Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam.
Pred volitvami je najbolj zanimivo opazovati štorasto politično elito, kako se poskuša panično računalniško opismenjevati. Ker, če so že oropani čisto vsega, mladi v naši državi vsaj brezkompromisno vladajo virtualnemu vesolju. Tako prihaja do nadvse zabavnih situacij, ko politiki, ki so se rodili v času, ko sta imela edini telefon v njihovi vasi policaj in sekretar partije, twitajo, facebookajo in počnejo podobne digitalne akrobacije. Janša, ki twita je nekaj najbolj zabavnega, kar se lahko zgodi v katerikoli politični realnosti.
Namreč, volilnim štabom, ki so pravkar pričeli odnašati pred tremi leti odprte pivovske steklenice in strankarske simbole iz pisarn, je nekdo prišepnil, da se da volitve dobiti tudi na socialnih omrežjih. Sicer se jih ne da – ker slovensko podeželje z večino volivcev pridobiva internet še vedno s pomočjo parnega stroja, a tri ljubljanske ulice z širokopasovnim dostopom dajejo strankarskim strategom napačno sliko.
A bolj kot socialna omrežja lahko zasuče volitve v nepreverjene vode alternativne opcije droben e-mail, ki je zamajal slovensko virtualno javnost. Gre za klasično anonimko, ki kot vsaka anonimka pred volitvami poskuša spremeniti projekcije in možnosti določenih političnih elit. Le da je ta e-mail anonimka nekoliko drugačna. Ne pljuva po levih ter ne povzdiguje rdečih, niti ne blati črnih ter navija za bele. Nenavadna je ta anonimka zaradi tega, ker uvaja tretjo opcijo – toliko zaželeno in pričakovano politično alternativo. Zaradi verodostojnosti moramo naslov te anonimke, kljub žaljivki v imenu, objaviti v celoti; sicer pa jo že tako ali tako imate na svojem računalniku. Anonimka kroži po spletu pod naslovom: »Pederski lobiji«!
Na kratko za tiste, ki je še niste prebrali: govori o mreži vplivnih homoseksualcev, povsem eksplicitno z imeni in dejanji ter o tem, kako je homoseksualni lobij mogočen, povezan in tajen; izdaja kakršnihkoli podrobnosti pomeni kruto kazen. V primeru anonimnega avtorja – celo smrt.
Anonimka je napisana izjemno analitično, čustveno prizadeto in poznavalsko, kar nekako potrjuje njeno verodostojnost. Še vedno pa je internetna anonimka, kar že po pravilu priča o njeni neverodostojnosti. A ker živimo v času, ko se najbolj divje teorije zarote iz dneva v dan izkazujejo kot dejstva, se tudi mi vprašajmo: »Kaj pa če je vse res?«
Če torej obstaja homoseksualni lobij, ki je nadstrankarski, nadideološki, ki ga vodijo nekateri najbolj izpostavljeni moški slovenske realnosti in najzaslužnejši moški slovenske preteklosti in osamosvojitve?
Najprej in na začetku dobimo še eno mrežo; le ta se pridruži udbo-mafijski mreži, katoliški mreži, kriminalnima mrežama Črnogorcev in Romov – ter seveda mogočnemu lobiju cvetličarjev, ki je v zadnjih dveh desetletjih uvedel vsaj pet novih praznikov in praznovanj. Z drugimi besedami; mreže so po Sloveniji tako močno omrežene, da skoraj ne moreš iz hiše, ne da bi se ujel v eno. Vsak Slovenec je ujet v mrežo, pri čemer je za gasilsko potrebno plačevati članarino, za mrežo bratrancev in sestričen pa hoditi na duhomorne majske piknike.
Na začetku analize homoseksualne mreže se je treba vprašati po njihovem cilju – oziroma, ali so cilji homoseksualne mreže kaj drugačni od ciljev udbomafijcev? V svojem bistvu niti ne! Homoseksualci pomagajo drugim homoseksualcem do boljših služb, hkrati pa pomagajo sami sebi do več denarja in političnega vpliva. Ob tem pa vplivni homoseksualci pomagajo drugim vplivnim homoseksualcem, da dobijo v posteljo najlepše moške. Z udbomafijci je podobno, le da se ti trudijo dobiti v posteljo najlepše ženske in namesto homoseksualnega šampanjčka ob enajstih lokajo encijane. Če človek torej ni homofob, se mu kot posamezniku homoseksualne mreže ni potrebno bati; vendar naša skrb, kot tudi skrb pisca anonimke, velja slovenski družbi kot celoti. Kaj bi se spremenilo v Sloveniji kot državi, če bi homoseksualni lobij premagal udbomafijskega in katoliškega?
