Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob koncu šolskega leta je bilo v šest slovenskih šol vključeno 34 otrok prosilcev za azil in en otrok s statusom mednarodne zaščite. Sedem šoloobveznih otrok je do zdaj prišlo v okviru premestitve, šest naj bi jih prišlo poleti.
Na Valu 202 bomo spremljali njihovo integracijo v šolski sistem in družbo. Med drugim smo obiskali Osnovno šolo Tabor Logatec, kjer so že vključili 5 otrok iz Afganistana, in izpostavo azilnega doma v Logatcu, kjer so nastanjene družine, iz katerih bodo otroci začeli obiskovati šolo septembra.
V Sloveniji je za mednarodno zaščito v prvem četrtletju tega leta zaprosilo 240 ljudi na milijon prebivalcev. V sosednji Avstriji je v istem obdobju za azil zaprosilo 1675 ljudi na milijon prebivalcev. Med njimi so številni otroci, ki jih je država vključila v svoj šolski sistem. Kot pravi generalni direktor za splošno izobraževanje na avstrijskem ministrstvu, pristojnem za izobraževanje, Kurt Nekula, je avstrijska vlada ustanovila 75 milijonov evrov vreden sklad, ki je namenjen projektom za vključevanje otrok v šole.
“Samo v zadnjih dveh letih je Avstrija za integracijo usposobila 30 tisoč učiteljic in učiteljev, kar je četrtina vseh. Pri tem smo uspešni. Zelo pomembno je tudi, da učenje jezika poteka v tolikšnem obsegu, kot je to potrebno. Delovati so začele tudi mobilne ekipe socialnih delavcev in psihologov, ki pri izzivih vključevanja pomagajo šolam, pa tudi otrokom in njihovim družinam.” – Kurt Nekula
Direktor Zavoda za šolstvo dr. Vinko Logaj pravi, da glede na sorazmerno majhen delež priseljencev v Sloveniji ne kaže, da bi to terjalo veliko novih zaposlitev, vendar pa ima država pripravljene rešitve za dodatno poučevanje slovenskega jezika za te otroke in za dodatno strokovno pomoč.
Do konca šolskega leta se je v šest slovenskih osnovnih šol vključilo 34 otrok prosilcev za mednarodno zaščito in en otrok s statusom mednarodne zaščite. Junija je v okviru premestitve prišlo k nam šest šoloobveznih otrok.
Prevajanje v slovenskem šolskem sistemu ni zagotovljeno. Veliko je odvisno od iznajdljivosti šole, učiteljev in njihove mreže poznanstev. Na OŠ 8 talcev so aprila pričakovali sedem otrok iz Sirije. Šolska svetovalna delavka, koordinatorica za vključevanje tujcev Bojana Breznikar, pravi: “Izkazalo se je, da so pouk v resnici začeli obiskovati trije, drugi učenci pa so skupaj s svojimi družinami odpotovali naprej proti severu. Tudi družina s temi tremi učenci je potem odšla drugam.”
Na šoli v teh dveh dneh niso angažirali prevajalca za arabščino, saj so za razlago šolskega sistema, šolanja in vpisa poskrbeli prevajalci v azilnem domu.
V Logatcu so se dogovorili, da OŠ Tabor sprejema afganistanske, OŠ 8 talcev pa sirske učence. “V primeru potreb po prevajalcih bi tako imeli lažje delo, saj bi se dogovarjali samo z enim prevajalcem. Vsi viri so dobrodošli. Angažma je dosti širši od uradnih postopkov, tako da si moramo pomagati kar sami. V takih okoliščinah se aktivira celotna socialna mreža velikega dela strokovnih delavcev posamezne šole. Vključimo na primer partnerja sodelavca, ki govori arabsko. Na šoli imamo kontakte številnih ljudi, ki so pripravljeni pomagati pri prevajanju, in to ne samo iz Logatca.”
Bojana Breznikar dodaja, da je prevajalec nujen predvsem v začetnem delu vključevanja. Kot izpostavlja strokovnjakinja za vključujoče izobraževanje dr. Marijanca Ajša Vižintin, bi učitelji in učenci nujno potrebovali pomoč prevajalcev. Predlaga fleksibilno mrežo, ki bi potovala po šolah in ponujala vsaj občasno podporo. Tako otroci kot učitelji se namreč zaradi jezikovnih ovir pogosto znajdejo v stiski.
