Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam.
Ker boste v času pričujoče oddaje že vedeli česar Borut Pahor ne bo zvedel nikoli…- namreč zakaj ni več to kar misli da je, gremo k resnejšim temam. Kajti če mislite, da je usodno vprašanje: »biti ali ne biti«, Boruta Pahorja ali Janeza Janše, se presneto motite. Niste še videli najhujšega, kajti prihaja – vojna.
Poljski finančni minister Jacek Rostowski je na zasedanju evropskega parlamenta napovedal možnost vojne v Evropi. Da pa bi bila zadeva zabavna do konca, so bili vsi ostali evropski finančni ministri na Poljskem, kjer so Evropo reševali pred tem, kar naj bi jo pahnilo v vojno. Torej, pred propadom Evra.
Na kratko; vsi evropski finančni ministri gredo na Poljsko preprečevati vojno, poljski finančni minister pa gre v Evropo povedati, da je ne morejo… Kar še enkrat več potrjuje že dolgo znano tezo, da so evropski finančni ministri do konca zmedeni. Nekakšni finančni »Loleki-Boleki«, ki zajtrkujejo inflacijo, večerjajo pa obresti ostale od zajtrka! Razen seveda španske finančne ministrice Elene Salgado, ki je bila pred tridesetimi leti prava bejba in jo zaradi tega cenimo še danes.Vendar nazaj k poljskemu finančnemu ministru, ki je napovedal vojno. Pravzaprav je rekel takole: “Evropa je v veliki nevarnosti. Če evroobmočje razpade, Evropska unija ne bo preživela,” (konec citata)
Nato je bajal o tem, kako se je pogovarjal s prijateljem, ki mu je zatrdil, da po takšnih težkih političnih in gospodarskih krizah ponavadi v desetih letih izbruhnejo vojne.
Poljaki sicer res nekaj malega vedo o izbruhih vojn, a vendar se pojavlja temeljno vprašanje, za katerega se zdi, da ga vrli minister ni docela natančno premislil. Njegova predpostavka temelji na tem, da vojne izbruhnejo, poenostavljeno rečeno, ko zmanjka denarja. Gospodarska kriza vodi do politične, le ta pa do vojne. A vendar je mogoč tudi obraten scenarij in zgodovina človeškega pobijanja si ni prišla na jasno, kateri je pravilnejši. Namreč, da najprej izbruhne vojna, šele za tem pa zmanjka denarja!
Obe teoriji imata svoj prav v praksi in stoletja vojn govorijo o iracionalnih vzrokih za vojne, ki so nato uničile gospodarstva, kot tudi o iracionalnih vzrokih za uničena gospodarstva, ki so nato pripeljala v vojno. A ta zmedena logika poljskega ministra je bila še dokaj dobra, dokler je poslušal svojega prijatelja. Ko pa se je začel zanašati na svoj um, je šele začel klatiti debele. Ko se mu je namreč zazdelo, da je evro poslance prestrašil do samih kosti, je zabelil do konca: »”Vojna, dame in gospodje. Resno razmišljam, da bi dobil zeleno karto za svoje otroke,”
Mediji so, jasno, skočili v zrak in Poljaka obtožili konformizma! Češ, ko nastopijo težave, ministri, ki so pravzaprav med najbolj krivimi za taiste težave, pobegnejo preko luže. A ubogi minister ga je polomil na celi črti, ker ZDA pač niso najbolj pameten kraj, kamor bi se človek skril pred vojno. Hočemo povedati, da je od konca druge svetovne vojne v oboroženih spopadih umrlo zanemarljivo malo Evropejcev in na tisoče Američanov. (Balkan seveda ne šteje….)
Da sebe in svoje otroke pred vojno spakiraš v Združene države je podobno varno, kot če bi kdo prodal Čivavo in si kupil Pit Bulla, ker ne pušča dlak.
