Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa nekaj o pokojninski reformi. Pa ne da bi bila tema tako zelo privlačna, le radi ponagajamo urednikom na Valu 202, ki nato oddaje, kot običajno, v soboto ne morejo ponavljati. V soboto je namreč predvolilni molk in takrat so v medijih prepovedane vse vsebine, ki bi kakorkoli agitirale ali sugerirale odločitve, do katerih naj bi se opredelilo ljudstvo na referendumu.
Kar je še ena tistih patetičnih psevdo-demokratičnih histerij; namreč-če se boste v soboto sprehodili po Sloveniji, bo vse polno Slovencev v položaju Lotosa, med dolgimi sprehodi, v debatnih krožkih, ali v kontemplaciji znotraj družine, zbrano razmišljalo o tem kako glasovati v primeru pokojninske reforme. Ali v primeru onih dveh prisklednih referendumov.
Zato pa je ta teden agitacijsko na višku in SLS-ovsko idejo o »svetu modrecev«, je povzel zdravstveni minister, ki je na enega izmed posvetov o reformi vseh reform povabil pametne ljudi iz področja zdravstva. Tam je postregel z nekaj presenetljivimi podatki, ki pokojninsko reformo postavljajo v povsem novo luč.
Njegovo razmišljanje, bomo povzeli, saj citata nismo našli- obstaja pa njegova izjava v audio arhivih našega radia. Takole je razmišljal minister Marušič; »v zadnjih desetih letih se je pričakovana življenjska doba podaljšala za štiri leta, kar pomeni, vsak dan šest ur. Kar naprej pomeni, da se bo otrok, ki se je rodil danes, živel šest ur dlje, od otroka, ki se je rodil včeraj!«
To je povzeto razmišljanje ministra Marušiča.
Zdaj pa tako; najverjetneje so na delu nekakšne zapletene statistično demografske enačbe, ker znotraj osnovne matematike se račun ne izide najbolje! Namreč; če vzamemo vsak dan šest ur daljše življenje, dobimo v desetih letih 21.900 ur, kar pomeni 912 dni, kar pa niso štiri leta, temveč zgolj dve leti in pol. Povedano drugače; če vsak dan živimo šest ur dlje, se v desetih letih nabere zgolj za dve leti in pol bonusa in ne štiri leta, kot je računal minister.
Ampak kot rečeno- ne verjamemo, da bi se ves intelektualni potencial, ki je zbran v slovenskem zdravstvu in socialnem skrbstvu zmotil za leto in pol, tako da predvidevamo, kako strokovnjaki operirajo z demografskimi enačbami, ki pričakovano življenjsko dobo v zadnjih desetih letih brez težav podaljšajo za štiri leta in je kljub temu povprečno življenje vsak dan daljše za šest ur.
Vendar se raje vrnimo k tem šestim uram, saj gre za izjemno zanimiv, celo intrigantski podatek, ki razgledane starše lahko spravi v nemajhne težave. Če se torej vaš otrok rodi danes, bo statistično preživel onega od včeraj za šest ur. Če se bo rodil čez štiri dni, bo proti današnjemu profitiral ves dan. Čez en mesec približno en teden. In tako naprej in tako nazaj.
A kar je problematično, je obraten proces; če ste otroka dobili včeraj, namesto danes, ste ga prikrajšali za šest ur življenja-storili ste mini statistični detomor, kar je grozljiva misel za vsakega starša. Zato se zdi pametno, otroka dobiti čim kasneje, saj mu boste s tem zagarantirali dolgo življenje.
Znotraj teoretičnega modela, je pametno imeti otroka kolikor je le mogoče dlje od danes, kar pa nas pripelje do idealne rešitve- najbolje sploh ne imeti otroka, ker v tem primeru odpadejo vse kalkulacije s šestimi urami življenjskega pribitka dnevno; brez otrok pa tudi ni potrebe po pokojninski reformi, niti po referendumu zanjo. Kar pa nas v nadaljnjem razmišljanju pripelje v mnoge slovenske bare, kjer urbani samci in še bolj urbane samice razlagajo med pitjem coctailov, da nimajo otrok, ker nočejo prevzeti odgovornosti ter jih pripeljati v ta umazan svet. Sicer pozabljajo, da so jih njihovi starši sploh pripeljali v pozicijo, debatirati o umazanem svetu, vendar je slednje znotraj razprave o šestih urah, nebistven podatek.