Na OŠ Tabor Logatec so s petimi afganistanskimi otroki, ki so se jim pridružili aprila, najprej delali v skupini, tako da so se v delo z njimi vključevali različni učitelji. Ravnateljica Miša Stržinar: “Nima smisla, da sedijo v razredu, če ne razumejo jezika.” Šoli je pri uvajanju in učenju slovenščine pomagal tudi prevajalec iz farsija iz Slovenske filantropije.
Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport priporoča dvostopenjski model vključevanja. Ta temelji na uvajalnici, ki vključuje 20-urni program učenja slovenščine, in na individualnem programu za učenca med šolskim letom. Ministrstvo je vzpostavilo podporno mrežo šolam na spletni strani, ki ponuja različne postopke vključevanja v šole in dela z otroki priseljenci.
Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti medtem pripravljajo poseben program javnih del, ki bo namenjen pomoči pri nemoteni oskrbi in nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito ter pomoči pri vključevanju oseb s priznano mednarodno zaščito v okolje.
Ljudje, ki pridejo v Slovenijo po načrtu premestitve, lahko pravice, ki izhajajo iz njihovega statusa, uveljavljajo zgolj v Sloveniji. V azilnem domu poteka program opismenjevanja in učne pomoči. Ljudje, ki imajo priznan azil, pa so vključeni v program začetne integracije priseljencev in imajo pravico še do dodatnih 120 ur učenja slovenskega jezika.
V Osnovni šoli 8 talcev imajo sicer za september že najavljenih 14 novih učencev iz Sirije, vendar se glede na dosedanje izkušnje zavedajo, da bodo morali biti pri prilagajanju programa zelo fleksibilni.
Odgovor na vprašanje, zakaj ljudje zapuščajo Slovenijo, se skriva tudi v podatkih o majhnih možnostih za pridobitev azila pri nas.
Slovenija je v zadnjih 20 letih odobrila le dva odstotka prošenj za azil, v zadnjih desetih pet, v zadnjih petih letih pa enajst odstotkov prošenj. Trend se izboljšuje, vendar je to je še zmeraj globoko pod evropskim povprečjem. V vsem lanskem letu je naša država na prvi stopnji odločala le o 130 prošnjah za azil, od tega jih je ugodno rešila le 34 odstotkov. Nizozemska jih je odobrila 80, Švedska 72, Danska 81, Nemčija 57 odstotkov. Od januarja do konca junija je za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosilo 576 ljudi. Status jih je dobilo 34.
Slovenska vlada načrtuje, da bo trajno preselila skupno 567 ljudi iz Italije in Grčije ter 20 ljudi iz tretjih držav. Do konca tega leta naj bi Slovenija sprejela 280 ljudi, toda do zdaj jih je le 34, med njimi 7 šoloobveznih otrok. Do konca junija je status begunca dobilo 7, status subsidiarne zaščite pa 11 ljudi. Med njimi je tudi oče štirih otrok Halim. Status je dobil razmeroma hitro, saj se postopki v Sloveniji pogosto zelo zavlečejo.
“Piše, da smo dobili zaščito za tri leta in da nam bo država pomagala pri nastanitvi in integraciji.” – Halim
Halimova sedem let stara hči bo letos začela obiskovati prvi razred, sam pa si želi čim prej začeti delati kot voznik tovornjaka. Prost dostop do trga dela v Sloveniji odpira šele priznan status.
Večina ljudi v Grčiji, kjer so vložili prošnjo za premestitev, ni dobila prav nobenih informacij o Sloveniji. Kot pravi farmacevt iz Damaska, so jim na Lezbosu dali seznam držav, ki sodelujejo v programu premestitve in jim dejali, naj jih izberejo osem, v katere bi želeli iti. “Določili so nam Slovenijo. Bili smo presenečeni, saj je nismo izbrali. Nismo je poznali. Zdaj smo zadovoljni, da nas je sprejela Slovenija.” Vendar ni tako, kot so jim dejali. “Pričakovali smo, da bomo lahko začeli normalno živeti, vendar smo zdaj spet nastanjeni v nekakšnem begunskem centru.”
