Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob koncu šolskega leta je bilo v šest slovenskih šol vključeno 34 otrok prosilcev za azil in en otrok s statusom mednarodne zaščite. Sedem šoloobveznih otrok je do zdaj prišlo v okviru premestitve, šest naj bi jih prišlo poleti.
Na Valu 202 bomo spremljali njihovo integracijo v šolski sistem in družbo. Med drugim smo obiskali Osnovno šolo Tabor Logatec, kjer so že vključili 5 otrok iz Afganistana, in izpostavo azilnega doma v Logatcu, kjer so nastanjene družine, iz katerih bodo otroci začeli obiskovati šolo septembra.
V Sloveniji je za mednarodno zaščito v prvem četrtletju tega leta zaprosilo 240 ljudi na milijon prebivalcev. V sosednji Avstriji je v istem obdobju za azil zaprosilo 1675 ljudi na milijon prebivalcev. Med njimi so številni otroci, ki jih je država vključila v svoj šolski sistem. Kot pravi generalni direktor za splošno izobraževanje na avstrijskem ministrstvu, pristojnem za izobraževanje, Kurt Nekula, je avstrijska vlada ustanovila 75 milijonov evrov vreden sklad, ki je namenjen projektom za vključevanje otrok v šole.
“Samo v zadnjih dveh letih je Avstrija za integracijo usposobila 30 tisoč učiteljic in učiteljev, kar je četrtina vseh. Pri tem smo uspešni. Zelo pomembno je tudi, da učenje jezika poteka v tolikšnem obsegu, kot je to potrebno. Delovati so začele tudi mobilne ekipe socialnih delavcev in psihologov, ki pri izzivih vključevanja pomagajo šolam, pa tudi otrokom in njihovim družinam.” – Kurt Nekula
Direktor Zavoda za šolstvo dr. Vinko Logaj pravi, da glede na sorazmerno majhen delež priseljencev v Sloveniji ne kaže, da bi to terjalo veliko novih zaposlitev, vendar pa ima država pripravljene rešitve za dodatno poučevanje slovenskega jezika za te otroke in za dodatno strokovno pomoč.
Do konca šolskega leta se je v šest slovenskih osnovnih šol vključilo 34 otrok prosilcev za mednarodno zaščito in en otrok s statusom mednarodne zaščite. Junija je v okviru premestitve prišlo k nam šest šoloobveznih otrok.
Prevajanje v slovenskem šolskem sistemu ni zagotovljeno. Veliko je odvisno od iznajdljivosti šole, učiteljev in njihove mreže poznanstev. Na OŠ 8 talcev so aprila pričakovali sedem otrok iz Sirije. Šolska svetovalna delavka, koordinatorica za vključevanje tujcev Bojana Breznikar, pravi: “Izkazalo se je, da so pouk v resnici začeli obiskovati trije, drugi učenci pa so skupaj s svojimi družinami odpotovali naprej proti severu. Tudi družina s temi tremi učenci je potem odšla drugam.”
Na šoli v teh dveh dneh niso angažirali prevajalca za arabščino, saj so za razlago šolskega sistema, šolanja in vpisa poskrbeli prevajalci v azilnem domu.
V Logatcu so se dogovorili, da OŠ Tabor sprejema afganistanske, OŠ 8 talcev pa sirske učence. “V primeru potreb po prevajalcih bi tako imeli lažje delo, saj bi se dogovarjali samo z enim prevajalcem. Vsi viri so dobrodošli. Angažma je dosti širši od uradnih postopkov, tako da si moramo pomagati kar sami. V takih okoliščinah se aktivira celotna socialna mreža velikega dela strokovnih delavcev posamezne šole. Vključimo na primer partnerja sodelavca, ki govori arabsko. Na šoli imamo kontakte številnih ljudi, ki so pripravljeni pomagati pri prevajanju, in to ne samo iz Logatca.”
Bojana Breznikar dodaja, da je prevajalec nujen predvsem v začetnem delu vključevanja. Kot izpostavlja strokovnjakinja za vključujoče izobraževanje dr. Marijanca Ajša Vižintin, bi učitelji in učenci nujno potrebovali pomoč prevajalcev. Predlaga fleksibilno mrežo, ki bi potovala po šolah in ponujala vsaj občasno podporo. Tako otroci kot učitelji se namreč zaradi jezikovnih ovir pogosto znajdejo v stiski.
