Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zakonca Sekheta sta iz Sirije prišla v Slovenijo pred dobrima dvema letoma. Njuna življenjska zgodba je kot napet film, saj ju je vojna z doma pregnala že dvakrat.
Medhija in Nizam Sekheta, ki zdaj živita v Ilirski Bistrici, bosta pred Vročim mikrofonom pripovedovala o svojih izkušnjah, bolečih spominih in o načrtih, ki bi jih rada uresničila
Zakonca Sekheta o izkušnjah, bolečih spominih in o načrtih, ki bi jih rada uresničila
Vsakdo, ki ga vojna prežene z doma, ima svojo zgodbo. Medhija in Nizam Sekheta sta maja 2013 v Slovenijo pribežala iz Sirije, kjer sta imela tovarno čistil in kozmetični center. Našo državo dobro poznata, saj sta tu že živela in delala. Gospod ima tudi dvojno državljanstvo, sirsko in slovensko. Njuna življenjska zgodba pa je kot napet film, saj sta morala že dvakrat pustiti vse, kar sta ustvarila, in bežati pred vojno, da sta rešila svojo družino.
“Pridejo in ti vse vzamejo, takrat nič ne pomeniš. To je res boleče. Potem iščeš pomoč, kar je za človeka, ki tega ni vajen, ponižujoče. Če si mlad, lahko začneš znova, za starejšega človeka pa je vse to še veliko težje.”
– Nizam Sekheta o tem, da moraš pustiti vse, da si rešiš golo življenje
Gospod Sekheta je leta 1967, ko je imel 18 let, prišel v takratno Jugoslavijo študirat farmacijo. Po študiju je delal v Prištini, ker je bila tam najboljša plača, potem je sprejel službo v Bosni, leta 1978 pa je prišel v Slovenijo, v Šoštanju je bil vodja lekarne. Tistih let se rad spominja zaradi čudovitih sodelavcev, pa tudi zaradi tega, ker so bili v okolju prijazno sprejeti. Končal je tudi magisterij iz medicinske biokemije. Pozneje je v Beogradu delal kot prevajalec, nato se je odpravil v Libijo, kjer je ostal dve leti (kot član jugoslovanske zdravstvene delegacije).
Za nekaj časa se je vrnil v Sirijo, leta 1990 pa je prišel z družino v Vukovar, kjer sta z ženo odprla zasebno lekarno. Niti v sanjah si nista predstavljala, da lahko izbruhne vojna. Mesto sta z otrokoma zapustila tik pred bombardiranjem. Vse sta izgubila. Ko so jima vzeli lekarno, sta od Hrvatov dobila le nekakšno potrdilo, o odškodnini, ki bi jo morala dobiti, pa še vedno urejata in čakata v dolgih vrstah na rešitev. Upata, da jima bo pri tem morda pomagalo Evropsko sodišče.
Leta 2000 sta se iz Sirije, kamor ju je pregnala vojna na Hrvaškem, vrnila v Slovenijo. V Ljubljani sta kupila lokal, v katerem sta nameravala odpreti lekarno, a sta tri leta zaman čakala na dovoljenje (koncesijo). Zato sta poslovni prostor prodala in se vrnila v Sirijo, kjer sta imela tovarno s čistili in kozmetični center. Takrat je bil tam mir in ugoden čas za industrijski razvoj.
Alep, kjer so živeli, je pet tisoč let staro mesto na severu Sirije: lepo, kulturno, lepo, domačini so odprti ljudje in zelo marljivi, pripovedujeta zakonca Sekheta. Medhija Sekheta: “Doma sem iz Bosne, v Siriji sem živela in delala trideset let. Tam se nikoli nisem počutila kot tujka. Ljudje so zelo prijazni, radi imajo življenje.”