Prevajalec Ramid Shadani dela pri projektu mobilne enote, ki prosilcem za azil zagotavlja zdravniško, socialno in psihosocialno pomoč. Pravi, da imajo družine v Logatcu kar nekaj težav. Ta, da morajo otroci do razmeroma oddaljene šole peš, se zdi še najmanjša.
“Najmlajši so stari 7 ali 8 let. Do šole hodijo 45 minut.”
Tudi sicer so družine v prostorih Centra vojnih veteranov Slovenije odrezane od preostalega sveta. Poti do Ljubljane si ne morejo privoščiti, saj prejmejo le 18 evrov žepnine na mesec. Ramid je videl, kako ljudi ob izhodih iz azilnega doma spremlja policija.
“Hrana ni dobra, ni dovolj aktivnosti. Tam ni lepo živeti. Tudi sam sem dve leti kot begunec živel v azilnem domu.”
Medtem ko se za družine iz Sirije, ki so prišle v okviru premestitve, stvari počasi postavljajo na svoje mesto, so v veliko večji negotovosti družine iz Afganistana. Iz te države v okviru premestitve Slovenija za zdaj ni sprejela še nikogar.
Mahnas kot ženska v Afganistanu ni imela možnosti, da bi dokončala šolo. Iz Afganistana je pobegnila skupaj z možem in dvema sinovoma. Želi si, da bi ljudje slišali njihovo zgodbo.
V Logatcu so otroke posebej pripravili na sprejem učencev iz Afganistana.
V OŠ Jakoba Aljaža Kranj je 28 odstotkov otrok priseljenih iz drugih držav. Ravnatelj Milan Rogelj pravi, da otroci nimajo prav nobenih težav s sprejemanjem. “Otroci se družijo med seboj, ne ločujejo se po nacionalni pripadnosti. Če imamo problem, ga imamo v glavah odraslih. Doseči moramo spremembe v glavi.”
Ravnateljica OŠ Tabor Logatec Miša Stržinar vse strahove pripisuje pomanjkanju informacij. “Človek, ki ga je strah, nima informacij in izkušenj. Zato razumem ljudi, ki imajo stiske in strahove. Potrebujejo čas in proces. Predvsem je treba biti svetovljan, biti človek.”
Milan Rogelj pravi, da je veliko odvisno tudi od iznajdljivosti posamezne šole, vendar se je zadnja leta sistem zelo spremenil. Pravi, da sta zavod za šolstvo in ministrstvo uveljavila tudi veliko dobrih programov, vendar izpostavlja, da na izzive integracije pogosto ni odgovora v zakonodaji in je treba ravnati čustveno in razumsko. “Na ravni čustev in razuma vedno najdeš odgovor, ki bo v korist otroka. Vsaka odločitev, ki je v korist otroka, je zame dobra odločitev.”
Otrok bo spoštoval slovenski jezik in kulturo, če bomo mi spoštovali njega. “Če bomo mi spoštovali njegovo kulturo in njegov jezik ter mu dali možnost, da se izkaže. Da bo lahko predstavil državo, iz katere prihaja, da bo morda kdaj na primeren način lahko pokazal tudi kakšno svojo travmo, da ga bomo znali razumeti.” Ob takem odnosu je vključitev v družbo in šolo veliko uspešnejša.
Zakaj najprej ne poskrbimo za vključenost vseh slovenskih otrok?
Begunski otroci nimajo prav nič z vzroki za revščino v Sloveniji, torej s plenjenjem podjetij in premoženja, z milijoni v davčnih oazah in z zgrešenimi političnimi odločitvami.
1288 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Ob koncu šolskega leta je bilo v šest slovenskih šol vključeno 34 otrok prosilcev za azil in en otrok s statusom mednarodne zaščite. Sedem šoloobveznih otrok je do zdaj prišlo v okviru premestitve, šest naj bi jih prišlo poleti.
Na Valu 202 bomo spremljali njihovo integracijo v šolski sistem in družbo. Med drugim smo obiskali Osnovno šolo Tabor Logatec, kjer so že vključili 5 otrok iz Afganistana, in izpostavo azilnega doma v Logatcu, kjer so nastanjene družine, iz katerih bodo otroci začeli obiskovati šolo septembra.
