Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Češka še vedno velja za perspektivno državo, predvsem gospodarski kazalci so zelo pozitivni, imajo celo najnižjo stopnjo brezposelnosti v Evropski uniji. Po žametni revoluciji leta 1989 in razcepitvi s Slovaško, se je Češka hitro razvijala. Kakšno so trenutne razmere na področju gospodarstva, politike, kulture, kakšna je njena vloga v EU, kako je z vezmi s Slovenijo, kaj se lahko dobrega naučimo od Čehov in kje ne smemo ponoviti njihovih napak.
Češka ima najnižjo brezposelnost v Evropski uniji, a tudi številne probleme. Kaj se lahko dobrega naučimo od Čehov in kje ne smemo ponoviti njihovih napak
Novejša zgodovina Češke je drugačna od slovenske. Zaznamovala jo je praška pomlad, nekaj mesecev liberalizacije se je končalo avgusta 1968 z vdorom sovjetskih čet. Prelom je pomenila žametna revolucija leta 1989, kmalu sta nastali dve državi, Češka in Slovaška. Robert Časensky, urednik raziskovalne in reportažne revije Reporter, nekdaj pa urednik osrednjega češkega časnika Dnes pojasnjuje, da so imeli srečo, da je razpad Češkoslovaške po letu 1990 potekal zelo gladko, saj so si delitve države želeli na obeh straneh. “Devetdeseta so bila zelo optimistična leta, velika večina ljudi je verjela, da bomo zahodne države kmalu dohiteli po demokratičnosti in gospodarski razvitosti. To se je izkazalo za težko nalogo, a vseeno so bila devetdeseta a v češki zgodovini najbolj optimistično desetletje,” še pravi Časensky in ocenjuje, da je Češka potegnila nekaj pravih potez, ki so omogočile razvoj države, v primerjavi s Slovenijo, je bilo na primer manj anomalij pri privatizaciji.
“Kar nedvomno delamo prav, je, da smo precej odprto izvozno gospodarstvo z močnimi vezmi z Nemčijo, pa tudi z drugimi državami Evropske unije. Češkemu gospodarstvu je vstop v EU na dolgi rok zelo pomagal. Uspešna je bila tudi privatizacija v devetdesetih letih, ko smo v nekaj letih celotno gospodarstvo preselili v zasebne roke. Še vedno mislim, da je bil to v tistem času pravi korak.” – Robert Časensky
Sinonim za češko gospodarstvo je seveda avtomobilska tovarna Škoda, ki je tradicionalno priljubljena tudi v Sloveniji. Ob povezovanju z Volkswagnom ji je uspelo obstati in narediti korak naprej. Poleg tega praktično vsak tretji Čeh vozi Škodo. Njen tržni delež se na domačem tržišču sicer počasi znižuje, saj so včasih obvladovali kar 80% domačega voznega parka. A veliko Čehov je oboževalcev Škode in za veliko ljudi je del nacionalnega ponosa.
Za nizko brezposelnostjo se skrivajo nizke plače
Lukaš Kovanda je ekonomist mlajše generacije, je sredi svojih tridesetih let. Dela v investicijskem in analitičnem podjetju Cyrrus. Kovanda je izpostavil nizko stopnjo brezposelnosti, ta je po podatkih Eurostata celo najnižja v vsej Evropski uniji. Kako je mogoče, da ima Češka le 2,4% stopnjo brezposelnosti?
“Na nizko stopnjo brezposelnosti vpliva več dejavnikov. Sindikati na Češkem so denimo zelo šibki, od devetdesetih je članstvo v njih ves čas padalo. Plače so zato ostale nizke, posledično pa je zaposlenost lahko višja, saj delodajalci nimajo velikih stroškov. Drug razlog je struktura našega gospodarstva in naša lega. Gospodarsko smo država, ki bi morala biti del Nemčije, saj je naša trgovina z Nemci zelo intenzivna, čeprav nimamo evra. Za nemško avtomobilsko industrijo imamo veliko dobaviteljev, Nemčija pa je v zadnjih letih gospodarsko zelo močna, kar se odraža tudi na številu služb na Češkem. Na Češkem skoraj ni brezposelnih, to je zaradi silno močnega ekonomskega stroja, ki se imenuje Nemčija.” – Lukaš Kovanda
Češka ima tako celo za eno-odstotno točko nižjo brezposelnost kot Nemčija, a seveda vse skupaj dobi drug kontekst, ko nizko brezposelnost postavimo ob bok plačam. Po podatkih Eurostata, je povprečna bruto urno postavka na Češkem le 11 evrov, s čemer minimalno zaostajajo celo za Slovaško. Za primerjavo, v Nemčiji je povprečni bruto zaslužek na uro več kot 34 evrov, v Sloveniji pa 17 evrov.
