavijo na avgust iz čisto birokratskih razlogov – kot da bi pred dopustom želeli breme s svojih ramen preložiti nekam drugam, ko se bodo vrnili, bodo pa to pregledali. To velja tudi za nekatere razpise.”
– predstavnik delodajalcev v državnem svetu Igor Antauer
Goran Forbici iz Centra nevladnih organizacij CNVOS ne verjame, da bi ministrstva predloge predpisov načrtno dajala v javno razpravo med dopusti. “Preprosto ni učinkovitega načrtovanja dela, zato razprave padejo tudi v počitniško obdobje. Drugo vprašanje pa je, ali ministrstva zares vedno naredijo vse, da bi bil o predlogu predpisa obveščen vsaj krog tistih, ki jih neposredno zadeva ali pa so za presojo najbolj strokovno usposobljeni. Prav gotovo so tudi v upravi posamezniki, ki v javni razpravi ne vidijo posebne dodane vrednosti.” Ustavni pravnik dr. Igor Vuksanović pa poudarja, da pri javnih razpravah med dopusti ne gre samo za vprašanje predpisov, ampak za politično higieno. “Javne razprave ne organiziraš, da bi nekje nekaj odkljukal, ampak da bi bila smiselna, da bi se k njej prijavilo čim več ljudi. To pa je očitno nemogoče, če to narediš julija ali avgusta.”
Forbici noče posploševati. Dodaja, da so tudi v javni upravi zaposleni ljudje, ki so izredno obremenjeni in jih je vedno manj. Po njegovem mnenju gre predvsem za sistemsko težavo. “Na ministrstvu za okolje so za vse usklajevanje evropskih direktiv in za pogajanja v Evropi pristojni trije ljudje. Avstrija jih ima denimo 50. Nemčija na pogajanja pripelje državnega sekretarja in ekipo 15 ljudi, Slovenci pošljemo bruseljskega pripravnika. Vsi mediji vpijejo o tem, da hočemo vitko upravo, ampak z vitko upravo bomo težko dosegli kakovostne odločitve, predpise in realizacijo.”
Ministrstva s0e pogosto sklicujejo na to, da je treba s pripravo določenih predpisov pohiteti, saj nam sicer grozijo kazni. Forbici meni, da ta argument ni upravičen. “Rok za uveljavitev nekega evropskega predpisa je praviloma leto do dve, država pa vsaj tri leta, preden se rok izteče, ve, kakšna zakonodaja se pripravlja. Res ne vidim nobene potrebe, da bi nam ob ustreznem načrtovanju zmanjkovalo časa.”
Direktor CNVOS Goran Forbici opozarja, da resolucija o normativni dejavnosti vladi nalaga najmanj 30-dnevno javno razpravo.
V CNVOS spremljajo kršitve resolucije o normativni dejavnosti. “Roki so zelo pogosto skrajšani. Vlada Mira Cerarja je od začetka mandata septembra 2014 letos spravila skozi postopek 422 predpisov, pri tem pa se je le pri 170-ih držala pravila o 30-dnevni javni razpravi. To pomeni, da vlada samo v 40-ih odstotkih primerov spoštuje svoj lastni poslovnik, v preostalih pa ga krši.” Ta delež kršitev je primerljiv z deležem prejšnjih vlad, izjema je bila le vlada Janeza Janše, pri kateri so v CNVOS opazili približno 75 odstotkov kršitev.
Vuksanović je prepričan, da bi bilo predpisi boljši in kakovostnejši, če bi se slišalo več ljudi. “Tudi tistih, ki nimajo dostopa do odločevalcev. Lobisti, pripadniki močnih gospodarskih skupin tako ali drugače do njih neformalno pridejo. Vse to se steka v veliko vprašanje: kdo so tisti, ki imajo dostop do zakonodajalca v fazi pisanja zakona? Mi si verjetno predstavljamo, da zakone pišejo neki birokrati na ministrstvih. Ni čisto tako. Oni morda opravijo tehnično redakcijo, ga spravijo v pravno obliko. Pogosto imajo pomembno besedo pri pisanju zakonov zunanji svetovalci, recimo iz odvetniških pisarn, formalni in neformalni lobisti, različne gospodarske skupine. Mislim, da bi javna razprava skupaj z večjo transparentnostjo lobiranja lahko osvetlila vse te interese, ki vstopajo v pripravo predpisov na pomembnih področjih javnih politik.”
“Pogosto se mi je zdelo, da je to samo neki formalni korak v ritualu, kjer ljudje lahko nekaj rečejo, pošljejo elektronsko pismo, toda kot da bi bila odločitev o vsebini predpisa ali odloka že vnaprej znana.”