“Zelo sem žalostna, s temi kraji me povezujejo spomini, tam imamo prijatelje. Zelo je težko. A moram nadaljevati življenje, bojim se, da bi zbolela zaradi vsega tega, zato skušam obrniti nov list. Najpomembnejše se mi zdi, da smo Sirijo zapustili vsi, midva in otroci, da smo skupaj. Prišli smo v Slovenijo, tu so nam prijateljsko ponudili roko, zelo lepo so nas sprejeli, da lahko nadaljujemo življenje.”
– Medhija Sekheta ob pogledu na vojne posnetke in ruševine
O tem, kakšna je bila pred dobrima dvema letoma njihova pot iz Sirije do Turčije, ko so se odločili, da zbežijo, pripoveduje Nizam Sekheta: “Alep je kakšnih 55 km oddaljen od turške meje. Tja smo se odpeljali z avtom. Vsakih 500 ali tisoč metrov so bile postavljene barikade. Nikoli ne veš, kaj bo, kaj iščejo, kdo so ti ljudje. Nismo se vozili po navadnih cestah, ampak naokrog, po poteh, ki jih nismo poznali. Zato nas je vodil človek, ki smo mu plačali, da nas je pripeljal do meje. Na turški strani nas je sprejela častna konzulka Slovenije, pri njej smo bili kakšnih sedem dni, ko smo čakali na vizume. Nismo imeli rezerv, denarja, saj smo od tega, kar smo imeli, živeli, ko smo precej dolgo čakali na pomoč. Bili smo v stikih s slovenskim veleposlaništvom v Turčiji, vse skupaj se je premikalo precej počasi, ko pa so začeli uporabljati kemično orožje, sem pisal slovenskemu zunanjemu ministru. Napisal sem mu, da bo nekdo odgovoren, če se nam kaj zgodi. Naslednji dan so nas poklicali z veleposlaništva. Še sreča, da je takrat telefon deloval!”
Tako so z dvema kovčkoma v Slovenijo prišli 1. maja 2013. V Siriji sta zakonca pustila vse, kar sta ustvarila v treh desetletjih. Kaj se dogaja s premoženjem, ki sta ga pustila v Siriji? Ne vesta. Ključe svoje hiše sta zaupala človeku, ki ga sploh ne poznata, saj pravita, da je bolje, če je nekdo v njej, kot pa da bi bila prazna. Včasih jima kdo pošlje fotografijo tovarne, ki še stoji … kdove ali je kaj ostalo v njej? Medhija Sekheta: “Danes je tako, jutri je lahko povsem drugače. Tako je v vojni. Veliko ljudi, ki so ostali v Siriji, zdaj odhaja. Pravijo, da se ne da več zdržati.”
Menite, da bo nekoč mir v Siriji?
Nizam Sekheta: “Vsaka stvar se enkrat konča. Problem pa je, da se tam še deset let ne bo dalo normalno živeti. Midva sva že stara, upava le, da se bo dalo kaj od tega, kar sva pustila v Siriji, prodati, da bi si tako lahko zagotovila normalno življenje.”
Gledate poročila o beguncih, ki prihajajo v Evropo? Ali raje kdaj kar ugasnete televizijo?
Nizam Sekheta: “Gledamo, gledamo. Žal nama je, da je tako. Ne vem pa, kdo je kar naenkrat odprl vrata, da je prišlo 200 ali 300 tisoč ljudi v Evropo … Veliko je ekonomskih migrantov, a to niso Sirci. V Siriji je že štiri leta nemirno, pa ni nihče prišel, ti ljudje so bili v Turčiji, v Jordaniji, upali so, da se bodo lahko vrnili. Sirci so zbežali, ker so si s tem rešili življenje. Zanje velja, da imajo zelo radi Sirijo, a niso imeli druge izbire.”
Medhija Sekheta: “Kot žensko me moti, ko kažejo smeti, ki jih begunci puščajo za seboj. A vedeti moramo, zakaj. Njihova duševnost je uničena. Ljudje ne spijo, so utrujeni, s seboj imajo majhne otroke, med njimi so starci. Včasih so jezni, čeprav sicer niso takšni. Če je človek izmučen, je vsak drugačen, to je treba razumeti. V tem stanju moramo biti humani.”
