Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zakonca Sekheta

29.09.2015

Zakonca Sekheta sta iz Sirije prišla v Slovenijo pred dobrima dvema letoma. Njuna življenjska zgodba je kot napet film, saj ju je vojna z doma pregnala že dvakrat. Medhija in Nizam Sekheta, ki zdaj živita v Ilirski Bistrici, bosta pred Vročim mikrofonom pripovedovala o svojih izkušnjah, bolečih spominih in o načrtih, ki bi jih rada uresničila

Zakonca Sekheta o izkušnjah, bolečih spominih in o načrtih, ki bi jih rada uresničila

Vsakdo, ki ga vojna prežene z doma, ima svojo zgodbo. Medhija in Nizam Sekheta sta maja 2013 v Slovenijo pribežala iz Sirije, kjer sta imela tovarno čistil in kozmetični center. Našo državo dobro poznata, saj sta tu že živela in delala. Gospod ima tudi dvojno državljanstvo, sirsko in slovensko. Njuna življenjska zgodba pa je kot napet film, saj sta morala že dvakrat pustiti vse, kar sta ustvarila, in bežati pred vojno, da sta rešila svojo družino.

“Pridejo in ti vse vzamejo, takrat nič ne pomeniš. To je res boleče. Potem iščeš pomoč, kar je za človeka, ki tega ni vajen, ponižujoče. Če si mlad, lahko začneš znova, za starejšega človeka pa je vse to še veliko težje.”

– Nizam Sekheta o tem, da moraš pustiti vse, da si rešiš golo življenje

Gospod Sekheta je leta 1967, ko je imel 18 let, prišel v takratno Jugoslavijo študirat farmacijo. Po študiju je delal v Prištini, ker je bila tam najboljša plača, potem je sprejel službo v Bosni, leta 1978 pa je prišel v Slovenijo, v Šoštanju je bil vodja lekarne. Tistih let se rad spominja zaradi čudovitih sodelavcev, pa tudi zaradi tega, ker so bili v okolju prijazno sprejeti. Končal je tudi magisterij iz medicinske biokemije.  Pozneje je v Beogradu delal kot prevajalec, nato se je odpravil v Libijo, kjer je ostal dve leti (kot član jugoslovanske zdravstvene delegacije).

Za nekaj časa se je vrnil v Sirijo, leta 1990 pa je prišel z družino v Vukovar, kjer sta z ženo odprla zasebno lekarno. Niti v sanjah si nista predstavljala, da lahko izbruhne vojna. Mesto sta z otrokoma zapustila tik pred bombardiranjem. Vse sta izgubila. Ko so jima vzeli lekarno, sta od Hrvatov dobila le nekakšno potrdilo, o odškodnini, ki bi jo morala dobiti,  pa še vedno urejata in čakata v dolgih vrstah na rešitev. Upata, da jima bo pri tem morda pomagalo Evropsko sodišče.

Leta 2000 sta se iz Sirije, kamor ju je pregnala vojna na Hrvaškem, vrnila v Slovenijo. V Ljubljani sta kupila lokal, v katerem sta nameravala odpreti lekarno, a sta tri leta zaman čakala na dovoljenje (koncesijo). Zato sta poslovni prostor prodala in se vrnila v Sirijo, kjer sta imela tovarno s čistili in kozmetični center. Takrat je bil tam mir in ugoden čas za industrijski razvoj.

Alep, kjer so živeli, je pet tisoč let staro mesto na severu Sirije: lepo, kulturno, lepo, domačini so odprti ljudje in zelo marljivi, pripovedujeta zakonca Sekheta. Medhija Sekheta: “Doma sem iz Bosne, v Siriji sem živela in delala trideset let. Tam se nikoli nisem počutila kot tujka. Ljudje so zelo prijazni, radi imajo življenje.”

“Zelo sem žalostna, s temi kraji me povezujejo spomini, tam imamo prijatelje. Zelo je težko. A moram nadaljevati življenje,  bojim se, da bi zbolela zaradi vsega tega, zato skušam obrniti nov list. Najpomembnejše se mi zdi, da smo Sirijo zapustili vsi, midva in otroci, da smo skupaj. Prišli smo v Slovenijo, tu so nam prijateljsko ponudili roko, zelo lepo so nas sprejeli, da lahko nadaljujemo življenje.”