Slovensko in češko gospodarstvo sta si sicer v marsičem zelo podobna – po podatkih Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj imamo skoraj enake davke na delo, obe gospodarstvi se zelo zanašata na izvoz in imata približno enak odstotek BDP uvoza in izvoza, obe v zadnjih letih spet beležita visoko gospodarsko rast (Češka denimo lani 4,3%, Slovenija pa 5%). Češki BDP na prebivalca znaša 36.350€, slovenski pa 34.900€. Je pa tudi kar nekaj pomembnih razlik, omenimo tisto najbolj v oči bodečo – češki javni dolg je skoraj 49% njihovega BDP, slovenski pa 97%. Pri nas se je v času gospodarske krize dolg podvojil, na Češkem ostaja na skoraj enaki ravni. Ekonomist Lukaš Kovanda pravi, da je k temu vsaj delno pripomoglo tudi to, da Čehi še vedno uporabljajo svojo tradicionalno valuto krono.
Politika iz risanke
Če se nam v Sloveniji zdi, da sestavljanje vlade po junijskih volitvah traja predolgo, so na Češkem na novo vlado čakali dolgih devet mesecev po volitvah. Junija je prisegla zelo kompromisna vlada, ki jo vodi 63-letni Andrej Babiš.
Analitičarka Veronika Vichova iz think-tanka European Values razloži, da so tradicionalne politične stranke zašle v krizo, politične debate so se zelo radikalizirale in postale populistične. Tudi na Češkem so velika politična tema begunci in migranti, čeprav jih v državi praktično ni, podelili so le 13 azilov.
Na zadnjih parlamentarnih volitvah je tako z 31% zmagala stranka Ano, ki jo je leta 2012 ustanovil milijarder Andrej Babiš. Ta prav tako kot pred kratkim znova izvoljeni predsednik Miloš Zeman, velja za kontroverzno osebnost.
Nekateri kritični Čehi za predsednika Zemana pravijo, da je češki Trump, no, to bi pravzaprav lahko bil nekoliko bolj uglajeni Babiš, ki pa je sicer milijarder. Veronika Vichova podobo čeških voditeljev povezuje z risankami: “Če sem iskrena, Čehi so zelo nagnjeni k razgradnji vsega, zato ni nič nenavadnega, da je tako uspešen ravno predsednik Zeman, ki se včasih obnaša kot kakšen lik iz risanke. Trump ima med Čehi podoben učinek.”
Poseben fenomen je novi premier, 63-letni Andrej Babiš. Ekonomist Lukaš Kovanda pojasnjuje, da si je Babiš veliko bogastvo nabral v devetdesetih letih. Rojen je bil na Slovaškem, na Češkem je začel poslovati v 90-ih, ko se je po lastnih besedah sprl s takratnim slovaškim voditeljem Mečiarjem. V Pragi je ustanovil podjetje Agrofert in bil zelo uspešen. V tistem obdobju panoge kot je kmetijstvo, niso bile priljubljene med podjetniki, Babiš pa je bil na nek način vizionarski in uspelo mu je zgraditi imperij v kmetijstvu.
“Pri vodenju poslov je brezkompromisen, slovi kot “silak”.” – Lukaš Kovanda o premierju Babišu
Imel je dobre povezave s politiki, po vrsti korupcijskih škandalov v največjih strankah pa se je odločil za neposreden vstop v politiko. V stranko je vložil veliko denarja in bil leta 2013 uspešen na volitvah, takrat je postal finančni minister. Imel je srečo, v času njegovega ministrovanja je češko gospodarstvo začelo rasti. Precej stvari, na katere ni imel vpliva, mu je pomagalo, tako da je veliko ljudi mislilo, da je to njegova zasluga.
Korupcija in politizacija medijev
Seveda tudi na Češkem niso imuni na korupcijo, vanjo so vpleteni tudi oblastniki, pojasnjuje urednik reportažne revije Reporter Robert Časensky: “Korupcija je še vedno težava, v preteklosti pa je bila res velik problem. Obe veliki stranki sta doživeli hude škandale, njuna težava pa je bila, da jih nista skušali rešiti, ampak prikriti, kar je po mojem mnenju tudi glavni razlog za priljubljenost novih strank. A tudi zdaj je precej podobno – trenutnega predsednika vlade preiskujejo zaradi zlorabe državnih in evropskih sredstev. Še vedno pa mu zaupa okrog 30% ljudi, ki so mu namenili svoj glas. Korupcija je torej na Češkem še vedno velik problem.”
