Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam. Danes pa o zasedbi Filozofske fakultete, ki je upravičeno razburila javnost; starejši so se spomnili zasedbe fakultete iz časov, ko so Beatlesi še bili skupaj, mlajši so se spomnili, da ne bo treba k predavanjem. Mnogi so se posmehovali, ker je zasedba gledališko nekoliko mlačna. Namesto nasilja in pljuvanja po policistih so delavnice, namesto globokih filozofskih razprav, majhni gledališki kupleti. A študentje nasilja, odkar Katja Šoba kandidira za poslanko, ne zmorejo več manifestirati, gledališče pa se je tako ali tako pokazalo kot ogledalo družbe.
Tako zasedbi, ki premore nekaj žlahtne patetike, razumen človek ne more in ne sme nasprotovati. Lahko pa podvomi o nečem, predvsem o terminološki nedoslednosti. Na primer, v koncept ”osvobojenega ozemlja”, kot se imenujejo predavalnice v novih okoliščinah.
Namreč, nasprotje osvobojenega ozemlja je zasedeno, ali še bolj radikalno- okupirano ozemlje. Po tej logiki sledi, da je bila predavalnica, preden so jo študentski jurišniki osvobodili, zasedena oziroma okupirana. A če človek pogleda odstotek diplomantov na slovenskih fakultetah, se ravno ne zdi, da bi bile predavalnice zasedene. Kaj šele okupirane.
Pa pustimo malenkosti in se posvetimo glavni temi – Zakaj vedno zasedejo Filozofsko fakulteto? Dobro, te dni bodo zasedli še nam dragi ”FSPN”, kar pa ne spremeni dejstva, da vedno zasedejo družboslovne, oziroma humanistične fakultete! Besni študentje skoraj nikoli, oziroma nikoli, ne zasedejo Strojne fakultete. Ali pa Matematike.
Na prvi pogled je zadeva nadvse logična. Družboslovne fakultete študentje zasedajo v trenutkih, ko je nekaj v družbi hudo narobe. Da bi študentje strojništva zasedli strojno fakulteto, ker je nekaj hudo narobe v družbi, nima nekega večjega smisla!
Čeprav je nadaljevati takšno logiko nevarno, saj strojniki ne zasedejo fakultete niti takrat, ko je nekaj hudo narobe s strojnimi elementi. Drugače povedano, če se študentu strojništva pokvari avto, mu na misel ne pride, da bi zasedel fakulteto. Ko pa se študentu družboslovnih ved pokvari družba, nemudoma zasedejo fakulteto. Kako to?
Da ne bomo izpadli naivno s primerjavo med avtomobilom in družbo, moramo primerjati študenta strojništva s študentom družboslovnih ved. Če že ne moremo primerjati pokvarjenega avtomobila s pokvarjeno družbo, lahko vsaj primerjamo potencialne mehanike?
Kajti v osnovi vsakega študija stojijo razvijanje, vzdrževanje in popravljanje znanega in neznanega univerzuma!
Popravljati družbo pomeni spremeniti jo in prav tega se učijo na družboslovnih fakultetah, ”razumeti in spremeniti” je maksima te desetine družboslovnih fakultet, ki so zrasle v vsakem slovenskem kraju, z ambulanto, pošto in urejeno kanalizacijo.
In zdaj k temeljnemu problemu vse zgodbe, razumevanje in spreminjanje družbe je v zadnjih desetletjih postala izključna domena družboslovcev. Žal pa so le ti namen kot tudi postopek celotne rabote skozi aktivno politiko tako zelo kompromitirali, da nikomur pri zdravi pameti in izučenemu poklicu ne pade na pamet, da bi se šel spreminjanja družbe. Študent strojništva ne zasede fakultete v protest proti bolonjski reformi, šolninam ali kateremu koli od legitimnih problemov preprosto zato, ker se zaveda, da bo potegnjen v kolesje spreminjanja družbe …, kar pa je obrekovalsko, poniglavo in na slovenskem tudi nečastno početje znotraj galerije grotesknih tipov.
Zato je zasedba vedno znova le družboslovnih fakultet, ne glede na mladostno vihravost in gledališko revolucionarnost, vedno le začetek palice, na koncu le-te pa stojijo predvolilna soočenja.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam. Danes pa o zasedbi Filozofske fakultete, ki je upravičeno razburila javnost; starejši so se spomnili zasedbe fakultete iz časov, ko so Beatlesi še bili skupaj, mlajši so se spomnili, da ne bo treba k predavanjem. Mnogi so se posmehovali, ker je zasedba gledališko nekoliko mlačna. Namesto nasilja in pljuvanja po policistih so delavnice, namesto globokih filozofskih razprav, majhni gledališki kupleti. A študentje nasilja, odkar Katja Šoba kandidira za poslanko, ne zmorejo več manifestirati, gledališče pa se je tako ali tako pokazalo kot ogledalo družbe.