– Medhija Sekheta ob pogledu na vojne posnetke in ruševine

O tem, kakšna je bila pred dobrima dvema letoma njihova pot iz Sirije do Turčije, ko so se odločili, da zbežijo, pripoveduje Nizam Sekheta: “Alep je kakšnih 55 km oddaljen od turške meje. Tja smo se odpeljali z avtom. Vsakih 500 ali tisoč metrov so bile postavljene barikade. Nikoli ne veš, kaj bo, kaj iščejo, kdo so ti ljudje. Nismo se vozili po navadnih cestah, ampak naokrog, po poteh, ki jih nismo poznali. Zato nas je vodil človek, ki smo mu plačali, da nas je pripeljal do meje. Na turški strani nas je sprejela častna konzulka Slovenije, pri njej smo bili kakšnih sedem dni, ko smo čakali na vizume. Nismo imeli rezerv, denarja, saj smo od tega, kar smo imeli, živeli, ko smo precej dolgo čakali na pomoč. Bili smo v stikih s slovenskim veleposlaništvom v Turčiji, vse skupaj se je premikalo precej počasi, ko pa so začeli uporabljati kemično orožje, sem pisal slovenskemu zunanjemu ministru. Napisal sem mu, da bo nekdo odgovoren, če se nam kaj zgodi. Naslednji dan so nas poklicali z veleposlaništva. Še sreča, da je takrat telefon deloval!”

Tako so z dvema kovčkoma v Slovenijo prišli 1. maja 2013. V Siriji sta zakonca pustila vse, kar sta ustvarila v treh desetletjih. Kaj se dogaja s premoženjem, ki sta ga pustila v Siriji? Ne vesta. Ključe svoje hiše sta zaupala človeku, ki ga sploh ne poznata, saj pravita, da je bolje, če je nekdo v njej, kot pa da bi bila prazna.  Včasih jima kdo pošlje fotografijo tovarne, ki še stoji … kdove ali je kaj ostalo v njej?  Medhija Sekheta: “Danes je tako, jutri je lahko povsem drugače. Tako je v vojni. Veliko ljudi, ki so ostali v Siriji,  zdaj odhaja. Pravijo, da se ne da več zdržati.”

Menite, da bo nekoč mir v Siriji?

Nizam Sekheta: “Vsaka stvar se enkrat konča. Problem pa je, da se tam še deset let ne bo dalo normalno živeti. Midva sva že stara, upava le, da se bo dalo kaj od tega, kar sva pustila v Siriji, prodati, da bi si tako lahko zagotovila normalno življenje.”

Gledate poročila o beguncih, ki prihajajo v Evropo? Ali raje kdaj kar ugasnete televizijo?

Nizam Sekheta: “Gledamo, gledamo. Žal nama je, da je tako. Ne vem pa, kdo je kar naenkrat odprl vrata, da je prišlo 200 ali 300 tisoč ljudi v Evropo … Veliko je ekonomskih migrantov, a to niso Sirci.  V Siriji je že štiri leta nemirno, pa ni nihče prišel, ti ljudje so bili  v Turčiji, v Jordaniji, upali so, da se bodo lahko vrnili.   Sirci so zbežali, ker so si s tem rešili življenje. Zanje velja, da imajo zelo radi Sirijo, a niso imeli druge izbire.”

Medhija Sekheta: “Kot žensko me moti, ko kažejo smeti, ki jih begunci puščajo za seboj. A vedeti moramo, zakaj. Njihova duševnost je uničena. Ljudje ne spijo, so utrujeni, s seboj imajo majhne otroke, med njimi so starci. Včasih so jezni, čeprav sicer niso takšni. Če je človek izmučen, je vsak drugačen, to je treba razumeti. V tem stanju moramo biti humani.”

Kako si po izkušnji, ki jo imata, predstavljata uspešno integracijo migrantov?

Nizam Sekheta pravi, da je dober temelj integracije, če poznamo tuje kulture, navade, mentaliteto: “Sirci so kulturni ljudje, niso nevarni.”

Medhija Sekheta: “Ne moreš pozabiti, ko ti nekdo ponudi roko v stiski. Begunci zdaj potrebujejo pomoč, pozneje bodo potrebovali delo. Brez tega se ne bodo mogli integrirati.”

