Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glede na poročilo Agencije ZN za bgunce (UNHCR) se je število ljudi, ki bežijo pred vojnami, nasiljem, preganjanjem in kršitvami človekovih pravic, kljub pandemiji lani povečalo na več kot 8,2 milijona. Kar 42 odstotkov razseljenih ljudi po svetu je mlajših od 18 let. Marsikdo na poti izgubi stike s svojci, veliko je pogrešanih. Pri iskanju pogrešanih in pri ponovnem povezovanju družin se trudijo tudi v svetovnem gibanju Rdečega križa. Eno izmed orodij, ki pomaga pri tem, je spletna stran Trace the FAce oziroma Sledite obrazu, fotogalerija ljudi, ki iščejo pogrešane sorodnike.
Spletna stran Sledite obrazu – Trace the Face, na kateri so objavljene fotografije ljudi, ki iščejo svojce, je dostopna po vsem svetu, saj begunci prihajajo iz različnih držav
V svetovnem gibanju Rdečega križa se vsako leto trudijo, da popolnoma brezplačno ponovno povežejo družine, ki so se ločile zaradi spopadov, naravnih nesreč ali selitev. V ta namen so leta 2013 kot odgovor na migracije vzpostavili spletno orodje, stran Trace the Face oziroma Sledite obrazu, fotogalerijo ljudi, ki iščejo pogrešane sorodnike, ki bi lahko bili kjer koli vzdolž begunske poti v Evropo.
"Spletno platformo Trace the face smo začeli uporabljati leta 2013, skupaj nekatera evropska nacionalna društva Rdečega križa ter Mednarodni odbor Rdečega križa. V praksi se je namreč izkazalo, kako zelo težko je iskati pogrešane begunce, ki so na poti in je v nekem trenutku zelo težko vedeti kje so, v kateri državi se nekdo nahaja. Ko nekje pride do naravne katastrofe ali vojaškega udara, se bodo ljudje sicer ločili, ampak vsaj približno se bo vedelo na katerem območju so in kje jih iskati. Ko pa gre za begunce, ki so na poti v Evropo, pa tega ne veš. Včasih še njihove družine, ki so ostale doma, ne vedo kje so, niti kam gredo. Morda je nekdo doma dejal, da bo skušal priti v Veliko Britanijo, pa je zares prišel do Finske. In tako smo dobili idejo, da bi lahko vsem, ki iščejo svoje pogrešane družinske člane, pri tem iskanju pomagal internet, ki je brezmejen. Spletna stran Trace the face, na kateri so objavljene fotografije ljudi, ki iščejo svojce, je dostopna po vsem svetu, saj vemo, da begunci prihajajo iz različnih držav. V migracije so vpleteni tri celine. Imamo begunce iz Afrike, Srednjega vzhoda, Bangladeša. In če imajo ljudje dostop do interneta, lahko sorodnike iščejo po spletu sami. Če na primer nekdo med objavljenimi fotografijami prepozna pogrešanega svojca, mu pošlje sporočilo, da se mu na primer zdi, da je on njegov pogrešan brat, ki ga išče zadnji dve leti. Oseba s fotografije bo prejela sporočilo in preverila, ali gre res za njegovega brata. Torej, vsak lahko išče med objavljenimi fotografijami, drugače pa je, ko nekdo želi objaviti svojo fotografijo. V tem primeru tega ne more sam, ampak le ob pomoči organizacije Rdečega križa, ki to pomoč daje v okviru društev v vseh državah. Seveda pa smo pri objavah zelo previdni, nikoli javno ne objavljamo fotografij otrok, mladoletnih oseb ali pa oseb, ki jih je strah objave svoje fotografije. So pa njihove fotografije in podatki vidni ljudem, ki se na nacionalnih društvih Rdečega križa ukvarjajo s pogrešanimi osebami." - Lucile Marbeau, namestnica vodje za komuniciranje pri nacionalnem društvu Rdečega križa Francije
Spletna stran Trace the Face oziroma Sledite obrazu je na voljo v sedmih jezikih, ob angleškem, francoskem, španskem in arabskem tudi v paštunskem, somalskem in v jeziku dari. Do zdaj so jo uporabili pripadniki 129-ih narodnosti, največ iščočih na strani je iz Afganistana, sledijo Sirci in Iračani. V okviru globalne statistike ima več kot 6200 ljudi objavljeno svojo fotografijo na spletni srani Trace the face, registriranih imajo nekje 24 500 pogrešanih oseb.