V Sloveniji je za mednarodno zaščito v prvem četrtletju tega leta zaprosilo 240 ljudi na milijon prebivalcev. V sosednji Avstriji je v istem obdobju za azil zaprosilo 1675 ljudi na milijon prebivalcev. Med njimi so številni otroci, ki jih je država vključila v svoj šolski sistem. Kot pravi generalni direktor za splošno izobraževanje na avstrijskem ministrstvu, pristojnem za izobraževanje, Kurt Nekula, je avstrijska vlada ustanovila 75 milijonov evrov vreden sklad, ki je namenjen projektom za vključevanje otrok v šole.
“Samo v zadnjih dveh letih je Avstrija za integracijo usposobila 30 tisoč učiteljic in učiteljev, kar je četrtina vseh. Pri tem smo uspešni. Zelo pomembno je tudi, da učenje jezika poteka v tolikšnem obsegu, kot je to potrebno. Delovati so začele tudi mobilne ekipe socialnih delavcev in psihologov, ki pri izzivih vključevanja pomagajo šolam, pa tudi otrokom in njihovim družinam.” – Kurt Nekula
Direktor Zavoda za šolstvo dr. Vinko Logaj pravi, da glede na sorazmerno majhen delež priseljencev v Sloveniji ne kaže, da bi to terjalo veliko novih zaposlitev, vendar pa ima država pripravljene rešitve za dodatno poučevanje slovenskega jezika za te otroke in za dodatno strokovno pomoč.
Do konca šolskega leta se je v šest slovenskih osnovnih šol vključilo 34 otrok prosilcev za mednarodno zaščito in en otrok s statusom mednarodne zaščite. Junija je v okviru premestitve prišlo k nam šest šoloobveznih otrok.
Prevajanje v slovenskem šolskem sistemu ni zagotovljeno. Veliko je odvisno od iznajdljivosti šole, učiteljev in njihove mreže poznanstev. Na OŠ 8 talcev so aprila pričakovali sedem otrok iz Sirije. Šolska svetovalna delavka, koordinatorica za vključevanje tujcev Bojana Breznikar, pravi: “Izkazalo se je, da so pouk v resnici začeli obiskovati trije, drugi učenci pa so skupaj s svojimi družinami odpotovali naprej proti severu. Tudi družina s temi tremi učenci je potem odšla drugam.”
Na šoli v teh dveh dneh niso angažirali prevajalca za arabščino, saj so za razlago šolskega sistema, šolanja in vpisa poskrbeli prevajalci v azilnem domu.
V Logatcu so se dogovorili, da OŠ Tabor sprejema afganistanske, OŠ 8 talcev pa sirske učence. “V primeru potreb po prevajalcih bi tako imeli lažje delo, saj bi se dogovarjali samo z enim prevajalcem. Vsi viri so dobrodošli. Angažma je dosti širši od uradnih postopkov, tako da si moramo pomagati kar sami. V takih okoliščinah se aktivira celotna socialna mreža velikega dela strokovnih delavcev posamezne šole. Vključimo na primer partnerja sodelavca, ki govori arabsko. Na šoli imamo kontakte številnih ljudi, ki so pripravljeni pomagati pri prevajanju, in to ne samo iz Logatca.”
Bojana Breznikar dodaja, da je prevajalec nujen predvsem v začetnem delu vključevanja. Kot izpostavlja strokovnjakinja za vključujoče izobraževanje dr. Marijanca Ajša Vižintin, bi učitelji in učenci nujno potrebovali pomoč prevajalcev. Predlaga fleksibilno mrežo, ki bi potovala po šolah in ponujala vsaj občasno podporo. Tako otroci kot učitelji se namreč zaradi jezikovnih ovir pogosto znajdejo v stiski.
Na OŠ Tabor Logatec so s petimi afganistanskimi otroki, ki so se jim pridružili aprila, najprej delali v skupini, tako da so se v delo z njimi vključevali različni učitelji. Ravnateljica Miša Stržinar: “Nima smisla, da sedijo v razredu, če ne razumejo jezika.” Šoli je pri uvajanju in učenju slovenščine pomagal tudi prevajalec iz farsija iz Slovenske filantropije.
Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport priporoča dvostopenjski model vključevanja. Ta temelji na uvajalnici, ki vključuje 20-urni program učenja slovenščine, in na individualnem programu za učenca med šolskim letom. Ministrstvo je vzpostavilo podporno mrežo šolam na spletni strani, ki ponuja različne postopke vključevanja v šole in dela z otroki priseljenci.
Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti medtem pripravljajo poseben program javnih del, ki bo namenjen pomoči pri nemoteni oskrbi in nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito ter pomoči pri vključevanju oseb s priznano mednarodno zaščito v okolje.
Ljudje, ki pridejo v Slovenijo po načrtu premestitve, lahko pravice, ki izhajajo iz njihovega statusa, uveljavljajo zgolj v Sloveniji. V azilnem domu poteka program opismenjevanja in učne pomoči. Ljudje, ki imajo priznan azil, pa so vključeni v program začetne integracije priseljencev in imajo pravico še do dodatnih 120 ur učenja slovenskega jezika.
V Osnovni šoli 8 talcev imajo sicer za september že najavljenih 14 novih učencev iz Sirije, vendar se glede na dosedanje izkušnje zavedajo, da bodo morali biti pri prilagajanju programa zelo fleksibilni.
Odgovor na vprašanje, zakaj ljudje zapuščajo Slovenijo, se skriva tudi v podatkih o majhnih možnostih za pridobitev azila pri nas.
Slovenija je v zadnjih 20 letih odobrila le dva odstotka prošenj za azil, v zadnjih desetih pet, v zadnjih petih letih pa enajst odstotkov prošenj. Trend se izboljšuje, vendar je to je še zmeraj globoko pod evropskim povprečjem. V vsem lanskem letu je naša država na prvi stopnji odločala le o 130 prošnjah za azil, od tega jih je ugodno rešila le 34 odstotkov. Nizozemska jih je odobrila 80, Švedska 72, Danska 81, Nemčija 57 odstotkov. Od januarja do konca junija je za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosilo 576 ljudi. Status jih je dobilo 34.
Slovenska vlada načrtuje, da bo trajno preselila skupno 567 ljudi iz Italije in Grčije ter 20 ljudi iz tretjih držav. Do konca tega leta naj bi Slovenija sprejela 280 ljudi, toda do zdaj jih je le 34, med njimi 7 šoloobveznih otrok. Do konca junija je status begunca dobilo 7, status subsidiarne zaščite pa 11 ljudi. Med njimi je tudi oče štirih otrok Halim. Status je dobil razmeroma hitro, saj se postopki v Sloveniji pogosto zelo zavlečejo.
“Piše, da smo dobili zaščito za tri leta in da nam bo država pomagala pri nastanitvi in integraciji.” – Halim
Halimova sedem let stara hči bo letos začela obiskovati prvi razred, sam pa si želi čim prej začeti delati kot voznik tovornjaka. Prost dostop do trga dela v Sloveniji odpira šele priznan status.
Večina ljudi v Grčiji, kjer so vložili prošnjo za premestitev, ni dobila prav nobenih informacij o Sloveniji. Kot pravi farmacevt iz Damaska, so jim na Lezbosu dali seznam držav, ki sodelujejo v programu premestitve in jim dejali, naj jih izberejo osem, v katere bi želeli iti. “Določili so nam Slovenijo. Bili smo presenečeni, saj je nismo izbrali. Nismo je poznali. Zdaj smo zadovoljni, da nas je sprejela Slovenija.” Vendar ni tako, kot so jim dejali. “Pričakovali smo, da bomo lahko začeli normalno živeti, vendar smo zdaj spet nastanjeni v nekakšnem begunskem centru.”
Prevajalec Ramid Shadani dela pri projektu mobilne enote, ki prosilcem za azil zagotavlja zdravniško, socialno in psihosocialno pomoč. Pravi, da imajo družine v Logatcu kar nekaj težav. Ta, da morajo otroci do razmeroma oddaljene šole peš, se zdi še najmanjša.
“Najmlajši so stari 7 ali 8 let. Do šole hodijo 45 minut.”