Tudi razmere na področju novinarstva in medijev so na Češkem precej zamegljene. Predvsem zaradi vloge premiera Andreja Babiša, ki je istočasno tudi lastnik veliko različnih medijev. V lasti ima recimo najbolj priljubljeno radijsko postajo, dva od petih najbolj popularnih časopisov, njegov vpliv je čutiti v najbolj priljubljenih večernih TV poročilih, Babiš je tudi lastnik ene izmed najbolj priljubljenih novičarskih spletnih strani.
Prihodnost Češke
“Želim si verjeti, da bo Češka čez 10 let v veliko boljšem položaju, kot je zdaj, čeprav je za življenje že zdaj dobra država. Je varna, precej dobro razvita, ima dobre odnose s sosedami. Osebno si želim, da bi Češka ostala v EU, ta pa bi se morala vsaj malo spremeniti.” – Robert Časensky
“Zdaj smo gospodarstvo, usmerjeno v proizvodnjo z nizko dodano vrednostjo, ujeti smo v tako imenovano “past srednjega dohodka”. Nekako moramo uiti iz nje, če ne, bomo ostali država s podizvajalskimi podjetji za nemško industrijo, plače pa bodo še vedno zaostajale za Zahodom.” – Lukaš Kovanda
“Mislim, da ne smemo od demokracije pričakovati samo koristi ampak se moramo do nje obnašati odgovorno. Ne smemo se kar tako vdati, ker je včasih pač težko.” – Veronika Vichova
Češke zastave ob avtocesti
Pot med Brnom in Prago je dolga približno 200 kilometrov. Na tej poti pa je neposredno ob avtocesti zanimivo spremljati skorajda neskončno število jumbo plakatov, na katerih so izključno češke zastave.
“To je zanimiva zgodba. Pred časom je v veljavo stopil zakon, ki zaradi varnosti prepoveduje oglaševanje na velikih plakatih tik ob avtocestah. Lastniki teh jumbo plakatov so po prepovedi na to oglaševalsko površino nalepili češke zastave. Konstrukcij zdaj oblasti ne morejo odstraniti, ker zakon prepoveduje uničevanje nacionalnih emblemov, torej čeških zastav.” – Veronika Vichova
1285 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Češka še vedno velja za perspektivno državo, predvsem gospodarski kazalci so zelo pozitivni, imajo celo najnižjo stopnjo brezposelnosti v Evropski uniji. Po žametni revoluciji leta 1989 in razcepitvi s Slovaško, se je Češka hitro razvijala. Kakšno so trenutne razmere na področju gospodarstva, politike, kulture, kakšna je njena vloga v EU, kako je z vezmi s Slovenijo, kaj se lahko dobrega naučimo od Čehov in kje ne smemo ponoviti njihovih napak.
Češka ima najnižjo brezposelnost v Evropski uniji, a tudi številne probleme. Kaj se lahko dobrega naučimo od Čehov in kje ne smemo ponoviti njihovih napak
Novejša zgodovina Češke je drugačna od slovenske. Zaznamovala jo je praška pomlad, nekaj mesecev liberalizacije se je končalo avgusta 1968 z vdorom sovjetskih čet. Prelom je pomenila žametna revolucija leta 1989, kmalu sta nastali dve državi, Češka in Slovaška. Robert Časensky, urednik raziskovalne in reportažne revije Reporter, nekdaj pa urednik osrednjega češkega časnika Dnes pojasnjuje, da so imeli srečo, da je razpad Češkoslovaške po letu 1990 potekal zelo gladko, saj so si delitve države želeli na obeh straneh. “Devetdeseta so bila zelo optimistična leta, velika večina ljudi je verjela, da bomo zahodne države kmalu dohiteli po demokratičnosti in gospodarski razvitosti. To se je izkazalo za težko nalogo, a vseeno so bila devetdeseta a v češki zgodovini najbolj optimistično desetletje,” še pravi Časensky in ocenjuje, da je Češka potegnila nekaj pravih potez, ki so omogočile razvoj države, v primerjavi s Slovenijo, je bilo na primer manj anomalij pri privatizaciji.