"Če povem primer, ki ni tako star. Šlo je za fanta, ki je leta 2015 zbežal iz Afganistana in 2017 prišel na Dansko. Tukaj je začel iskati svojo družino, kar pa je bilo takrat v Afganistanu zaradi konfliktov na žalost zelo težko. Zato smo mu predstavili možnost, da lahko njegovo fotografijo naložimo na platformo Trace the face in takoj se je strinjal s tem. Nekega dne so nas poklicali iz grške organizacije Rdečega križa in dejali, da je morda pri njih brat tega fanta. Izkazalo se je, da je ta iz Afganistana zbežal pozneje, prišel do Grčije, kjer je izvedel za spletno stran Trace the face in na njej našel fotografijo brata na Danskem. To je bila neverjetna zgodba. Še vedno oba iščeta svojo družino v Afganistanu. Ta je verjetno zapustila območje, na katerem je živela ob njunem odhodu, a vsaj brata sta se našla. Čeprav nista v isti državi, eden drugega podpirata, vesta, da nista sama in da lahko med seboj govorita o svojih težavah in tem, kar doživljata vsak v svoji novi državi." - Christel Winther, sodelavka Službe za obnavljanje družnsih vezi pri Rdečem križu Danske
Tudi v Sloveniji je ena izmed glavnih dejavnosti Rdečega križa Služba za poizvedovanje oziroma združevanje družinskih vezi v vojnah, nesrečah, izrednih razmerah. Posebno dejavna je bila po drugi svetovni vojni predvsem pri iskanju pogrešanih in izginulih oseb, vračanju ugrabljenih otrok in ujetnikov ter združevanju razkropljenih družin. Več o tem sta nam povedali strokovna sodelavka Rdečega križa Slovenije Maja Murn in generalna sekretarka Cvetka Tomin.
1285 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Glede na poročilo Agencije ZN za bgunce (UNHCR) se je število ljudi, ki bežijo pred vojnami, nasiljem, preganjanjem in kršitvami človekovih pravic, kljub pandemiji lani povečalo na več kot 8,2 milijona. Kar 42 odstotkov razseljenih ljudi po svetu je mlajših od 18 let. Marsikdo na poti izgubi stike s svojci, veliko je pogrešanih. Pri iskanju pogrešanih in pri ponovnem povezovanju družin se trudijo tudi v svetovnem gibanju Rdečega križa. Eno izmed orodij, ki pomaga pri tem, je spletna stran Trace the FAce oziroma Sledite obrazu, fotogalerija ljudi, ki iščejo pogrešane sorodnike.
Spletna stran Sledite obrazu – Trace the Face, na kateri so objavljene fotografije ljudi, ki iščejo svojce, je dostopna po vsem svetu, saj begunci prihajajo iz različnih držav
V svetovnem gibanju Rdečega križa se vsako leto trudijo, da popolnoma brezplačno ponovno povežejo družine, ki so se ločile zaradi spopadov, naravnih nesreč ali selitev. V ta namen so leta 2013 kot odgovor na migracije vzpostavili spletno orodje, stran Trace the Face oziroma Sledite obrazu, fotogalerijo ljudi, ki iščejo pogrešane sorodnike, ki bi lahko bili kjer koli vzdolž begunske poti v Evropo.