V družini Sekheta, ki šteje osem članov, so visoko izobraženi (farmacevti, dermatolog), ki bi radi delali in ustvarjali. “Svojih načrtov ne moremo uresničiti, ker nimamo kapitala, imamo pa bogate izkušnje s tovarno, v kateri smo izdelovali naravna čistila, v kozmetičnem salonu smo ročno izdelovali kreme, kozmetične preparate. Za vse to imava lastne recepte. Morda bo rešitev prinesel čas, morda nas bo slišalo pravo uho …”

Medhija in Nizam Sekheta, ki zdaj živita v Ilirski Bistrici, sta pri delu z begunci pripravljena pomagati tudi kot prevajalca. Za zdaj ju še niso vključili. Sicer pa sta v Siriji tudi onadva pomagala beguncem, predvsem tistim, ki so prišli, ko je v nekdanji  Jugoslaviji divjala vojna. Nizam Sekheta: “Srečen sem, če lahko pomagam.” Medhija Sekheta: “Lažje je pomagati kot čakati na pomoč.”


Vroči mikrofon

1288 epizod


Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?

Zakonca Sekheta

29.09.2015

Zakonca Sekheta sta iz Sirije prišla v Slovenijo pred dobrima dvema letoma. Njuna življenjska zgodba je kot napet film, saj ju je vojna z doma pregnala že dvakrat. Medhija in Nizam Sekheta, ki zdaj živita v Ilirski Bistrici, bosta pred Vročim mikrofonom pripovedovala o svojih izkušnjah, bolečih spominih in o načrtih, ki bi jih rada uresničila

Zakonca Sekheta o izkušnjah, bolečih spominih in o načrtih, ki bi jih rada uresničila

Vsakdo, ki ga vojna prežene z doma, ima svojo zgodbo. Medhija in Nizam Sekheta sta maja 2013 v Slovenijo pribežala iz Sirije, kjer sta imela tovarno čistil in kozmetični center. Našo državo dobro poznata, saj sta tu že živela in delala. Gospod ima tudi dvojno državljanstvo, sirsko in slovensko. Njuna življenjska zgodba pa je kot napet film, saj sta morala že dvakrat pustiti vse, kar sta ustvarila, in bežati pred vojno, da sta rešila svojo družino.

“Pridejo in ti vse vzamejo, takrat nič ne pomeniš. To je res boleče. Potem iščeš pomoč, kar je za človeka, ki tega ni vajen, ponižujoče. Če si mlad, lahko začneš znova, za starejšega človeka pa je vse to še veliko težje.”

– Nizam Sekheta o tem, da moraš pustiti vse, da si rešiš golo življenje

Gospod Sekheta je leta 1967, ko je imel 18 let, prišel v takratno Jugoslavijo študirat farmacijo. Po študiju je delal v Prištini, ker je bila tam najboljša plača, potem je sprejel službo v Bosni, leta 1978 pa je prišel v Slovenijo, v Šoštanju je bil vodja lekarne. Tistih let se rad spominja zaradi čudovitih sodelavcev, pa tudi zaradi tega, ker so bili v okolju prijazno sprejeti. Končal je tudi magisterij iz medicinske biokemije.  Pozneje je v Beogradu delal kot prevajalec, nato se je odpravil v Libijo, kjer je ostal dve leti (kot član jugoslovanske zdravstvene delegacije).

Za nekaj časa se je vrnil v Sirijo, leta 1990 pa je prišel z družino v Vukovar, kjer sta z ženo odprla zasebno lekarno. Niti v sanjah si nista predstavljala, da lahko izbruhne vojna. Mesto sta z otrokoma zapustila tik pred bombardiranjem. Vse sta izgubila. Ko so jima vzeli lekarno, sta od Hrvatov dobila le nekakšno potrdilo, o odškodnini, ki bi jo morala dobiti,  pa še vedno urejata in čakata v dolgih vrstah na rešitev. Upata, da jima bo pri tem morda pomagalo Evropsko sodišče.

Leta 2000 sta se iz Sirije, kamor ju je pregnala vojna na Hrvaškem, vrnila v Slovenijo. V Ljubljani sta kupila lokal, v katerem sta nameravala odpreti lekarno, a sta tri leta zaman čakala na dovoljenje (koncesijo). Zato sta poslovni prostor prodala in se vrnila v Sirijo, kjer sta imela tovarno s čistili in kozmetični center. Takrat je bil tam mir in ugoden čas za industrijski razvoj.