“Kar nedvomno delamo prav, je, da smo precej odprto izvozno gospodarstvo z močnimi vezmi z Nemčijo, pa tudi z drugimi državami Evropske unije. Češkemu gospodarstvu je vstop v EU na dolgi rok zelo pomagal. Uspešna je bila tudi privatizacija v devetdesetih letih, ko smo v nekaj letih celotno gospodarstvo preselili v zasebne roke. Še vedno mislim, da je bil to v tistem času pravi korak.” – Robert Časensky
Sinonim za češko gospodarstvo je seveda avtomobilska tovarna Škoda, ki je tradicionalno priljubljena tudi v Sloveniji. Ob povezovanju z Volkswagnom ji je uspelo obstati in narediti korak naprej. Poleg tega praktično vsak tretji Čeh vozi Škodo. Njen tržni delež se na domačem tržišču sicer počasi znižuje, saj so včasih obvladovali kar 80% domačega voznega parka. A veliko Čehov je oboževalcev Škode in za veliko ljudi je del nacionalnega ponosa.
Za nizko brezposelnostjo se skrivajo nizke plače
Lukaš Kovanda je ekonomist mlajše generacije, je sredi svojih tridesetih let. Dela v investicijskem in analitičnem podjetju Cyrrus. Kovanda je izpostavil nizko stopnjo brezposelnosti, ta je po podatkih Eurostata celo najnižja v vsej Evropski uniji. Kako je mogoče, da ima Češka le 2,4% stopnjo brezposelnosti?
“Na nizko stopnjo brezposelnosti vpliva več dejavnikov. Sindikati na Češkem so denimo zelo šibki, od devetdesetih je članstvo v njih ves čas padalo. Plače so zato ostale nizke, posledično pa je zaposlenost lahko višja, saj delodajalci nimajo velikih stroškov. Drug razlog je struktura našega gospodarstva in naša lega. Gospodarsko smo država, ki bi morala biti del Nemčije, saj je naša trgovina z Nemci zelo intenzivna, čeprav nimamo evra. Za nemško avtomobilsko industrijo imamo veliko dobaviteljev, Nemčija pa je v zadnjih letih gospodarsko zelo močna, kar se odraža tudi na številu služb na Češkem. Na Češkem skoraj ni brezposelnih, to je zaradi silno močnega ekonomskega stroja, ki se imenuje Nemčija.” – Lukaš Kovanda
Češka ima tako celo za eno-odstotno točko nižjo brezposelnost kot Nemčija, a seveda vse skupaj dobi drug kontekst, ko nizko brezposelnost postavimo ob bok plačam. Po podatkih Eurostata, je povprečna bruto urno postavka na Češkem le 11 evrov, s čemer minimalno zaostajajo celo za Slovaško. Za primerjavo, v Nemčiji je povprečni bruto zaslužek na uro več kot 34 evrov, v Sloveniji pa 17 evrov.
Slovensko in češko gospodarstvo sta si sicer v marsičem zelo podobna – po podatkih Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj imamo skoraj enake davke na delo, obe gospodarstvi se zelo zanašata na izvoz in imata približno enak odstotek BDP uvoza in izvoza, obe v zadnjih letih spet beležita visoko gospodarsko rast (Češka denimo lani 4,3%, Slovenija pa 5%). Češki BDP na prebivalca znaša 36.350€, slovenski pa 34.900€. Je pa tudi kar nekaj pomembnih razlik, omenimo tisto najbolj v oči bodečo – češki javni dolg je skoraj 49% njihovega BDP, slovenski pa 97%. Pri nas se je v času gospodarske krize dolg podvojil, na Češkem ostaja na skoraj enaki ravni. Ekonomist Lukaš Kovanda pravi, da je k temu vsaj delno pripomoglo tudi to, da Čehi še vedno uporabljajo svojo tradicionalno valuto krono.
Politika iz risanke
Če se nam v Sloveniji zdi, da sestavljanje vlade po junijskih volitvah traja predolgo, so na Češkem na novo vlado čakali dolgih devet mesecev po volitvah. Junija je prisegla zelo kompromisna vlada, ki jo vodi 63-letni Andrej Babiš.
Analitičarka Veronika Vichova iz think-tanka European Values razloži, da so tradicionalne politične stranke zašle v krizo, politične debate so se zelo radikalizirale in postale populistične. Tudi na Češkem so velika politična tema begunci in migranti, čeprav jih v državi praktično ni, podelili so le 13 azilov.
Na zadnjih parlamentarnih volitvah je tako z 31% zmagala stranka Ano, ki jo je leta 2012 ustanovil milijarder Andrej Babiš. Ta prav tako kot pred kratkim znova izvoljeni predsednik Miloš Zeman, velja za kontroverzno osebnost.
Nekateri kritični Čehi za predsednika Zemana pravijo, da je češki Trump, no, to bi pravzaprav lahko bil nekoliko bolj uglajeni Babiš, ki pa je sicer milijarder. Veronika Vichova podobo čeških voditeljev povezuje z risankami: “Če sem iskrena, Čehi so zelo nagnjeni k razgradnji vsega, zato ni nič nenavadnega, da je tako uspešen ravno predsednik Zeman, ki se včasih obnaša kot kakšen lik iz risanke. Trump ima med Čehi podoben učinek.”