Tudi sicer so družine v prostorih Centra vojnih veteranov Slovenije odrezane od preostalega sveta. Poti do Ljubljane si ne morejo privoščiti, saj prejmejo le 18 evrov žepnine na mesec. Ramid je videl, kako ljudi ob izhodih iz azilnega doma spremlja policija.
“Hrana ni dobra, ni dovolj aktivnosti. Tam ni lepo živeti. Tudi sam sem dve leti kot begunec živel v azilnem domu.”
Medtem ko se za družine iz Sirije, ki so prišle v okviru premestitve, stvari počasi postavljajo na svoje mesto, so v veliko večji negotovosti družine iz Afganistana. Iz te države v okviru premestitve Slovenija za zdaj ni sprejela še nikogar.
Mahnas kot ženska v Afganistanu ni imela možnosti, da bi dokončala šolo. Iz Afganistana je pobegnila skupaj z možem in dvema sinovoma. Želi si, da bi ljudje slišali njihovo zgodbo.
V Logatcu so otroke posebej pripravili na sprejem učencev iz Afganistana.
V OŠ Jakoba Aljaža Kranj je 28 odstotkov otrok priseljenih iz drugih držav. Ravnatelj Milan Rogelj pravi, da otroci nimajo prav nobenih težav s sprejemanjem. “Otroci se družijo med seboj, ne ločujejo se po nacionalni pripadnosti. Če imamo problem, ga imamo v glavah odraslih. Doseči moramo spremembe v glavi.”
Ravnateljica OŠ Tabor Logatec Miša Stržinar vse strahove pripisuje pomanjkanju informacij. “Človek, ki ga je strah, nima informacij in izkušenj. Zato razumem ljudi, ki imajo stiske in strahove. Potrebujejo čas in proces. Predvsem je treba biti svetovljan, biti človek.”
Milan Rogelj pravi, da je veliko odvisno tudi od iznajdljivosti posamezne šole, vendar se je zadnja leta sistem zelo spremenil. Pravi, da sta zavod za šolstvo in ministrstvo uveljavila tudi veliko dobrih programov, vendar izpostavlja, da na izzive integracije pogosto ni odgovora v zakonodaji in je treba ravnati čustveno in razumsko. “Na ravni čustev in razuma vedno najdeš odgovor, ki bo v korist otroka. Vsaka odločitev, ki je v korist otroka, je zame dobra odločitev.”
Otrok bo spoštoval slovenski jezik in kulturo, če bomo mi spoštovali njega. “Če bomo mi spoštovali njegovo kulturo in njegov jezik ter mu dali možnost, da se izkaže. Da bo lahko predstavil državo, iz katere prihaja, da bo morda kdaj na primeren način lahko pokazal tudi kakšno svojo travmo, da ga bomo znali razumeti.” Ob takem odnosu je vključitev v družbo in šolo veliko uspešnejša.
Zakaj najprej ne poskrbimo za vključenost vseh slovenskih otrok?
Begunski otroci nimajo prav nič z vzroki za revščino v Sloveniji, torej s plenjenjem podjetij in premoženja, z milijoni v davčnih oazah in z zgrešenimi političnimi odločitvami.
Zakaj se za vsako dnevno novico, ki pride z Balkana, skriva globlji pomen? V kakšnih razmerah je demokracija na Balkanu? Kako zelo nevarne so ideje o tako imenovanem Srbskem svetu? Zakaj si v Bosni in Hercegovini v resnici ne želijo reform volilnega sistema? In kakšno vlogo na Balkanu ima ta hip Slovenija? Vroči mikrofon na Valu 202 ob Vrhu Evropske unije in Zahodnega Balkana. Gost je politolog in politični analitik Jasmin Mujanović. Oddajo je pripravil Gašper Andrinek, bral je Miha Švalj.
V petek bosta za zaposlene v javni upravi, če bodo želeli v službo, ostali le dve možnosti: P ali C in nič več T. Če se ob poseganju v temeljne svoboščine zaradi javnega zdravja promovira cepljenje, ne govori pa se tudi o temah, kot so morebitni neželeni učinki, lahko brez postavitve v kontekst pride tudi do zelo nenavadnih razlag. Vprašanja glede neželenih učinkov cepiv smo zastavili predstavnici Ministrstva za zdravje Maji Jurjevec in dr. Nadji Šinkovec Zorko s centra za nalezljive bolezni NIJZ. Kakšni so in koliko jih je? Preverili smo tudi, kako na sistem prijavljanja neželenih učinkov po cepljenju gledajo ljudje, ki so jih doživeli.