Na OŠ Tabor Logatec so s petimi afganistanskimi otroki, ki so se jim pridružili aprila, najprej delali v skupini, tako da so se v delo z njimi vključevali različni učitelji. Ravnateljica Miša Stržinar: “Nima smisla, da sedijo v razredu, če ne razumejo jezika.” Šoli je pri uvajanju in učenju slovenščine pomagal tudi prevajalec iz farsija iz Slovenske filantropije.
Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport priporoča dvostopenjski model vključevanja. Ta temelji na uvajalnici, ki vključuje 20-urni program učenja slovenščine, in na individualnem programu za učenca med šolskim letom. Ministrstvo je vzpostavilo podporno mrežo šolam na spletni strani, ki ponuja različne postopke vključevanja v šole in dela z otroki priseljenci.
Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti medtem pripravljajo poseben program javnih del, ki bo namenjen pomoči pri nemoteni oskrbi in nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito ter pomoči pri vključevanju oseb s priznano mednarodno zaščito v okolje.
Ljudje, ki pridejo v Slovenijo po načrtu premestitve, lahko pravice, ki izhajajo iz njihovega statusa, uveljavljajo zgolj v Sloveniji. V azilnem domu poteka program opismenjevanja in učne pomoči. Ljudje, ki imajo priznan azil, pa so vključeni v program začetne integracije priseljencev in imajo pravico še do dodatnih 120 ur učenja slovenskega jezika.
V Osnovni šoli 8 talcev imajo sicer za september že najavljenih 14 novih učencev iz Sirije, vendar se glede na dosedanje izkušnje zavedajo, da bodo morali biti pri prilagajanju programa zelo fleksibilni.
Odgovor na vprašanje, zakaj ljudje zapuščajo Slovenijo, se skriva tudi v podatkih o majhnih možnostih za pridobitev azila pri nas.
Slovenija je v zadnjih 20 letih odobrila le dva odstotka prošenj za azil, v zadnjih desetih pet, v zadnjih petih letih pa enajst odstotkov prošenj. Trend se izboljšuje, vendar je to je še zmeraj globoko pod evropskim povprečjem. V vsem lanskem letu je naša država na prvi stopnji odločala le o 130 prošnjah za azil, od tega jih je ugodno rešila le 34 odstotkov. Nizozemska jih je odobrila 80, Švedska 72, Danska 81, Nemčija 57 odstotkov. Od januarja do konca junija je za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosilo 576 ljudi. Status jih je dobilo 34.
Slovenska vlada načrtuje, da bo trajno preselila skupno 567 ljudi iz Italije in Grčije ter 20 ljudi iz tretjih držav. Do konca tega leta naj bi Slovenija sprejela 280 ljudi, toda do zdaj jih je le 34, med njimi 7 šoloobveznih otrok. Do konca junija je status begunca dobilo 7, status subsidiarne zaščite pa 11 ljudi. Med njimi je tudi oče štirih otrok Halim. Status je dobil razmeroma hitro, saj se postopki v Sloveniji pogosto zelo zavlečejo.
“Piše, da smo dobili zaščito za tri leta in da nam bo država pomagala pri nastanitvi in integraciji.” – Halim
Halimova sedem let stara hči bo letos začela obiskovati prvi razred, sam pa si želi čim prej začeti delati kot voznik tovornjaka. Prost dostop do trga dela v Sloveniji odpira šele priznan status.
Večina ljudi v Grčiji, kjer so vložili prošnjo za premestitev, ni dobila prav nobenih informacij o Sloveniji. Kot pravi farmacevt iz Damaska, so jim na Lezbosu dali seznam držav, ki sodelujejo v programu premestitve in jim dejali, naj jih izberejo osem, v katere bi želeli iti. “Določili so nam Slovenijo. Bili smo presenečeni, saj je nismo izbrali. Nismo je poznali. Zdaj smo zadovoljni, da nas je sprejela Slovenija.” Vendar ni tako, kot so jim dejali. “Pričakovali smo, da bomo lahko začeli normalno živeti, vendar smo zdaj spet nastanjeni v nekakšnem begunskem centru.”
Prevajalec Ramid Shadani dela pri projektu mobilne enote, ki prosilcem za azil zagotavlja zdravniško, socialno in psihosocialno pomoč. Pravi, da imajo družine v Logatcu kar nekaj težav. Ta, da morajo otroci do razmeroma oddaljene šole peš, se zdi še najmanjša.
“Najmlajši so stari 7 ali 8 let. Do šole hodijo 45 minut.”
Tudi sicer so družine v prostorih Centra vojnih veteranov Slovenije odrezane od preostalega sveta. Poti do Ljubljane si ne morejo privoščiti, saj prejmejo le 18 evrov žepnine na mesec. Ramid je videl, kako ljudi ob izhodih iz azilnega doma spremlja policija.