A potem se je zgodilo nekaj, kar je blodnjam poljskega ministra le dalo nekaj teže. Med zasedanjem finančnih ministrov v Vroclavu, se je na ulicah zbralo 40 000 ljudi, ki so protestirali in nasploh izgledali tako ljuto, kot da bodo pričeli s kakšno manjšo vojno. Ministri so se prestrašili in so srečanje končali celi dve uri prej. Najbrž so ta čas porabili na ameriški ambasadi, kjer so čakali na zeleno karto za svoje otroke. A to niti ni tako pomembno. Pomembneje je, da so bili na demonstracijah tudi predstavniki Zveze svobodnih sindikatov Slovenije in kot poročajo vojni dopisniki, je Dušan Semolič vodil desno krilo zaščitnice in se je bataljon pod njegovim poveljstvom še posebej oblikoval v noro hrabrem žvižganju. Dobili pa so tudi prvo nagrado za najbolj krvoločni transparent, med jutranjo smotro pa je bila slovenska enota posebej pohvaljena za dobro stanje svojih odsevnih jopičev.
Hočemo povedati naslednje; tako kot so neznosno patetični politiki, ki vojno napovedujejo, so neznosno patetični tudi proletarci, ki naj bi jo bojevali. Za resno vojno Evropa potrebuje še nekoliko bolj zmešane politike in še nekoliko revnejše proletarce. Kdaj se bo to zgodilo pa ve le sam gospod bog in pa prijatelji finančnih ministrov.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam.
Ker boste v času pričujoče oddaje že vedeli česar Borut Pahor ne bo zvedel nikoli…- namreč zakaj ni več to kar misli da je, gremo k resnejšim temam. Kajti če mislite, da je usodno vprašanje: »biti ali ne biti«, Boruta Pahorja ali Janeza Janše, se presneto motite. Niste še videli najhujšega, kajti prihaja – vojna.
Poljski finančni minister Jacek Rostowski je na zasedanju evropskega parlamenta napovedal možnost vojne v Evropi. Da pa bi bila zadeva zabavna do konca, so bili vsi ostali evropski finančni ministri na Poljskem, kjer so Evropo reševali pred tem, kar naj bi jo pahnilo v vojno. Torej, pred propadom Evra.
Na kratko; vsi evropski finančni ministri gredo na Poljsko preprečevati vojno, poljski finančni minister pa gre v Evropo povedati, da je ne morejo… Kar še enkrat več potrjuje že dolgo znano tezo, da so evropski finančni ministri do konca zmedeni. Nekakšni finančni »Loleki-Boleki«, ki zajtrkujejo inflacijo, večerjajo pa obresti ostale od zajtrka! Razen seveda španske finančne ministrice Elene Salgado, ki je bila pred tridesetimi leti prava bejba in jo zaradi tega cenimo še danes.Vendar nazaj k poljskemu finančnemu ministru, ki je napovedal vojno. Pravzaprav je rekel takole: “Evropa je v veliki nevarnosti. Če evroobmočje razpade, Evropska unija ne bo preživela,” (konec citata)
Nato je bajal o tem, kako se je pogovarjal s prijateljem, ki mu je zatrdil, da po takšnih težkih političnih in gospodarskih krizah ponavadi v desetih letih izbruhnejo vojne.
Poljaki sicer res nekaj malega vedo o izbruhih vojn, a vendar se pojavlja temeljno vprašanje, za katerega se zdi, da ga vrli minister ni docela natančno premislil. Njegova predpostavka temelji na tem, da vojne izbruhnejo, poenostavljeno rečeno, ko zmanjka denarja. Gospodarska kriza vodi do politične, le ta pa do vojne. A vendar je mogoč tudi obraten scenarij in zgodovina človeškega pobijanja si ni prišla na jasno, kateri je pravilnejši. Namreč, da najprej izbruhne vojna, šele za tem pa zmanjka denarja!