Tako zasedbi, ki premore nekaj žlahtne patetike, razumen človek ne more in ne sme nasprotovati. Lahko pa podvomi o nečem, predvsem o terminološki nedoslednosti. Na primer, v koncept ”osvobojenega ozemlja”, kot se imenujejo predavalnice v novih okoliščinah.
Namreč, nasprotje osvobojenega ozemlja je zasedeno, ali še bolj radikalno- okupirano ozemlje. Po tej logiki sledi, da je bila predavalnica, preden so jo študentski jurišniki osvobodili, zasedena oziroma okupirana. A če človek pogleda odstotek diplomantov na slovenskih fakultetah, se ravno ne zdi, da bi bile predavalnice zasedene. Kaj šele okupirane.
Pa pustimo malenkosti in se posvetimo glavni temi – Zakaj vedno zasedejo Filozofsko fakulteto? Dobro, te dni bodo zasedli še nam dragi ”FSPN”, kar pa ne spremeni dejstva, da vedno zasedejo družboslovne, oziroma humanistične fakultete! Besni študentje skoraj nikoli, oziroma nikoli, ne zasedejo Strojne fakultete. Ali pa Matematike.
Na prvi pogled je zadeva nadvse logična. Družboslovne fakultete študentje zasedajo v trenutkih, ko je nekaj v družbi hudo narobe. Da bi študentje strojništva zasedli strojno fakulteto, ker je nekaj hudo narobe v družbi, nima nekega večjega smisla!
Čeprav je nadaljevati takšno logiko nevarno, saj strojniki ne zasedejo fakultete niti takrat, ko je nekaj hudo narobe s strojnimi elementi. Drugače povedano, če se študentu strojništva pokvari avto, mu na misel ne pride, da bi zasedel fakulteto. Ko pa se študentu družboslovnih ved pokvari družba, nemudoma zasedejo fakulteto. Kako to?
Da ne bomo izpadli naivno s primerjavo med avtomobilom in družbo, moramo primerjati študenta strojništva s študentom družboslovnih ved. Če že ne moremo primerjati pokvarjenega avtomobila s pokvarjeno družbo, lahko vsaj primerjamo potencialne mehanike?
Kajti v osnovi vsakega študija stojijo razvijanje, vzdrževanje in popravljanje znanega in neznanega univerzuma!
Popravljati družbo pomeni spremeniti jo in prav tega se učijo na družboslovnih fakultetah, ”razumeti in spremeniti” je maksima te desetine družboslovnih fakultet, ki so zrasle v vsakem slovenskem kraju, z ambulanto, pošto in urejeno kanalizacijo.
In zdaj k temeljnemu problemu vse zgodbe, razumevanje in spreminjanje družbe je v zadnjih desetletjih postala izključna domena družboslovcev. Žal pa so le ti namen kot tudi postopek celotne rabote skozi aktivno politiko tako zelo kompromitirali, da nikomur pri zdravi pameti in izučenemu poklicu ne pade na pamet, da bi se šel spreminjanja družbe. Študent strojništva ne zasede fakultete v protest proti bolonjski reformi, šolninam ali kateremu koli od legitimnih problemov preprosto zato, ker se zaveda, da bo potegnjen v kolesje spreminjanja družbe …, kar pa je obrekovalsko, poniglavo in na slovenskem tudi nečastno početje znotraj galerije grotesknih tipov.
Zato je zasedba vedno znova le družboslovnih fakultet, ne glede na mladostno vihravost in gledališko revolucionarnost, vedno le začetek palice, na koncu le-te pa stojijo predvolilna soočenja.
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli. Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.
Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.
Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.
O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Danes pa nekaj o jadranskem lobiranju. Kot vemo, predsednika vlade zvijajo v parlamentu, ker so na dan prišli fotografski posnetki, kako uživa na lobistovi jahti, ki križari nekje ob jadranski obali. V zagovor sta tako predsednik vlade kot tudi lobist povedala, da sta se srečala slučajno, da se skoraj ne poznata – celo ne marata se in kako sta samo malo poklepetala, medtem ko je jahta počela to, kar jahte počnejo. Delala vtis.
Neveljaven email naslov