Poseben fenomen je novi premier, 63-letni Andrej Babiš. Ekonomist Lukaš Kovanda pojasnjuje, da si je Babiš veliko bogastvo nabral v devetdesetih letih. Rojen je bil na Slovaškem, na Češkem je začel poslovati v 90-ih, ko se je po lastnih besedah sprl s takratnim slovaškim voditeljem Mečiarjem. V Pragi je ustanovil podjetje Agrofert in bil zelo uspešen. V tistem obdobju panoge kot je kmetijstvo, niso bile priljubljene med podjetniki, Babiš pa je bil na nek način vizionarski in uspelo mu je zgraditi imperij v kmetijstvu.
“Pri vodenju poslov je brezkompromisen, slovi kot “silak”.” – Lukaš Kovanda o premierju Babišu
Imel je dobre povezave s politiki, po vrsti korupcijskih škandalov v največjih strankah pa se je odločil za neposreden vstop v politiko. V stranko je vložil veliko denarja in bil leta 2013 uspešen na volitvah, takrat je postal finančni minister. Imel je srečo, v času njegovega ministrovanja je češko gospodarstvo začelo rasti. Precej stvari, na katere ni imel vpliva, mu je pomagalo, tako da je veliko ljudi mislilo, da je to njegova zasluga.
Korupcija in politizacija medijev
Seveda tudi na Češkem niso imuni na korupcijo, vanjo so vpleteni tudi oblastniki, pojasnjuje urednik reportažne revije Reporter Robert Časensky: “Korupcija je še vedno težava, v preteklosti pa je bila res velik problem. Obe veliki stranki sta doživeli hude škandale, njuna težava pa je bila, da jih nista skušali rešiti, ampak prikriti, kar je po mojem mnenju tudi glavni razlog za priljubljenost novih strank. A tudi zdaj je precej podobno – trenutnega predsednika vlade preiskujejo zaradi zlorabe državnih in evropskih sredstev. Še vedno pa mu zaupa okrog 30% ljudi, ki so mu namenili svoj glas. Korupcija je torej na Češkem še vedno velik problem.”
Tudi razmere na področju novinarstva in medijev so na Češkem precej zamegljene. Predvsem zaradi vloge premiera Andreja Babiša, ki je istočasno tudi lastnik veliko različnih medijev. V lasti ima recimo najbolj priljubljeno radijsko postajo, dva od petih najbolj popularnih časopisov, njegov vpliv je čutiti v najbolj priljubljenih večernih TV poročilih, Babiš je tudi lastnik ene izmed najbolj priljubljenih novičarskih spletnih strani.
Prihodnost Češke
“Želim si verjeti, da bo Češka čez 10 let v veliko boljšem položaju, kot je zdaj, čeprav je za življenje že zdaj dobra država. Je varna, precej dobro razvita, ima dobre odnose s sosedami. Osebno si želim, da bi Češka ostala v EU, ta pa bi se morala vsaj malo spremeniti.” – Robert Časensky
“Zdaj smo gospodarstvo, usmerjeno v proizvodnjo z nizko dodano vrednostjo, ujeti smo v tako imenovano “past srednjega dohodka”. Nekako moramo uiti iz nje, če ne, bomo ostali država s podizvajalskimi podjetji za nemško industrijo, plače pa bodo še vedno zaostajale za Zahodom.” – Lukaš Kovanda
“Mislim, da ne smemo od demokracije pričakovati samo koristi ampak se moramo do nje obnašati odgovorno. Ne smemo se kar tako vdati, ker je včasih pač težko.” – Veronika Vichova
Češke zastave ob avtocesti
Pot med Brnom in Prago je dolga približno 200 kilometrov. Na tej poti pa je neposredno ob avtocesti zanimivo spremljati skorajda neskončno število jumbo plakatov, na katerih so izključno češke zastave.
“To je zanimiva zgodba. Pred časom je v veljavo stopil zakon, ki zaradi varnosti prepoveduje oglaševanje na velikih plakatih tik ob avtocestah. Lastniki teh jumbo plakatov so po prepovedi na to oglaševalsko površino nalepili češke zastave. Konstrukcij zdaj oblasti ne morejo odstraniti, ker zakon prepoveduje uničevanje nacionalnih emblemov, torej čeških zastav.” – Veronika Vichova
Pomočnik direktorice Zdravstvenega doma Kočevje Primož Velikonja o tem, kaj je bilo ključno, da so v Kočevju zmogli cepiti več in hitreje kot drugod po državi.
