Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zapor je zapor in že to, da moraš tja, je dovolj hudo, brez drugih stisk in še družbene stigme.
Zapor je zapor in že to, da moraš tja, je dovolj hudo, brez drugih stisk in še družbene stigme.
“Ko sem pristala tu notri, sem mislila, da se mi je podrl svet. To ti poruši celo življenje. Tu ti vzamejo čisto vse. Z besedo “svoboda” je povezano čisto vse. Zunaj bi lahko delala, služila, skrbela za vse, tako kot vedno. Ves čas sem mislila, da pridejo sem samo morilci. Ob spremljanju televizije, medijev …. sem ves čas mislila, da zapor kot zapor je samo za tiste, ki naredijo kaj res groznega.” – Nežka (ime je izmišljeno)
Nežka je prišla na Ig na prestajanje dve leti dolge zaporne kazni zaradi obsodbe za kaznivo dejanje poslovne goljufije. Njena pripoved je ena od desetih, ki so jih ženske, ki so ali so še vedno na prestajanju zaporne kazni v edinem zaporu za ženske pri nas, zaupale ekipi raziskovalk Deji Crnović, Nini Perger, Jasni Podreka in Darji Tadič pod vodstvom sociologinje in raziskovalke ženskih študij dr. Milice Antić Gaber. Zgodbe so zbrane v knjigi Začasno bivališče Na grad 25 Ig, ki je del projekta Javne agencije za knjigo z naslovom Vključujemo in aktiviramo. Sofinancira ga Evropski socialni sklad in je namenjen približevanju ranljivih skupin trgu dela in vključevanju v življenje.
Zadnji dve leti je direktorica edinega ženskega zapora pri nas, ki je dobil mesto v gradu na hribu nad Igom, Tadeja Glavica. Pravi, da se trend zaprtih žensk povečuje, zadnjih deset let se je število podvojilo, v ospredju kaznivih dejanj pa so prav kazniva dejanja zoper premoženje. Med približno sto zaprtimi ženskami je ta hip najmlajša stara 23 let, najstarejša pa 77. Trideset odstotkov vseh ima težave z odvisnostjo. Največ izrečenih kazni je od enega leta do dveh, ta hip najdaljša je 20 let zapora.
Deja Crnovič je ena od avtoric besedila, ki so pripovedi ženskih zapornic zapisale v knjigi Začasno bivališče Na grad 25, Ig. Na pobudo petih raziskovalk se je javilo deset žensk, ki so spregovorile o svoji izkušnji, svoji zgodbi, vse pa so si različne.
“Pogosto se pri ženskih zapornicah zdi, da so se same pripeljale v zapor v želji, da bi obvarovale svoje partnerje in otroke. V resnici pa so bile izrabljene in zdaj nosijo krivdo.” – dr. Milica Antić Gaber
Vsaka podoba, ki jo širimo o zaporu, je tudi podoba o ljudeh, ki so tam. In čeprav so ženske zapornice skupina, ki smo jo odrinili na rob družbe, gre za družbo, katere del smo tudi mi. Njihova usoda je posledica številnih dogodkov pred zaporom, oziroma, kot pravi Nežka, se je njena življenjska zgodba začela že z njenim rojstvom.
Tiste zapornice, ki zunaj nimajo koga, ki bi jim pošiljal denar, so tam v bistveno slabšem položaju, ne glede na to, kakšno kazen za kakšen zločin prestajajo.
“Za mila in higienske pripomočke moramo vlagati prošnje. Veliko je odvisno od tega, ali imaš dovolj denarja. Če nimaš zunaj nikogar, ki te podpira, si adijo. Meni je zapor sicer rešil življenje in verjamem, da bi ga tudi marsikateremu odvisniku ali odvisnici od drog.” – Ajša, nekdanja zapornica
Čeprav sta na lokaciji zavoda za prestajanje kazni zapora na Igu načrtovani prenova in dograditev objektov, pa se najbrž tisti temačni občutek, ki spremlja prihod do graščine na hribu, tudi z novo podobo ne bo spremenil.
1288 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Zapor je zapor in že to, da moraš tja, je dovolj hudo, brez drugih stisk in še družbene stigme.
Zapor je zapor in že to, da moraš tja, je dovolj hudo, brez drugih stisk in še družbene stigme.
