Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Šmarje pri Jelšah je občina na stičišču Kozjanskega in Obsotelja z 10.000 prebivalci. Koronavirus je tam najsrditeje zarovaril in zahteval osemintrideset smrtnih žrtev. Kraj kljub temu ni klonil pred nepričakovanim bremenom, med sabo se je povezalo več kot sto prostovoljcev in danes, dober mesec po tem, ko so tam odkrili zadnjega pozitivnega z boleznijo covid 19, s ponosom ugotavljajo, da jim je zdravstvena preizkušnja prinesla tudi kaj pozitivnega. O sledeh, ki jih je koronavirusna kriza pustila v tem kozjansko-obsoteljskem kraju: od žalostnih zgodb v domu za starejše do iskrivih prostovoljskih iniciativ in šmarskega argoja.
Eno prvih žarišč okužbe s koronavirusom je nastalo na Osnovni šoli Šmarje pri Jelšah, kjer so odlok o začasnem zaprtju s strani pristojnega ministrstva prejeli 12. marca, šolo pa so na lastno pest župana Matije Čakša zaprli že dan prej: “Na šoli je tisoč otrok, predstavljajte si kalvarijo, če bi se ministrstvo odločilo zapreti šolo ob 10. ali 11. uri dopoldne. Kako bi potem otroke varno spravili domov?”
V naslednjih desetih dneh je bilo uradno potrjenih šestindvajset okužb, ob čemer so v zdravstvenem domu v kraju prejeli skoraj petsto klicev ljudi, številni so opažali katerega od simptomov koronavirusne okužbe. Toda o skupnem številu okuženih v Šmarju se lahko po besedah župana le ugiba, saj v kraju niso izvajali širokega testiranja ljudi.
Svojo izkušnjo soočanja s koronavirusno okužbo je z javnostjo delila družina občanke Monike. Z virusom sta se okužila njena otroka, 11- in 13-letnik. Kot je opisala, so živeli normalno družinsko življenje s poostrenimi higienskimi ukrepi. “Stigme nismo doživljali, čeprav smo se javno izpostavili. Pri vsem skupaj je bil najbolj kočljivi del zgodbe, kako stvari razložiti otrokom.”
“Ogromno smo poslušali o tem virusu, smejali smo se statistikam in mislili, da se nam kaj takega ne more zgoditi. Vse skupaj se je zdelo nekako daleč. Potem pa je bilo to kar naenkrat pri nas doma. Mož, ki je zaposlen v zdravstvu, je otrokoma zelo mirno razložil, da otroci nimajo težav s prebolevanjem, da bomo spoštovali pravila in da se bomo imeli fino, ker bomo končno skupaj doma, saj moramo biti v štirinajstdnevni karanteni.” – Monika iz Šmarja pri Jelšah
Skupno so v Šmarju pri Jelšah potrdili 174 primerov okužb z novim koronavirusom. Občina se je s tem zavihtela na drugo mesto v Sloveniji, takoj za Ljubljano. Umrlo je 38 ljudi, skoraj vsaka tretja žrtev v Sloveniji je bila torej iz Šmarja, kjer se je epidemija najsmrtonosneje širila po domu upokojencev. Tam so prvo okužbo ugotovili 17. marca, šlo je za zaposleno, dan pozneje je bila okužba odkrita pri šestih stanovalcih.
Ključen vzrok za tako bliskovito širjenje virusa po ustanovi se je po besedah direktorice Gordane Drimel zgodil na samem začetku. “Virus je v hišo vstopil, preden smo se tega zavedali. Prva zaposlena je bila brez simptomov. Postalo nam je jasno, da je verjetnost širjenja virusa zelo velika.” Od 191 stanovalcev na začetu epidemije jih je zbolelo 124, 86 jih je ozdravelo, 38 preminulo, od tega 23 v domu in 15 v bolnišnici. “Zgodilo se je zelo hitro. Čeprav smo bili pripravljeni, si niti v sanjah nismo znali predstavljati, da bo tako hudo.”
