Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam.
Pred volitvami je najbolj zanimivo opazovati štorasto politično elito, kako se poskuša panično računalniško opismenjevati. Ker, če so že oropani čisto vsega, mladi v naši državi vsaj brezkompromisno vladajo virtualnemu vesolju. Tako prihaja do nadvse zabavnih situacij, ko politiki, ki so se rodili v času, ko sta imela edini telefon v njihovi vasi policaj in sekretar partije, twitajo, facebookajo in počnejo podobne digitalne akrobacije. Janša, ki twita je nekaj najbolj zabavnega, kar se lahko zgodi v katerikoli politični realnosti.
Namreč, volilnim štabom, ki so pravkar pričeli odnašati pred tremi leti odprte pivovske steklenice in strankarske simbole iz pisarn, je nekdo prišepnil, da se da volitve dobiti tudi na socialnih omrežjih. Sicer se jih ne da – ker slovensko podeželje z večino volivcev pridobiva internet še vedno s pomočjo parnega stroja, a tri ljubljanske ulice z širokopasovnim dostopom dajejo strankarskim strategom napačno sliko.
A bolj kot socialna omrežja lahko zasuče volitve v nepreverjene vode alternativne opcije droben e-mail, ki je zamajal slovensko virtualno javnost. Gre za klasično anonimko, ki kot vsaka anonimka pred volitvami poskuša spremeniti projekcije in možnosti določenih političnih elit. Le da je ta e-mail anonimka nekoliko drugačna. Ne pljuva po levih ter ne povzdiguje rdečih, niti ne blati črnih ter navija za bele. Nenavadna je ta anonimka zaradi tega, ker uvaja tretjo opcijo – toliko zaželeno in pričakovano politično alternativo. Zaradi verodostojnosti moramo naslov te anonimke, kljub žaljivki v imenu, objaviti v celoti; sicer pa jo že tako ali tako imate na svojem računalniku. Anonimka kroži po spletu pod naslovom: »Pederski lobiji«!
Na kratko za tiste, ki je še niste prebrali: govori o mreži vplivnih homoseksualcev, povsem eksplicitno z imeni in dejanji ter o tem, kako je homoseksualni lobij mogočen, povezan in tajen; izdaja kakršnihkoli podrobnosti pomeni kruto kazen. V primeru anonimnega avtorja – celo smrt.
Anonimka je napisana izjemno analitično, čustveno prizadeto in poznavalsko, kar nekako potrjuje njeno verodostojnost. Še vedno pa je internetna anonimka, kar že po pravilu priča o njeni neverodostojnosti. A ker živimo v času, ko se najbolj divje teorije zarote iz dneva v dan izkazujejo kot dejstva, se tudi mi vprašajmo: »Kaj pa če je vse res?«
Če torej obstaja homoseksualni lobij, ki je nadstrankarski, nadideološki, ki ga vodijo nekateri najbolj izpostavljeni moški slovenske realnosti in najzaslužnejši moški slovenske preteklosti in osamosvojitve?
Najprej in na začetku dobimo še eno mrežo; le ta se pridruži udbo-mafijski mreži, katoliški mreži, kriminalnima mrežama Črnogorcev in Romov – ter seveda mogočnemu lobiju cvetličarjev, ki je v zadnjih dveh desetletjih uvedel vsaj pet novih praznikov in praznovanj. Z drugimi besedami; mreže so po Sloveniji tako močno omrežene, da skoraj ne moreš iz hiše, ne da bi se ujel v eno. Vsak Slovenec je ujet v mrežo, pri čemer je za gasilsko potrebno plačevati članarino, za mrežo bratrancev in sestričen pa hoditi na duhomorne majske piknike.
Na začetku analize homoseksualne mreže se je treba vprašati po njihovem cilju – oziroma, ali so cilji homoseksualne mreže kaj drugačni od ciljev udbomafijcev? V svojem bistvu niti ne! Homoseksualci pomagajo drugim homoseksualcem do boljših služb, hkrati pa pomagajo sami sebi do več denarja in političnega vpliva. Ob tem pa vplivni homoseksualci pomagajo drugim vplivnim homoseksualcem, da dobijo v posteljo najlepše moške. Z udbomafijci je podobno, le da se ti trudijo dobiti v posteljo najlepše ženske in namesto homoseksualnega šampanjčka ob enajstih lokajo encijane. Če človek torej ni homofob, se mu kot posamezniku homoseksualne mreže ni potrebno bati; vendar naša skrb, kot tudi skrb pisca anonimke, velja slovenski družbi kot celoti. Kaj bi se spremenilo v Sloveniji kot državi, če bi homoseksualni lobij premagal udbomafijskega in katoliškega?