“Hrana ni dobra, ni dovolj aktivnosti. Tam ni lepo živeti. Tudi sam sem dve leti kot begunec živel v azilnem domu.”
Medtem ko se za družine iz Sirije, ki so prišle v okviru premestitve, stvari počasi postavljajo na svoje mesto, so v veliko večji negotovosti družine iz Afganistana. Iz te države v okviru premestitve Slovenija za zdaj ni sprejela še nikogar.
Mahnas kot ženska v Afganistanu ni imela možnosti, da bi dokončala šolo. Iz Afganistana je pobegnila skupaj z možem in dvema sinovoma. Želi si, da bi ljudje slišali njihovo zgodbo.
V Logatcu so otroke posebej pripravili na sprejem učencev iz Afganistana.
V OŠ Jakoba Aljaža Kranj je 28 odstotkov otrok priseljenih iz drugih držav. Ravnatelj Milan Rogelj pravi, da otroci nimajo prav nobenih težav s sprejemanjem. “Otroci se družijo med seboj, ne ločujejo se po nacionalni pripadnosti. Če imamo problem, ga imamo v glavah odraslih. Doseči moramo spremembe v glavi.”
Ravnateljica OŠ Tabor Logatec Miša Stržinar vse strahove pripisuje pomanjkanju informacij. “Človek, ki ga je strah, nima informacij in izkušenj. Zato razumem ljudi, ki imajo stiske in strahove. Potrebujejo čas in proces. Predvsem je treba biti svetovljan, biti človek.”
Milan Rogelj pravi, da je veliko odvisno tudi od iznajdljivosti posamezne šole, vendar se je zadnja leta sistem zelo spremenil. Pravi, da sta zavod za šolstvo in ministrstvo uveljavila tudi veliko dobrih programov, vendar izpostavlja, da na izzive integracije pogosto ni odgovora v zakonodaji in je treba ravnati čustveno in razumsko. “Na ravni čustev in razuma vedno najdeš odgovor, ki bo v korist otroka. Vsaka odločitev, ki je v korist otroka, je zame dobra odločitev.”
Otrok bo spoštoval slovenski jezik in kulturo, če bomo mi spoštovali njega. “Če bomo mi spoštovali njegovo kulturo in njegov jezik ter mu dali možnost, da se izkaže. Da bo lahko predstavil državo, iz katere prihaja, da bo morda kdaj na primeren način lahko pokazal tudi kakšno svojo travmo, da ga bomo znali razumeti.” Ob takem odnosu je vključitev v družbo in šolo veliko uspešnejša.
Zakaj najprej ne poskrbimo za vključenost vseh slovenskih otrok?
Begunski otroci nimajo prav nič z vzroki za revščino v Sloveniji, torej s plenjenjem podjetij in premoženja, z milijoni v davčnih oazah in z zgrešenimi političnimi odločitvami.
1288 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Ob koncu šolskega leta je bilo v šest slovenskih šol vključeno 34 otrok prosilcev za azil in en otrok s statusom mednarodne zaščite. Sedem šoloobveznih otrok je do zdaj prišlo v okviru premestitve, šest naj bi jih prišlo poleti.
Na Valu 202 bomo spremljali njihovo integracijo v šolski sistem in družbo. Med drugim smo obiskali Osnovno šolo Tabor Logatec, kjer so že vključili 5 otrok iz Afganistana, in izpostavo azilnega doma v Logatcu, kjer so nastanjene družine, iz katerih bodo otroci začeli obiskovati šolo septembra.
V Sloveniji je za mednarodno zaščito v prvem četrtletju tega leta zaprosilo 240 ljudi na milijon prebivalcev. V sosednji Avstriji je v istem obdobju za azil zaprosilo 1675 ljudi na milijon prebivalcev. Med njimi so številni otroci, ki jih je država vključila v svoj šolski sistem. Kot pravi generalni direktor za splošno izobraževanje na avstrijskem ministrstvu, pristojnem za izobraževanje, Kurt Nekula, je avstrijska vlada ustanovila 75 milijonov evrov vreden sklad, ki je namenjen projektom za vključevanje otrok v šole.
“Samo v zadnjih dveh letih je Avstrija za integracijo usposobila 30 tisoč učiteljic in učiteljev, kar je četrtina vseh. Pri tem smo uspešni. Zelo pomembno je tudi, da učenje jezika poteka v tolikšnem obsegu, kot je to potrebno. Delovati so začele tudi mobilne ekipe socialnih delavcev in psihologov, ki pri izzivih vključevanja pomagajo šolam, pa tudi otrokom in njihovim družinam.” – Kurt Nekula
Direktor Zavoda za šolstvo dr. Vinko Logaj pravi, da glede na sorazmerno majhen delež priseljencev v Sloveniji ne kaže, da bi to terjalo veliko novih zaposlitev, vendar pa ima država pripravljene rešitve za dodatno poučevanje slovenskega jezika za te otroke in za dodatno strokovno pomoč.