"Spletno platformo Trace the face smo začeli uporabljati leta 2013, skupaj nekatera evropska nacionalna društva Rdečega križa ter Mednarodni odbor Rdečega križa. V praksi se je namreč izkazalo, kako zelo težko je iskati pogrešane begunce, ki so na poti in je v nekem trenutku zelo težko vedeti kje so, v kateri državi se nekdo nahaja. Ko nekje pride do naravne katastrofe ali vojaškega udara, se bodo ljudje sicer ločili, ampak vsaj približno se bo vedelo na katerem območju so in kje jih iskati. Ko pa gre za begunce, ki so na poti v Evropo, pa tega ne veš. Včasih še njihove družine, ki so ostale doma, ne vedo kje so, niti kam gredo. Morda je nekdo doma dejal, da bo skušal priti v Veliko Britanijo, pa je zares prišel do Finske. In tako smo dobili idejo, da bi lahko vsem, ki iščejo svoje pogrešane družinske člane, pri tem iskanju pomagal internet, ki je brezmejen. Spletna stran Trace the face, na kateri so objavljene fotografije ljudi, ki iščejo svojce, je dostopna po vsem svetu, saj vemo, da begunci prihajajo iz različnih držav. V migracije so vpleteni tri celine. Imamo begunce iz Afrike, Srednjega vzhoda, Bangladeša. In če imajo ljudje dostop do interneta, lahko sorodnike iščejo po spletu sami. Če na primer nekdo med objavljenimi fotografijami prepozna pogrešanega svojca, mu pošlje sporočilo, da se mu na primer zdi, da je on njegov pogrešan brat, ki ga išče zadnji dve leti. Oseba s fotografije bo prejela sporočilo in preverila, ali gre res za njegovega brata. Torej, vsak lahko išče med objavljenimi fotografijami, drugače pa je, ko nekdo želi objaviti svojo fotografijo. V tem primeru tega ne more sam, ampak le ob pomoči organizacije Rdečega križa, ki to pomoč daje v okviru društev v vseh državah. Seveda pa smo pri objavah zelo previdni, nikoli javno ne objavljamo fotografij otrok, mladoletnih oseb ali pa oseb, ki jih je strah objave svoje fotografije. So pa njihove fotografije in podatki vidni ljudem, ki se na nacionalnih društvih Rdečega križa ukvarjajo s pogrešanimi osebami." - Lucile Marbeau, namestnica vodje za komuniciranje pri nacionalnem društvu Rdečega križa Francije
Spletna stran Trace the Face oziroma Sledite obrazu je na voljo v sedmih jezikih, ob angleškem, francoskem, španskem in arabskem tudi v paštunskem, somalskem in v jeziku dari. Do zdaj so jo uporabili pripadniki 129-ih narodnosti, največ iščočih na strani je iz Afganistana, sledijo Sirci in Iračani. V okviru globalne statistike ima več kot 6200 ljudi objavljeno svojo fotografijo na spletni srani Trace the face, registriranih imajo nekje 24 500 pogrešanih oseb.
"Če povem primer, ki ni tako star. Šlo je za fanta, ki je leta 2015 zbežal iz Afganistana in 2017 prišel na Dansko. Tukaj je začel iskati svojo družino, kar pa je bilo takrat v Afganistanu zaradi konfliktov na žalost zelo težko. Zato smo mu predstavili možnost, da lahko njegovo fotografijo naložimo na platformo Trace the face in takoj se je strinjal s tem. Nekega dne so nas poklicali iz grške organizacije Rdečega križa in dejali, da je morda pri njih brat tega fanta. Izkazalo se je, da je ta iz Afganistana zbežal pozneje, prišel do Grčije, kjer je izvedel za spletno stran Trace the face in na njej našel fotografijo brata na Danskem. To je bila neverjetna zgodba. Še vedno oba iščeta svojo družino v Afganistanu. Ta je verjetno zapustila območje, na katerem je živela ob njunem odhodu, a vsaj brata sta se našla. Čeprav nista v isti državi, eden drugega podpirata, vesta, da nista sama in da lahko med seboj govorita o svojih težavah in tem, kar doživljata vsak v svoji novi državi." - Christel Winther, sodelavka Službe za obnavljanje družnsih vezi pri Rdečem križu Danske
Tudi v Sloveniji je ena izmed glavnih dejavnosti Rdečega križa Služba za poizvedovanje oziroma združevanje družinskih vezi v vojnah, nesrečah, izrednih razmerah. Posebno dejavna je bila po drugi svetovni vojni predvsem pri iskanju pogrešanih in izginulih oseb, vračanju ugrabljenih otrok in ujetnikov ter združevanju razkropljenih družin. Več o tem sta nam povedali strokovna sodelavka Rdečega križa Slovenije Maja Murn in generalna sekretarka Cvetka Tomin.
Zakaj so razmere na Danskem tako drugačne? Lahko njihov model preprosto skopiramo?
Po desetletjih bolj ali manj močnega prohibicionizma vse več zahodnih državah spreminja svoje politike do konoplje. Gorazd Rečnik se je pogovarjal z ustanoviteljem ene največjih klinik za zdravljenje s konopljo v Oregonu Alexom Rogersom in otroškim nevrologom profesorjem doktorjem Davidom Neubauerjem.