“Ko sem pristala tu notri, sem mislila, da se mi je podrl svet. To ti poruši celo življenje. Tu ti vzamejo čisto vse. Z besedo “svoboda” je povezano čisto vse. Zunaj bi lahko delala, služila, skrbela za vse, tako kot vedno. Ves čas sem mislila, da pridejo sem samo morilci. Ob spremljanju televizije, medijev …. sem ves čas mislila, da zapor kot zapor je samo za tiste, ki naredijo kaj res groznega.” – Nežka (ime je izmišljeno)
Nežka je prišla na Ig na prestajanje dve leti dolge zaporne kazni zaradi obsodbe za kaznivo dejanje poslovne goljufije. Njena pripoved je ena od desetih, ki so jih ženske, ki so ali so še vedno na prestajanju zaporne kazni v edinem zaporu za ženske pri nas, zaupale ekipi raziskovalk Deji Crnović, Nini Perger, Jasni Podreka in Darji Tadič pod vodstvom sociologinje in raziskovalke ženskih študij dr. Milice Antić Gaber. Zgodbe so zbrane v knjigi Začasno bivališče Na grad 25 Ig, ki je del projekta Javne agencije za knjigo z naslovom Vključujemo in aktiviramo. Sofinancira ga Evropski socialni sklad in je namenjen približevanju ranljivih skupin trgu dela in vključevanju v življenje.
Zadnji dve leti je direktorica edinega ženskega zapora pri nas, ki je dobil mesto v gradu na hribu nad Igom, Tadeja Glavica. Pravi, da se trend zaprtih žensk povečuje, zadnjih deset let se je število podvojilo, v ospredju kaznivih dejanj pa so prav kazniva dejanja zoper premoženje. Med približno sto zaprtimi ženskami je ta hip najmlajša stara 23 let, najstarejša pa 77. Trideset odstotkov vseh ima težave z odvisnostjo. Največ izrečenih kazni je od enega leta do dveh, ta hip najdaljša je 20 let zapora.
Deja Crnovič je ena od avtoric besedila, ki so pripovedi ženskih zapornic zapisale v knjigi Začasno bivališče Na grad 25, Ig. Na pobudo petih raziskovalk se je javilo deset žensk, ki so spregovorile o svoji izkušnji, svoji zgodbi, vse pa so si različne.
“Pogosto se pri ženskih zapornicah zdi, da so se same pripeljale v zapor v želji, da bi obvarovale svoje partnerje in otroke. V resnici pa so bile izrabljene in zdaj nosijo krivdo.” – dr. Milica Antić Gaber
Vsaka podoba, ki jo širimo o zaporu, je tudi podoba o ljudeh, ki so tam. In čeprav so ženske zapornice skupina, ki smo jo odrinili na rob družbe, gre za družbo, katere del smo tudi mi. Njihova usoda je posledica številnih dogodkov pred zaporom, oziroma, kot pravi Nežka, se je njena življenjska zgodba začela že z njenim rojstvom.
Tiste zapornice, ki zunaj nimajo koga, ki bi jim pošiljal denar, so tam v bistveno slabšem položaju, ne glede na to, kakšno kazen za kakšen zločin prestajajo.
“Za mila in higienske pripomočke moramo vlagati prošnje. Veliko je odvisno od tega, ali imaš dovolj denarja. Če nimaš zunaj nikogar, ki te podpira, si adijo. Meni je zapor sicer rešil življenje in verjamem, da bi ga tudi marsikateremu odvisniku ali odvisnici od drog.” – Ajša, nekdanja zapornica
Čeprav sta na lokaciji zavoda za prestajanje kazni zapora na Igu načrtovani prenova in dograditev objektov, pa se najbrž tisti temačni občutek, ki spremlja prihod do graščine na hribu, tudi z novo podobo ne bo spremenil.
Nekateri prevozniki naftnih derivatov na veliko goljufajo in kradejo kurilno olje in nafto. Pri tem uporabljajo različne tehnične pripomočke ali pa to počno v dogovoru z odjemalci in podobno. Zanimivo pri tem je, da na Petrolu o tem molčijo. Še več. Tovrstnih primerov ne prijavijo niti policiji. Razkrivamo, na kašen način si nekateri prevozniki z goljufanjem in krajo goriva polnijo žepe …
8.615 civilnih žrtev, med njimi več kot 500 ubitih otrok. Take so statistike Združenih narodov za Afganistan za leto 2013. Kljub temu Slovenija vrača neuspešne prosilce za azil tudi v to državo. Kako realne so ocene, da so nekatera področja v Afganistanu varna in pomenijo odlično priložnost za reintegracijo povratnikov? Na podlagi teh ocen se odloča o življenju ljudi! Mednarodna organizacija za migracije je izgubila sled za povratniki iz Slovenije. Val 202 je našel sled in v tokratnem Vročem mikrofonu boste slišali, kako žalostno se je končala vrnitev enega izmed njih.