Mateja Logar: Cepljenje s tretjim odmerkom strokovno nesporno, a pravnoformalno še brez priporočil
Zakaj so razmere na Danskem tako drugačne? Lahko njihov model preprosto skopiramo?
Po desetletjih bolj ali manj močnega prohibicionizma vse več zahodnih državah spreminja svoje politike do konoplje. Gorazd Rečnik se je pogovarjal z ustanoviteljem ene največjih klinik za zdravljenje s konopljo v Oregonu Alexom Rogersom in otroškim nevrologom profesorjem doktorjem Davidom Neubauerjem.
Nenehno spreminjajoča se pravila niso dobra popotnica za zaupanje v cepljenje
11. september 2001 bo šel v zgodovino kot določen mejnik, ki je tako ali drugače zaznamoval celoten svet. Leta 2016 je več kot 75% Američanov trdilo, da so ti dogodki najbolj zaznamovali ameriško zgodovino. Spremenili so se varnostni protokoli na skoraj vseh ravneh življenja, spremenilo se je vojskovanje, spremenile so se številne globalne spremembe, ki tudi danes, 20 let po tragičnih dogodkih v New Yorku, še vedno krojijo življenje po svetu. Razmišljanja o zadnjih 20 letih, posledicah 11. septembra, nadzoru, migracijah in porazu civilne družbe sta prispevala: Vasja Badalič, raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo Pravne fakultete Univerze v Ljubljani ter poznavalec razmer na Bližnjem vzhodu, in izredni profesor dr. Aleš Bučar Ručman, prodekan za mednarodno sodelovanje na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru. Avtor: Gašper Andrinek
Kljub v težkih časih priljubljeni frazi "Vsi smo v istem čolnu", vemo, da ni čisto tako. O tem smo se v Vročem mikrofonu pogovarjali z direktorico Umanotere Gajo Brecelj, mariborskim dijakom Gašperjem Drevom, antropologom Rajkom Muršičem in podjetnikom Sandijem Češkom. Vprašali smo jih tudi, kaj so z njihove perspektive največji izzivi v prihodnosti.
Od nekaj prek tisoč gradov in graščin in dvorcev je v Sloveniji spodobno vzdrževanih le 42, pretežno so v javni lasti. Zadnja leta so se obnove gradov lotili tudi redki zasebniki, vsak na svoj edinstven način, a z eno skupno značajsko potezo - pripravljeni so trmasto vztrajati.
V Tokiu je bilo včeraj slovesno odprtje paraolimpijskih iger, Luka Petrič pa se je s predsednikom paralimpijskega komiteja Damijanom Lazarjem pogovarjal o stanju parašporta v Sloveniji. Slišali boste, da so norme za nastop na olimpijskih igrah zelo zahtevne, zgolj 4500 športnikom se uspe uvrstiti na paraolimpijske igre, na svetu pa je skoraj milijarda in pol invalidov. Več lahko slišite tudi o slovenski sedmerici, ki se je uspela uvrstiti na igre ter o tem, zakaj je šport izjemno pomemben pri rehabilitaciji in kako pripomore k kakovostnejšemu življenju invalidov.
Afganistan je prizorišče številnih izgubljenih vojn, tudi vojne proti korupciji, ki je imela pomembno vlogo pri tem, da je prišlo do epiloga, kot ga spremljamo. Kakšno vlogo je imela korupcija v vojni pod Hindukušem in kdo vse je ob tem koval dobičke, se je Gorazd Rečnik pogovarjal s predsedujočim prve mešane afganistansko-mednarodne protikorupcijske komisije Dragom Kosom.