Tudi ne prav veliko! Le najbolj izpostavljeni politiki bi že enkrat končno začeli nositi kravate usklajene s srajco in obleko. Pa na radijskih programih bi spet začeli vrteti »Willage People«! Hočemo povedati, da smo, glede na anonimko, že imeli homoseksualne ministre, homoseksualne državne sekretarje, da o homoseksualnih cerkvenih dostojanstvenikih sploh ne govorimo. Pa smo preživeli.
Pisec anonimke pa se spotakne še ob en problem, ki pa je tudi po naše temelj vse velike šarade! Namreč gre za pretvarjanje, prikrivanje in zatajevanje lastne spolne usmeritve. V slovenski homoseksualni mreži gre po zatrjevanju pisca anonimke za isto spolno usmerjene moške, ki svojo homoseksualnost skrivajo za družinskim življenjem. To pa je problematični element vse zgodbe. Pa ne zaradi vtikanja v intimno življenje posameznika, temveč zaradi moralne spornosti osebe, ki se javno pretvarja za nekaj in nekoga drugega, kot je v resnici. Se pravi, da pa na tem nivoju že gre za odločitev volivca, koliko in če sploh zaupati osebi, ki laže svojim najbližjim in navsezadnje tudi sebi. Takšen človek seveda ne bo imel niti najmanjšega pomisleka nalagati volivca.
Obstaja pa še en problem, ki pa je spet komičen; kaj storiti, ko se mreže prekrivajo? Torej, ko je udbomafijec tudi homoseksualec, duhovnik pa sodelavec udbomafije? Potem se pričnejo mreže razpletati, zapletati in trgati v nori igri, ki ji ponavadi rečemo življenje.
In ker prihodnjih nekaj tednov ne bomo počeli drugega, kot čakali na volitve, ki nam bodo prinesle povsem novo, lepšo bodočnost, bodite pozorni na poteze homoseksualnega lobija. Ponavadi se izdajo z negovanimi nohti in baritonom.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam.
Pred volitvami je najbolj zanimivo opazovati štorasto politično elito, kako se poskuša panično računalniško opismenjevati. Ker, če so že oropani čisto vsega, mladi v naši državi vsaj brezkompromisno vladajo virtualnemu vesolju. Tako prihaja do nadvse zabavnih situacij, ko politiki, ki so se rodili v času, ko sta imela edini telefon v njihovi vasi policaj in sekretar partije, twitajo, facebookajo in počnejo podobne digitalne akrobacije. Janša, ki twita je nekaj najbolj zabavnega, kar se lahko zgodi v katerikoli politični realnosti.
Namreč, volilnim štabom, ki so pravkar pričeli odnašati pred tremi leti odprte pivovske steklenice in strankarske simbole iz pisarn, je nekdo prišepnil, da se da volitve dobiti tudi na socialnih omrežjih. Sicer se jih ne da – ker slovensko podeželje z večino volivcev pridobiva internet še vedno s pomočjo parnega stroja, a tri ljubljanske ulice z širokopasovnim dostopom dajejo strankarskim strategom napačno sliko.
A bolj kot socialna omrežja lahko zasuče volitve v nepreverjene vode alternativne opcije droben e-mail, ki je zamajal slovensko virtualno javnost. Gre za klasično anonimko, ki kot vsaka anonimka pred volitvami poskuša spremeniti projekcije in možnosti določenih političnih elit. Le da je ta e-mail anonimka nekoliko drugačna. Ne pljuva po levih ter ne povzdiguje rdečih, niti ne blati črnih ter navija za bele. Nenavadna je ta anonimka zaradi tega, ker uvaja tretjo opcijo – toliko zaželeno in pričakovano politično alternativo. Zaradi verodostojnosti moramo naslov te anonimke, kljub žaljivki v imenu, objaviti v celoti; sicer pa jo že tako ali tako imate na svojem računalniku. Anonimka kroži po spletu pod naslovom: »Pederski lobiji«!
Na kratko za tiste, ki je še niste prebrali: govori o mreži vplivnih homoseksualcev, povsem eksplicitno z imeni in dejanji ter o tem, kako je homoseksualni lobij mogočen, povezan in tajen; izdaja kakršnihkoli podrobnosti pomeni kruto kazen. V primeru anonimnega avtorja – celo smrt.