“Občutek bližine, ko držiš svojca za roko, mu nekaj pripoveduješ, tega je manjkalo. Spraševal sem se, kaj si misli, ali razume to, kaj se je zgodilo, da tako dolgo ne moremo do nje.” – Jože Čakš, nekdanji dolgoletni župan in direktor knjižnice, ima v domu mamo
Po besedah predstojnice območne enote NIJZ v Celju in vodje delovne skupine za nalezljive bolezni v celjski regiji prim. Alenke Trop Skaza je bilo treba dom upokojencev v Šmarju po izbruhu okužb temeljito dezinficirati in preurediti. Zasnovali so posebne cone za bolnike s covidom 19, tvegane stike in tiste stanovalce, ki so bili brez okužbe, postavili zunanje kontejnerje za preoblačenje zaposlenih ter uredili ločena dvigala in urejanje obrokov. Trop Skaza je po pričevanjih opisala tudi nekaj trpkih zgodb iz obdobja, ko so morali dom temeljito reorganizirati: Nekatere krhke stanovalce doma so morali seliti kar v rjuhah. Selitev s posteljami ni bila mogoča, saj te niso bile prenosljive iz nadstropja v nadstropje. Da so vzpostavili sterilne razmere, so morali v nekaterih sobah potrgati tudi zavese in odstraniti osebne predmete. Dom se je tako prelevil v brezoblično cono, kar je starejšim stanovalcem, ki so navajeni na toplino doma, predstavljalo veliko breme.
Ker je občina razvejana, okolje ruralno, okužb pa je bilo iz dneva v dan več, so potrebovali izdatno pomoč prostovoljcev. Zanje je skrbela lokalna civilna zaščita.
“Akcijo smo začeli prek družbenih omrežij. Že v prvih dneh so začele deževati ponudbe, da če potrebujemo pomoč, naj jih kontaktiramo. Odzvalo se je več kot sto ljudi, dejavnih pa jih je bilo od petnajst do dvajset, odvisno glede na potrebe.” – Borut Lorger, namestnik poveljnika Civilne zaščite občine Šmarje pri Jelšah
V Šmarju se zdaj življenje vrača v normalne tirnice. Glavna prometnica skozi kraj je spet polna pločevine, trgovine, bari, frizerji so odprti, šolarji se vračajo v šolske klopi. Oddahnil si je tudi ravnatelj osnovne šole v Šmarju Mitja Šket. Čez noč ustvariti informacijsko podporo za virtualno šolo v pretežno podeželskem okolju se je po njegovih besedah izkazalo za težak izziv. Čeprav so na šoli dobro preskrbljeni z najsodobnejšo tehnologijo, pa so razmere doma pri številnih zelo slabe. Marsikdo od učencev je potreboval dodatno tehnološko pomoč, tako je ravnatelj s svojo najožjo ekipo kar sam poskrbel, da je prišla v prave roke in nekaterim učence osebno dostavil potrebno opremo.
V prihajajočih dneh bo veliko priložnosti tudi za refleksijo po prestani epidemiji. Župan Šmarja pri Jelšah Matija Čakš opozarja, da je strah tisti, ki nadvlada dejanja ljudi: “Vsak človek, ki pride v tak položaj, se odzove po svoje in pri tem je najlažje s prstom pokazati na druge.” Ob tem je opozoril na spornost obtoževanja in stigmatizacije okuženih. Kot je poudaril, tako množičen izbruh okužb v občini zagotovo ni krivda le prvookužene osebe.
Zadnji meseci so sicer v Šmarje prinesli tudi pozitivne stvari in ena takšnih je posebna Facebook skupina Šmarski Argo, ki je namenjena ohranjanju in negovanju pristnega šmarskega narečja. V dobrem mesecu se je skupini pridružilo že več kot 3000 članov, predvsem pripadnikov mlajših generacij, ki raziskujejo stoletja staro šmarsko govorico, ki se je prek starejših generacij prenesla na mlajše.