Zdaj pa je potrebno vso to šest urno šlamastiko spraviti v okvire pokojninske reforme in s tem zagreniti življenje urednikom na Valu 202. Kakorkoli obračamo se zdi, kako je nemogoče, da bi tako bizarno preštevanje ur zraslo na zelniku ministra Marušiča, ali celo ministra Svetlika.
Vse to izrazoslovje, ki človeško življenje razbija na ure in ga tlači v koordinatni sistem stroškov, prilivov, kapitala in amortizacije, smo nekje že slišali. In res se ni potrebno ozreti daleč, da razmišljajoči ugotovi, od kot prihajajo izrazi o pričakovani življenjski dobi, ki se daljša s takšno in takšno dnevno stopnjo. Jasno; prijatelji zavarovalničarji so že pred desetletji pričeli s tistimi grozljivimi prerokbami, ko so vas zavarovali le, če niste imeli raka v terminalni fazi. Zavarovalni agentje so prvi razumeli človeško bivanje, kot odlično poslovno priložnost in socialna država ter z njo pokojninski sistem sta zgolj talca zavarovalniške morale, kot temelja sodobne zahodne civilizacije.
V tistem trenutku, ko smo na začetku devetdesetih dovolili prvo zavarovalno polico, ki je tragično smrt sorodnika opredelila kot odlično naložbo, smo odprli avtocesto, na kateri je pokojninska reforma le ena izmed cestninskih postaj.
In ko je nesmrtni bard vzkliknil: »Al dneva ne pove nobena praktka«, se je seveda neznosno motil. Potrebno je le poznati mnogokratnike števila šest.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj o pokojninski reformi. Pa ne da bi bila tema tako zelo privlačna, le radi ponagajamo urednikom na Valu 202, ki nato oddaje, kot običajno, v soboto ne morejo ponavljati. V soboto je namreč predvolilni molk in takrat so v medijih prepovedane vse vsebine, ki bi kakorkoli agitirale ali sugerirale odločitve, do katerih naj bi se opredelilo ljudstvo na referendumu.
Kar je še ena tistih patetičnih psevdo-demokratičnih histerij; namreč-če se boste v soboto sprehodili po Sloveniji, bo vse polno Slovencev v položaju Lotosa, med dolgimi sprehodi, v debatnih krožkih, ali v kontemplaciji znotraj družine, zbrano razmišljalo o tem kako glasovati v primeru pokojninske reforme. Ali v primeru onih dveh prisklednih referendumov.
Zato pa je ta teden agitacijsko na višku in SLS-ovsko idejo o »svetu modrecev«, je povzel zdravstveni minister, ki je na enega izmed posvetov o reformi vseh reform povabil pametne ljudi iz področja zdravstva. Tam je postregel z nekaj presenetljivimi podatki, ki pokojninsko reformo postavljajo v povsem novo luč.
Njegovo razmišljanje, bomo povzeli, saj citata nismo našli- obstaja pa njegova izjava v audio arhivih našega radia. Takole je razmišljal minister Marušič; »v zadnjih desetih letih se je pričakovana življenjska doba podaljšala za štiri leta, kar pomeni, vsak dan šest ur. Kar naprej pomeni, da se bo otrok, ki se je rodil danes, živel šest ur dlje, od otroka, ki se je rodil včeraj!«
To je povzeto razmišljanje ministra Marušiča.
Zdaj pa tako; najverjetneje so na delu nekakšne zapletene statistično demografske enačbe, ker znotraj osnovne matematike se račun ne izide najbolje! Namreč; če vzamemo vsak dan šest ur daljše življenje, dobimo v desetih letih 21.900 ur, kar pomeni 912 dni, kar pa niso štiri leta, temveč zgolj dve leti in pol. Povedano drugače; če vsak dan živimo šest ur dlje, se v desetih letih nabere zgolj za dve leti in pol bonusa in ne štiri leta, kot je računal minister.
