Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa nekaj o pokojninski reformi. Pa ne da bi bila tema tako zelo privlačna, le radi ponagajamo urednikom na Valu 202, ki nato oddaje, kot običajno, v soboto ne morejo ponavljati. V soboto je namreč predvolilni molk in takrat so v medijih prepovedane vse vsebine, ki bi kakorkoli agitirale ali sugerirale odločitve, do katerih naj bi se opredelilo ljudstvo na referendumu.
Kar je še ena tistih patetičnih psevdo-demokratičnih histerij; namreč-če se boste v soboto sprehodili po Sloveniji, bo vse polno Slovencev v položaju Lotosa, med dolgimi sprehodi, v debatnih krožkih, ali v kontemplaciji znotraj družine, zbrano razmišljalo o tem kako glasovati v primeru pokojninske reforme. Ali v primeru onih dveh prisklednih referendumov.
Zato pa je ta teden agitacijsko na višku in SLS-ovsko idejo o »svetu modrecev«, je povzel zdravstveni minister, ki je na enega izmed posvetov o reformi vseh reform povabil pametne ljudi iz področja zdravstva. Tam je postregel z nekaj presenetljivimi podatki, ki pokojninsko reformo postavljajo v povsem novo luč.
Njegovo razmišljanje, bomo povzeli, saj citata nismo našli- obstaja pa njegova izjava v audio arhivih našega radia. Takole je razmišljal minister Marušič; »v zadnjih desetih letih se je pričakovana življenjska doba podaljšala za štiri leta, kar pomeni, vsak dan šest ur. Kar naprej pomeni, da se bo otrok, ki se je rodil danes, živel šest ur dlje, od otroka, ki se je rodil včeraj!«
To je povzeto razmišljanje ministra Marušiča.
Zdaj pa tako; najverjetneje so na delu nekakšne zapletene statistično demografske enačbe, ker znotraj osnovne matematike se račun ne izide najbolje! Namreč; če vzamemo vsak dan šest ur daljše življenje, dobimo v desetih letih 21.900 ur, kar pomeni 912 dni, kar pa niso štiri leta, temveč zgolj dve leti in pol. Povedano drugače; če vsak dan živimo šest ur dlje, se v desetih letih nabere zgolj za dve leti in pol bonusa in ne štiri leta, kot je računal minister.
Ampak kot rečeno- ne verjamemo, da bi se ves intelektualni potencial, ki je zbran v slovenskem zdravstvu in socialnem skrbstvu zmotil za leto in pol, tako da predvidevamo, kako strokovnjaki operirajo z demografskimi enačbami, ki pričakovano življenjsko dobo v zadnjih desetih letih brez težav podaljšajo za štiri leta in je kljub temu povprečno življenje vsak dan daljše za šest ur.
Vendar se raje vrnimo k tem šestim uram, saj gre za izjemno zanimiv, celo intrigantski podatek, ki razgledane starše lahko spravi v nemajhne težave. Če se torej vaš otrok rodi danes, bo statistično preživel onega od včeraj za šest ur. Če se bo rodil čez štiri dni, bo proti današnjemu profitiral ves dan. Čez en mesec približno en teden. In tako naprej in tako nazaj.
A kar je problematično, je obraten proces; če ste otroka dobili včeraj, namesto danes, ste ga prikrajšali za šest ur življenja-storili ste mini statistični detomor, kar je grozljiva misel za vsakega starša. Zato se zdi pametno, otroka dobiti čim kasneje, saj mu boste s tem zagarantirali dolgo življenje.
Znotraj teoretičnega modela, je pametno imeti otroka kolikor je le mogoče dlje od danes, kar pa nas pripelje do idealne rešitve- najbolje sploh ne imeti otroka, ker v tem primeru odpadejo vse kalkulacije s šestimi urami življenjskega pribitka dnevno; brez otrok pa tudi ni potrebe po pokojninski reformi, niti po referendumu zanjo. Kar pa nas v nadaljnjem razmišljanju pripelje v mnoge slovenske bare, kjer urbani samci in še bolj urbane samice razlagajo med pitjem coctailov, da nimajo otrok, ker nočejo prevzeti odgovornosti ter jih pripeljati v ta umazan svet. Sicer pozabljajo, da so jih njihovi starši sploh pripeljali v pozicijo, debatirati o umazanem svetu, vendar je slednje znotraj razprave o šestih urah, nebistven podatek.