“Šmarščino bi definiral kot nekaj unikatnega, že znotraj same občine se razlikuje od vasi do vasi. Gre pa za precej grobo govorico, ljudje ne leporečijo, veliko besed se pove na šarf.” – Jani Čakš, Šmarčan in eden izmed soustanoviteljev skupine Šmarski Argo
1285 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Šmarje pri Jelšah je občina na stičišču Kozjanskega in Obsotelja z 10.000 prebivalci. Koronavirus je tam najsrditeje zarovaril in zahteval osemintrideset smrtnih žrtev. Kraj kljub temu ni klonil pred nepričakovanim bremenom, med sabo se je povezalo več kot sto prostovoljcev in danes, dober mesec po tem, ko so tam odkrili zadnjega pozitivnega z boleznijo covid 19, s ponosom ugotavljajo, da jim je zdravstvena preizkušnja prinesla tudi kaj pozitivnega. O sledeh, ki jih je koronavirusna kriza pustila v tem kozjansko-obsoteljskem kraju: od žalostnih zgodb v domu za starejše do iskrivih prostovoljskih iniciativ in šmarskega argoja.
Eno prvih žarišč okužbe s koronavirusom je nastalo na Osnovni šoli Šmarje pri Jelšah, kjer so odlok o začasnem zaprtju s strani pristojnega ministrstva prejeli 12. marca, šolo pa so na lastno pest župana Matije Čakša zaprli že dan prej: “Na šoli je tisoč otrok, predstavljajte si kalvarijo, če bi se ministrstvo odločilo zapreti šolo ob 10. ali 11. uri dopoldne. Kako bi potem otroke varno spravili domov?”
V naslednjih desetih dneh je bilo uradno potrjenih šestindvajset okužb, ob čemer so v zdravstvenem domu v kraju prejeli skoraj petsto klicev ljudi, številni so opažali katerega od simptomov koronavirusne okužbe. Toda o skupnem številu okuženih v Šmarju se lahko po besedah župana le ugiba, saj v kraju niso izvajali širokega testiranja ljudi.
Svojo izkušnjo soočanja s koronavirusno okužbo je z javnostjo delila družina občanke Monike. Z virusom sta se okužila njena otroka, 11- in 13-letnik. Kot je opisala, so živeli normalno družinsko življenje s poostrenimi higienskimi ukrepi. “Stigme nismo doživljali, čeprav smo se javno izpostavili. Pri vsem skupaj je bil najbolj kočljivi del zgodbe, kako stvari razložiti otrokom.”
“Ogromno smo poslušali o tem virusu, smejali smo se statistikam in mislili, da se nam kaj takega ne more zgoditi. Vse skupaj se je zdelo nekako daleč. Potem pa je bilo to kar naenkrat pri nas doma. Mož, ki je zaposlen v zdravstvu, je otrokoma zelo mirno razložil, da otroci nimajo težav s prebolevanjem, da bomo spoštovali pravila in da se bomo imeli fino, ker bomo končno skupaj doma, saj moramo biti v štirinajstdnevni karanteni.” – Monika iz Šmarja pri Jelšah
Skupno so v Šmarju pri Jelšah potrdili 174 primerov okužb z novim koronavirusom. Občina se je s tem zavihtela na drugo mesto v Sloveniji, takoj za Ljubljano. Umrlo je 38 ljudi, skoraj vsaka tretja žrtev v Sloveniji je bila torej iz Šmarja, kjer se je epidemija najsmrtonosneje širila po domu upokojencev. Tam so prvo okužbo ugotovili 17. marca, šlo je za zaposleno, dan pozneje je bila okužba odkrita pri šestih stanovalcih.
Ključen vzrok za tako bliskovito širjenje virusa po ustanovi se je po besedah direktorice Gordane Drimel zgodil na samem začetku. “Virus je v hišo vstopil, preden smo se tega zavedali. Prva zaposlena je bila brez simptomov. Postalo nam je jasno, da je verjetnost širjenja virusa zelo velika.” Od 191 stanovalcev na začetu epidemije jih je zbolelo 124, 86 jih je ozdravelo, 38 preminulo, od tega 23 v domu in 15 v bolnišnici. “Zgodilo se je zelo hitro. Čeprav smo bili pripravljeni, si niti v sanjah nismo znali predstavljati, da bo tako hudo.”