Do konca šolskega leta se je v šest slovenskih osnovnih šol vključilo 34 otrok prosilcev za mednarodno zaščito in en otrok s statusom mednarodne zaščite. Junija je v okviru premestitve prišlo k nam šest šoloobveznih otrok.
Prevajanje v slovenskem šolskem sistemu ni zagotovljeno. Veliko je odvisno od iznajdljivosti šole, učiteljev in njihove mreže poznanstev. Na OŠ 8 talcev so aprila pričakovali sedem otrok iz Sirije. Šolska svetovalna delavka, koordinatorica za vključevanje tujcev Bojana Breznikar, pravi: “Izkazalo se je, da so pouk v resnici začeli obiskovati trije, drugi učenci pa so skupaj s svojimi družinami odpotovali naprej proti severu. Tudi družina s temi tremi učenci je potem odšla drugam.”
Na šoli v teh dveh dneh niso angažirali prevajalca za arabščino, saj so za razlago šolskega sistema, šolanja in vpisa poskrbeli prevajalci v azilnem domu.
V Logatcu so se dogovorili, da OŠ Tabor sprejema afganistanske, OŠ 8 talcev pa sirske učence. “V primeru potreb po prevajalcih bi tako imeli lažje delo, saj bi se dogovarjali samo z enim prevajalcem. Vsi viri so dobrodošli. Angažma je dosti širši od uradnih postopkov, tako da si moramo pomagati kar sami. V takih okoliščinah se aktivira celotna socialna mreža velikega dela strokovnih delavcev posamezne šole. Vključimo na primer partnerja sodelavca, ki govori arabsko. Na šoli imamo kontakte številnih ljudi, ki so pripravljeni pomagati pri prevajanju, in to ne samo iz Logatca.”
Bojana Breznikar dodaja, da je prevajalec nujen predvsem v začetnem delu vključevanja. Kot izpostavlja strokovnjakinja za vključujoče izobraževanje dr. Marijanca Ajša Vižintin, bi učitelji in učenci nujno potrebovali pomoč prevajalcev. Predlaga fleksibilno mrežo, ki bi potovala po šolah in ponujala vsaj občasno podporo. Tako otroci kot učitelji se namreč zaradi jezikovnih ovir pogosto znajdejo v stiski.
Na OŠ Tabor Logatec so s petimi afganistanskimi otroki, ki so se jim pridružili aprila, najprej delali v skupini, tako da so se v delo z njimi vključevali različni učitelji. Ravnateljica Miša Stržinar: “Nima smisla, da sedijo v razredu, če ne razumejo jezika.” Šoli je pri uvajanju in učenju slovenščine pomagal tudi prevajalec iz farsija iz Slovenske filantropije.
Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport priporoča dvostopenjski model vključevanja. Ta temelji na uvajalnici, ki vključuje 20-urni program učenja slovenščine, in na individualnem programu za učenca med šolskim letom. Ministrstvo je vzpostavilo podporno mrežo šolam na spletni strani, ki ponuja različne postopke vključevanja v šole in dela z otroki priseljenci.
Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti medtem pripravljajo poseben program javnih del, ki bo namenjen pomoči pri nemoteni oskrbi in nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito ter pomoči pri vključevanju oseb s priznano mednarodno zaščito v okolje.
Ljudje, ki pridejo v Slovenijo po načrtu premestitve, lahko pravice, ki izhajajo iz njihovega statusa, uveljavljajo zgolj v Sloveniji. V azilnem domu poteka program opismenjevanja in učne pomoči. Ljudje, ki imajo priznan azil, pa so vključeni v program začetne integracije priseljencev in imajo pravico še do dodatnih 120 ur učenja slovenskega jezika.
V Osnovni šoli 8 talcev imajo sicer za september že najavljenih 14 novih učencev iz Sirije, vendar se glede na dosedanje izkušnje zavedajo, da bodo morali biti pri prilagajanju programa zelo fleksibilni.
Odgovor na vprašanje, zakaj ljudje zapuščajo Slovenijo, se skriva tudi v podatkih o majhnih možnostih za pridobitev azila pri nas.