Zdaj pa je potrebno vso to šest urno šlamastiko spraviti v okvire pokojninske reforme in s tem zagreniti življenje urednikom na Valu 202. Kakorkoli obračamo se zdi, kako je nemogoče, da bi tako bizarno preštevanje ur zraslo na zelniku ministra Marušiča, ali celo ministra Svetlika.
Vse to izrazoslovje, ki človeško življenje razbija na ure in ga tlači v koordinatni sistem stroškov, prilivov, kapitala in amortizacije, smo nekje že slišali. In res se ni potrebno ozreti daleč, da razmišljajoči ugotovi, od kot prihajajo izrazi o pričakovani življenjski dobi, ki se daljša s takšno in takšno dnevno stopnjo. Jasno; prijatelji zavarovalničarji so že pred desetletji pričeli s tistimi grozljivimi prerokbami, ko so vas zavarovali le, če niste imeli raka v terminalni fazi. Zavarovalni agentje so prvi razumeli človeško bivanje, kot odlično poslovno priložnost in socialna država ter z njo pokojninski sistem sta zgolj talca zavarovalniške morale, kot temelja sodobne zahodne civilizacije.
V tistem trenutku, ko smo na začetku devetdesetih dovolili prvo zavarovalno polico, ki je tragično smrt sorodnika opredelila kot odlično naložbo, smo odprli avtocesto, na kateri je pokojninska reforma le ena izmed cestninskih postaj.
In ko je nesmrtni bard vzkliknil: »Al dneva ne pove nobena praktka«, se je seveda neznosno motil. Potrebno je le poznati mnogokratnike števila šest.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj o pokojninski reformi. Pa ne da bi bila tema tako zelo privlačna, le radi ponagajamo urednikom na Valu 202, ki nato oddaje, kot običajno, v soboto ne morejo ponavljati. V soboto je namreč predvolilni molk in takrat so v medijih prepovedane vse vsebine, ki bi kakorkoli agitirale ali sugerirale odločitve, do katerih naj bi se opredelilo ljudstvo na referendumu.
Kar je še ena tistih patetičnih psevdo-demokratičnih histerij; namreč-če se boste v soboto sprehodili po Sloveniji, bo vse polno Slovencev v položaju Lotosa, med dolgimi sprehodi, v debatnih krožkih, ali v kontemplaciji znotraj družine, zbrano razmišljalo o tem kako glasovati v primeru pokojninske reforme. Ali v primeru onih dveh prisklednih referendumov.
Zato pa je ta teden agitacijsko na višku in SLS-ovsko idejo o »svetu modrecev«, je povzel zdravstveni minister, ki je na enega izmed posvetov o reformi vseh reform povabil pametne ljudi iz področja zdravstva. Tam je postregel z nekaj presenetljivimi podatki, ki pokojninsko reformo postavljajo v povsem novo luč.
Njegovo razmišljanje, bomo povzeli, saj citata nismo našli- obstaja pa njegova izjava v audio arhivih našega radia. Takole je razmišljal minister Marušič; »v zadnjih desetih letih se je pričakovana življenjska doba podaljšala za štiri leta, kar pomeni, vsak dan šest ur. Kar naprej pomeni, da se bo otrok, ki se je rodil danes, živel šest ur dlje, od otroka, ki se je rodil včeraj!«
To je povzeto razmišljanje ministra Marušiča.