“Občutek bližine, ko držiš svojca za roko, mu nekaj pripoveduješ, tega je manjkalo. Spraševal sem se, kaj si misli, ali razume to, kaj se je zgodilo, da tako dolgo ne moremo do nje.” – Jože Čakš, nekdanji dolgoletni župan in direktor knjižnice, ima v domu mamo
Po besedah predstojnice območne enote NIJZ v Celju in vodje delovne skupine za nalezljive bolezni v celjski regiji prim. Alenke Trop Skaza je bilo treba dom upokojencev v Šmarju po izbruhu okužb temeljito dezinficirati in preurediti. Zasnovali so posebne cone za bolnike s covidom 19, tvegane stike in tiste stanovalce, ki so bili brez okužbe, postavili zunanje kontejnerje za preoblačenje zaposlenih ter uredili ločena dvigala in urejanje obrokov. Trop Skaza je po pričevanjih opisala tudi nekaj trpkih zgodb iz obdobja, ko so morali dom temeljito reorganizirati: Nekatere krhke stanovalce doma so morali seliti kar v rjuhah. Selitev s posteljami ni bila mogoča, saj te niso bile prenosljive iz nadstropja v nadstropje. Da so vzpostavili sterilne razmere, so morali v nekaterih sobah potrgati tudi zavese in odstraniti osebne predmete. Dom se je tako prelevil v brezoblično cono, kar je starejšim stanovalcem, ki so navajeni na toplino doma, predstavljalo veliko breme.
Ker je občina razvejana, okolje ruralno, okužb pa je bilo iz dneva v dan več, so potrebovali izdatno pomoč prostovoljcev. Zanje je skrbela lokalna civilna zaščita.
“Akcijo smo začeli prek družbenih omrežij. Že v prvih dneh so začele deževati ponudbe, da če potrebujemo pomoč, naj jih kontaktiramo. Odzvalo se je več kot sto ljudi, dejavnih pa jih je bilo od petnajst do dvajset, odvisno glede na potrebe.” – Borut Lorger, namestnik poveljnika Civilne zaščite občine Šmarje pri Jelšah
V Šmarju se zdaj življenje vrača v normalne tirnice. Glavna prometnica skozi kraj je spet polna pločevine, trgovine, bari, frizerji so odprti, šolarji se vračajo v šolske klopi. Oddahnil si je tudi ravnatelj osnovne šole v Šmarju Mitja Šket. Čez noč ustvariti informacijsko podporo za virtualno šolo v pretežno podeželskem okolju se je po njegovih besedah izkazalo za težak izziv. Čeprav so na šoli dobro preskrbljeni z najsodobnejšo tehnologijo, pa so razmere doma pri številnih zelo slabe. Marsikdo od učencev je potreboval dodatno tehnološko pomoč, tako je ravnatelj s svojo najožjo ekipo kar sam poskrbel, da je prišla v prave roke in nekaterim učence osebno dostavil potrebno opremo.
V prihajajočih dneh bo veliko priložnosti tudi za refleksijo po prestani epidemiji. Župan Šmarja pri Jelšah Matija Čakš opozarja, da je strah tisti, ki nadvlada dejanja ljudi: “Vsak človek, ki pride v tak položaj, se odzove po svoje in pri tem je najlažje s prstom pokazati na druge.” Ob tem je opozoril na spornost obtoževanja in stigmatizacije okuženih. Kot je poudaril, tako množičen izbruh okužb v občini zagotovo ni krivda le prvookužene osebe.
Zadnji meseci so sicer v Šmarje prinesli tudi pozitivne stvari in ena takšnih je posebna Facebook skupina Šmarski Argo, ki je namenjena ohranjanju in negovanju pristnega šmarskega narečja. V dobrem mesecu se je skupini pridružilo že več kot 3000 članov, predvsem pripadnikov mlajših generacij, ki raziskujejo stoletja staro šmarsko govorico, ki se je prek starejših generacij prenesla na mlajše.
“Šmarščino bi definiral kot nekaj unikatnega, že znotraj same občine se razlikuje od vasi do vasi. Gre pa za precej grobo govorico, ljudje ne leporečijo, veliko besed se pove na šarf.” – Jani Čakš, Šmarčan in eden izmed soustanoviteljev skupine Šmarski Argo
Ob načrtovanju obnove poplavljenih in s hudourniškimi nanosi zasutih območij prizadeti prebivalci pričakujejo številne ukrepe za boljše urejanje nižinskih vodotokov. Želijo višje nasipe, utrjene brežine, trdnejše mostove in drugačno urejanje voda, ob katerih živijo. Toda koliko bi stroka pri načrtovanju morala bolj upoštevati tudi vpliv gozda in rečnih povirij ter hudournikov, ki lahko močno vplivajo na posledice poplav v dolinah? Koliko več varnosti bi pridobili z drugačno skrbjo za hudournike in s krepitvijo varovalne ter hidrološke vloge gozda, ki obsega skoraj 60 odstotkov ozemlja?