Tudi ne prav veliko! Le najbolj izpostavljeni politiki bi že enkrat končno začeli nositi kravate usklajene s srajco in obleko. Pa na radijskih programih bi spet začeli vrteti »Willage People«! Hočemo povedati, da smo, glede na anonimko, že imeli homoseksualne ministre, homoseksualne državne sekretarje, da o homoseksualnih cerkvenih dostojanstvenikih sploh ne govorimo. Pa smo preživeli.
Pisec anonimke pa se spotakne še ob en problem, ki pa je tudi po naše temelj vse velike šarade! Namreč gre za pretvarjanje, prikrivanje in zatajevanje lastne spolne usmeritve. V slovenski homoseksualni mreži gre po zatrjevanju pisca anonimke za isto spolno usmerjene moške, ki svojo homoseksualnost skrivajo za družinskim življenjem. To pa je problematični element vse zgodbe. Pa ne zaradi vtikanja v intimno življenje posameznika, temveč zaradi moralne spornosti osebe, ki se javno pretvarja za nekaj in nekoga drugega, kot je v resnici. Se pravi, da pa na tem nivoju že gre za odločitev volivca, koliko in če sploh zaupati osebi, ki laže svojim najbližjim in navsezadnje tudi sebi. Takšen človek seveda ne bo imel niti najmanjšega pomisleka nalagati volivca.
Obstaja pa še en problem, ki pa je spet komičen; kaj storiti, ko se mreže prekrivajo? Torej, ko je udbomafijec tudi homoseksualec, duhovnik pa sodelavec udbomafije? Potem se pričnejo mreže razpletati, zapletati in trgati v nori igri, ki ji ponavadi rečemo življenje.
In ker prihodnjih nekaj tednov ne bomo počeli drugega, kot čakali na volitve, ki nam bodo prinesle povsem novo, lepšo bodočnost, bodite pozorni na poteze homoseksualnega lobija. Ponavadi se izdajo z negovanimi nohti in baritonom.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam.
Pred volitvami je najbolj zanimivo opazovati štorasto politično elito, kako se poskuša panično računalniško opismenjevati. Ker, če so že oropani čisto vsega, mladi v naši državi vsaj brezkompromisno vladajo virtualnemu vesolju. Tako prihaja do nadvse zabavnih situacij, ko politiki, ki so se rodili v času, ko sta imela edini telefon v njihovi vasi policaj in sekretar partije, twitajo, facebookajo in počnejo podobne digitalne akrobacije. Janša, ki twita je nekaj najbolj zabavnega, kar se lahko zgodi v katerikoli politični realnosti.
Namreč, volilnim štabom, ki so pravkar pričeli odnašati pred tremi leti odprte pivovske steklenice in strankarske simbole iz pisarn, je nekdo prišepnil, da se da volitve dobiti tudi na socialnih omrežjih. Sicer se jih ne da – ker slovensko podeželje z večino volivcev pridobiva internet še vedno s pomočjo parnega stroja, a tri ljubljanske ulice z širokopasovnim dostopom dajejo strankarskim strategom napačno sliko.
A bolj kot socialna omrežja lahko zasuče volitve v nepreverjene vode alternativne opcije droben e-mail, ki je zamajal slovensko virtualno javnost. Gre za klasično anonimko, ki kot vsaka anonimka pred volitvami poskuša spremeniti projekcije in možnosti določenih političnih elit. Le da je ta e-mail anonimka nekoliko drugačna. Ne pljuva po levih ter ne povzdiguje rdečih, niti ne blati črnih ter navija za bele. Nenavadna je ta anonimka zaradi tega, ker uvaja tretjo opcijo – toliko zaželeno in pričakovano politično alternativo. Zaradi verodostojnosti moramo naslov te anonimke, kljub žaljivki v imenu, objaviti v celoti; sicer pa jo že tako ali tako imate na svojem računalniku. Anonimka kroži po spletu pod naslovom: »Pederski lobiji«!
Na kratko za tiste, ki je še niste prebrali: govori o mreži vplivnih homoseksualcev, povsem eksplicitno z imeni in dejanji ter o tem, kako je homoseksualni lobij mogočen, povezan in tajen; izdaja kakršnihkoli podrobnosti pomeni kruto kazen. V primeru anonimnega avtorja – celo smrt.