Kako si po izkušnji, ki jo imata, predstavljata uspešno integracijo migrantov?
Nizam Sekheta pravi, da je dober temelj integracije, če poznamo tuje kulture, navade, mentaliteto: “Sirci so kulturni ljudje, niso nevarni.”
Medhija Sekheta: “Ne moreš pozabiti, ko ti nekdo ponudi roko v stiski. Begunci zdaj potrebujejo pomoč, pozneje bodo potrebovali delo. Brez tega se ne bodo mogli integrirati.”
V družini Sekheta, ki šteje osem članov, so visoko izobraženi (farmacevti, dermatolog), ki bi radi delali in ustvarjali. “Svojih načrtov ne moremo uresničiti, ker nimamo kapitala, imamo pa bogate izkušnje s tovarno, v kateri smo izdelovali naravna čistila, v kozmetičnem salonu smo ročno izdelovali kreme, kozmetične preparate. Za vse to imava lastne recepte. Morda bo rešitev prinesel čas, morda nas bo slišalo pravo uho …”
Medhija in Nizam Sekheta, ki zdaj živita v Ilirski Bistrici, sta pri delu z begunci pripravljena pomagati tudi kot prevajalca. Za zdaj ju še niso vključili. Sicer pa sta v Siriji tudi onadva pomagala beguncem, predvsem tistim, ki so prišli, ko je v nekdanji Jugoslaviji divjala vojna. Nizam Sekheta: “Srečen sem, če lahko pomagam.” Medhija Sekheta: “Lažje je pomagati kot čakati na pomoč.”
1288 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Zakonca Sekheta sta iz Sirije prišla v Slovenijo pred dobrima dvema letoma. Njuna življenjska zgodba je kot napet film, saj ju je vojna z doma pregnala že dvakrat.
Medhija in Nizam Sekheta, ki zdaj živita v Ilirski Bistrici, bosta pred Vročim mikrofonom pripovedovala o svojih izkušnjah, bolečih spominih in o načrtih, ki bi jih rada uresničila
Zakonca Sekheta o izkušnjah, bolečih spominih in o načrtih, ki bi jih rada uresničila
Vsakdo, ki ga vojna prežene z doma, ima svojo zgodbo. Medhija in Nizam Sekheta sta maja 2013 v Slovenijo pribežala iz Sirije, kjer sta imela tovarno čistil in kozmetični center. Našo državo dobro poznata, saj sta tu že živela in delala. Gospod ima tudi dvojno državljanstvo, sirsko in slovensko. Njuna življenjska zgodba pa je kot napet film, saj sta morala že dvakrat pustiti vse, kar sta ustvarila, in bežati pred vojno, da sta rešila svojo družino.
“Pridejo in ti vse vzamejo, takrat nič ne pomeniš. To je res boleče. Potem iščeš pomoč, kar je za človeka, ki tega ni vajen, ponižujoče. Če si mlad, lahko začneš znova, za starejšega človeka pa je vse to še veliko težje.”
– Nizam Sekheta o tem, da moraš pustiti vse, da si rešiš golo življenje
Gospod Sekheta je leta 1967, ko je imel 18 let, prišel v takratno Jugoslavijo študirat farmacijo. Po študiju je delal v Prištini, ker je bila tam najboljša plača, potem je sprejel službo v Bosni, leta 1978 pa je prišel v Slovenijo, v Šoštanju je bil vodja lekarne. Tistih let se rad spominja zaradi čudovitih sodelavcev, pa tudi zaradi tega, ker so bili v okolju prijazno sprejeti. Končal je tudi magisterij iz medicinske biokemije. Pozneje je v Beogradu delal kot prevajalec, nato se je odpravil v Libijo, kjer je ostal dve leti (kot član jugoslovanske zdravstvene delegacije).