Naredili smo premočan enačaj med ocenami in svojo samopodobo. Ne bi se smelo zgoditi, da otroci povezujejo ocene s svojo vrednostjo. Ob začetku novega šolskega leta opozarjamo, da je postal uspeh premočna vrednota in da so se v njegovo spiralo – kot v nevarnem stampedu tekmovalnosti – ujeli vsi, ob mladih tudi starši in šole. Šola bi morala namesto tega postati varen azil, torej prostor, kjer se razplamteva notranja motivacija in ne pojenja vrelec radovednosti.
Manfred Spitzer je nevroznanstvenik, vodja Univerzitetne psihiatrične bolnišnice v Ulmu. Raziskovalec možganov in psihiater preučuje vpliv digitalnih naprav na razvoj možganov.
Revolucija, ki jo prinaša umetna inteligenca, se dogaja tudi v Sloveniji. Denimo v načinu pridobivanja pravnih informacij. Tudi o dilemah in odgovornosti v primeru UI halucinacij in prihodnosti uporabe umetne inteligence tako v pravu kot drugje, vključno z dobrobitmi kot nevarnostmi, ki jih lahko prinese.
Eden izmed ključnih razlogov, zakaj je Dunaj najboljše mesto na svetu za življenje, je zagotovo učinkovit javni promet. Podzemna železnica, tramvaji, avtobusi in vlaki ponujajo možnost hitre in poceni mobilnosti po celotnem mestu, vedno več ljudi tudi kolesari po dobro urejenih stezah, pešcem so namenjeni celo pametni semaforji. V avstrijski prestolnici načrtujejo še bolj učinkovito in okolju bolj prijazno mobilnost, eden izmed ključnih ciljev je, da bi imeli na 1000 prebivalcev samo še 250 avtomobilov, želijo si mesto pešcev in kolesarjev, med drugim razvijajo mrežo in infrastrukturo za tovorna kolesa. S prometom prihodnosti se ukvarjajo v posebnem mestnem mislišču Smart Wien. Kaj se lahko naučimo iz dunajskih praks in vizij? Preverjal je Luka Hvalc.
Zdaj, ko so se poplavne vode umaknile, je moč videti, kakšno razdejanje so pustile za seboj in kakšna ogromna škoda je nastala. Za tiste, ki imajo svoje premičnine in nepremičnine zavarovane, je poleg vseh nevšečnosti zdaj tudi čas, da se obrnejo na svoje zavarovalnice in zavarovalne zastopnike in prijavijo škodo, ki je nastala. Roki za prijavo škod so različni, a se bodo glede na okoliščine zavarovalnice prilagodile in jih ne bodo dosledno upoštevale. Kakšen je torej najbolj učinkovit postopek prijave škode? Na kaj moramo biti pozorni, katere dokumente in dokaze moramo zbrati, katere uničene stvari lahko zavržemo in katere shranimo do prihoda cenilca? Nekaj praktičnih nasvetov, kako do zavarovalnih odškodnin, do katerih smo upravičeni, bo z nami delil Samo Ravnikar, zavarovalni zastopnik v podjetju Avalon Tim.
Število primerov nasilja nad zaposlenimi v zdravstvu se povečuje. Gre za grožnje, pisne ali osebne, fizične ali besedne, za sovražne zapise na družbenih omrežjih, napade z orožjem in drugimi predmeti. Podatki kažejo, da nasilje na svojem delovnem mestu občuti povprečno 70 odstotkov zaposlenih v zdravstvu. O napadih v prejšnjih letih smo poročali tudi iz zdravstvenih ustanov v slovenski Istri, žal celo o smrtnih žrtvah. Zdravstveni delavci že dolgo opozarjajo na to, da je marsikdo soočanje z nasiljem že začel sprejemati kot del službe.