Ampak kot rečeno- ne verjamemo, da bi se ves intelektualni potencial, ki je zbran v slovenskem zdravstvu in socialnem skrbstvu zmotil za leto in pol, tako da predvidevamo, kako strokovnjaki operirajo z demografskimi enačbami, ki pričakovano življenjsko dobo v zadnjih desetih letih brez težav podaljšajo za štiri leta in je kljub temu povprečno življenje vsak dan daljše za šest ur.
Vendar se raje vrnimo k tem šestim uram, saj gre za izjemno zanimiv, celo intrigantski podatek, ki razgledane starše lahko spravi v nemajhne težave. Če se torej vaš otrok rodi danes, bo statistično preživel onega od včeraj za šest ur. Če se bo rodil čez štiri dni, bo proti današnjemu profitiral ves dan. Čez en mesec približno en teden. In tako naprej in tako nazaj.
A kar je problematično, je obraten proces; če ste otroka dobili včeraj, namesto danes, ste ga prikrajšali za šest ur življenja-storili ste mini statistični detomor, kar je grozljiva misel za vsakega starša. Zato se zdi pametno, otroka dobiti čim kasneje, saj mu boste s tem zagarantirali dolgo življenje.
Znotraj teoretičnega modela, je pametno imeti otroka kolikor je le mogoče dlje od danes, kar pa nas pripelje do idealne rešitve- najbolje sploh ne imeti otroka, ker v tem primeru odpadejo vse kalkulacije s šestimi urami življenjskega pribitka dnevno; brez otrok pa tudi ni potrebe po pokojninski reformi, niti po referendumu zanjo. Kar pa nas v nadaljnjem razmišljanju pripelje v mnoge slovenske bare, kjer urbani samci in še bolj urbane samice razlagajo med pitjem coctailov, da nimajo otrok, ker nočejo prevzeti odgovornosti ter jih pripeljati v ta umazan svet. Sicer pozabljajo, da so jih njihovi starši sploh pripeljali v pozicijo, debatirati o umazanem svetu, vendar je slednje znotraj razprave o šestih urah, nebistven podatek.
Zdaj pa je potrebno vso to šest urno šlamastiko spraviti v okvire pokojninske reforme in s tem zagreniti življenje urednikom na Valu 202. Kakorkoli obračamo se zdi, kako je nemogoče, da bi tako bizarno preštevanje ur zraslo na zelniku ministra Marušiča, ali celo ministra Svetlika.
Vse to izrazoslovje, ki človeško življenje razbija na ure in ga tlači v koordinatni sistem stroškov, prilivov, kapitala in amortizacije, smo nekje že slišali. In res se ni potrebno ozreti daleč, da razmišljajoči ugotovi, od kot prihajajo izrazi o pričakovani življenjski dobi, ki se daljša s takšno in takšno dnevno stopnjo. Jasno; prijatelji zavarovalničarji so že pred desetletji pričeli s tistimi grozljivimi prerokbami, ko so vas zavarovali le, če niste imeli raka v terminalni fazi. Zavarovalni agentje so prvi razumeli človeško bivanje, kot odlično poslovno priložnost in socialna država ter z njo pokojninski sistem sta zgolj talca zavarovalniške morale, kot temelja sodobne zahodne civilizacije.
V tistem trenutku, ko smo na začetku devetdesetih dovolili prvo zavarovalno polico, ki je tragično smrt sorodnika opredelila kot odlično naložbo, smo odprli avtocesto, na kateri je pokojninska reforma le ena izmed cestninskih postaj.
In ko je nesmrtni bard vzkliknil: »Al dneva ne pove nobena praktka«, se je seveda neznosno motil. Potrebno je le poznati mnogokratnike števila šest.
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.
V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.
Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne.
Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku," naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Neveljaven email naslov