Obe teoriji imata svoj prav v praksi in stoletja vojn govorijo o iracionalnih vzrokih za vojne, ki so nato uničile gospodarstva, kot tudi o iracionalnih vzrokih za uničena gospodarstva, ki so nato pripeljala v vojno. A ta zmedena logika poljskega ministra je bila še dokaj dobra, dokler je poslušal svojega prijatelja. Ko pa se je začel zanašati na svoj um, je šele začel klatiti debele. Ko se mu je namreč zazdelo, da je evro poslance prestrašil do samih kosti, je zabelil do konca: »”Vojna, dame in gospodje. Resno razmišljam, da bi dobil zeleno karto za svoje otroke,”
Mediji so, jasno, skočili v zrak in Poljaka obtožili konformizma! Češ, ko nastopijo težave, ministri, ki so pravzaprav med najbolj krivimi za taiste težave, pobegnejo preko luže. A ubogi minister ga je polomil na celi črti, ker ZDA pač niso najbolj pameten kraj, kamor bi se človek skril pred vojno. Hočemo povedati, da je od konca druge svetovne vojne v oboroženih spopadih umrlo zanemarljivo malo Evropejcev in na tisoče Američanov. (Balkan seveda ne šteje….)
Da sebe in svoje otroke pred vojno spakiraš v Združene države je podobno varno, kot če bi kdo prodal Čivavo in si kupil Pit Bulla, ker ne pušča dlak.
A potem se je zgodilo nekaj, kar je blodnjam poljskega ministra le dalo nekaj teže. Med zasedanjem finančnih ministrov v Vroclavu, se je na ulicah zbralo 40 000 ljudi, ki so protestirali in nasploh izgledali tako ljuto, kot da bodo pričeli s kakšno manjšo vojno. Ministri so se prestrašili in so srečanje končali celi dve uri prej. Najbrž so ta čas porabili na ameriški ambasadi, kjer so čakali na zeleno karto za svoje otroke. A to niti ni tako pomembno. Pomembneje je, da so bili na demonstracijah tudi predstavniki Zveze svobodnih sindikatov Slovenije in kot poročajo vojni dopisniki, je Dušan Semolič vodil desno krilo zaščitnice in se je bataljon pod njegovim poveljstvom še posebej oblikoval v noro hrabrem žvižganju. Dobili pa so tudi prvo nagrado za najbolj krvoločni transparent, med jutranjo smotro pa je bila slovenska enota posebej pohvaljena za dobro stanje svojih odsevnih jopičev.
Hočemo povedati naslednje; tako kot so neznosno patetični politiki, ki vojno napovedujejo, so neznosno patetični tudi proletarci, ki naj bi jo bojevali. Za resno vojno Evropa potrebuje še nekoliko bolj zmešane politike in še nekoliko revnejše proletarce. Kdaj se bo to zgodilo pa ve le sam gospod bog in pa prijatelji finančnih ministrov.
Danes pa nekaj o pravkar končani "bitki na Kolodvorski", ki bo prav gotovo pomemben prispevek v zgodovini slovenske bojaželjnosti. Najprej moramo precej resignirano ugotoviti, kako niti zasedbe televizij niso več, kar so bile! Včasih si potreboval šibko južnoameriško ali afriško demokracijo, dva tanka – enega za predsedniško palačo in enega za RTV, pa je bila država tvoja. Predvsem pa si potreboval ducat polkovnikov. Danes pa za zasedbo RTV-ja zadostuje že major.
S prihodom prvih hladnih dni tudi v naši skromni oddaji začenjamo z vročo politično jesenjo. Kar ni le simbolna napoved. V hladnih dneh, ko si mnogi ne bodo mogli privoščiti ogrevanja, nas bo grela politična misel. Mnogokrat nam bo ob politiki toplo pri srcu, še večkrat nam bo postalo vroče.
Toliko se je nabralo čez poletje, da se moramo vsakdana lotiti takoj in z vso ihto. Ker sumimo, da zmerjanje pod Triglavom še ni povsem končano, bomo psovke med oblastjo in civilno družbo ignorirali. "Nad dva tisoč metrov ni greha," so se strinjali Janša in protestniki, preden so se zmerjali z izrazoslovjem, zaradi katerega morajo v dolini starši v šolo. Razen tega se bo po naših informacijah dialog nadaljeval.
Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase?
Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Neveljaven email naslov