Za nekaj časa se je vrnil v Sirijo, leta 1990 pa je prišel z družino v Vukovar, kjer sta z ženo odprla zasebno lekarno. Niti v sanjah si nista predstavljala, da lahko izbruhne vojna. Mesto sta z otrokoma zapustila tik pred bombardiranjem. Vse sta izgubila. Ko so jima vzeli lekarno, sta od Hrvatov dobila le nekakšno potrdilo, o odškodnini, ki bi jo morala dobiti, pa še vedno urejata in čakata v dolgih vrstah na rešitev. Upata, da jima bo pri tem morda pomagalo Evropsko sodišče.
Leta 2000 sta se iz Sirije, kamor ju je pregnala vojna na Hrvaškem, vrnila v Slovenijo. V Ljubljani sta kupila lokal, v katerem sta nameravala odpreti lekarno, a sta tri leta zaman čakala na dovoljenje (koncesijo). Zato sta poslovni prostor prodala in se vrnila v Sirijo, kjer sta imela tovarno s čistili in kozmetični center. Takrat je bil tam mir in ugoden čas za industrijski razvoj.
Alep, kjer so živeli, je pet tisoč let staro mesto na severu Sirije: lepo, kulturno, lepo, domačini so odprti ljudje in zelo marljivi, pripovedujeta zakonca Sekheta. Medhija Sekheta: “Doma sem iz Bosne, v Siriji sem živela in delala trideset let. Tam se nikoli nisem počutila kot tujka. Ljudje so zelo prijazni, radi imajo življenje.”
“Zelo sem žalostna, s temi kraji me povezujejo spomini, tam imamo prijatelje. Zelo je težko. A moram nadaljevati življenje, bojim se, da bi zbolela zaradi vsega tega, zato skušam obrniti nov list. Najpomembnejše se mi zdi, da smo Sirijo zapustili vsi, midva in otroci, da smo skupaj. Prišli smo v Slovenijo, tu so nam prijateljsko ponudili roko, zelo lepo so nas sprejeli, da lahko nadaljujemo življenje.”
– Medhija Sekheta ob pogledu na vojne posnetke in ruševine
O tem, kakšna je bila pred dobrima dvema letoma njihova pot iz Sirije do Turčije, ko so se odločili, da zbežijo, pripoveduje Nizam Sekheta: “Alep je kakšnih 55 km oddaljen od turške meje. Tja smo se odpeljali z avtom. Vsakih 500 ali tisoč metrov so bile postavljene barikade. Nikoli ne veš, kaj bo, kaj iščejo, kdo so ti ljudje. Nismo se vozili po navadnih cestah, ampak naokrog, po poteh, ki jih nismo poznali. Zato nas je vodil človek, ki smo mu plačali, da nas je pripeljal do meje. Na turški strani nas je sprejela častna konzulka Slovenije, pri njej smo bili kakšnih sedem dni, ko smo čakali na vizume. Nismo imeli rezerv, denarja, saj smo od tega, kar smo imeli, živeli, ko smo precej dolgo čakali na pomoč. Bili smo v stikih s slovenskim veleposlaništvom v Turčiji, vse skupaj se je premikalo precej počasi, ko pa so začeli uporabljati kemično orožje, sem pisal slovenskemu zunanjemu ministru. Napisal sem mu, da bo nekdo odgovoren, če se nam kaj zgodi. Naslednji dan so nas poklicali z veleposlaništva. Še sreča, da je takrat telefon deloval!”
Tako so z dvema kovčkoma v Slovenijo prišli 1. maja 2013. V Siriji sta zakonca pustila vse, kar sta ustvarila v treh desetletjih. Kaj se dogaja s premoženjem, ki sta ga pustila v Siriji? Ne vesta. Ključe svoje hiše sta zaupala človeku, ki ga sploh ne poznata, saj pravita, da je bolje, če je nekdo v njej, kot pa da bi bila prazna. Včasih jima kdo pošlje fotografijo tovarne, ki še stoji … kdove ali je kaj ostalo v njej? Medhija Sekheta: “Danes je tako, jutri je lahko povsem drugače. Tako je v vojni. Veliko ljudi, ki so ostali v Siriji, zdaj odhaja. Pravijo, da se ne da več zdržati.”