Slovenija je v zadnjih 20 letih odobrila le dva odstotka prošenj za azil, v zadnjih desetih pet, v zadnjih petih letih pa enajst odstotkov prošenj. Trend se izboljšuje, vendar je to je še zmeraj globoko pod evropskim povprečjem. V vsem lanskem letu je naša država na prvi stopnji odločala le o 130 prošnjah za azil, od tega jih je ugodno rešila le 34 odstotkov. Nizozemska jih je odobrila 80, Švedska 72, Danska 81, Nemčija 57 odstotkov. Od januarja do konca junija je za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosilo 576 ljudi. Status jih je dobilo 34.
Slovenska vlada načrtuje, da bo trajno preselila skupno 567 ljudi iz Italije in Grčije ter 20 ljudi iz tretjih držav. Do konca tega leta naj bi Slovenija sprejela 280 ljudi, toda do zdaj jih je le 34, med njimi 7 šoloobveznih otrok. Do konca junija je status begunca dobilo 7, status subsidiarne zaščite pa 11 ljudi. Med njimi je tudi oče štirih otrok Halim. Status je dobil razmeroma hitro, saj se postopki v Sloveniji pogosto zelo zavlečejo.
“Piše, da smo dobili zaščito za tri leta in da nam bo država pomagala pri nastanitvi in integraciji.” – Halim
Halimova sedem let stara hči bo letos začela obiskovati prvi razred, sam pa si želi čim prej začeti delati kot voznik tovornjaka. Prost dostop do trga dela v Sloveniji odpira šele priznan status.
Večina ljudi v Grčiji, kjer so vložili prošnjo za premestitev, ni dobila prav nobenih informacij o Sloveniji. Kot pravi farmacevt iz Damaska, so jim na Lezbosu dali seznam držav, ki sodelujejo v programu premestitve in jim dejali, naj jih izberejo osem, v katere bi želeli iti. “Določili so nam Slovenijo. Bili smo presenečeni, saj je nismo izbrali. Nismo je poznali. Zdaj smo zadovoljni, da nas je sprejela Slovenija.” Vendar ni tako, kot so jim dejali. “Pričakovali smo, da bomo lahko začeli normalno živeti, vendar smo zdaj spet nastanjeni v nekakšnem begunskem centru.”
Prevajalec Ramid Shadani dela pri projektu mobilne enote, ki prosilcem za azil zagotavlja zdravniško, socialno in psihosocialno pomoč. Pravi, da imajo družine v Logatcu kar nekaj težav. Ta, da morajo otroci do razmeroma oddaljene šole peš, se zdi še najmanjša.
“Najmlajši so stari 7 ali 8 let. Do šole hodijo 45 minut.”
Tudi sicer so družine v prostorih Centra vojnih veteranov Slovenije odrezane od preostalega sveta. Poti do Ljubljane si ne morejo privoščiti, saj prejmejo le 18 evrov žepnine na mesec. Ramid je videl, kako ljudi ob izhodih iz azilnega doma spremlja policija.
“Hrana ni dobra, ni dovolj aktivnosti. Tam ni lepo živeti. Tudi sam sem dve leti kot begunec živel v azilnem domu.”
Medtem ko se za družine iz Sirije, ki so prišle v okviru premestitve, stvari počasi postavljajo na svoje mesto, so v veliko večji negotovosti družine iz Afganistana. Iz te države v okviru premestitve Slovenija za zdaj ni sprejela še nikogar.
Mahnas kot ženska v Afganistanu ni imela možnosti, da bi dokončala šolo. Iz Afganistana je pobegnila skupaj z možem in dvema sinovoma. Želi si, da bi ljudje slišali njihovo zgodbo.
V Logatcu so otroke posebej pripravili na sprejem učencev iz Afganistana.
V OŠ Jakoba Aljaža Kranj je 28 odstotkov otrok priseljenih iz drugih držav. Ravnatelj Milan Rogelj pravi, da otroci nimajo prav nobenih težav s sprejemanjem. “Otroci se družijo med seboj, ne ločujejo se po nacionalni pripadnosti. Če imamo problem, ga imamo v glavah odraslih. Doseči moramo spremembe v glavi.”
Ravnateljica OŠ Tabor Logatec Miša Stržinar vse strahove pripisuje pomanjkanju informacij. “Človek, ki ga je strah, nima informacij in izkušenj. Zato razumem ljudi, ki imajo stiske in strahove. Potrebujejo čas in proces. Predvsem je treba biti svetovljan, biti človek.”