Anonimka je napisana izjemno analitično, čustveno prizadeto in poznavalsko, kar nekako potrjuje njeno verodostojnost. Še vedno pa je internetna anonimka, kar že po pravilu priča o njeni neverodostojnosti. A ker živimo v času, ko se najbolj divje teorije zarote iz dneva v dan izkazujejo kot dejstva, se tudi mi vprašajmo: »Kaj pa če je vse res?«
Če torej obstaja homoseksualni lobij, ki je nadstrankarski, nadideološki, ki ga vodijo nekateri najbolj izpostavljeni moški slovenske realnosti in najzaslužnejši moški slovenske preteklosti in osamosvojitve?
Najprej in na začetku dobimo še eno mrežo; le ta se pridruži udbo-mafijski mreži, katoliški mreži, kriminalnima mrežama Črnogorcev in Romov – ter seveda mogočnemu lobiju cvetličarjev, ki je v zadnjih dveh desetletjih uvedel vsaj pet novih praznikov in praznovanj. Z drugimi besedami; mreže so po Sloveniji tako močno omrežene, da skoraj ne moreš iz hiše, ne da bi se ujel v eno. Vsak Slovenec je ujet v mrežo, pri čemer je za gasilsko potrebno plačevati članarino, za mrežo bratrancev in sestričen pa hoditi na duhomorne majske piknike.
Na začetku analize homoseksualne mreže se je treba vprašati po njihovem cilju – oziroma, ali so cilji homoseksualne mreže kaj drugačni od ciljev udbomafijcev? V svojem bistvu niti ne! Homoseksualci pomagajo drugim homoseksualcem do boljših služb, hkrati pa pomagajo sami sebi do več denarja in političnega vpliva. Ob tem pa vplivni homoseksualci pomagajo drugim vplivnim homoseksualcem, da dobijo v posteljo najlepše moške. Z udbomafijci je podobno, le da se ti trudijo dobiti v posteljo najlepše ženske in namesto homoseksualnega šampanjčka ob enajstih lokajo encijane. Če človek torej ni homofob, se mu kot posamezniku homoseksualne mreže ni potrebno bati; vendar naša skrb, kot tudi skrb pisca anonimke, velja slovenski družbi kot celoti. Kaj bi se spremenilo v Sloveniji kot državi, če bi homoseksualni lobij premagal udbomafijskega in katoliškega?
Tudi ne prav veliko! Le najbolj izpostavljeni politiki bi že enkrat končno začeli nositi kravate usklajene s srajco in obleko. Pa na radijskih programih bi spet začeli vrteti »Willage People«! Hočemo povedati, da smo, glede na anonimko, že imeli homoseksualne ministre, homoseksualne državne sekretarje, da o homoseksualnih cerkvenih dostojanstvenikih sploh ne govorimo. Pa smo preživeli.
Pisec anonimke pa se spotakne še ob en problem, ki pa je tudi po naše temelj vse velike šarade! Namreč gre za pretvarjanje, prikrivanje in zatajevanje lastne spolne usmeritve. V slovenski homoseksualni mreži gre po zatrjevanju pisca anonimke za isto spolno usmerjene moške, ki svojo homoseksualnost skrivajo za družinskim življenjem. To pa je problematični element vse zgodbe. Pa ne zaradi vtikanja v intimno življenje posameznika, temveč zaradi moralne spornosti osebe, ki se javno pretvarja za nekaj in nekoga drugega, kot je v resnici. Se pravi, da pa na tem nivoju že gre za odločitev volivca, koliko in če sploh zaupati osebi, ki laže svojim najbližjim in navsezadnje tudi sebi. Takšen človek seveda ne bo imel niti najmanjšega pomisleka nalagati volivca.
Obstaja pa še en problem, ki pa je spet komičen; kaj storiti, ko se mreže prekrivajo? Torej, ko je udbomafijec tudi homoseksualec, duhovnik pa sodelavec udbomafije? Potem se pričnejo mreže razpletati, zapletati in trgati v nori igri, ki ji ponavadi rečemo življenje.
In ker prihodnjih nekaj tednov ne bomo počeli drugega, kot čakali na volitve, ki nam bodo prinesle povsem novo, lepšo bodočnost, bodite pozorni na poteze homoseksualnega lobija. Ponavadi se izdajo z negovanimi nohti in baritonom.
Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci," imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.
Zadnje dni se je dogajalo toliko različnega, da je povsem nemogoče vse skupaj stlačiti v en koš. “Različni v enotnosti,” je bojni krik novih generacij in prav o njih bo tekla beseda.