Menite, da bo nekoč mir v Siriji?
Nizam Sekheta: “Vsaka stvar se enkrat konča. Problem pa je, da se tam še deset let ne bo dalo normalno živeti. Midva sva že stara, upava le, da se bo dalo kaj od tega, kar sva pustila v Siriji, prodati, da bi si tako lahko zagotovila normalno življenje.”
Gledate poročila o beguncih, ki prihajajo v Evropo? Ali raje kdaj kar ugasnete televizijo?
Nizam Sekheta: “Gledamo, gledamo. Žal nama je, da je tako. Ne vem pa, kdo je kar naenkrat odprl vrata, da je prišlo 200 ali 300 tisoč ljudi v Evropo … Veliko je ekonomskih migrantov, a to niso Sirci. V Siriji je že štiri leta nemirno, pa ni nihče prišel, ti ljudje so bili v Turčiji, v Jordaniji, upali so, da se bodo lahko vrnili. Sirci so zbežali, ker so si s tem rešili življenje. Zanje velja, da imajo zelo radi Sirijo, a niso imeli druge izbire.”
Medhija Sekheta: “Kot žensko me moti, ko kažejo smeti, ki jih begunci puščajo za seboj. A vedeti moramo, zakaj. Njihova duševnost je uničena. Ljudje ne spijo, so utrujeni, s seboj imajo majhne otroke, med njimi so starci. Včasih so jezni, čeprav sicer niso takšni. Če je človek izmučen, je vsak drugačen, to je treba razumeti. V tem stanju moramo biti humani.”
Kako si po izkušnji, ki jo imata, predstavljata uspešno integracijo migrantov?
Nizam Sekheta pravi, da je dober temelj integracije, če poznamo tuje kulture, navade, mentaliteto: “Sirci so kulturni ljudje, niso nevarni.”
Medhija Sekheta: “Ne moreš pozabiti, ko ti nekdo ponudi roko v stiski. Begunci zdaj potrebujejo pomoč, pozneje bodo potrebovali delo. Brez tega se ne bodo mogli integrirati.”
V družini Sekheta, ki šteje osem članov, so visoko izobraženi (farmacevti, dermatolog), ki bi radi delali in ustvarjali. “Svojih načrtov ne moremo uresničiti, ker nimamo kapitala, imamo pa bogate izkušnje s tovarno, v kateri smo izdelovali naravna čistila, v kozmetičnem salonu smo ročno izdelovali kreme, kozmetične preparate. Za vse to imava lastne recepte. Morda bo rešitev prinesel čas, morda nas bo slišalo pravo uho …”
Medhija in Nizam Sekheta, ki zdaj živita v Ilirski Bistrici, sta pri delu z begunci pripravljena pomagati tudi kot prevajalca. Za zdaj ju še niso vključili. Sicer pa sta v Siriji tudi onadva pomagala beguncem, predvsem tistim, ki so prišli, ko je v nekdanji Jugoslaviji divjala vojna. Nizam Sekheta: “Srečen sem, če lahko pomagam.” Medhija Sekheta: “Lažje je pomagati kot čakati na pomoč.”