8.615 civilnih žrtev, med njimi več kot 500 ubitih otrok. Take so statistike Združenih narodov za Afganistan za leto 2013. Kljub temu Slovenija vrača neuspešne prosilce za azil tudi v to državo. Kako realne so ocene, da so nekatera področja v Afganistanu varna in pomenijo odlično priložnost za reintegracijo povratnikov? Na podlagi teh ocen se odloča o življenju ljudi! Mednarodna organizacija za migracije je izgubila sled za povratniki iz Slovenije. Val 202 je našel sled in v tokratnem Vročem mikrofonu boste slišali, kako žalostno se je končala vrnitev enega izmed njih.
Zamisel o novem Smučišču 2864, prvem slovenskem integralnem smučišču z najnovejšo in najbolj dovršeno tehnologijo žičniških naprav in naprav za dodatno zasneževanje, ki naj bi se razprostiralo na preko 1,5 mio m2 površin med Bohinjsko Bistrico in Soriško planino, je stara že skoraj 4 leta.
Nova visoka zunanjepolitična predstavnice Evropske unije Federice Mogherini je v intervjuju za španski časopis El Pais le nekaj dni po nastopu svojega položaja izrazila, da je njen cilj doseči oblikovanje palestinske države. Švedska je konec oktobra kot prva zahodnoevropska država članica EU priznala državo Palestino, zato se postavlja vprašanje – se bomo tudi Slovenci vkrcali na tako imenovani “švedski vlak”? Je po dolgih letih shizofrenih političnih signalov naposled nastopil pravi čas, da Slovenija prizna Palestino?
Magnetogram 69. seje vlade, na kateri so odločali o kandidatih za evropskega komisarja, postaja najbolj iskan dokument v Sloveniji, s katerega vlada nikakor noče umakniti stopnje tajnosti interno, čeprav je to od nje zahteval tudi informacijski pooblaščenec. O zadevi bo zdaj odločalo še upravno sodišče. Javnost se upravičeno sprašuje, kaj potem v resnici pomeni transparentnost delovanja vlade, javnih ustanov in funkcionarjev.
Nerazumevanje nasilja nad ženskami je v naši družbi in tudi v pristojnih ustanovah še zmeraj veliko. Nazoren primer tega je sodba v primeru ženske, ki jo je bivši mož pretepel, ker je žalila njegovo mamo. Sodišče je presodilo, da bi v primeru, da obdolženec res ne bi mogel z besedami ustaviti izbruha oškodovanke, zadoščala že ena klofuta. Za dodatne klofute žrtvam z neprijaznimi postopki tako velikokrat poskrbi sistem, v katerem se od doma umikajo ženske in otroci, ne pa storilci. Počutijo se obsojane, vprašanja, na katera odgovarjajo, pa bolj sodijo njim, kot nasilnežem.
Nerazumevanje nasilja nad ženskami je v naši družbi in tudi v pristojnih ustanovah še zmeraj veliko. Nazoren primer tega je sodba v primeru ženske, ki jo je bivši mož pretepel, ker je žalila njegovo mamo. Sodišče je presodilo, da bi v primeru, da obdolženec res ne bi mogel z besedami ustaviti izbruha oškodovanke, zadoščala že ena klofuta. Za dodatne klofute žrtvam z neprijaznimi postopki tako velikokrat poskrbi sistem, v katerem se od doma umikajo ženske in otroci, ne pa storilci. Počutijo se obsojane, vprašanja, na katera odgovarjajo, pa bolj sodijo njim, kot nasilnežem.
Komisija za preprečevanje korupcije je po desetih letih svojega delovanja na prelomnici. Njen ugled zaradi notranjih razprtij in afer pada. Pod vprašajem je tudi kakovost njenega dela. Predsednik Komisije Boris Štefanec kljub pozivom k odstopu še naprej vztraja na položaju. Medtem ko se strokovna javnost vse glasneje sprašuje, ali vodstvo KPK-ja sploh še uživa dovolj zaupanja in legitimnosti, pa predsednik republike Borut Pahor še naprej molči. Lucija Dimnik Rikič
Kljub dejstvu, da v Sloveniji vsako leto zavržemo do 270 ton hrane, država še nima jasnih ciljev, kako ukrepati. Odzive pričakuje predvsem od posameznikov in nevladnih organizacij. S projektom “Volk sit, koza cela, za Slovenijo brez zavržene hrane” želijo nevladne organizacije izboljšati povezanost, odzivnost in učinkovitost vseh deležnikov, ki prispevajo k nastajanju odpadne in zavržene hrane.