Ob velikih protestih proti korupciji v Romuniji se je oglasila tudi naša protikorupcijska komisija. Zdelo se je primerno in pravično, da kar Romunom, to tudi nam … Ker korupcija nikoli ne spi, korupcija vedno preži. In medtem ko so Romuni pred državljansko vojno zaradi korupcije v politiki, se je naša komisija odločila zatreti korupcijo v šolstvu. Zaznali so tri nevralgične točke: tveganje za korupcijo pri zaposlovanju v šolstvu, tveganje za korupcijo pri oddaji šolskih prostorov in tveganje za korupcijo pri sprejemanju daril. Zdi se logično; ker nismo Romunija, temveč urejena država, smo že zdavnaj, tudi s pomočjo komisije, izkoreninili korupcijo v politiki ali v gospodarstvu ali v sodstvu in v ostalih pomembnih družbenih podsistemih. Tako se zdaj lotevamo, vzorno in učinkovito, problema korupcije tudi v vejah, ki na prvi pogled niso tako zelo koruptivne. Danes šolstvo, jutri rekreacija, pojutrišnjem nevarnost korupcije pri zborovskem petju in pletilskih krožkih.
Kot kaže, bomo šli na vojno proti Hrvatom. In to ne zaradi meje, kot smo zmotno mislili zadnjih petindvajset let, temveč zaradi vina. Kar je po svoje logično. Ljudski rod vso svojo zgodovino trdi, da se gre vojne zaradi meja, gre pa se jih zaradi vina. In žensk.
Na vladni seji prejšnji teden so sprejeli odlok, s katerim so dali usmrtiti 113 medvedov. In še kakšnega volka za povrhu. No, ni šlo tako vsakdanje. Kri, pa čeprav medvedja, je vedno slaba za odnose z javnostmi, zato so si vladni strokovnjaki izmislili nekaj manj krvavega. Dokumentu se reče: Odlok o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017!
Ker smo staro leto zapustili pesimistično, se spodobi, da v novega vstopimo pesimistično. Za teroriste, fanatike, vlade in vseh vrst elite koledarska prelomnica ne pomeni ničesar. Tako se na začetku leta namesto z novoletnimi zaobljubami ukvarjamo z varnostjo.
Lista imen iz sveta glasbe, filma in umetnosti, ki so se poslovili letos, je dolga kot že dolgo ne. Mediji so vznemirjeni, med ljubitelji tega ali onega umetnika pa je nasploh čutiti grozo in neprikrito željo, naj zakleto leto že mine. V 2017 bo po njihovem, umrlo veliko manj legendarnih zvezdnikov. Nič hudega. Bomo pa mi na vrsti.
Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.
Ob zadnjem razburjenju, ki ga je povzročil domotožni predsednik republike, še nekaj hitrih, površnih in brez dvoma napačnih ugotovitev z naše strani.
Ob velikem navdušenju redkih poslušalcev nadaljujemo s pamfletom o zdravniški stavki.
Novinarji smo imeli te dni lep festival, delno sicer imenovan tujejezično, a v slovenskem delu njegovo ime sporoča: »Naprej!« Na njem se novinarji v glavnem pogovarjajo o tem, zakaj gredo mediji nazaj.
Ko smo dobili z ustavo zagotovljeno pravico do pitne vode, pitna voda ni dobila nič.
Naša skromna in od vseh prezrta oddaja danes delno užaljeno ugotavlja, kako je Trumpovo zmago pričakovala in napovedovala, sploh pa je pred nekaj meseci že poudarila potrebo po vključitvi Melanije v slovensko politično življenje.
Čeprav je od dogodka minilo že nekaj dni, so šele zadnja spoznanja potrdila, da si zaplet na ljubljanskem maratonu zasluži tudi pozornost teorije.
Če se hočemo počutiti vsaj malo praznično, moramo ugotoviti, da manjkajo bistvene stvari, ki na Slovenskem praznik naredijo prazničen. Ni prostega dneva, ni piknikov in trgovine so odprte. Edino, kar se nam zna zgoditi, bo kakšen nagovor in obvezna televizijska proslava.
Drugi tir, tretja razvojna os ... Takoj, ko slovenski infrastrukturni projekt dobi števnik, je praktično propadel.
Tedenska glosa Marka Radmiloviča, tokrat o nenavadno visoki priljubljenosti premierja Mira Cerarja.
Preživimo nekaj naslednjih minut v družbi trenutno najbolj popularnih kletvic. Še opozorilo: Katerokoli kletvico boste v tem programu slišali, ne bo prvič izrečena na valovih nacionalnega radia. Ker gre za reprize, jih tako lahko razumemo kot interpretacije izključno v izobraževalne in informativne namene.
Neveljaven email naslov