Koliko je konstruktivna kritika sploh še vrednota v slovenskem političnem prostoru in kako se politično ozračje preslikava v družbi? Kdaj kritika preide v kritizerstvo? Si sploh še želimo, da mladi kritično razmišljajo? Odgovore v Vročem mikrofonu poskušata najti politični analitik in zgodovinar Luka Lisjak Gabrijelčič ter filozof in zgodovinar Jernej Šček. Z njima se pogovarja Gašper Andrinek.
Čeprav so se v dveh regijah lahko odprle terase, gostinci pozivajo k odprtju vseh gostinskih lokalov. Odpravili smo se na teren in preverili, kako se gostinci spopadajo z zaprtjem. Od milijonskih investicij do preživljanja s pomožnimi zidarskimi deli, od pojasnil ministrstva, da poslovna kosila v gostilni niso mogoča, do kozarca vode, ki je nenadoma vse spremenil, od vrhunske kave v plastičnem lončku do državljanske nepokorščine, od prepovedi prodaje alkoholnih pijač do piva v trgovini in zabav za zaprtimi vrati. Se bodo, ko se bodo lokali, ki bodo preživeli, spet odprli, gosti vrnili?
Spinalna mišična atrofija je bolezen, ki je prepogosto prepozno diagnosticirana, kar obolelega obsodi na invalidnost. Spinalno mišično atrofijo bi zato morali odkrivati že pri novorojenčkih, da bi najzgodnejšem obdobju prejeli zdravilo, ki bi onemogočilo napredovanje bolezni. Nedavno je presejalni test za novorojenčke za spinalno mišično atrofijo prejel zeleno luč, a je treba do uresničitve projekta narediti še veliko – med drugim je treba vzpostaviti ustrezen laboratorij. Želja vseh je, da se to zgodi čim prej, saj se lahko otrok s to boleznijo rodi kadar koli, v tem hipu pa bo njegova usoda prav takšna, kot je usoda drugih. Prispevek je pripravila Eva Lipovšek.
Uničevanje medijev, pritiski in napadi na novinarke, novinarje in medijsko neodvisnost. O razmerah v slovenskem novinarstvu so govorili Alenka Potočnik, novinarka Slovenske tiskovne agencije, ki začasno vodi tudi Sindikat novinarjev Slovenije, doktor Igor Vobič, izredni profesor s katedre za novinarstvo na fakulteti za družbene vede, in Dejan Pušenjak, ki je že vse življenje novinar in urednik. V knjigi Retrovizor, ki je izšla pred dnevi, je Pušenjak napisal: "Tej norosti, sistematičnemu uničevanju, vedno večjemu nasilju, bi se novinarji morali upreti. Morali bi se upreti z večjo silo, ker bi bilo to bolje za vse."
Kaj se dogaja po izvedbi infrastrukturnih investicij, ki vsako leto modernizirajo nekaj ulic naše prestolnice?
Tudi rabljena stanovanja v Ljubljani se hitro dražijo. V primerjavi z letom 2015 so cene v povprečju višje od 35 do 45 %. Ponudba pa se je v epidemiji še skrčila. Kaj se dogaja na trgu nepremičnin – na nakupni in najemni strani? Kaj različne bivanjske razmere pomenijo za družbo in različne generacije? V Vročem mikrofonu smo gostili nepremičninsko posrednico Zarjo Mavec in sociologa Klemena Ploštajnerja.
V Sindikatu Mladi plus opozarjajo, da vlada poglablja problem brezposelnih mladih. Socialni partnerji si želijo dialoga z odločevalci, a vlada njihove pozive ignorira. Podatki za lani sicer kažejo, da je bilo iz Zavoda za zaposlovanje izpisanih 9,5 odstotka več mladih kot v enakem obdobju leta 2019. Na Ministrstvu za delo so jasni, da si z Zavodom za zaposlovanje prizadevajo, da bi mladi dobili ustrezno podporo. Veliko mladih se iskanja zaposlitve loti tudi s pomočjo mreženja. Tak način zaposlovanja je namreč pogost. Ministrstvo za delo sicer mlade ne slika kot najranljivejšo skupino na trgu dela, to so zanje starejši in nizko izobraženi.