Nenehno spreminjajoča se pravila niso dobra popotnica za zaupanje v cepljenje
11. september 2001 bo šel v zgodovino kot določen mejnik, ki je tako ali drugače zaznamoval celoten svet. Leta 2016 je več kot 75% Američanov trdilo, da so ti dogodki najbolj zaznamovali ameriško zgodovino. Spremenili so se varnostni protokoli na skoraj vseh ravneh življenja, spremenilo se je vojskovanje, spremenile so se številne globalne spremembe, ki tudi danes, 20 let po tragičnih dogodkih v New Yorku, še vedno krojijo življenje po svetu. Razmišljanja o zadnjih 20 letih, posledicah 11. septembra, nadzoru, migracijah in porazu civilne družbe sta prispevala: Vasja Badalič, raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo Pravne fakultete Univerze v Ljubljani ter poznavalec razmer na Bližnjem vzhodu, in izredni profesor dr. Aleš Bučar Ručman, prodekan za mednarodno sodelovanje na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru. Avtor: Gašper Andrinek
Kljub v težkih časih priljubljeni frazi "Vsi smo v istem čolnu", vemo, da ni čisto tako. O tem smo se v Vročem mikrofonu pogovarjali z direktorico Umanotere Gajo Brecelj, mariborskim dijakom Gašperjem Drevom, antropologom Rajkom Muršičem in podjetnikom Sandijem Češkom. Vprašali smo jih tudi, kaj so z njihove perspektive največji izzivi v prihodnosti.
Od nekaj prek tisoč gradov in graščin in dvorcev je v Sloveniji spodobno vzdrževanih le 42, pretežno so v javni lasti. Zadnja leta so se obnove gradov lotili tudi redki zasebniki, vsak na svoj edinstven način, a z eno skupno značajsko potezo - pripravljeni so trmasto vztrajati.
V Tokiu je bilo včeraj slovesno odprtje paraolimpijskih iger, Luka Petrič pa se je s predsednikom paralimpijskega komiteja Damijanom Lazarjem pogovarjal o stanju parašporta v Sloveniji. Slišali boste, da so norme za nastop na olimpijskih igrah zelo zahtevne, zgolj 4500 športnikom se uspe uvrstiti na paraolimpijske igre, na svetu pa je skoraj milijarda in pol invalidov. Več lahko slišite tudi o slovenski sedmerici, ki se je uspela uvrstiti na igre ter o tem, zakaj je šport izjemno pomemben pri rehabilitaciji in kako pripomore k kakovostnejšemu življenju invalidov.
Afganistan je prizorišče številnih izgubljenih vojn, tudi vojne proti korupciji, ki je imela pomembno vlogo pri tem, da je prišlo do epiloga, kot ga spremljamo. Kakšno vlogo je imela korupcija v vojni pod Hindukušem in kdo vse je ob tem koval dobičke, se je Gorazd Rečnik pogovarjal s predsedujočim prve mešane afganistansko-mednarodne protikorupcijske komisije Dragom Kosom.
Čeprav so se na srednjih šolah ta teden začeli popravni izpiti, so bili vsaj do zdaj ravnatelji prepuščeni sami sebi. Ravno danes potekajo sestanki z ministrstvom, do zdaj, tik pred vrati novega šolskega leta, s strani ministrstva niso dobili nobenih jasnih navodil. Gorazd Rečnik se je pred današnjimi sestanki pogovarjal s Fani Al-Mansour iz Zveze srednjih šol, predsednikom Združenja ravnateljic in ravnateljev Gregorjem Pečanom ter predsednico Zveze aktivov staršev Laro Romih. Zakaj so prepričani, da smo med državami, ki so trenutno najslabše pripravljene na novo šolsko leto? Dopisnica Polona Fijavž pa bo predstavila, kako v novo šolsko leto vstopajo v Nemčiji.
Razmere v Afganistanu se spreminjajo iz ure v uro, o tem pričajo aktualna poročila v naših dnevno-informativnih oddajah. Kako pa je do teh razmer pravzaprav prišlo, kako daleč moramo iti z razlago, da bi vsaj približno razumeli, kaj se dogaja v Afganistanu v širšem kontekstu? Gašper Andrinek je pred Vroči mikrofon povabil strokovnjaka za Bližnji vzhod dr. Primoža Šterbenca.
Filozof dr. Peter Klepec o zgodovini teorij zarot, krizi avtoritet pa tudi o tem, da se vedno bolj borimo PROTI nečemu in redkeje ZA nekaj.
Novela Zakona o tujcih za študentke in študente iz držav, ki niso članice Evropske unije, zaostruje način dokazovanja zadostnih sredstev za preživljanje med študijem v Sloveniji. Univerze, fakultete, akademije, študenti in njihove organizacije že več mesecev opozarjajo, da bo to povzročilo veliko težav, manj vpisanih in številne negativne posledice, ki jih bo občutilo tudi gospodarstvo. Ali so vladajoči njihovim pozivom prisluhnili?