Lani so pri Gorski reševalni zvezi Slovenije izvedli rekordnih 667 intervencij, pri katerih so v 55 odstotkih pomagali tujim državljanom. Letos je bilo do zdaj v gorah manj nesreč, kot jih je bilo ta čas lani, a s povečevanjem obiska in turizma lahko pričakujemo več nesreč, ki se pogosto zgodijo tudi zaradi nepripravljenosti in neustrezne opreme. Kako opremljeni hodijo tuji obiskovalci v naše gore, koliko so seznanjeni z zahtevnostjo izbranih planinskih poti in kje iščejo informacije?
"Evalvacija bi morala biti vedno zadnji korak vsake reforme, saj nam pove, kaj je šlo narobe, kaj je bilo dobro in kaj je še treba narediti," pripoveduje dr. Matej Babšek, strokovnjak na področju socialnega varstva, ki je v svoji doktorski nalogi analiziral in ocenil reorganizacijo centrov za socialno delo leta 2018.
Irska je velika za dobre tri Slovenije, ima 4,7 milijona prebivalcev. Obe državi se soočata s podobnimi prometnimi izzivi, predvsem kako zagotoviti učinkovit javni promet in periferijo bolje povezati z mesti. Na Irskem želijo s konkretnim akcijskim načrtom v naslednjih letih občutno povečati število uporabnikov javnega prometa in hkrati vsaj za 10 odstotkov zmanjšati število prevoženih kilometrov z avtomobili na fosilna goriva. Kako bodo ozelenili javni promet? Katere so še druge prakse, ki bi jih morda kazalo posnemati? Kako trajnostno urejajo promet v prestolnici Dublin in kaj je knjižnica koles?
V zadnjih dveh desetletjih se je potrjeno pomanjkanje zdravil v Evropi povečalo za dvajsetkrat. Je kot bolezen, ki se vsako leto poslabša, zdravila pa še ni. Od več kot 5000 registriranih je na slovenskem trgu motena oskrba s približno 300 zdravili, odmeva zlasti pomanjkanje antibiotikov, zelo pereč problem je tudi motena oskrba z zdravili za kronične in redke bolezni. Kakšni so vzroki v ozadju motenj v preskrbi z zdravili, kako jo občutijo zdravniki in pacienti ter kakšno oviro predstavlja pri delu v lekarnah?
Možnost prostovoljne odločitve za 30-urni delovnik, ki hkrati zaposlenemu zagotavlja vse pravice polne zaposlitve, je eden izmed predlogov iz osnutka novele zakona o delovnih razmerjih, ki ga je prejšnji teden poslalo v javno obravnavo ministrstvo za delo. S sprejemom se zelo mudi zaradi rokov za implementacijo evropske zakonodaje, zato bo javna razprava trajala le še nekaj dni. Čeprav zakonsko podlago za 30-urni delovnik s tem šele dobivamo, so nekatera podjetja tako organizacijo dela že preizkusila in tudi uveljavila in bo vsaj v nekaterih branžah skoraj zagotovo postal stalnica, podobno kot delo od doma. Kakšne so praktične izkušnje, prednosti, spremembe, kakšne so pasti takšne ureditve, ki je ob vse pogostejši praksi nenehne dostopnosti in tudi vse pogostejši izgorelosti vse bolj nujen ukrep?
Tigrasti komarji vsako leto razširijo svoj življenjski prostor v nekaj novih evropskih regij, hitro se širijo tudi japonski komarji, na Cipru se je lani uspela uveljaviti tudi populacija komarja ščitarja, ki sicer mrzlih evropskih zim do zdaj ni mogla preživeti. Nove invazivne vrste komarjev pa prenašajo tudi viruse, ki povzročajo bolezni, s katerimi do zdaj v Evropi nismo imeli opravka. Mikrobiologinja dr. Nataša Knap Gašper z Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo opisuje, kako so invazivne vrste sploh prišle v Evropo, hkrati pa izriše življenjske prostore komarjev in možne ukrepe za preprečevanje njihovega širjenja in zaščito pred boleznimi. Naša dopisnica iz Zagreba Tanja Borčić Bernard pa pojasni hrvaški načrt za zmanjševanje števila komarjev, ki vključuje izpuščanje sterilnih samcev v okolje.