Grad Cmurek je eden od najstarejših gradov na Slovenskem, v katerem je več desetletij deloval zavod, ki se je najprej imenoval dom za duševno defektne. Domačini so se organizirali in odprli Muzej norosti, kjer med drugim želijo ohraniti zgodbe ljudi, ki so bili v gradu daleč stran od oči zaprti. Muzej norosti opominja na nujnost deinstitucionalizacije v eni od najbolj institucionaliziranih držav v Evropi, toda zavod Hrastovec je preklical soglasje za izvajanje njegove dejavnosti. Obiskali smo Grad Cmurek in prisluhnili glasovom ljudi, ki so v podobnih institucijah bili zaprti, danes pa živijo v skupnosti.
Dr. Jasna Podreka je asistentka in raziskovalka na oddelku za sociologijo filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Že več kot petnajst let teoretično in praktično raziskuje vprašanje nasilja med intimnimi partnerji, ki ga uvršča v širši družbeni in politični kontekst, preučuje pa tudi področji žensk v politiki in spolne diskriminacije na trgu dela. V Vročem mikrofonu se bo Nataša Štefe z dr. Jasno Podreka pogovarjala o pomenu zadnjih odkritij glede spolnega nadlegovanja na akademskem področju, pa tudi o trdovratnih moško-ženskih razmerjih v družbi, o feminizmu in politični korektnosti ter širše o pomenu družboslovnih znanosti.
Zaradi skrb vzbujajočih in vse pogostejših izgonov ter nezakonitih vračanj beguncev in prosilcev za azil na evropskih kopenskih in morskih meja Visoki komisariat Združenih narodov za begunce poziva države k takojšnjim preiskavam in zaustavitvi teh praks. Podobno opažajo tudi v slovenskih nevladnih organizacijah, ki se podrobno spremljajo tovrstno problematiko. Civilna iniciativa Info Kolpa je neformalna organizacija, ki spremlja dogajanje na slovenskih državnih mejah in beleži sisttematične kršitve policije. Eden izmed posameznikov, ki sodeluje pri Info Kolpi je Jošt Žagar. Do ravnanja slovenske policije na področju migracij in azilnih postopkov je zelo oster. Pri Pravno informacijskem centru si v prihodnosti želijo, da bi se čimprej ustanovila evropska azilna agencija, ki bi poenotila postopke in po mnenju direktorice Katarine Bervar Sternad nudila boljšo zaščito in izvajanje obveznosti, ki jih imajo tudi po mednarodnih pogodbah vse članice.
Na področju migracij v Evropski uniji ima posebno vlogo Frontex, Evropska agencija za mejno in obalno stražo, ki je bila ustanovljena leta 2004. Lani pa je agencija doživela preobrazbo z novo uredbo, ko ji je Unija okrepila vlogo in mu omogočila kadrovsko povečanje za 10 tisoč obmejnih policistov. A Frontex se je znašel v težavah. Najprej zaradi očitkov, da je bil vpleten v nasilno preprečevanje prihodov beguncev in migrantov iz Turčije, kar je agencija ves čas zavračala. Začele pa so jih pestiti tudi notranje težave, predvsem na področju izbire novih kadrov. Po poročanju nekaterih medijev naj bi v agenciji zaradi tega vladal precejšen nered, nekateri so frontexove policiste označili za potemkinove enote. Čeprav priznava nekaj težav pri rekonstrukciji agencije, pa ostre obtožbe zavrača - Slovenec Marko Gašperlin, pomočnik direktorja Uprave uniformirane policije, ki pa je že drugi zaporedni mandat predsedujoči upravnega odbora Frontexa. Z njim se je Gašper Andrinek pogovarjal o aktualnih vprašanjih na področju evropske in tudi slovenske migracijske politike.
Čeprav se nam včasih zdi, da je še vedno pandemija covida-19 daleč pred vsemi temami in novicami, svet še zdaleč ni počakal. Pred petimi leti je med prvimi novicami ves čas bila begunsko-migrantska kriza. Ta se je sčasoma razvila v stanje in s to problematiko se že od nastanka ukvarjajo tudi države Evropske unije. Kaj se trenutno dogaja na tem področju? Pred kakšnimi izzivi so? In kaj lahko sploh pričakujemo v prihodnosti? To je tema današnjega Vročega mikrofona, v katerega nas bo vpeljal Gašper Andrinek, ki je v Bruselj poklical našega dopisnika Igorja Juriča.