Čeprav so se na srednjih šolah ta teden začeli popravni izpiti, so bili vsaj do zdaj ravnatelji prepuščeni sami sebi. Ravno danes potekajo sestanki z ministrstvom, do zdaj, tik pred vrati novega šolskega leta, s strani ministrstva niso dobili nobenih jasnih navodil. Gorazd Rečnik se je pred današnjimi sestanki pogovarjal s Fani Al-Mansour iz Zveze srednjih šol, predsednikom Združenja ravnateljic in ravnateljev Gregorjem Pečanom ter predsednico Zveze aktivov staršev Laro Romih. Zakaj so prepričani, da smo med državami, ki so trenutno najslabše pripravljene na novo šolsko leto? Dopisnica Polona Fijavž pa bo predstavila, kako v novo šolsko leto vstopajo v Nemčiji.
Razmere v Afganistanu se spreminjajo iz ure v uro, o tem pričajo aktualna poročila v naših dnevno-informativnih oddajah. Kako pa je do teh razmer pravzaprav prišlo, kako daleč moramo iti z razlago, da bi vsaj približno razumeli, kaj se dogaja v Afganistanu v širšem kontekstu? Gašper Andrinek je pred Vroči mikrofon povabil strokovnjaka za Bližnji vzhod dr. Primoža Šterbenca.
Filozof dr. Peter Klepec o zgodovini teorij zarot, krizi avtoritet pa tudi o tem, da se vedno bolj borimo PROTI nečemu in redkeje ZA nekaj.
Novela Zakona o tujcih za študentke in študente iz držav, ki niso članice Evropske unije, zaostruje način dokazovanja zadostnih sredstev za preživljanje med študijem v Sloveniji. Univerze, fakultete, akademije, študenti in njihove organizacije že več mesecev opozarjajo, da bo to povzročilo veliko težav, manj vpisanih in številne negativne posledice, ki jih bo občutilo tudi gospodarstvo. Ali so vladajoči njihovim pozivom prisluhnili?
Regionalni direktor WHO za Evropo o strategijah za dvig precepljenosti v Evropi predvsem v luči nagovarjanja tistih, ki dvomijo o cepivih in tudi o še vedno odprtih neznankah, povezanih s covidom-19.
Človekoljubne organizacije, ki se podrobno ukvarjajo z nadzorom delovanja oblasti mejnih držav Evropske unije, že dolgo opozarjajo na nezakonite načine zavračanja beguncev in migrantov. Pri tako imenovanih "pushbackih" še posebej izstopa Grčija, ki to ves čas vztrajno zanika in trdi, da gre za turško propagando. Obtožb pa je bila deležna tudi Evropska agencija za mejno in obalno stražo Frontex, ki je del svojih sil preusmerila na mejo med Litvo in Belorusijo, kjer so v zadnjih tednih zaznali več nezakonitih prehodov meja. Gre pri tem samo za politično igro Belorusije po zgledu Turčije? Kakšne so razmere beguncev in migrantov na mejah Evropske unije? Sogovorniki: Vlasta Jeseničnik, Igor Jurič in Marcus Engler. Avtor: Gašper Andrinek.
Z novinarko nizozemske javne radiotelevije NOS Kysio Hekster smo se pogovarjali o ozadju nedavnega strelskega napada na preiskovalnega novinarja Petra R. de Vriesa, ki je poročal o številnih odmevnih zločinih in za zapahe spravil kar nekaj šefov kriminalnih združb. Pa tudi o stanju novinarstva v njihovi državi in o tem, zakaj jih pri poročanju s terena vse pogosteje varujejo varnostniki.
Valentin Inzko končuje 12-letni mandat visokega predstavnika mednarodne skupnosti v Bosni in Hercegovíni. Avstrijski diplomat poudarja, da bi Evropska unija v regiji lahko naredila več: "Če je nekaj predaleč, je to bolj fatamorgana kot perspektiva." Govoril je tudi o nevarnem odpiranju Pandorine skrinjice, spreminjanju mej in o tem, česa bi se lahko naučili od Tirolske.
O tem, kako nam vlada birokracija in kako se ji lahko upremo, smo se pogovarjali z dr. Rogerjem Berkowitzem, profesorjem politike, filozofije in človekovih pravic na Bard kolidžu v New Yorku in ustanoviteljem Centra za politiko in humanistiko Hannah Arendt. V pogovoru je pojasnil tudi, zakaj še za najmanjšo stvar, ki jo moramo urejati pri pristojnem organu, porabimo ogromno časa in energije in zakaj v teh situacijah tako težko najdemo ustreznega sogovornika.
Neveljaven email naslov