Alep, kjer so živeli, je pet tisoč let staro mesto na severu Sirije: lepo, kulturno, lepo, domačini so odprti ljudje in zelo marljivi, pripovedujeta zakonca Sekheta. Medhija Sekheta: “Doma sem iz Bosne, v Siriji sem živela in delala trideset let. Tam se nikoli nisem počutila kot tujka. Ljudje so zelo prijazni, radi imajo življenje.”

“Zelo sem žalostna, s temi kraji me povezujejo spomini, tam imamo prijatelje. Zelo je težko. A moram nadaljevati življenje,  bojim se, da bi zbolela zaradi vsega tega, zato skušam obrniti nov list. Najpomembnejše se mi zdi, da smo Sirijo zapustili vsi, midva in otroci, da smo skupaj. Prišli smo v Slovenijo, tu so nam prijateljsko ponudili roko, zelo lepo so nas sprejeli, da lahko nadaljujemo življenje.”

– Medhija Sekheta ob pogledu na vojne posnetke in ruševine

O tem, kakšna je bila pred dobrima dvema letoma njihova pot iz Sirije do Turčije, ko so se odločili, da zbežijo, pripoveduje Nizam Sekheta: “Alep je kakšnih 55 km oddaljen od turške meje. Tja smo se odpeljali z avtom. Vsakih 500 ali tisoč metrov so bile postavljene barikade. Nikoli ne veš, kaj bo, kaj iščejo, kdo so ti ljudje. Nismo se vozili po navadnih cestah, ampak naokrog, po poteh, ki jih nismo poznali. Zato nas je vodil človek, ki smo mu plačali, da nas je pripeljal do meje. Na turški strani nas je sprejela častna konzulka Slovenije, pri njej smo bili kakšnih sedem dni, ko smo čakali na vizume. Nismo imeli rezerv, denarja, saj smo od tega, kar smo imeli, živeli, ko smo precej dolgo čakali na pomoč. Bili smo v stikih s slovenskim veleposlaništvom v Turčiji, vse skupaj se je premikalo precej počasi, ko pa so začeli uporabljati kemično orožje, sem pisal slovenskemu zunanjemu ministru. Napisal sem mu, da bo nekdo odgovoren, če se nam kaj zgodi. Naslednji dan so nas poklicali z veleposlaništva. Še sreča, da je takrat telefon deloval!”

Tako so z dvema kovčkoma v Slovenijo prišli 1. maja 2013. V Siriji sta zakonca pustila vse, kar sta ustvarila v treh desetletjih. Kaj se dogaja s premoženjem, ki sta ga pustila v Siriji? Ne vesta. Ključe svoje hiše sta zaupala človeku, ki ga sploh ne poznata, saj pravita, da je bolje, če je nekdo v njej, kot pa da bi bila prazna.  Včasih jima kdo pošlje fotografijo tovarne, ki še stoji … kdove ali je kaj ostalo v njej?  Medhija Sekheta: “Danes je tako, jutri je lahko povsem drugače. Tako je v vojni. Veliko ljudi, ki so ostali v Siriji,  zdaj odhaja. Pravijo, da se ne da več zdržati.”

Menite, da bo nekoč mir v Siriji?

Nizam Sekheta: “Vsaka stvar se enkrat konča. Problem pa je, da se tam še deset let ne bo dalo normalno živeti. Midva sva že stara, upava le, da se bo dalo kaj od tega, kar sva pustila v Siriji, prodati, da bi si tako lahko zagotovila normalno življenje.”

Gledate poročila o beguncih, ki prihajajo v Evropo? Ali raje kdaj kar ugasnete televizijo?

Nizam Sekheta: “Gledamo, gledamo. Žal nama je, da je tako. Ne vem pa, kdo je kar naenkrat odprl vrata, da je prišlo 200 ali 300 tisoč ljudi v Evropo … Veliko je ekonomskih migrantov, a to niso Sirci.  V Siriji je že štiri leta nemirno, pa ni nihče prišel, ti ljudje so bili  v Turčiji, v Jordaniji, upali so, da se bodo lahko vrnili.   Sirci so zbežali, ker so si s tem rešili življenje. Zanje velja, da imajo zelo radi Sirijo, a niso imeli druge izbire.”

Medhija Sekheta: “Kot žensko me moti, ko kažejo smeti, ki jih begunci puščajo za seboj. A vedeti moramo, zakaj. Njihova duševnost je uničena. Ljudje ne spijo, so utrujeni, s seboj imajo majhne otroke, med njimi so starci. Včasih so jezni, čeprav sicer niso takšni. Če je človek izmučen, je vsak drugačen, to je treba razumeti. V tem stanju moramo biti humani.”