V Slovenijo je pred dnevi prišla doktorica medicine Sladžana Velkov. Predavala je o zdravem načinu življenju, naravnem zdravljenju in domnevni škodljivosti cepiv. Ker je tema nekoliko kontroverzna, so nekateri slovenski mediji hiteli z objavo intervjujev. Tudi mi smo prosili zanj, dobili termin, a je bil kasneje odpovedan. Oddajo smo kljub temu pripravili, predvsem za to, da opozorimo nasvete, ki so velikanski odklon od klasične medicine. Verjamemo, da je njeno početje celo kaznivo.
Med svetovnimi donatorji je bil Afganistan še nedavno zelo popularen. Kaj za razvojno pomoč tej od vojn uničeni državi pomeni konec mednarodne operacije Isaf, v kateri je sodelovala tudi slovenska vojska? Kakšne razvojne projekte je tam izvajala naša država, za koliko denarja in s kakšnimi učinki? So upravičeni očitki o militarizaciji razvojne pomoči?
Se spomnite zgodbe Ljubljančana, ki je dobil obvestilo mestnega inšpektorata, naj pojasni, kako se je kuverta z njegovim naslovom znašla v zabojniku za mešane odpadke, kamor papir ne sodi, za tak prekršek pa odlok predpisuje globo 800 evrov. Ta dogodek je sprožil vrsto vprašanj, odgovore nanje išče Tatjana Pirc.
Marjan Jerman je s sogovorniki odkrival kako neurejeno je pravzaprav področje upravljanja s stanovanji v Sloveniji. Kaj se zgodi, če vam upravnik ne plača računov za vodo, elekrtiko ali plin?
Zaposlitve za nedoločen čas in na enakem delovnem mestu za celotno delovno dobo izginjajo, vedno več je občasnih in začasnih zaposlitev. Na spremenjen trg dela so se bolje pripravili nepošteni delodajalci, ki so vedno korak pred inšpektorji.
Dobrega pol leta je minilo, odkar je v Liberiji, Gvineji in Sierri Leone ponovno izbruhnil virus ebole. Strokovnjaki so že takrat opozarjali, da se je treba virusa lotiti resno in predvsem pri viru, a ukrepi so se praktično začeli šele, ko so se okužili prvi Evropejci in Američani. Takrat je ebola na hitro postala svetovna grožnja, ne zgolj zdravstvena, temveč tudi ekonomska in politična. Veliko hitreje kot virus se je po svetu začela širiti panika, politiki so začeli groziti z zapiranjem meja, dežurni teoretiki zarot pa so nas počasi začeli pripravljati na konec sveta. Nas mora biti res strah? In predvsem česa? Virusa ebole, napačnega ukrepanja ob izbruhu ali panike, ki nastaja ob vsem skupaj?
V vročem mikrofonu smo se spraševali, ali bo denar za smučarski pokal? Sponzorji se namreč umikajo in na vidiku ni nikogar, ki bi lahko rešil slovensko alpsko smučanje. Spomnimo, Slovenija se je nekoč ponašala z nazivom smučarska nacija.
V vročem mikrofonu smo perd 18. oktobrom, ko obeležujemo dan boja proti trgovini z ljudmi z gostoma razkrivali, kako prisoten je ta pereč problem v Sloveniji.
V Pirničah podirajo na novo zgrajeno bioplinarno, v katero je investitor vložil več kot 6 milijonov evrov. Tako inšpektorji kot civilna iniciativa trdijo, da je investitor gradil v nasprotju z gradbenim dovoljenjem. Investitor seveda zatrjuje drugače.
“Ne morem lagati, ne letos, ne lan’. Kdor noče me brati, naj dene me stran.” Tako je na kritike odgovarjal prvi slovenski časnikar Valentin Vodnik. Kako se na kritike in pritiske slovenski novinarji odzivajo danes? Na vprašanja odgovarjajo Anuška Delič, Tone Hočevar in Boris Vezjak.
Neveljaven email naslov