Regionalni direktor WHO za Evropo o strategijah za dvig precepljenosti v Evropi predvsem v luči nagovarjanja tistih, ki dvomijo o cepivih in tudi o še vedno odprtih neznankah, povezanih s covidom-19.
Človekoljubne organizacije, ki se podrobno ukvarjajo z nadzorom delovanja oblasti mejnih držav Evropske unije, že dolgo opozarjajo na nezakonite načine zavračanja beguncev in migrantov. Pri tako imenovanih "pushbackih" še posebej izstopa Grčija, ki to ves čas vztrajno zanika in trdi, da gre za turško propagando. Obtožb pa je bila deležna tudi Evropska agencija za mejno in obalno stražo Frontex, ki je del svojih sil preusmerila na mejo med Litvo in Belorusijo, kjer so v zadnjih tednih zaznali več nezakonitih prehodov meja. Gre pri tem samo za politično igro Belorusije po zgledu Turčije? Kakšne so razmere beguncev in migrantov na mejah Evropske unije? Sogovorniki: Vlasta Jeseničnik, Igor Jurič in Marcus Engler. Avtor: Gašper Andrinek.
Z novinarko nizozemske javne radiotelevije NOS Kysio Hekster smo se pogovarjali o ozadju nedavnega strelskega napada na preiskovalnega novinarja Petra R. de Vriesa, ki je poročal o številnih odmevnih zločinih in za zapahe spravil kar nekaj šefov kriminalnih združb. Pa tudi o stanju novinarstva v njihovi državi in o tem, zakaj jih pri poročanju s terena vse pogosteje varujejo varnostniki.
Valentin Inzko končuje 12-letni mandat visokega predstavnika mednarodne skupnosti v Bosni in Hercegovíni. Avstrijski diplomat poudarja, da bi Evropska unija v regiji lahko naredila več: "Če je nekaj predaleč, je to bolj fatamorgana kot perspektiva." Govoril je tudi o nevarnem odpiranju Pandorine skrinjice, spreminjanju mej in o tem, česa bi se lahko naučili od Tirolske.
O tem, kako nam vlada birokracija in kako se ji lahko upremo, smo se pogovarjali z dr. Rogerjem Berkowitzem, profesorjem politike, filozofije in človekovih pravic na Bard kolidžu v New Yorku in ustanoviteljem Centra za politiko in humanistiko Hannah Arendt. V pogovoru je pojasnil tudi, zakaj še za najmanjšo stvar, ki jo moramo urejati pri pristojnem organu, porabimo ogromno časa in energije in zakaj v teh situacijah tako težko najdemo ustreznega sogovornika.
Projektanti so odgovorni za izdelavo projektne dokumentacije novogradnje. To nalogo pri nas po večini opravljajo arhitekti. Z novim gradbenim zakonom, ki ga je vlada že potrdila in ga bodo obravnavali v državnem zboru, pa prevladujoča stroka za projektiranje ni več določena. Inženirji različnih strok (gradbene, elektro, požarne, strojne itn.) nimajo večjih pripomb, jasno je, da bodo zdaj lažje prevzeli projektiranje stavb, če jim ga bo zaupal investitor. Arhitekti pa opozarjajo, da bomo s postopnim opuščanjem njihove stroke izmaličili slovensko arhitekturno krajino. Kaj se bo v resnici spremenilo? Zakaj je ministrstvo za okolje sploh spremenilo te določbe? Gosti so bili Georgi Bangiev, generalni direktor za prostor, graditev in stanovanja na MOP, Barbara Škraba Flis, generalna sekretarka Inženirske zbornice, in Tomaž Krištof, predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor.
Evropski model športa se je zaradi covida-19 znašel v nezavidljivem položaju, na kar kaže sicer spodleteli poskus ustanovitve nogometne superlige. Slovenija si je za enega od ciljev predsedovanja Evropski uniji v drugi polovici letošnjega leta zadala sprejem resolucije o evropskem modelu športa, s katero bi ga dokončno opredelili.
Osamosvojitev Slovenije je terjala veliko državljanskega poguma, ne samo odločevalcev. Kako je z aktivnim državljanstvom trideset let kasneje, zakaj se je vredno angažirati ter kako v sramotilnem vzdušju družabnih omrežij pozitivno pomagati pri razvoju demokracije 21. stoletja?
Neveljaven email naslov