Za marsikaterega kupca je nakup rabljenega vozila še vedno privlačen. Je pa zahtevnejši od nakupa novega, saj ima rabljeno vozilo že svojo zgodovino, ki je kupci praviloma ne poznajo. Na tržnem inšpektoratu opozarjajo na pasti, ki vas lahko doletijo, če se nakupa rabljenega avtomobila lotevate s preveliko mero zaupanja. Svetujejo, da je treba pred nakupom z vso skrbnostjo pregledati in preveriti, ali ima vse lastnosti, ki so jih prodajalci navedli v oglasu.
V zadnjega pol stoletja se je številčnost populacije sladkovodnih živalskih in rastlinskih vrst zmanjšala za 83 %, izginilo je 30 % sladkovodnih ekosistemov, pod različnimi stopnjami zaščite pa je vsega 17 % svetovnih vodotokov. Na Balkanu teče še nekaj zadnjih divjih rek v Evropi, a tudi te so zaradi klimatskih sprememb, neodgovornega razvoja, hidroelektrarn, onesnaženja in številnih drugih ekonomskih in neekonomskih dejavnikov vedno bolj ogrožene. Zato so pred nekaj dnevi v Karlovcu, mestu štirih rek, pod pokroviteljstvom globalne okoljevarstvene organizacije The Nature Conservancy v sodelovanju z nevladnimi okoljskimi združenji iz petih držav nekdanje Jugoslavije zagnali projekt United for Rivers, Združeni za reke, pod okriljem katerega želijo v prihodnjih letih zaščiti 400 kilometrov strug na trinajstih rekah.
V dveh mesecih je Sudan zapustilo skoraj pol milijona ljudi. V Darfurju živi več kot 5,6 milijona otrok, 270 tisoč jih je na novo razseljenih zaradi konflikta. Do začetka tega meseca so ubili več kot 330 otrok, skoraj 2.000 ranili. Z gosti analiziramo, kaj se dogaja v Sudanu, zakaj ta vojna ni v središču medijskega poročanja in zakaj Tomo Križnar pravi, da velesile tam izvajajo politiko: "ubij sužnja s sužnjem"?
Izredni profesor dr. Rok Zupančič z Obramboslovnega raziskovalnega centra Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani je prepričan, da so sedanje razmere na severu Kosova zelo napete. Rešitve za pomiritev strasti pa še ne vidi zelo hitro. Pravi, da je kosovska družba v zadnjih mesecih stopila vsaj sedem korakov nazaj v smeri sobivanja. Spregovori o tem, komu konflikt na severu Kosova koristi, o tem, kakšen je v resnici kosovski premier Albin Kurti, in kakšni so interesi velikih mednarodnih sil na Kosovu. Predstavi tudi enega izmed redkih primerov dobre prakse etničnega sobivanja in spregovori o tem, zakaj Slovenija nima tako velike politične vloge na Kosovu, kot si predstavlja.
Čeprav se letos bolj kot požarov bojimo poplav, je treba biti pripravljen na vse. Prihodnji mesec bo minilo leto od katastrofe na Krasu, ko smo ugotavljali, da Slovenija pri gašenju velikih gozdnih požarov ni dovolj samooskrbna. Sledile so obljube o boljši opremi, nakupu gasilskih letal in finančni pomoči. Damjan Zorc s svojima gostoma preverja trenutno stanje naših služb za reševanje in zaščito.
Slovenija je zelo slabo povezana s svetom, naša letalska povezljivost je celo med najslabšimi v Evropi. Ker so bili vsi poskusi spodbujanja boljših letalskih povezav do sedaj neuspešni, se je ponovno začelo govoriti o tem, da bi morala imeti Slovenija svojega letalskega prevoznika.
Ne glede na to, ali bo Slovenija uspela s kandidaturo za nestalno članico Varnostnega sveta v Organizaciji združenih narodov, je na mestu debata o dejanskem pomenu in vlogi mednarodnih organizacij, ki temeljijo na ureditvi po koncu II. svetovne vojne. Kaj se v resnici dogaja z reformo Varnostnega sveta? Kaj je z mednarodno diplomacijo?
Neveljaven email naslov