Zdaj pa tako; najverjetneje so na delu nekakšne zapletene statistično demografske enačbe, ker znotraj osnovne matematike se račun ne izide najbolje! Namreč; če vzamemo vsak dan šest ur daljše življenje, dobimo v desetih letih 21.900 ur, kar pomeni 912 dni, kar pa niso štiri leta, temveč zgolj dve leti in pol. Povedano drugače; če vsak dan živimo šest ur dlje, se v desetih letih nabere zgolj za dve leti in pol bonusa in ne štiri leta, kot je računal minister.
Ampak kot rečeno- ne verjamemo, da bi se ves intelektualni potencial, ki je zbran v slovenskem zdravstvu in socialnem skrbstvu zmotil za leto in pol, tako da predvidevamo, kako strokovnjaki operirajo z demografskimi enačbami, ki pričakovano življenjsko dobo v zadnjih desetih letih brez težav podaljšajo za štiri leta in je kljub temu povprečno življenje vsak dan daljše za šest ur.
Vendar se raje vrnimo k tem šestim uram, saj gre za izjemno zanimiv, celo intrigantski podatek, ki razgledane starše lahko spravi v nemajhne težave. Če se torej vaš otrok rodi danes, bo statistično preživel onega od včeraj za šest ur. Če se bo rodil čez štiri dni, bo proti današnjemu profitiral ves dan. Čez en mesec približno en teden. In tako naprej in tako nazaj.
A kar je problematično, je obraten proces; če ste otroka dobili včeraj, namesto danes, ste ga prikrajšali za šest ur življenja-storili ste mini statistični detomor, kar je grozljiva misel za vsakega starša. Zato se zdi pametno, otroka dobiti čim kasneje, saj mu boste s tem zagarantirali dolgo življenje.
Znotraj teoretičnega modela, je pametno imeti otroka kolikor je le mogoče dlje od danes, kar pa nas pripelje do idealne rešitve- najbolje sploh ne imeti otroka, ker v tem primeru odpadejo vse kalkulacije s šestimi urami življenjskega pribitka dnevno; brez otrok pa tudi ni potrebe po pokojninski reformi, niti po referendumu zanjo. Kar pa nas v nadaljnjem razmišljanju pripelje v mnoge slovenske bare, kjer urbani samci in še bolj urbane samice razlagajo med pitjem coctailov, da nimajo otrok, ker nočejo prevzeti odgovornosti ter jih pripeljati v ta umazan svet. Sicer pozabljajo, da so jih njihovi starši sploh pripeljali v pozicijo, debatirati o umazanem svetu, vendar je slednje znotraj razprave o šestih urah, nebistven podatek.
Zdaj pa je potrebno vso to šest urno šlamastiko spraviti v okvire pokojninske reforme in s tem zagreniti življenje urednikom na Valu 202. Kakorkoli obračamo se zdi, kako je nemogoče, da bi tako bizarno preštevanje ur zraslo na zelniku ministra Marušiča, ali celo ministra Svetlika.
Vse to izrazoslovje, ki človeško življenje razbija na ure in ga tlači v koordinatni sistem stroškov, prilivov, kapitala in amortizacije, smo nekje že slišali. In res se ni potrebno ozreti daleč, da razmišljajoči ugotovi, od kot prihajajo izrazi o pričakovani življenjski dobi, ki se daljša s takšno in takšno dnevno stopnjo. Jasno; prijatelji zavarovalničarji so že pred desetletji pričeli s tistimi grozljivimi prerokbami, ko so vas zavarovali le, če niste imeli raka v terminalni fazi. Zavarovalni agentje so prvi razumeli človeško bivanje, kot odlično poslovno priložnost in socialna država ter z njo pokojninski sistem sta zgolj talca zavarovalniške morale, kot temelja sodobne zahodne civilizacije.
V tistem trenutku, ko smo na začetku devetdesetih dovolili prvo zavarovalno polico, ki je tragično smrt sorodnika opredelila kot odlično naložbo, smo odprli avtocesto, na kateri je pokojninska reforma le ena izmed cestninskih postaj.
In ko je nesmrtni bard vzkliknil: »Al dneva ne pove nobena praktka«, se je seveda neznosno motil. Potrebno je le poznati mnogokratnike števila šest.
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Neveljaven email naslov