Anonimka je napisana izjemno analitično, čustveno prizadeto in poznavalsko, kar nekako potrjuje njeno verodostojnost. Še vedno pa je internetna anonimka, kar že po pravilu priča o njeni neverodostojnosti. A ker živimo v času, ko se najbolj divje teorije zarote iz dneva v dan izkazujejo kot dejstva, se tudi mi vprašajmo: »Kaj pa če je vse res?«
Če torej obstaja homoseksualni lobij, ki je nadstrankarski, nadideološki, ki ga vodijo nekateri najbolj izpostavljeni moški slovenske realnosti in najzaslužnejši moški slovenske preteklosti in osamosvojitve?
Najprej in na začetku dobimo še eno mrežo; le ta se pridruži udbo-mafijski mreži, katoliški mreži, kriminalnima mrežama Črnogorcev in Romov – ter seveda mogočnemu lobiju cvetličarjev, ki je v zadnjih dveh desetletjih uvedel vsaj pet novih praznikov in praznovanj. Z drugimi besedami; mreže so po Sloveniji tako močno omrežene, da skoraj ne moreš iz hiše, ne da bi se ujel v eno. Vsak Slovenec je ujet v mrežo, pri čemer je za gasilsko potrebno plačevati članarino, za mrežo bratrancev in sestričen pa hoditi na duhomorne majske piknike.
Na začetku analize homoseksualne mreže se je treba vprašati po njihovem cilju – oziroma, ali so cilji homoseksualne mreže kaj drugačni od ciljev udbomafijcev? V svojem bistvu niti ne! Homoseksualci pomagajo drugim homoseksualcem do boljših služb, hkrati pa pomagajo sami sebi do več denarja in političnega vpliva. Ob tem pa vplivni homoseksualci pomagajo drugim vplivnim homoseksualcem, da dobijo v posteljo najlepše moške. Z udbomafijci je podobno, le da se ti trudijo dobiti v posteljo najlepše ženske in namesto homoseksualnega šampanjčka ob enajstih lokajo encijane. Če človek torej ni homofob, se mu kot posamezniku homoseksualne mreže ni potrebno bati; vendar naša skrb, kot tudi skrb pisca anonimke, velja slovenski družbi kot celoti. Kaj bi se spremenilo v Sloveniji kot državi, če bi homoseksualni lobij premagal udbomafijskega in katoliškega?
Tudi ne prav veliko! Le najbolj izpostavljeni politiki bi že enkrat končno začeli nositi kravate usklajene s srajco in obleko. Pa na radijskih programih bi spet začeli vrteti »Willage People«! Hočemo povedati, da smo, glede na anonimko, že imeli homoseksualne ministre, homoseksualne državne sekretarje, da o homoseksualnih cerkvenih dostojanstvenikih sploh ne govorimo. Pa smo preživeli.
Pisec anonimke pa se spotakne še ob en problem, ki pa je tudi po naše temelj vse velike šarade! Namreč gre za pretvarjanje, prikrivanje in zatajevanje lastne spolne usmeritve. V slovenski homoseksualni mreži gre po zatrjevanju pisca anonimke za isto spolno usmerjene moške, ki svojo homoseksualnost skrivajo za družinskim življenjem. To pa je problematični element vse zgodbe. Pa ne zaradi vtikanja v intimno življenje posameznika, temveč zaradi moralne spornosti osebe, ki se javno pretvarja za nekaj in nekoga drugega, kot je v resnici. Se pravi, da pa na tem nivoju že gre za odločitev volivca, koliko in če sploh zaupati osebi, ki laže svojim najbližjim in navsezadnje tudi sebi. Takšen človek seveda ne bo imel niti najmanjšega pomisleka nalagati volivca.
Obstaja pa še en problem, ki pa je spet komičen; kaj storiti, ko se mreže prekrivajo? Torej, ko je udbomafijec tudi homoseksualec, duhovnik pa sodelavec udbomafije? Potem se pričnejo mreže razpletati, zapletati in trgati v nori igri, ki ji ponavadi rečemo življenje.
In ker prihodnjih nekaj tednov ne bomo počeli drugega, kot čakali na volitve, ki nam bodo prinesle povsem novo, lepšo bodočnost, bodite pozorni na poteze homoseksualnega lobija. Ponavadi se izdajo z negovanimi nohti in baritonom.
Tokrat pa nekaj o piranskih ribičih. Če bomo že šli v ljuti boj zanje, jih je treba bolje spoznati!
Katera izmed slovenskih društev so med poslovnimi subjekti, ki bi lahko potencialno prala denar in financirala terorizem?
Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem
Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe
Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno ... Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben.
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Neveljaven email naslov