Milan Rogelj pravi, da je veliko odvisno tudi od iznajdljivosti posamezne šole, vendar se je zadnja leta sistem zelo spremenil. Pravi, da sta zavod za šolstvo in ministrstvo uveljavila tudi veliko dobrih programov, vendar izpostavlja, da na izzive integracije pogosto ni odgovora v zakonodaji in je treba ravnati čustveno in razumsko. “Na ravni čustev in razuma vedno najdeš odgovor, ki bo v korist otroka. Vsaka odločitev, ki je v korist otroka, je zame dobra odločitev.”
Otrok bo spoštoval slovenski jezik in kulturo, če bomo mi spoštovali njega. “Če bomo mi spoštovali njegovo kulturo in njegov jezik ter mu dali možnost, da se izkaže. Da bo lahko predstavil državo, iz katere prihaja, da bo morda kdaj na primeren način lahko pokazal tudi kakšno svojo travmo, da ga bomo znali razumeti.” Ob takem odnosu je vključitev v družbo in šolo veliko uspešnejša.
Zakaj najprej ne poskrbimo za vključenost vseh slovenskih otrok?
Begunski otroci nimajo prav nič z vzroki za revščino v Sloveniji, torej s plenjenjem podjetij in premoženja, z milijoni v davčnih oazah in z zgrešenimi političnimi odločitvami.
Podrobno o trenutnih razmerah v Ukrajini, odzivu Evropske unije, zaskrbljenosti ZDA in popolnemu obratu nemške politike.
Anže Jereb je Slovenec, ki zadnji dve desetletji živi v Kijevu, kjer si je ustvaril tudi družino. Dela v oglaševalskih vodah, trenutno je zaposlen v gruzijski agenciji, a večino časa dela na daljavo. Do nedavnega je to počel Kijeva. "V sredo zjutraj sem peljal starejšega fanta v šolo. Gledala sva letalo, ki je pristajalo na bližnjem letališču. In sem pomislil, kaj če je to zadnje letalo, ki ga vidimo pristajati. Naslednje jutro me je zbudila žena in rekla, da bombardirajo, in da moramo v zaklonišče. Takrat se je začel ta nadrealizem." Spakirali so le najnujnejše, usposobili akumulator v avtomobilu in se odpeljali. Pot do meje z Madžarsko je trajala 33 ur. Ko so enkrat uspeli prečkati mejo, so si oddahnili. Takrat so lahko mirno spali. Anže je z družino trenutno na Gorenjskem, številni prijatelji in znanci, pa tudi tast in tašča, pa so še vedno v Ukrajini.
Med letoma 2018 in 2020 je v Evropi izginilo več kot 18.000 migrantskih otrok brez spremstva, v Sloveniji več kot 1.700. Številni pristanejo v rokah izkoriščevalskih kriminalnih združb, prisiljeni v suženjsko delo ali prostitucijo. Sistem pa to spodbuja. Izginuli otroci in mladoletni migranti se v Evropi pogosto sploh ne obravnavajo kot pogrešani. Za oblasti to ni prioritetno vprašanje, vendar podatki novinarskega projekta Izgubljeni v Evropi so zaskrbljujoči. Kaj se dogaja s temi otroki?
Te dni je minilo 30 let od izbrisa 25.671 ljudi iz registra stalnega prebivalstva in 23 let od prve odločbe ustavnega sodišča, ki je ugotovilo, da je bil nezakonit. Ampak zgodba o izbrisu ni le zgodba o pravnih zapletih in razpletih na naših in evropskih sodiščih, je tudi zgodba o tridesetih letih manipuliranja, sprevračanja, izkrivljanja, zgodba o številnih tragičnih usodah življenj izbrisanih in njihovih družin. In je zgodba o njihovem boju. Hkrati pa je izbris tudi zgodba vseh nas, naše države, našega dolga, naše politične zrelosti in nezrelosti. Je zgodba, ki jo moramo poznati tako mi kot naši potomci. Kajti zgodba o izbrisanih je tista izmed številnih zgodb v zgodovini človeštva, za katere vemo, da se ne sme nikoli več ponoviti.
"Vse pogosteje dobivam občutek, da nam CSD razpada." Tako je junija lani v kritiki vodenja Centra za socialno delo v Ljubljani napisal Ivan Janko Cafuta, strokovni sodelavec za socialno delo na CSD Ljubljana, predstavnik delavcev v svetu CSD in tudi predsednik tega organa. V skladu z navodili o imenovanju in odpoklicu, ki jih je določila direktorica centra, so Cafuto novembra 2021 odpoklicali kot člana sveta zavoda, višje sodišče pa je odpoklic razveljavilo, saj direktorica ni imela pristojnosti za pisanje teh navodil. Anjo Osojnik, direktorico Centra za socialno delo Ljubljana, ministra Janeza Ciglerja Kralja in Ivana Janka Cafuto, ki še vedno vztraja pri tem, da bi morala biti direktorica razrešena, Tatjana Pirc sprašuje o nadaljnjih korakih in odločitvah, ki bodo sledile in ki bi morale slediti sodbi višjega socialnega in delovnega sodišča.