Projektanti so odgovorni za izdelavo projektne dokumentacije novogradnje. To nalogo pri nas po večini opravljajo arhitekti. Z novim gradbenim zakonom, ki ga je vlada že potrdila in ga bodo obravnavali v državnem zboru, pa prevladujoča stroka za projektiranje ni več določena. Inženirji različnih strok (gradbene, elektro, požarne, strojne itn.) nimajo večjih pripomb, jasno je, da bodo zdaj lažje prevzeli projektiranje stavb, če jim ga bo zaupal investitor. Arhitekti pa opozarjajo, da bomo s postopnim opuščanjem njihove stroke izmaličili slovensko arhitekturno krajino. Kaj se bo v resnici spremenilo? Zakaj je ministrstvo za okolje sploh spremenilo te določbe? Gosti so bili Georgi Bangiev, generalni direktor za prostor, graditev in stanovanja na MOP, Barbara Škraba Flis, generalna sekretarka Inženirske zbornice, in Tomaž Krištof, predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor.
Evropski model športa se je zaradi covida-19 znašel v nezavidljivem položaju, na kar kaže sicer spodleteli poskus ustanovitve nogometne superlige. Slovenija si je za enega od ciljev predsedovanja Evropski uniji v drugi polovici letošnjega leta zadala sprejem resolucije o evropskem modelu športa, s katero bi ga dokončno opredelili.
Osamosvojitev Slovenije je terjala veliko državljanskega poguma, ne samo odločevalcev. Kako je z aktivnim državljanstvom trideset let kasneje, zakaj se je vredno angažirati ter kako v sramotilnem vzdušju družabnih omrežij pozitivno pomagati pri razvoju demokracije 21. stoletja?
Uvedba radarjev v Mariboru, množice na ulicah in trgih, odstop mariborskega župana, protesti po vsej Sloveniji, padec vlade … Dr. Boris Vezjak, Vuk Ćosić, Uroš Lubej in Igor Koršič se spominjajo, ocenjujejo, primerjajo … Oddaja sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30.obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe. Avtorica: Tatjana Pirc
O zagatah pri pridobivanju digitalnih potrdil smo pretekli teden že veliko govorili, ob tem pa pozabljamo, da je tudi dostopnost do preostalih storitev upravnih enot katastrofalna. Več naših poslušalcev nas je opozorilo, da je že naročanje tako prek telefona kot elektronske pošte misija nemogoče, na termine pa se na najbolj obleganih upravnih enotah čaka tudi po teden, dva in več. Mnogi se zato, da se prijavijo na vozniški izpit ali naročijo nove dokumente, odpeljejo na druge konce Slovenije, do manj obremenjenih upravnih enot. Ali so te zmede res krive samo korona in omejitve do dostopa upravnih storitev ali pa je to posledica slabega načrtovanja dela na upravnih enotah? Ni namreč skrivnost, da samo letos poteče veljavnost kar 240 tisoč osebnim izkaznicam, največji delež prav v tem preddopustniškem obdobju. Kako preprečiti popoln razpad sistema drugo leto, ko bo treba zamenjati rekordnih več kot pol milijona osebnih izkaznic in potnih listov?
Kolesarska dirka po Sloveniji bo letos seveda posebna. Zaradi epidemiološke situacije v karavani dirke veljajo stroga pravila, ki jih zapoveduje Mednarodna kolesarska zveza, tako da je organizacija tekmovanja še toliko težja. Smo pa lahko vsi zadovoljni, da dirka bo in da je med prijavljenimi kolesarji tudi Tadej Pogačar. Aktualni zmagovalec francoskega Toura je tudi ambasador slovenskega turizma. In prav o turističnem vidiku dirke smo spregovorili v tokratni oddaji.
Evropska komisija je lani napovedala ustanovitev 750-milijardnega sklada za okrevanje in odpornost po pandemiji za zeleni in digitalni prehod. Kot kaže, se ji na finančnih trgih ne bo treba zadolžiti za ves znesek, saj države članice ne nameravajo počrpati vseh razpoložljivih posojil, bodo pa rade volje vzele dodeljene subvencije. A subvencije za kaj? Komisija je podala smernice: vsaj 37 % izdatkov mora biti usmerjenih v zeleno, 20 % pa v digitalne projekte. Slovenija je temu sledila, morda preveč na silo.