Kako si po izkušnji, ki jo imata, predstavljata uspešno integracijo migrantov?

Nizam Sekheta pravi, da je dober temelj integracije, če poznamo tuje kulture, navade, mentaliteto: “Sirci so kulturni ljudje, niso nevarni.”

Medhija Sekheta: “Ne moreš pozabiti, ko ti nekdo ponudi roko v stiski. Begunci zdaj potrebujejo pomoč, pozneje bodo potrebovali delo. Brez tega se ne bodo mogli integrirati.”

V družini Sekheta, ki šteje osem članov, so visoko izobraženi (farmacevti, dermatolog), ki bi radi delali in ustvarjali. “Svojih načrtov ne moremo uresničiti, ker nimamo kapitala, imamo pa bogate izkušnje s tovarno, v kateri smo izdelovali naravna čistila, v kozmetičnem salonu smo ročno izdelovali kreme, kozmetične preparate. Za vse to imava lastne recepte. Morda bo rešitev prinesel čas, morda nas bo slišalo pravo uho …”

Medhija in Nizam Sekheta, ki zdaj živita v Ilirski Bistrici, sta pri delu z begunci pripravljena pomagati tudi kot prevajalca. Za zdaj ju še niso vključili. Sicer pa sta v Siriji tudi onadva pomagala beguncem, predvsem tistim, ki so prišli, ko je v nekdanji  Jugoslaviji divjala vojna. Nizam Sekheta: “Srečen sem, če lahko pomagam.” Medhija Sekheta: “Lažje je pomagati kot čakati na pomoč.”


05.10.2021

Širitve EU na Balkan ne bo, plan B pa ne obstaja

Zakaj se za vsako dnevno novico, ki pride z Balkana, skriva globlji pomen? V kakšnih razmerah je demokracija na Balkanu? Kako zelo nevarne so ideje o tako imenovanem Srbskem svetu? Zakaj si v Bosni in Hercegovini v resnici ne želijo reform volilnega sistema? In kakšno vlogo na Balkanu ima ta hip Slovenija? Vroči mikrofon na Valu 202 ob Vrhu Evropske unije in Zahodnega Balkana. Gost je politolog in politični analitik Jasmin Mujanović. Oddajo je pripravil Gašper Andrinek, bral je Miha Švalj.


29.09.2021

Cepljenje in stranski učinki

V petek bosta za zaposlene v javni upravi, če bodo želeli v službo, ostali le dve možnosti: P ali C in nič več T. Če se ob poseganju v temeljne svoboščine zaradi javnega zdravja promovira cepljenje, ne govori pa se tudi o temah, kot so morebitni neželeni učinki, lahko brez postavitve v kontekst pride tudi do zelo nenavadnih razlag. Vprašanja glede neželenih učinkov cepiv smo zastavili predstavnici Ministrstva za zdravje Maji Jurjevec in dr. Nadji Šinkovec Zorko s centra za nalezljive bolezni NIJZ. Kakšni so in koliko jih je? Preverili smo tudi, kako na sistem prijavljanja neželenih učinkov po cepljenju gledajo ljudje, ki so jih doživeli.


28.09.2021

Odločitev za ukrep PC v javni upravi ni nastal na pobudo strokovne skupine

Mateja Logar: Cepljenje s tretjim odmerkom strokovno nesporno, a pravnoformalno še brez priporočil


21.09.2021

Zakaj je Danski uspelo?

Zakaj so razmere na Danskem tako drugačne? Lahko njihov model preprosto skopiramo?


15.09.2021

Gospodarski potencial konoplje

Po desetletjih bolj ali manj močnega prohibicionizma vse več zahodnih državah spreminja svoje politike do konoplje. Gorazd Rečnik se je pogovarjal z ustanoviteljem ene največjih klinik za zdravljenje s konopljo v Oregonu Alexom Rogersom in otroškim nevrologom profesorjem doktorjem Davidom Neubauerjem.