– Dr. Igor Vuksanović, ustavni pravnik
Nekateri prevozniki naftnih derivatov na veliko goljufajo in kradejo kurilno olje in nafto. Pri tem uporabljajo različne tehnične pripomočke ali pa to počno v dogovoru z odjemalci in podobno. Zanimivo pri tem je, da na Petrolu o tem molčijo. Še več. Tovrstnih primerov ne prijavijo niti policiji. Razkrivamo, na kašen način si nekateri prevozniki z goljufanjem in krajo goriva polnijo žepe …
8.615 civilnih žrtev, med njimi več kot 500 ubitih otrok. Take so statistike Združenih narodov za Afganistan za leto 2013. Kljub temu Slovenija vrača neuspešne prosilce za azil tudi v to državo. Kako realne so ocene, da so nekatera področja v Afganistanu varna in pomenijo odlično priložnost za reintegracijo povratnikov? Na podlagi teh ocen se odloča o življenju ljudi! Mednarodna organizacija za migracije je izgubila sled za povratniki iz Slovenije. Val 202 je našel sled in v tokratnem Vročem mikrofonu boste slišali, kako žalostno se je končala vrnitev enega izmed njih.
8.615 civilnih žrtev, med njimi več kot 500 ubitih otrok. Take so statistike Združenih narodov za Afganistan za leto 2013. Kljub temu Slovenija vrača neuspešne prosilce za azil tudi v to državo. Kako realne so ocene, da so nekatera področja v Afganistanu varna in pomenijo odlično priložnost za reintegracijo povratnikov? Na podlagi teh ocen se odloča o življenju ljudi! Mednarodna organizacija za migracije je izgubila sled za povratniki iz Slovenije. Val 202 je našel sled in v tokratnem Vročem mikrofonu boste slišali, kako žalostno se je končala vrnitev enega izmed njih.
Zamisel o novem Smučišču 2864, prvem slovenskem integralnem smučišču z najnovejšo in najbolj dovršeno tehnologijo žičniških naprav in naprav za dodatno zasneževanje, ki naj bi se razprostiralo na preko 1,5 mio m2 površin med Bohinjsko Bistrico in Soriško planino, je stara že skoraj 4 leta.
Nova visoka zunanjepolitična predstavnice Evropske unije Federice Mogherini je v intervjuju za španski časopis El Pais le nekaj dni po nastopu svojega položaja izrazila, da je njen cilj doseči oblikovanje palestinske države. Švedska je konec oktobra kot prva zahodnoevropska država članica EU priznala državo Palestino, zato se postavlja vprašanje – se bomo tudi Slovenci vkrcali na tako imenovani “švedski vlak”? Je po dolgih letih shizofrenih političnih signalov naposled nastopil pravi čas, da Slovenija prizna Palestino?
Magnetogram 69. seje vlade, na kateri so odločali o kandidatih za evropskega komisarja, postaja najbolj iskan dokument v Sloveniji, s katerega vlada nikakor noče umakniti stopnje tajnosti interno, čeprav je to od nje zahteval tudi informacijski pooblaščenec. O zadevi bo zdaj odločalo še upravno sodišče. Javnost se upravičeno sprašuje, kaj potem v resnici pomeni transparentnost delovanja vlade, javnih ustanov in funkcionarjev.
Nerazumevanje nasilja nad ženskami je v naši družbi in tudi v pristojnih ustanovah še zmeraj veliko. Nazoren primer tega je sodba v primeru ženske, ki jo je bivši mož pretepel, ker je žalila njegovo mamo. Sodišče je presodilo, da bi v primeru, da obdolženec res ne bi mogel z besedami ustaviti izbruha oškodovanke, zadoščala že ena klofuta. Za dodatne klofute žrtvam z neprijaznimi postopki tako velikokrat poskrbi sistem, v katerem se od doma umikajo ženske in otroci, ne pa storilci. Počutijo se obsojane, vprašanja, na katera odgovarjajo, pa bolj sodijo njim, kot nasilnežem.
Nerazumevanje nasilja nad ženskami je v naši družbi in tudi v pristojnih ustanovah še zmeraj veliko. Nazoren primer tega je sodba v primeru ženske, ki jo je bivši mož pretepel, ker je žalila njegovo mamo. Sodišče je presodilo, da bi v primeru, da obdolženec res ne bi mogel z besedami ustaviti izbruha oškodovanke, zadoščala že ena klofuta. Za dodatne klofute žrtvam z neprijaznimi postopki tako velikokrat poskrbi sistem, v katerem se od doma umikajo ženske in otroci, ne pa storilci. Počutijo se obsojane, vprašanja, na katera odgovarjajo, pa bolj sodijo njim, kot nasilnežem.