Pred 33 leti se je začela afera JBTZ. 31. maja 1988 so aretirali Janeza Janšo in Ivana Borštnerja, malo kasneje tudi Davida Tasića. Francija Zavrla jim ni uspelo aretirati, zato se je na procesu proti četverici, ki je bila obtožena izdaje vojaške skrivnosti, edini branil s prostosti. Teh dogodkov se spominjamo, ker so bili pomembni pri nastajanju naše države, pa tudi zato, ker si slovenska javnost, ki se je takrat odzvala s protesti in zborovanji, pogumno, silovito in množično, zasluži poklon. Tatjana Pirc se je o tistih in teh časih pogovarjala z Alijem Žerdinom, Matjažem Albrehtom, Igorjem Bavčarjem in Petrom Lovšinom.
Pred Vroči mikrofon tokrat postavljamo cepilni marketing. Kako smo se promocije cepljenja lotili pri nas in kakšnih oglaševalskih taktik se poslužujejo v tujini? Po podatkih Sledilnika je bilo včeraj pri nas proti covidu-19 cepljenih 30,4 % prebivalstva, precepljenost se ta trenutek zdi še zelo daleč. V Sloveniji imamo veliko odličnih in mednarodno priznanih marketinških strokovnjakov, ki so nam sposobni prodati marsikaj. Zakaj nam niso sposobni prodati cepljenja?
V skoraj enem letu smo unovčili slabo polovico turističnih bonov. Največ, za skoraj 21 milijonov evrov, smo prenočevali v obalno-kraški regiji, najmanj, za dobrih 26 tisoč evrov, pa v zasavski. O tem, kako so zadovoljni s turističnimi boni, smo se pogovarjali z njihovimi uporabniki in državnim sekretarjem Simonom Zajcem z ministrstva za gospodarstvo, kjer so bone zasnovali.
O protestih, na katerih je nastajala slovenska država, o povodih in razlogih za takšne kolektivne akcije, protestniških junakih in antijunakih, odzivih oblasti, ki bi morala pravico do protestov spoštovati in njeno uresničevanje omogočati, o omejevanju in celo prepovedih protestnih gibanj, nalogah policije, pa tudi o protestih, ki potekajo zdaj, med pandemijo covida 19, govorijo doc. dr. Barbara Rajgelj, predavateljica na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, raziskovalka in aktivistka, izr. prof. dr. Bojan Musil, socialni psiholog, predstojnik oddelka za psihologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, in strokovnjak za varnostna vprašanja prof. dr. Branko Lobnikar z mariborske Fakultete za varnostne vede. Oddaja sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.
Ob okoljskih in zdravstvenih argumentih se vse bolj poraja vprašanje, kako dolgo bo delovanje TEŠ 6 ob cenah emisijskih kuponov še financno zdržno. Dolg HSE že znaša 640 milijonov evrov. Odšli smo med rudarje, ki tudi ob izbruhih metana in vdorih vode živijo za rudnik in verjamejo, da bi ustavitev TEŠ 6 pomenila socialno bombo, pogovarjali pa smo se tudi z okoljevarstveniki, ki so prepricani, da razogličenje Slovenije ponuja tudi velikanske gospodarske priložnosti.
Nekateri devetošolci so svoje prijave na srednješolske programe že prenesli, druge to morda še čaka. Na programih z omejitvijo vpisa namreč sodelujejo v izbirnem postopku, in kot kaže, bo takih programov letos precej. Kje so razlogi, kakšne novosti prinaša letošnje leto in katerih datumov ne gre spregledati? Vse o vpisu na srednje šole pojasni Mateja Gornik Mrvar z Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport.
Evropski projekt je projekt miru in sprave. To je bil od same zasnove in to ostaja še danes. Zavzemamo se za skupno strateško vizijo Evrope - Evrope, ki bo celovita, svoboda in povezana in v kateri bomo vsi živeli v miru. - Tako pravi del pisma, ki ga je na pobudo slovenskega predsednika Boruta Pahorja in italijanskega predsednika Sergia Mattarelle, podpisalo še 19 drugih voditeljev držav Evropske unije. Kako bodo trenutne razmere sil moči vplivale na evropsko prihodnost? Kaj prinašajo nemške parlamentarne (2021) in francoske predsedniške volitve (2022)? Kako lahko na EU vplivajo države "periferije"? Kdo bo imel največ od slovenskega predsedovanja Svetu EU? Zakaj sta Madžarska in Poljska tako skrenili in kaj to pomeni za EU? Sogovornika: Mojca Širok in profesor dr. Bojan Bugarič
Prvega maja smo predstavili tri zgodbe delavcev, ki se vsak na svoj način soočajo s spremembami na trgu dela v času korone. Delavec, ki že 38 let dela v industriji, opaža vse več individualizma in nadzora, zdravstvena delavca ob ruskih turnusih skrbita še za tri otroke, Woltov dostavljavec v dobro premišljenem sistemu pa divja po ulicah v lovu za bonuse. Kaj opažajo v Delavski svetovalnici, pa pojasnjuje Laura Orel.
Preventivni, poznamo jih tudi pod besedo sistematični zdravstveni pregledi so obvezni za šolarje, v vseh delih izobraževanja, pregled potrebujemo za zaposlitev, vožnjo avtomobila, ob spremembah pravilnika za izvajanje preventivnega zdravstvenega varstva tudi za ukvarjanje s športom. Sistematizirani pregledi se bodo začeli že pri registriranih športnikih v osnovnih šolah. Kaj prinašajo pregledi? Samo ugotavljanje morebitnih prirojenih napak ali dajejo tudi osnove za raziskovanje potenciala mladih športnikov? Kdo in kako bo vključen v proces in kakšne aplikativne vrednosti se obetajo?
27. april obeležujemo kot dan upora proti okupatorju. Leta 1941 je na predvečer tega dne nastala Osvobodilna fronta predvsem kot odziv na okupacijo slovenskega ozemlja. Da bi postavili dogodek v kontekst, se je Gašper Andrinek odpravil v Polhograjske dolomite. Tam živi izredni profesor zgodovine dr. Peter Mikša.
5500 ton slovenskega krompirja ostaja v skladiščih pridelovalcev, na trgovinskih policah pa ponujajo egiptovski krompir. Vinarjem v kleteh ostaja vino, cene govejega mesa so dosegle dno. Neurejene razmere v živilski verigi in nizke odkupne cene hrane niso novost, jih je pa epidemija z ustavitvijo turistične in gostinske dejavnosti ter zaprtjem javnih zavodov samo še bolj razgalila. V Vročem mikrofonu več o težavah slovenskih pridelovalcev hrane, ki vplivajo tudi na nas, potrošnike.
Informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik vztraja, da je bila izjava nacionalnega koordinatorja za cepljenje o njeni vlogi v procesu cepljenja neprimerna. Z Mojco Prelesnik se pogovarjamo tudi o tem, da ti, ki so se na cepljenje prijavili prek eUprave, do danes še v nobenem primeru ne bi mogli biti povabljeni na cepljenje, da aplikacija za prenos podatkov k lečečim zdravnikom sploh še ne obstaja, ter o previdnosti, da ne bi prišlo do diskriminacije. Pooblaščenka poziva k spoštljivemu ravnanju z osebnimi podatki, tudi ko gre za videonadzor osebnih podatkov, nakup opreme za avtomatsko branje registrskih tablic ali cepilni potni list.
Študentje so začeli opozarjati, da se je nanje med epidemijo popolnoma pozabilo. Še posebej izločene so se počutili stanovalci študentskih domov v Ljubljani, ki so razpeti med svojimi zahtevami in upravo, ki je začela vpeljevati spremembe domskega reda. Kaj od uprave zahtevajo študentje in kako na to odgovarja uprava Študentskih domov v Ljubljani?
Neveljaven email naslov