Dijakom poklicnih in strokovnih šol, ki sestavljajo dve tretjini vseh srednješolcev, grozi, da bodo ostali brez praktičnega izobraževanja v tolikšni meri, da bo vprašljiva njihova poklicna usposobljenost. Mnogi izmed njih, še posebej v programih nižjega poklicnega izobraževanja, nimajo pogojev za učenje na daljavo, med njimi pa je velik delež dijakov s posebnimi potrebami. Kako se spopasti s posledicami, pojasnjuje Janez Damjan, direktor Centra RS za poklicno izobraževanje
Včeraj so kozmetičarke vložile pobudo za presojo vladnih odlokov, ki omejujejo ponujanje in prodajo blaga in storitev. Dve, ki sta zaprli svojo dejavnost, sta spregovorili tudi za Vroči mikrofon. Svoj težek položaj, v katerega ga je pahnila nelogičnost ukrepov, je opisal tudi uveljavljen cvetličar. Številna majhna podjetja in samostojni podjetniki so se znašli na robu preživetja.
Šolanje na daljavo v jesenskem delu traja že več kot 100 dni. Tisti, ki imajo doma ljubeče in spodbudno okolje, pa tudi tisti, ki se v šoli ne počutijo dobro, so morda s takim šolanjem zadovoljni in tudi uspešni. A jih je vse manj, vse več pa tistih z naraščajočo apatičnostjo, nemotiviranostjo, še posebej, če nimajo dobrih pogojev za delo, če imajo učne težave, tonejo v manjše ali večje duševne stiske ali pa so žrtve psihičnih, fizičnih ali spolnih zlorab. Kako spremenjeni otroci se torej vračajo v šole in kaj bi morali vedeti o stiskah tistih, ki žal ostajajo doma?
Leto dni je minilo od popolne ustavitve javnega življenja v kitajskem mestu Wuhan. Enajst milijonov prebivalcev so zaprli v domove in prekinili prometne povezave. Zdelo se je, kot da spremljamo znanstvenofantastični film, a oddaljena resničnost je postala realnost vsega sveta. Koronavirus je ustavil tudi Slovenijo. V prvem valu, spomladi, smo bili pozitiven zgled spopadanja z epidemijo, od jeseni pa nam gre izjemno slabo. Kljub manjšemu umirjanju števila okužb smo še zelo daleč od vsaj približne normalizacije razmer, dodatne skrbi pa povzroča prihod angleškega seva. Nekaj vidikov epidemije v daljšem časovnem obdobju analiziramo z dr. Nino Ružić Gorenjec z Inštituta za biostatistiko in medicinsko informatiko pri medicinski fakulteti v Ljubljani in dr. Sašem Dolencem iz Kvarkadabre.
Že dobre tri mesece so šolajoči se slovenski otroci in mladostniki doma, najdlje v primerjavi z vrstniki ostalih držav EU. In nič ne kaže, da se bodo šolska vrata osnovnih in srednjih šol za večino kaj kmalu odprla. Kakšen primanjkljaj v znanju in spretnostih bo prinesla tako dolgo trajajoča šola na daljavo? Bodo pristojni še dodatno razrahljali učne načrte in pravila za dokončanje šolskega leta? Kako bo z ocenjevanjem, ko se bodo enkrat vrnili v šolske klopi in kako rešiti zagate s praktičnim poukom v strokovnih srednjih šolah? Smo čisto pozabili na nadarjene učence? To je le nekaj vprašanj, na katere je odgovoril dr. Vinko Logaj, direktor Zavoda RS za šolstvo, kjer so zadolženi za razvoj in prilagoditve celotnega vzgojno-izobraževalnega sistema države.
Nadzor oljčnega olja Inšpekcije za varno hrano je pokazal, da je na trgovskih policah celo olje, ki je označeno kot ekstra deviško, pa v resnici sploh ni primerno za uživanje. Več kot je nadzora, manj je nepravilnosti, zato bi bilo nadzor nujno še okrepiti. Obetajo pa se tudi spremembe na področju pridelave hrane. Evropska komisija od članic med drugim zahteva zmanjšanje uporabe fitofarmacevtskih sredstev v kmetijstvu za 50 odstotkov in zmanjšanje uporabe antibiotikov. Sogovornika: Andreja Bizjak in Jernej Drofenik (oba z Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin)
Spomin na vojaška letala, ki so po prvem valu preletela Slovenijo, je že povsem zbledel med izgorevanjem, tudi v skafandrih, v zdravstvenih ustanovah, domovih za starostnike, centrih za usposabljanje, rešilnih vozilih ... Zaposleni v zdravstvu in socialnem varstvu, ki jih je zaradi slabega plačila in posledično migriranja usposobljene delovne sile v tujino premalo, se med epidemijo ne ozirajo na svoje pravice, ampak dajejo vse od sebe, pri tem pa tvegajo tudi zdravje. Namesto letal si želijo predvsem spoštovanje in pošteno plačilo za svoje delo, tudi po tem, ko bo epidemije konec.
Neveljaven email naslov