Po zgodbi iz Avstrije in Hrvaške bomo pogledali, kakšne prakse in pretakanja davkoplačevalskega denarja bodisi z naslova ministrstev in z njimi povezanih organov ali podjetij v državni lasti v žepe strank in njihovih somišljenikov so pri nas. Kljub nekaterim razlikam med državami obstajajo tudi pomembne podobnosti: predvsem ena je očitna - denarni tokovi pa tudi tisti v obliki uslug se tako v tujini kot pri nas pred volitvami povečajo. Kaj je torej dobro vedeti v letošnjem super volilnem letu, ko nas čakajo parlamentarne, lokalne in predsedniške volitve?
Napetosti med zahodom in vzhodom, ki se razplamtevajo v Ukrajini, bodo imele posledice tudi v evropskem gospodarstvu in energetiki. Pa je Evropa na to pripravljena? Kako pa konflikt, ki traja že več let, doživljajo Ukrajinci? Gost Vročega mikrofona je dr. Denis Mancevič.
Le nekaj korakov naprej od sedeža hrvaškega sabora in vlade v Zagrebu, je Muzej prekinjenih zvez. Tam hranijo tudi umetniško sliko, portret Iva Sanaderja, nekdanjega predsednika vlade. Olje na platnu, ki trenutno ni del razstave in je deponirano v skladišču, je muzeju podaril neznani donator. Večjo simboliko si je težko predstavljati. Sanader in njegova stranka HDZ sta bila v največji korupcijski aferi v hrvaški politiki leta 2011 obtožena odtujitve najmanj deset milijonov evrov iz javnih podjetij in ministrstev prek oglaševalske agencije Fimi-media. Del denarja naj bi končal v žepih posameznikov, del pa v črnih fondih HDZ. Iz njih so plačevali tudi znane pevce. Sodba je pravnomočna. Kakšne so na Hrvaškem razmerja med politiki, oglaševanjem in mediji, kje so največje težave, zakaj pri naših sosedih ne potrebujejo strankarskih glasil, spletnih strani in televizij, kakšne so primerjave s Slovenijo ...
V Sloveniji je kar 131 tisoč zavarovanih ljudi brez osebnega zdravnika. Med njimi so tudi ostareli, ki so več desetletij plačevali v zdravstveno blagajno. Ti se sedaj na sramoto države po pomoč obračajo tudi na pro bono ambulante, namenjene ljudem brez zdravstvenega zavarovanja. Našli smo dve osebni zgodbi, ki sta žrtvi novega slovenskega fenomena odstotnosti družinskih zdravnikov. Prispevek Eve Lipovšek.
Zanimanje za nameščanje toplotnih črpalk zaradi okoljske sprejemljivosti, prihrankov in energetske učinkovitosti narašča. Zunanje enote pa lahko povzročajo čezmeren hrup in vibracije, ki jih najbolj občutijo sosedje v strnjenih naseljih. S tako težavo se srečujejo tudi sosedje hotela Best Western v Kranjski Gori. Občine s prostorskimi načrti ne urejajo nameščanja toplotnih črpalk, država nima sistemske ureditve. Prijave na inšpekcije, pogovori s sosedi, skupno iskanje rešitev, možnosti za premestitev ali celo zasebne tožbe so tako poti, ki zaradi ohlapne zakonodaje ostanejo prizadetim.
6. oktobra 2021 je na Dunaju potekala obsežna preiskava. Zadeva: sum zlorabe državnih sredstev za časopisno oglaševanje. Vpleteni: takratni kancler Sebastian Kurz.
Pred približno mesecem so poslanci s tesno večino sprejeli težko pričakovani Zakon o dolgotrajni oskrbi. Nanj smo čakali 20 let, a vprašanja o učinkovitosti zakona in o tem, ali bo področje dolgotrajne oskrbe zdaj ustrezno sistemsko urejeno, ostajajo odprta. Predvsem zato, ker zakon nima predvidenega vzdržnega dolgoročnega financiranja, pa tudi številna merila za upravičenost do storitev bo treba še doreči, zagotoviti kader za obseg storitev, ki ga predvideva, in tako naprej. Kaj dejansko prinaša Zakon o dolgotrajni oskrbi? Bo dovolj denarja za vse potrebe, povezane z dolgotrajno oskrbo, sploh ker naj bi finančne rešitve našla neka druga vlada v bližnji prihodnosti? O vsem tem so se kmalu po sprejetju zakona voditeljica Alenka Terlep in njeni sogovorniki pogovarjali v Studiu ob 17.00 na našem Prvem programu.