14.09.2021

Pogovor z Matejo Logar, vodjo svetovalne skupine za covid-19

Nenehno spreminjajoča se pravila niso dobra popotnica za zaupanje v cepljenje


08.09.2021

11. september, 20 let kasneje: Vasja Badalič in dr. Aleš Bučar Ručman

11. september 2001 bo šel v zgodovino kot določen mejnik, ki je tako ali drugače zaznamoval celoten svet. Leta 2016 je več kot 75% Američanov trdilo, da so ti dogodki najbolj zaznamovali ameriško zgodovino. Spremenili so se varnostni protokoli na skoraj vseh ravneh življenja, spremenilo se je vojskovanje, spremenile so se številne globalne spremembe, ki tudi danes, 20 let po tragičnih dogodkih v New Yorku, še vedno krojijo življenje po svetu. Razmišljanja o zadnjih 20 letih, posledicah 11. septembra, nadzoru, migracijah in porazu civilne družbe sta prispevala: Vasja Badalič, raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo Pravne fakultete Univerze v Ljubljani ter poznavalec razmer na Bližnjem vzhodu, in izredni profesor dr. Aleš Bučar Ručman, prodekan za mednarodno sodelovanje na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru. Avtor: Gašper Andrinek


07.09.2021

Nismo vsi v istem čolnu

Kljub v težkih časih priljubljeni frazi "Vsi smo v istem čolnu", vemo, da ni čisto tako. O tem smo se v Vročem mikrofonu pogovarjali z direktorico Umanotere Gajo Brecelj, mariborskim dijakom Gašperjem Drevom, antropologom Rajkom Muršičem in podjetnikom Sandijem Češkom. Vprašali smo jih tudi, kaj so z njihove perspektive največji izzivi v prihodnosti.


31.08.2021

Ne znamo, ne zmoremo ali nočemo vrednotiti potencialov gradov

Od nekaj prek tisoč gradov in graščin in dvorcev je v Sloveniji spodobno vzdrževanih le 42, pretežno so v javni lasti. Zadnja leta so se obnove gradov lotili tudi redki zasebniki, vsak na svoj edinstven način, a z eno skupno značajsko potezo - pripravljeni so trmasto vztrajati.


25.08.2021

Šport je pomemben pri rehabilitaciji in pripomore k boljšemu življenju invalidov

V Tokiu je bilo včeraj slovesno odprtje paraolimpijskih iger, Luka Petrič pa se je s predsednikom paralimpijskega komiteja Damijanom Lazarjem pogovarjal o stanju parašporta v Sloveniji. Slišali boste, da so norme za nastop na olimpijskih igrah zelo zahtevne, zgolj 4500 športnikom se uspe uvrstiti na paraolimpijske igre, na svetu pa je skoraj milijarda in pol invalidov. Več lahko slišite tudi o slovenski sedmerici, ki se je uspela uvrstiti na igre ter o tem, zakaj je šport izjemno pomemben pri rehabilitaciji in kako pripomore k kakovostnejšemu življenju invalidov.


24.08.2021

Jasno je, da talibani zdaj govorijo eno, delajo pa povsem drugo

Afganistan je prizorišče številnih izgubljenih vojn, tudi vojne proti korupciji, ki je imela pomembno vlogo pri tem, da je prišlo do epiloga, kot ga spremljamo. Kakšno vlogo je imela korupcija v vojni pod Hindukušem in kdo vse je ob tem koval dobičke, se je Gorazd Rečnik pogovarjal s predsedujočim prve mešane afganistansko-mednarodne protikorupcijske komisije Dragom Kosom.


18.08.2021

Nepripravljeni v novo šolsko leto

Čeprav so se na srednjih šolah ta teden začeli popravni izpiti, so bili vsaj do zdaj ravnatelji prepuščeni sami sebi. Ravno danes potekajo sestanki z ministrstvom, do zdaj, tik pred vrati novega šolskega leta, s strani ministrstva niso dobili nobenih jasnih navodil. Gorazd Rečnik se je pred današnjimi sestanki pogovarjal s Fani Al-Mansour iz Zveze srednjih šol, predsednikom Združenja ravnateljic in ravnateljev Gregorjem Pečanom ter predsednico Zveze aktivov staršev Laro Romih. Zakaj so prepričani, da smo med državami, ki so trenutno najslabše pripravljene na novo šolsko leto? Dopisnica Polona Fijavž pa bo predstavila, kako v novo šolsko leto vstopajo v Nemčiji.