Komisija za preprečevanje korupcije je po desetih letih svojega delovanja na prelomnici. Njen ugled zaradi notranjih razprtij in afer pada. Pod vprašajem je tudi kakovost njenega dela. Predsednik Komisije Boris Štefanec kljub pozivom k odstopu še naprej vztraja na položaju. Medtem ko se strokovna javnost vse glasneje sprašuje, ali vodstvo KPK-ja sploh še uživa dovolj zaupanja in legitimnosti, pa predsednik republike Borut Pahor še naprej molči. Lucija Dimnik Rikič
Kljub dejstvu, da v Sloveniji vsako leto zavržemo do 270 ton hrane, država še nima jasnih ciljev, kako ukrepati. Odzive pričakuje predvsem od posameznikov in nevladnih organizacij. S projektom “Volk sit, koza cela, za Slovenijo brez zavržene hrane” želijo nevladne organizacije izboljšati povezanost, odzivnost in učinkovitost vseh deležnikov, ki prispevajo k nastajanju odpadne in zavržene hrane.
V Slovenijo je pred dnevi prišla doktorica medicine Sladžana Velkov. Predavala je o zdravem načinu življenju, naravnem zdravljenju in domnevni škodljivosti cepiv. Ker je tema nekoliko kontroverzna, so nekateri slovenski mediji hiteli z objavo intervjujev. Tudi mi smo prosili zanj, dobili termin, a je bil kasneje odpovedan. Oddajo smo kljub temu pripravili, predvsem za to, da opozorimo nasvete, ki so velikanski odklon od klasične medicine. Verjamemo, da je njeno početje celo kaznivo.
Med svetovnimi donatorji je bil Afganistan še nedavno zelo popularen. Kaj za razvojno pomoč tej od vojn uničeni državi pomeni konec mednarodne operacije Isaf, v kateri je sodelovala tudi slovenska vojska? Kakšne razvojne projekte je tam izvajala naša država, za koliko denarja in s kakšnimi učinki? So upravičeni očitki o militarizaciji razvojne pomoči?
Se spomnite zgodbe Ljubljančana, ki je dobil obvestilo mestnega inšpektorata, naj pojasni, kako se je kuverta z njegovim naslovom znašla v zabojniku za mešane odpadke, kamor papir ne sodi, za tak prekršek pa odlok predpisuje globo 800 evrov. Ta dogodek je sprožil vrsto vprašanj, odgovore nanje išče Tatjana Pirc.
Marjan Jerman je s sogovorniki odkrival kako neurejeno je pravzaprav področje upravljanja s stanovanji v Sloveniji. Kaj se zgodi, če vam upravnik ne plača računov za vodo, elekrtiko ali plin?
Zaposlitve za nedoločen čas in na enakem delovnem mestu za celotno delovno dobo izginjajo, vedno več je občasnih in začasnih zaposlitev. Na spremenjen trg dela so se bolje pripravili nepošteni delodajalci, ki so vedno korak pred inšpektorji.
Dobrega pol leta je minilo, odkar je v Liberiji, Gvineji in Sierri Leone ponovno izbruhnil virus ebole. Strokovnjaki so že takrat opozarjali, da se je treba virusa lotiti resno in predvsem pri viru, a ukrepi so se praktično začeli šele, ko so se okužili prvi Evropejci in Američani. Takrat je ebola na hitro postala svetovna grožnja, ne zgolj zdravstvena, temveč tudi ekonomska in politična. Veliko hitreje kot virus se je po svetu začela širiti panika, politiki so začeli groziti z zapiranjem meja, dežurni teoretiki zarot pa so nas počasi začeli pripravljati na konec sveta. Nas mora biti res strah? In predvsem česa? Virusa ebole, napačnega ukrepanja ob izbruhu ali panike, ki nastaja ob vsem skupaj?
V vročem mikrofonu smo se spraševali, ali bo denar za smučarski pokal? Sponzorji se namreč umikajo in na vidiku ni nikogar, ki bi lahko rešil slovensko alpsko smučanje. Spomnimo, Slovenija se je nekoč ponašala z nazivom smučarska nacija.
V vročem mikrofonu smo perd 18. oktobrom, ko obeležujemo dan boja proti trgovini z ljudmi z gostoma razkrivali, kako prisoten je ta pereč problem v Sloveniji.
V Pirničah podirajo na novo zgrajeno bioplinarno, v katero je investitor vložil več kot 6 milijonov evrov. Tako inšpektorji kot civilna iniciativa trdijo, da je investitor gradil v nasprotju z gradbenim dovoljenjem. Investitor seveda zatrjuje drugače.
“Ne morem lagati, ne letos, ne lan’. Kdor noče me brati, naj dene me stran.” Tako je na kritike odgovarjal prvi slovenski časnikar Valentin Vodnik. Kako se na kritike in pritiske slovenski novinarji odzivajo danes? Na vprašanja odgovarjajo Anuška Delič, Tone Hočevar in Boris Vezjak.
Neveljaven email naslov