Točno pred 20 leti je v ameriško taborišče na Kubi Guantanamo prispelo prvo letalo z ujetniki, ki so jih Američani zajeli v Afganistanu. Tudi po umiku ameriške vojske iz Afganistana taborišče še vedno deluje in še danes so tam brez ustreznih sodnih postopkov zaprti ljudje.
Čas je, da se spet pogledamo v ogledalo, ki nam ga iz meseca v mesec nastavlja varuhinja pravic poslušalk in poslušalcev, gledalk in gledalcev, uporabnic in uporabnikov različnih platform RTV Slovenija Ilinka Todorovski, in potegnemo črto pod njen petletni mandat, saj se sredi januarja poslavlja s tega položaja. Kako uspešna je bila kot most med javnostjo in javnim zavodom, med uporabniki in ustvarjalci vsebin RTV Slovenija, pa več v pogovoru z Luko Hvalcem.
Kako izboljšati kakovost življenja lokalnih prebivalcev in obenem promovirati zdravstvo ozemlja, so se spraševali prebivalci obeh Goric, slovenske in italijanske. In tako se je pred štirimi leti rodil petletni projekt Interreg Salute Zdravstvo, s katerim z iskanjem sinergij med slovenskim in italijanskim zdravstvenim sistemom prihajajo do številnih primerov izmenjavanja izkušenj, počasi pa upajo, da tudi pacientov čez mejo. Poudarki poskusnega projekta so usmerjeni v enoten sistem naročanja, zgodnjega prepoznavanja motenj avtističnega spektra, fiziološke nosečnosti, obravnave mladih s težavami v duševnem zdravju in socialnega vključevanja po najnaprednejših evropskih modelih.
Še eno virulentno leto je za Slovenijo, polno viharjev, včasih pričakovanih, pogosto umetno ustvarjenih. Slovenijo v preteklem letu analizirajo in komentirajo Nataša Mulec, Zdenka Bakalar, Snežana Ilijaš in Tomaž Celestina.
Čeprav je leto 2021 še vedno najboljh zaznamovala koronavirusna kriza, se oboroženi spopadi in kršenje človekovih pravic po svetu niso ustavili. Že 20 let jih od blizu preiskuje Donatella Rovera, ki je del krizne ekipe pri mednarodni organizaciji Amnesty International. V Vročem mikrofonu spregovori o dogajanju v Etiopiji, o paradigmi oddaljenih konfliktov v Evropi, zakaj se človek še vedno maščuje zob za zob in o tem, zakaj vedno bolj verjame v deklaracijo o človekovih pravicah.
V ljubljanski četrtni skupnosti Šiška so tamkajšnji prebivalci ogorčeni, saj naj bi na tamkajšnjih zelenicah in parkih zrasli trije novi vila- bloki in Dom za starejše. Graditi jih želi podjetnik, ki je pred leti od propadlih gradbenih velikanov poceni odkupoval nepozidana zemljišča, ki bi jih po koncu gradnje le ta morala vrniti občini. Ta zemljišča so zdaj v vrtincu tajkunizacije pristala v zasebni lasti in na nepozidanih površinah že tako zgoščenih sosesk naj bi zrasle nove stanovanjske stavbe, kar bi močno okrnilo kakovost bivanja v teh naseljih. Kaj o vsem tem meni Odbor za zaščito zelenic v Šišenski soseski 6 in kaj ljubljanski mestni urbanist prof. Janez Koželj?
Glede na poročilo Agencije ZN za bgunce (UNHCR) se je število ljudi, ki bežijo pred vojnami, nasiljem, preganjanjem in kršitvami človekovih pravic, kljub pandemiji lani povečalo na več kot 8,2 milijona. Kar 42 odstotkov razseljenih ljudi po svetu je mlajših od 18 let. Marsikdo na poti izgubi stike s svojci, veliko je pogrešanih. Pri iskanju pogrešanih in pri ponovnem povezovanju družin se trudijo tudi v svetovnem gibanju Rdečega križa. Eno izmed orodij, ki pomaga pri tem, je spletna stran Trace the FAce oziroma Sledite obrazu, fotogalerija ljudi, ki iščejo pogrešane sorodnike.
Neveljaven email naslov