17.08.2021

dr. Primož Šterbenc: Afganistan v širšem kontekstu

Razmere v Afganistanu se spreminjajo iz ure v uro, o tem pričajo aktualna poročila v naših dnevno-informativnih oddajah. Kako pa je do teh razmer pravzaprav prišlo, kako daleč moramo iti z razlago, da bi vsaj približno razumeli, kaj se dogaja v Afganistanu v širšem kontekstu? Gašper Andrinek je pred Vroči mikrofon povabil strokovnjaka za Bližnji vzhod dr. Primoža Šterbenca.


11.08.2021

Teorije zarote in kriza avtoritet

Filozof dr. Peter Klepec o zgodovini teorij zarot, krizi avtoritet pa tudi o tem, da se vedno bolj borimo PROTI nečemu in redkeje ZA nekaj.


10.08.2021

Je tudi v bitki za talente denar najpomembnejša stvar?

Novela Zakona o tujcih za študentke in študente iz držav, ki niso članice Evropske unije, zaostruje način dokazovanja zadostnih sredstev za preživljanje med študijem v Sloveniji. Univerze, fakultete, akademije, študenti in njihove organizacije že več mesecev opozarjajo, da bo to povzročilo veliko težav, manj vpisanih in številne negativne posledice, ki jih bo občutilo tudi gospodarstvo. Ali so vladajoči njihovim pozivom prisluhnili?


21.07.2021

Hans Kluge, WHO: "Cepite se! Cepite se! Cepite se!"

Regionalni direktor WHO za Evropo o strategijah za dvig precepljenosti v Evropi predvsem v luči nagovarjanja tistih, ki dvomijo o cepivih in tudi o še vedno odprtih neznankah, povezanih s covidom-19.


20.07.2021

Begunci in migranti samo še figure na geostrateški politični šahovnici

Človekoljubne organizacije, ki se podrobno ukvarjajo z nadzorom delovanja oblasti mejnih držav Evropske unije, že dolgo opozarjajo na nezakonite načine zavračanja beguncev in migrantov. Pri tako imenovanih "pushbackih" še posebej izstopa Grčija, ki to ves čas vztrajno zanika in trdi, da gre za turško propagando. Obtožb pa je bila deležna tudi Evropska agencija za mejno in obalno stražo Frontex, ki je del svojih sil preusmerila na mejo med Litvo in Belorusijo, kjer so v zadnjih tednih zaznali več nezakonitih prehodov meja. Gre pri tem samo za politično igro Belorusije po zgledu Turčije? Kakšne so razmere beguncev in migrantov na mejah Evropske unije? Sogovorniki: Vlasta Jeseničnik, Igor Jurič in Marcus Engler. Avtor: Gašper Andrinek.


14.07.2021

Nizozemski novinarji na teren tudi z varnostniki

Z novinarko nizozemske javne radiotelevije NOS Kysio Hekster smo se pogovarjali o ozadju nedavnega strelskega napada na preiskovalnega novinarja Petra R. de Vriesa, ki je poročal o številnih odmevnih zločinih in za zapahe spravil kar nekaj šefov kriminalnih združb. Pa tudi o stanju novinarstva v njihovi državi in o tem, zakaj jih pri poročanju s terena vse pogosteje varujejo varnostniki.


13.07.2021

Valentin Inzko: Če je nekaj predaleč, je to bolj fatamorgana kot perspektiva

Valentin Inzko končuje 12-letni mandat visokega predstavnika mednarodne skupnosti v Bosni in Hercegovíni. Avstrijski diplomat poudarja, da bi Evropska unija v regiji lahko naredila več: "Če je nekaj predaleč, je to bolj fatamorgana kot perspektiva." Govoril je tudi o nevarnem odpiranju Pandorine skrinjice, spreminjanju mej in o tem, česa bi se lahko naučili od Tirolske.


06.07.2021

O birokraciji, ki nam vlada in kako se ji upreti

O tem, kako nam vlada birokracija in kako se ji lahko upremo, smo se pogovarjali z dr. Rogerjem Berkowitzem, profesorjem politike, filozofije in človekovih pravic na Bard kolidžu v New Yorku in ustanoviteljem Centra za politiko in humanistiko Hannah Arendt. V pogovoru je pojasnil tudi, zakaj še za najmanjšo stvar, ki jo moramo urejati pri pristojnem organu, porabimo ogromno časa in energije in zakaj v teh situacijah tako težko najdemo ustreznega sogovornika.


Stran 15 od 65
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov