Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nuklearna elektrarna Krško ne izpolnjuje varnostnih posodobitev, ki so bile na podlagi stresnih testov po jedrski nesreči v Fukušimi predvidene v nacionalnem akcijskem načrtu. Številne predvidene nadgradnje je Slovenija namreč preložila za več let, opozarja strokovnjak za jedrsko energijo v organizaciji Greenpeace Jan Haverkamp.
So varnostne nadgradnje v nuklearko zamaknjene zaradi pomanjkanja denarja?
Nuklearna elektrarna Krško ne izpolnjuje varnostnih posodobitev, ki so bile na podlagi stresnih testov po jedrski nesreči v Fukušimi predvidene v nacionalnem akcijskem načrtu. Številne predvidene nadgradnje je Slovenija namreč preložila za več let, opozarja strokovnjak za jedrsko energijo v organizaciji Greenpeace Jan Haverkamp.
“Vzrok je v pomanjkanju denarja. To je napačen razlog. Pri jedrski varnosti ekonomski razlogi ne bi smeli imeti nobene vloge. Jedrska industrija tudi v Krškem trdi, da je varnost na prvem mestu. Če bi to bilo res, bi morala uveljaviti varnostne ukrepe. Če pravi, da jih je preložila zaradi pomanjkanja denarja, varnost očitno ni več na prvem mestu. Če je to sistemski simptom, imamo težavo.”
Andrej Stritar iz Uprave RS za jedrsko varnost pravi, da imajo v upravi enake skrbi kot Greenpeace, saj so oboji zainteresirani za čim višjo varnost: “Mi kot upravni organ in operater elektrarne pa smo soočeni z realnostmi tega sveta, kjer so seveda tudi finance en del realnosti.”
V nuklearki so po nesreči v Fukušimi leta 2011 pripravili ambiciozen načrt posodobitev, ki ga je uprava odobrila. V roku dveh let so naredili nekaj ključnih posodobitev, ki so dodatno povečale varnost. Toda ambicije so bile še večje, vendar so jih zamaknili za nekaj let: “Izkazalo se je, da dejansko nihče ni bil sposoben vsega tega ponuditi. Ne samo, da je bilo zelo drago tisto, kar so ponudili, ampak v tako kratkem času se niti ne bi dalo narediti.”
Nekatere evropske države so zaradi staranja reaktorjev v svoji bližini že zaskrbljene. “Države, kot so Italija, Avstrija, Luksemburg in Nemčija, opažajo, da se težave na področju jedrske varnosti kopičijo – ne le v Sloveniji, tudi v Belgiji in Ukrajini. Lahko bi ukrepale, med drugim bi se lahko sklicevale na Konvencijo o čezmejni presoji vplivov na okolje. Pričakovati je tudi vse več vprašanj Evropske komisije.” Haverkamp sicer meni, da se ne bi smeli vtikati v odločitve posamezne države, toda sprejete bi jih morali na podlagi jasnih informacij.
Nuklearna elektrarna Krško je poskusno začela obratovati že leta 1981. Po prvotnih načrtih naj bi komercialno obratovala 40 let, torej do leta 2023. Dr. Andrej Stritar z urada za jedrsko varnost pravi, da so v preteklih letih v nuklearki sisteme posodobili, tako da lahko obratuje še nadaljnjih 20 let.
“Odločitev o podaljšanju obratovanja je komercialna. Kot uprava za jedrsko varnost smo odobrili spremembo njihovega temeljnega dokumenta, ki se mu reče varnostno poročilo, tako da je bilo za vse tiste dele, katerih trajanje je bilo omejeno na 40 let, to podaljšano na dobo 60 let. Ampak to je samo eden od pogojev. O tem, ali bo objekt obratoval dalje, odločata lastnika – GEN energija v Sloveniji in HEP na Hrvaškem. Podaljšanje sta potrdila že lani.”
Andrej Stritar pojasnjuje, da presoje vplivov na okolje še ni bilo, saj naj bi bilo obratovanje nuklearke podaljšano šele leta 2023: “Do takrat je še sedem let in ni rečeno, da ne bo narejena.” Če bo presoja negativna, pa Stritar pravi, da bodo morali odločitve spremeniti.
Dodatne varnostne zahteve jedrsko energijo dražijo. Haverkamp meni, da si Slovenija ne bo mogla privoščiti zgraditi nove jedrske elektrarne.
“Krškega dve ne bo. Vzrok je preprosto v tem, da se ne izide. Pri novi jedrski elektrarni je treba upoštevati veliko več varnostnih dejavnikov. Ni mogoče popolnoma izključiti nesreče, kot smo jo videli v Fukušimi ali v Černobilu, tveganje je mogoče le zmanjšati. Stroški varnostnih ukrepov so danes tako visoki, da jedrska energija ne more več tekmovati z razumnejšimi čistimi rešitvami, kot sta vetrna ali sončna energija. Jedrske elektrarne Krško 2 tako nikoli ne bodo zgradili.”
Medtem ko se vse manjša konkurenčnost jedrske energije okoljevarstveniku zdi logična, se Stritar razmeram na trgu čudi. “Gledam, kaj se dogaja na trgu elektrike, in nič ne razumem. Kako, da je elektrika v Evropi zdaj tako poceni, mi ni jasno. Poslušam razlage, a po zdravi pameti mi ni jasno, kako je to mogoče. In ta nizka cena za marsikoga ni koristna. Vse večji problem imamo s TEŠ-em. Nuklearka sicer še ni pod vodo, ampak stanje je bistveno slabše, kot je bilo. V drugih državah že razmišljajo o zapiranju nukleark. Če bo zmanjkalo denarja oziroma če bodo zaradi pomanjkanja denarja jedrsko varnost res začeli krčiti, bo treba povzdigniti glas.”
V posavskem jedrskem lokalnem partnerstvu opozarjajo, da je vlada 10. marca sprejela besedilo predloga Resolucije o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2016-2025. Resolucija je zakonska podlaga za umestitev suhega skladišča izrabljenega jedrskega goriva, kar bo po mnenju lokalnega partnerstva zahtevalo nov jedrski objekt.
Na Upravi RS za jedrsko varnost zatrjujejo, da se glede suhega skladišča ni začel še noben upravni postopek. “Tako da ni bilo še nobenega formalnega razloga, da bi se postopek začel.”
Stritar pravi, da ne gre za nov jedrski objekt. »Samo obstoječi objekt bodo spremenili. Upravljavec bo del svojega procesa, to je skladiščenje izrabljenega goriva, ki je zdaj v bazenu, prestavil v suhe zabojnike, ki so bistveno bolj varni. To bo naredil na svoji lokaciji, pod svojim upravljanjem, tako da bo to samo nekaj, kar se spremeni znotraj samega objekta. Nov objekt bi bil, če bi šlo za drugega upravljavca, za druge ljudi, drugo organizacijsko strukturo.«
Če bi šlo za nov objekt, bi pri postopkih morala sodelovati javnost. Stritar zatrjuje, da ničesar ne skrivajo: “Jaz nimam nič proti temu, da se javnost vključi. Moj nasvet je, da naredimo tudi presojo vplivov na okolje.”
Haverkamp meni, da gre za odločitev države, toda ob tem bi morale biti jasne vse informacije glede podaljšanja obratovanja: “Pomembno je, da slovenska vlada sprejme odločitve na podlagi jasnih informacij. Trenutno jih sprejema na osnovi razmerij moči, uveljavljenih načinov delovanja, ne pa na osnovi primerjave obstoječih možnosti.”
Mednarodnega specialista za energetsko politiko in nuklearno fiziko skrbi premajhno vključevanje javnosti v razpravo o podaljšanju obratovanja krške nuklearke.
Sanja Rokvič iz posavskega jedrskega lokalnega partnerstva izpostavlja, da je uprava za jedrsko varnost podaljšala življenjsko dobo reaktorske posode s 40 na 60 let brez presoje vplivov na okolje in brez čezmejne presoje vplivov na okolje, torej brez sodelovanja javnosti. Niso naredili presoje vseh vplivov na okolje, kar priporočajo podpisane okoljske konvencije in direktiva EURATOM. Prav tako ni bilo izdano okoljevarstveno soglasje.
Sanji Rokvič se zdi problematična tudi odločitev za zidavo suhega skladišča izrabljenega jedrskega goriva v Krškem, ki je zapisna v resoluciji o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2016-2025, brez seznanitve javnosti.
“Lokalno prebivalstvo sploh ne ve, kaj se dogaja.”
Na očitke o premajhnem sodelovanju z javnostjo Stritar izpostavlja lanski občinski svet občine Krško, na katerem so želeli pojasniti, kaj se dogaja. “Vendar ni bilo nikogar, ki bi nas kaj vprašal.” V lokalnem partnerstvu odgovarjajo, da je bil dogodek sklican v času dopustov in da javnost tudi sicer v odločitve ni dovolj vključena.
Stritar pravi, da so pripravljeni priti kamorkoli in vse pojasniti, a ne ve, kolikšna bo vsota vseh varnostnih posodobitev, saj je to stvar upravljavcev in lastnikov elektrarne. Obrnili smo se GEN energijo, kjer so nas napotili neposredno na elektrarno. Iz nuklearke pa smo prejeli odgovor, da je bila prva faza varnostnih nadgradenj končana pred in med remontom 2013, medtem ko bo večina ostalih modifikacij končanih leta 2021. Na vprašanje o stroških varnostnih nadgradenj so odgovorili, da so ti že vključeni v ceno električne energije, torej niso odgovorili na vprašanje. Po vztrajanju so po telefonu pojasnili, da teh informacij ne nameravajo dati, saj nuklearka ni zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja. Država v nuklearki namreč nima večinskega deleža, ampak le 50-odstotnega.
Stritar zagotavlja, da zaradi pomanjkanja denarja jedrska varnost v Sloveniji trenutno ni ogrožena, saj lastniki dajejo dovolj denarja za osebje, vzdrževanje in nadgradnje. “Za zdaj ta zgornji del sredstev še ni bil ogrožen, lastniki elektrarni puščajo dovolj manevrskega prostora, da pametno vlaga v varnostne nadgradnje. Ko pa se bo to začelo krčiti, nas bo res moralo začeti skrbeti. Zadeve se še ne krčijo, ta del še ni ogrožen.”
Tveganje je izredno majhno. “Govorimo o dogodkih, ki so primerljivi z redkostjo cunamija. Govorimo o izjemno velikih potresih, ki bi se zgodili hkrati s kakšnim drugim dogodkom. Govorimo o vrednosti 10-7, torej enkrat na 10 milijonov let.”
Greenpeace pa opozarja na lekcijo iz Černobila in Fukušime. “Varnostne pomanjkljivosti bi Slovenija morala odpraviti, ker smo se ob nesreči v Fukušimi naučili, da se lahko zgodi tudi kaj nepredvidljivega in da je to treba preprečiti. Da se ob morebitni nesreči ne bi vprašali, zakaj nismo pravočasno poskrbeli za varnost.”
1288 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Nuklearna elektrarna Krško ne izpolnjuje varnostnih posodobitev, ki so bile na podlagi stresnih testov po jedrski nesreči v Fukušimi predvidene v nacionalnem akcijskem načrtu. Številne predvidene nadgradnje je Slovenija namreč preložila za več let, opozarja strokovnjak za jedrsko energijo v organizaciji Greenpeace Jan Haverkamp.
So varnostne nadgradnje v nuklearko zamaknjene zaradi pomanjkanja denarja?
Nuklearna elektrarna Krško ne izpolnjuje varnostnih posodobitev, ki so bile na podlagi stresnih testov po jedrski nesreči v Fukušimi predvidene v nacionalnem akcijskem načrtu. Številne predvidene nadgradnje je Slovenija namreč preložila za več let, opozarja strokovnjak za jedrsko energijo v organizaciji Greenpeace Jan Haverkamp.
“Vzrok je v pomanjkanju denarja. To je napačen razlog. Pri jedrski varnosti ekonomski razlogi ne bi smeli imeti nobene vloge. Jedrska industrija tudi v Krškem trdi, da je varnost na prvem mestu. Če bi to bilo res, bi morala uveljaviti varnostne ukrepe. Če pravi, da jih je preložila zaradi pomanjkanja denarja, varnost očitno ni več na prvem mestu. Če je to sistemski simptom, imamo težavo.”
Andrej Stritar iz Uprave RS za jedrsko varnost pravi, da imajo v upravi enake skrbi kot Greenpeace, saj so oboji zainteresirani za čim višjo varnost: “Mi kot upravni organ in operater elektrarne pa smo soočeni z realnostmi tega sveta, kjer so seveda tudi finance en del realnosti.”
V nuklearki so po nesreči v Fukušimi leta 2011 pripravili ambiciozen načrt posodobitev, ki ga je uprava odobrila. V roku dveh let so naredili nekaj ključnih posodobitev, ki so dodatno povečale varnost. Toda ambicije so bile še večje, vendar so jih zamaknili za nekaj let: “Izkazalo se je, da dejansko nihče ni bil sposoben vsega tega ponuditi. Ne samo, da je bilo zelo drago tisto, kar so ponudili, ampak v tako kratkem času se niti ne bi dalo narediti.”
Nekatere evropske države so zaradi staranja reaktorjev v svoji bližini že zaskrbljene. “Države, kot so Italija, Avstrija, Luksemburg in Nemčija, opažajo, da se težave na področju jedrske varnosti kopičijo – ne le v Sloveniji, tudi v Belgiji in Ukrajini. Lahko bi ukrepale, med drugim bi se lahko sklicevale na Konvencijo o čezmejni presoji vplivov na okolje. Pričakovati je tudi vse več vprašanj Evropske komisije.” Haverkamp sicer meni, da se ne bi smeli vtikati v odločitve posamezne države, toda sprejete bi jih morali na podlagi jasnih informacij.
Nuklearna elektrarna Krško je poskusno začela obratovati že leta 1981. Po prvotnih načrtih naj bi komercialno obratovala 40 let, torej do leta 2023. Dr. Andrej Stritar z urada za jedrsko varnost pravi, da so v preteklih letih v nuklearki sisteme posodobili, tako da lahko obratuje še nadaljnjih 20 let.
“Odločitev o podaljšanju obratovanja je komercialna. Kot uprava za jedrsko varnost smo odobrili spremembo njihovega temeljnega dokumenta, ki se mu reče varnostno poročilo, tako da je bilo za vse tiste dele, katerih trajanje je bilo omejeno na 40 let, to podaljšano na dobo 60 let. Ampak to je samo eden od pogojev. O tem, ali bo objekt obratoval dalje, odločata lastnika – GEN energija v Sloveniji in HEP na Hrvaškem. Podaljšanje sta potrdila že lani.”
Andrej Stritar pojasnjuje, da presoje vplivov na okolje še ni bilo, saj naj bi bilo obratovanje nuklearke podaljšano šele leta 2023: “Do takrat je še sedem let in ni rečeno, da ne bo narejena.” Če bo presoja negativna, pa Stritar pravi, da bodo morali odločitve spremeniti.
Dodatne varnostne zahteve jedrsko energijo dražijo. Haverkamp meni, da si Slovenija ne bo mogla privoščiti zgraditi nove jedrske elektrarne.
“Krškega dve ne bo. Vzrok je preprosto v tem, da se ne izide. Pri novi jedrski elektrarni je treba upoštevati veliko več varnostnih dejavnikov. Ni mogoče popolnoma izključiti nesreče, kot smo jo videli v Fukušimi ali v Černobilu, tveganje je mogoče le zmanjšati. Stroški varnostnih ukrepov so danes tako visoki, da jedrska energija ne more več tekmovati z razumnejšimi čistimi rešitvami, kot sta vetrna ali sončna energija. Jedrske elektrarne Krško 2 tako nikoli ne bodo zgradili.”
Medtem ko se vse manjša konkurenčnost jedrske energije okoljevarstveniku zdi logična, se Stritar razmeram na trgu čudi. “Gledam, kaj se dogaja na trgu elektrike, in nič ne razumem. Kako, da je elektrika v Evropi zdaj tako poceni, mi ni jasno. Poslušam razlage, a po zdravi pameti mi ni jasno, kako je to mogoče. In ta nizka cena za marsikoga ni koristna. Vse večji problem imamo s TEŠ-em. Nuklearka sicer še ni pod vodo, ampak stanje je bistveno slabše, kot je bilo. V drugih državah že razmišljajo o zapiranju nukleark. Če bo zmanjkalo denarja oziroma če bodo zaradi pomanjkanja denarja jedrsko varnost res začeli krčiti, bo treba povzdigniti glas.”
V posavskem jedrskem lokalnem partnerstvu opozarjajo, da je vlada 10. marca sprejela besedilo predloga Resolucije o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2016-2025. Resolucija je zakonska podlaga za umestitev suhega skladišča izrabljenega jedrskega goriva, kar bo po mnenju lokalnega partnerstva zahtevalo nov jedrski objekt.
Na Upravi RS za jedrsko varnost zatrjujejo, da se glede suhega skladišča ni začel še noben upravni postopek. “Tako da ni bilo še nobenega formalnega razloga, da bi se postopek začel.”
Stritar pravi, da ne gre za nov jedrski objekt. »Samo obstoječi objekt bodo spremenili. Upravljavec bo del svojega procesa, to je skladiščenje izrabljenega goriva, ki je zdaj v bazenu, prestavil v suhe zabojnike, ki so bistveno bolj varni. To bo naredil na svoji lokaciji, pod svojim upravljanjem, tako da bo to samo nekaj, kar se spremeni znotraj samega objekta. Nov objekt bi bil, če bi šlo za drugega upravljavca, za druge ljudi, drugo organizacijsko strukturo.«
Če bi šlo za nov objekt, bi pri postopkih morala sodelovati javnost. Stritar zatrjuje, da ničesar ne skrivajo: “Jaz nimam nič proti temu, da se javnost vključi. Moj nasvet je, da naredimo tudi presojo vplivov na okolje.”
Haverkamp meni, da gre za odločitev države, toda ob tem bi morale biti jasne vse informacije glede podaljšanja obratovanja: “Pomembno je, da slovenska vlada sprejme odločitve na podlagi jasnih informacij. Trenutno jih sprejema na osnovi razmerij moči, uveljavljenih načinov delovanja, ne pa na osnovi primerjave obstoječih možnosti.”
Mednarodnega specialista za energetsko politiko in nuklearno fiziko skrbi premajhno vključevanje javnosti v razpravo o podaljšanju obratovanja krške nuklearke.
Sanja Rokvič iz posavskega jedrskega lokalnega partnerstva izpostavlja, da je uprava za jedrsko varnost podaljšala življenjsko dobo reaktorske posode s 40 na 60 let brez presoje vplivov na okolje in brez čezmejne presoje vplivov na okolje, torej brez sodelovanja javnosti. Niso naredili presoje vseh vplivov na okolje, kar priporočajo podpisane okoljske konvencije in direktiva EURATOM. Prav tako ni bilo izdano okoljevarstveno soglasje.
Sanji Rokvič se zdi problematična tudi odločitev za zidavo suhega skladišča izrabljenega jedrskega goriva v Krškem, ki je zapisna v resoluciji o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2016-2025, brez seznanitve javnosti.
“Lokalno prebivalstvo sploh ne ve, kaj se dogaja.”
Na očitke o premajhnem sodelovanju z javnostjo Stritar izpostavlja lanski občinski svet občine Krško, na katerem so želeli pojasniti, kaj se dogaja. “Vendar ni bilo nikogar, ki bi nas kaj vprašal.” V lokalnem partnerstvu odgovarjajo, da je bil dogodek sklican v času dopustov in da javnost tudi sicer v odločitve ni dovolj vključena.
Stritar pravi, da so pripravljeni priti kamorkoli in vse pojasniti, a ne ve, kolikšna bo vsota vseh varnostnih posodobitev, saj je to stvar upravljavcev in lastnikov elektrarne. Obrnili smo se GEN energijo, kjer so nas napotili neposredno na elektrarno. Iz nuklearke pa smo prejeli odgovor, da je bila prva faza varnostnih nadgradenj končana pred in med remontom 2013, medtem ko bo večina ostalih modifikacij končanih leta 2021. Na vprašanje o stroških varnostnih nadgradenj so odgovorili, da so ti že vključeni v ceno električne energije, torej niso odgovorili na vprašanje. Po vztrajanju so po telefonu pojasnili, da teh informacij ne nameravajo dati, saj nuklearka ni zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja. Država v nuklearki namreč nima večinskega deleža, ampak le 50-odstotnega.
Stritar zagotavlja, da zaradi pomanjkanja denarja jedrska varnost v Sloveniji trenutno ni ogrožena, saj lastniki dajejo dovolj denarja za osebje, vzdrževanje in nadgradnje. “Za zdaj ta zgornji del sredstev še ni bil ogrožen, lastniki elektrarni puščajo dovolj manevrskega prostora, da pametno vlaga v varnostne nadgradnje. Ko pa se bo to začelo krčiti, nas bo res moralo začeti skrbeti. Zadeve se še ne krčijo, ta del še ni ogrožen.”
Tveganje je izredno majhno. “Govorimo o dogodkih, ki so primerljivi z redkostjo cunamija. Govorimo o izjemno velikih potresih, ki bi se zgodili hkrati s kakšnim drugim dogodkom. Govorimo o vrednosti 10-7, torej enkrat na 10 milijonov let.”
Greenpeace pa opozarja na lekcijo iz Černobila in Fukušime. “Varnostne pomanjkljivosti bi Slovenija morala odpraviti, ker smo se ob nesreči v Fukušimi naučili, da se lahko zgodi tudi kaj nepredvidljivega in da je to treba preprečiti. Da se ob morebitni nesreči ne bi vprašali, zakaj nismo pravočasno poskrbeli za varnost.”
O prvih ugotovitvah po odprtju šol so spregovorili predsednik Zveze ravnateljev OŠ Gregor Pečan, predstojnica območne enote Zavoda RS za šolstvo Ljubljana Miriam Stanonik in predsednica Zveze srednjih šol Fani Al Mansour.
V teh časih se njenega pomena vse bolj zavedamo. Leta 1970 je bila splošna stopnja prehranske samooskrbe pri nas več kot sedemdesetodstotna, leta 2008 le še petdesetodstotna in se še naprej manjša. Ali nas mora skrbeti in kakšna je rešitev?
Ideja, da bi država državljanom brezpogojno zagotavljala temeljni dohodek za najosnovnejše preživetje, v teoriji živi že vsaj nekaj stoletij, prelomnico v nam bližji zgodovini pa predstavlja leto 1986, ko je na kongresu v Belgiji skupina raziskovalcev ustanovila Evropsko mrežo za temeljni dohodek. Prizadevanje za sprejetje tega ukrepa poteka na več koncih sveta, različne so tudi definicije, kaj univerzalni temeljni dohodek sploh je. Toda nekaj je zagotovo jasno: termin "temeljni dohodek", uporabljen v novi koronazakonodaji, nikakor ne pomeni, da smo univerzalni temeljni dohodek pri nas dejansko uvedli/dobili, pravi sociologinja dr. Valerija Korošec, ki idejo že dobrih 15 let zagovarja.
Tisti, ki so imeli pred krizo, ki jo je prinesel novi koronavirus, pri kateri od naših turističnih agencij že vplačano potovanje, se zadnje tedne gotovo sprašujejo, kakšna bo praksa. Bodo dobili povrnjen denar ali pa bodo dobili vrednotnico v enaki vrednosti za uveljavljanje, čemur je naklonjena tudi Evropska komisija. Prav to je tudi ena od tem v predlogu drugega protikoronskega zakona, v katerem se omenja tudi uveljavitev vrednotnic za odpovedane oziroma prestavljene turistične aranžmaje. Več o tem, kako bi vrednotnice, ki so za zdaj le predlog, funkcionirale v praksi sta povedala magistrica Helena Cvikl, vršilka dolžnosti generalnega direktorja Direktorata za turizem na Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo in pravi generalni sekretar pri Združenju turističnih agencij Slovenije Mišo Mrvaljević.
Danes so se sprostili nekateri ukrepi v zdravstvu. Kako bodo nenujno zdravstveno dejavnost obujali v Ljubljani, Mariboru in na Primorskem? S kakšnimi zaostanki se soočajo na onkološkem inštitutu? Kateri del zdravstva bo obujen kot zadnji?
Nekaj več kot 100 dni je minilo od začetka vladanja novih voditeljev institucij Evropske unije. Zdi se kot, da se do zdaj poleg Brexita ni zgodilo nič pretresljivega, potem pa se je nad predsednico Evropske komisije Ursulo von der Layen in druščino razbesnela nekakšna nevihta s ključnimi besedami: novi koronavirus, Turčija in obupne razmere na grško-turški meji. Kakšno migracijsko politiko je razvijala Evropska unija, da je zdaj mejo s Turčijo še bolj zaprla, kje so v tej zgodbi begunci in migranti, ki so v Turčiji ujeti med vojnami na Bližnjem vzhodu in Grčijo, članico Evropske unije, kjer jih čakajo nehumane razmere? Kaj sploh še pomenijo mednarodni dogovori, konvencije in listine, če se o njih lahko samovoljno odloča država sama? Vroči mikrofon je pripravil Gašper Andrinek. Sogovornici: Mojca Širok in izr. prof. dr. Ana Bojinović Fenko
Pred potrjevanjem novega predsednika vlade v Državnem zboru s Tomažem Celestino komentiramo interese koalicijskih partnerjev v novi politični konstelaciji. Kaj je pretehtalo pri vzpostavitvi dialoga in kaj lahko od koalicijske pogodbe nove vlade pričakujemo v prihodnjih dveh letih? “Največja neznanka je Janez Janša. Njegova nepredvidljivost. Vsi čakamo trenutek, ko bo škorpijon začutil, da bi pičil žabo, ki ga nese čez vodo. Ali bo uspel zdržati.“ Foto: Bobo
Finančna uprava je lani pobrala za skoraj milijardo evrov davkov več kot leto prej. To je zlasti posledica dobrih gospodarskih razmer v prejšnjih letih. Na drugi strani pa vodstvo priznava, da je davčni dolg še vedno visok. Tudi sicer se kljub splošnemu dvigu ravni davčne kulture v Sloveniji najdejo taki, pri katerih iznajdljivost ne pozna meja, pa naj gre za oddajanje nepremičnin na črno ali skrivanje denarja na računih v tujini. Gost Vročega mikrofona je bil generalni direktor Finančne uprave Peter Jenko, z njim se je pogovarjal Rok Kužel.
Število ljudi, okuženih z novim kitajskim koronavirusom, se je do zdaj po svetu povzpelo na več kot 40.000, potem ko jih je bilo še pred mesecem le nekaj več kot 200. Krivulja okuženih se torej ne umirja, nasprotno, strokovnjaki v prihodnjih dneh pričakujejo opaznejšo rast števila preminulih. Zakaj širjenja novega koronavirusa še vedno niso umirili kljub hitrim in korenitim ukrepom? Kako je Kitajski uspelo pod karanteno spraviti celotna mesta in kaj se bo zgodilo sedaj, ko se tam končuje obdobje podaljšanega prisilnega kolektivnega dopusta? V Vročem mikrofonu sta se Maji Ratej pridružila zunanjepolitični novinar Televizije Slovenija Aleš Malerič in virologinja prof. Tatjana Avšič.
Že kar nekaj časa vroča tema na tehnološko znanstvenem področju je nova generacija mobilnega omrežja, tako imenovani 5G. Tema se je kmalu pojavila v javnem prostoru in predvsem za nekatere postala precej pereča. Kaj prinaša nova generacija mobilnega omrežja, kateri strahovi so odveč in kdaj ga lahko pričakujemo v Sloveniji?
Obetal se nam je nov korak pri urejanju stanovanjske problematike. Osnutek novega stanovanjskega zakona je bil pripravljen, prinašal je nove ukrepe, ki naj bi med drugimi zagotovili tudi več javnih najemnih stanovanj in možnost nakupa pod ugodnejšimi pogoji. Z včerajšnjim odstopom premiera so se ustavile tudi vse aktivnosti z zakonom, zato so na ministrstvu za okolje in prostor odpovedali tudi današnjo udeležbo v Vročem mikrofonu. O smernicah stanovanjske politike z gostjo Mašo Hawlina, članico Zadrugatorja in Inštituta za študije stanovanj in prostora, ki je del Mreže Stanovanja za vse, Boris Žgajnar.
Urad za makroekonomske analize in razvoj Sloveniji za letos napoveduje 2,8-odstotno gospodarsko rast. Kljub ohlajanju v uradu ugotavljajo, da se je zasebna poraba v začetku zadnjega četrtletja leta 2019 sicer še naprej krepila, povečal se je tudi promet s stanovanji. Kakšni izzivi pa našo državo čakajo v letu brexita in ameriških predsedniških volitev? Kako velik vpliv bo na konkurenčnost gospodarstva imelo zvišanje minimalne plače? Imamo odgovore na vse bolj žgočo problematiko staranja prebivalstva? Na ta in druga vprašanja bo pred vročim mikrofonom Vala 202 odgovarjala direktorica Urada za makroekonomske analize in razvoj Maja Bednaš. FOTO: MMC RTV SLO
Do decembra 2021 so vse lokalne skupnosti v Sloveniji dolžne vizijo svojega prostorskega razvoja opredeliti z občinskim prostorskim načrtom (OPN). V Mestni občini Koper se je nabralo že več kot sedem tisoč pobud občanov. Ena od iniciativ za razvoj prostora je Automatik delovišče, skupina 20 akterjev z različnih področij, ki si prizadevajo za med seboj povezan razvoj mesta in ustanovitev neodvisnega urbanističnega sveta. Deloval bi kot mediator v povezavi z županom, mestnim urbanistom in javnostjo. Foto: Miran Kambič
Agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar je kritični opazovalec slovenskega prehranskega trga. Že dolgo opozarja, da nekritično kupujemo hrano s kakovostnega dna, edina zahteva potrošnika je ceneje, v akciji, s popustom. Kakšno hrano uvažamo, kaj se znajde na policah, v kakšni kondiciji je slovensko kmetijstvo, bomo zaradi slabe hrane v prihodnje manj zdravi? Foto: Srdjan Zivulovic/Bobo
Družba, v kateri živimo, zapoveduje uspeh in nenehno zadovoljstvo, ustvarja individualiste in deloholike, neguje strah in razvija tesnobne posameznike. Ali družba s svojimi zahtevami vpliva tudi na porast duševnih motenj? Opozarjamo tudi na podcenjevanje stresa, iščemo razloge, ki peljejo v izgorelost, anksioznost in depresijo ter predstavljamo orodja, ki lajšajo pot iz primeža teh težav. Danila Hradil Kuplen gosti psihologinjo Evo Boštjančič, ustanoviteljico društva DAM Emanuelo Malačič Kladnik, učiteljico joge Tino Košir ter psihiatre in psihoterapevte Mojco Zvezdano Dernovšek, Boruta Škodlarja in Mirana Možino.
Na današnji dan pred sto leti ni bil torek, ampak sreda. 9.00 dopoldne, v zbornični dvorani Deželnega dvorca so se gnetli študentje in ko je za kateder stopil predavatelj, tedaj 29-leten Fran Ramovš, je zavladala tišina. Ta trenutek oziroma ta dan uradno štejemo za začetek Univerze v Ljubljani. Po sto letih obstoja pa se je univerza znašla v položaju, ko si znova postavlja ključna vprašanja o svoji vlogi v družbi. Po eni strani se lahko pohvali z izjemnimi raziskovalnimi dosežki, po drugi strani pa se spopada z notranjimi aferami. O začetkih ljubljanske univerze, njeni stoletni poti in pogledu v prihodnost pa v današnjem Vročem mikrofonu, ki sta ga pripravila Gašper Andrinek in Maja Ratej.
Kanalizacijski vod čez vodovarstveno območje, kopičenje in sežiganje odpadkov, podnebna kriza in zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov, poplave, fracking, pomanjkanje stanovanj … Vprašanj za ministra za okolje in prostor ni zmanjkalo. Simon Zajc je bil sogovornik pred vročim mikrofonom.
November, kolikor ga je še ostalo, bo v Sloveniji zelo medijsko obarvan. V četrtek se začenja festival kakovostnih medijskih vsebin Naprej/Forward, ki ga pripravlja Društvo novinarjev, namenjen je novinarjem, medijskim ustvarjalcem, strokovnjakom in širši javnosti, konec naslednjega tedna bo v Ljubljani mednarodna konferenca o kakovostnem novinarstvu, ki jo v sodelovanju s Svetom Evrope organizira Ministrstvo za kulturo. V okviru medija Pod črto pa poteka preiskovalni projekt o medijskem lastništvu. Kaj so ugotovili pri analizi občinskih in strankarskih medijev ter političnih tednikov odgovarja Taja Topolovec, direktorica in soustanoviteljica medija Pod črto.
Pri nakupu mobilnih telefonov, računalnikov, praznih zgoščenk, USB-ključkov in drugih praznih nosilcev podatkov se je že do zdaj kupcem zaračunavalo denarno nadomestilo, ki naj bi se razdeljevalo med avtorje, izvajalce, proizvajalce fonogramov in filmske producente. To nadomestilo zadnjih deset let ni bilo regulirano, čeprav zakon to določa. Za zbiranje in razdeljevanje tako zbranih nadomestil bo odslej skrbela kolektivna organizacija Kopriva, ki je julija letos pridobila dovoljenje za upravljanje te pravice. Kako se bo z zbranimi nadomestili upravljalo v prihodnosti in kam so izpuhtela sredstva za ustvarjalce, ki naj bi v zadnjih desetih letih presegla 10 milijonov evrov?
Anja Hlača Ferjančič in Tadej Košmrlj sta v slabih 30 minut ujela nekaj več kot 30 let berlinske zgodovine. Z berlinskim zidom so povezane številne usode, čez noč je ločil družine in presekal povezave, v svoji nesmiselnosti pa je vztrajal kar 28 let, vse do 9. novembra 1989 Kaj odmeva 30 let po njegovem padcu, kako združeno mesto gradi svojo identiteto?
Neveljaven email naslov