Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam. Danes pa o zasedbi Filozofske fakultete, ki je upravičeno razburila javnost; starejši so se spomnili zasedbe fakultete iz časov, ko so Beatlesi še bili skupaj, mlajši so se spomnili, da ne bo treba k predavanjem. Mnogi so se posmehovali, ker je zasedba gledališko nekoliko mlačna. Namesto nasilja in pljuvanja po policistih so delavnice, namesto globokih filozofskih razprav, majhni gledališki kupleti. A študentje nasilja, odkar Katja Šoba kandidira za poslanko, ne zmorejo več manifestirati, gledališče pa se je tako ali tako pokazalo kot ogledalo družbe.
Tako zasedbi, ki premore nekaj žlahtne patetike, razumen človek ne more in ne sme nasprotovati. Lahko pa podvomi o nečem, predvsem o terminološki nedoslednosti. Na primer, v koncept ”osvobojenega ozemlja”, kot se imenujejo predavalnice v novih okoliščinah.
Namreč, nasprotje osvobojenega ozemlja je zasedeno, ali še bolj radikalno- okupirano ozemlje. Po tej logiki sledi, da je bila predavalnica, preden so jo študentski jurišniki osvobodili, zasedena oziroma okupirana. A če človek pogleda odstotek diplomantov na slovenskih fakultetah, se ravno ne zdi, da bi bile predavalnice zasedene. Kaj šele okupirane.
Pa pustimo malenkosti in se posvetimo glavni temi – Zakaj vedno zasedejo Filozofsko fakulteto? Dobro, te dni bodo zasedli še nam dragi ”FSPN”, kar pa ne spremeni dejstva, da vedno zasedejo družboslovne, oziroma humanistične fakultete! Besni študentje skoraj nikoli, oziroma nikoli, ne zasedejo Strojne fakultete. Ali pa Matematike.
Na prvi pogled je zadeva nadvse logična. Družboslovne fakultete študentje zasedajo v trenutkih, ko je nekaj v družbi hudo narobe. Da bi študentje strojništva zasedli strojno fakulteto, ker je nekaj hudo narobe v družbi, nima nekega večjega smisla!
Čeprav je nadaljevati takšno logiko nevarno, saj strojniki ne zasedejo fakultete niti takrat, ko je nekaj hudo narobe s strojnimi elementi. Drugače povedano, če se študentu strojništva pokvari avto, mu na misel ne pride, da bi zasedel fakulteto. Ko pa se študentu družboslovnih ved pokvari družba, nemudoma zasedejo fakulteto. Kako to?
Da ne bomo izpadli naivno s primerjavo med avtomobilom in družbo, moramo primerjati študenta strojništva s študentom družboslovnih ved. Če že ne moremo primerjati pokvarjenega avtomobila s pokvarjeno družbo, lahko vsaj primerjamo potencialne mehanike?
Kajti v osnovi vsakega študija stojijo razvijanje, vzdrževanje in popravljanje znanega in neznanega univerzuma!
Popravljati družbo pomeni spremeniti jo in prav tega se učijo na družboslovnih fakultetah, ”razumeti in spremeniti” je maksima te desetine družboslovnih fakultet, ki so zrasle v vsakem slovenskem kraju, z ambulanto, pošto in urejeno kanalizacijo.
In zdaj k temeljnemu problemu vse zgodbe, razumevanje in spreminjanje družbe je v zadnjih desetletjih postala izključna domena družboslovcev. Žal pa so le ti namen kot tudi postopek celotne rabote skozi aktivno politiko tako zelo kompromitirali, da nikomur pri zdravi pameti in izučenemu poklicu ne pade na pamet, da bi se šel spreminjanja družbe. Študent strojništva ne zasede fakultete v protest proti bolonjski reformi, šolninam ali kateremu koli od legitimnih problemov preprosto zato, ker se zaveda, da bo potegnjen v kolesje spreminjanja družbe …, kar pa je obrekovalsko, poniglavo in na slovenskem tudi nečastno početje znotraj galerije grotesknih tipov.
Zato je zasedba vedno znova le družboslovnih fakultet, ne glede na mladostno vihravost in gledališko revolucionarnost, vedno le začetek palice, na koncu le-te pa stojijo predvolilna soočenja.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam. Danes pa o zasedbi Filozofske fakultete, ki je upravičeno razburila javnost; starejši so se spomnili zasedbe fakultete iz časov, ko so Beatlesi še bili skupaj, mlajši so se spomnili, da ne bo treba k predavanjem. Mnogi so se posmehovali, ker je zasedba gledališko nekoliko mlačna. Namesto nasilja in pljuvanja po policistih so delavnice, namesto globokih filozofskih razprav, majhni gledališki kupleti. A študentje nasilja, odkar Katja Šoba kandidira za poslanko, ne zmorejo več manifestirati, gledališče pa se je tako ali tako pokazalo kot ogledalo družbe.
Tako zasedbi, ki premore nekaj žlahtne patetike, razumen človek ne more in ne sme nasprotovati. Lahko pa podvomi o nečem, predvsem o terminološki nedoslednosti. Na primer, v koncept ”osvobojenega ozemlja”, kot se imenujejo predavalnice v novih okoliščinah.
Namreč, nasprotje osvobojenega ozemlja je zasedeno, ali še bolj radikalno- okupirano ozemlje. Po tej logiki sledi, da je bila predavalnica, preden so jo študentski jurišniki osvobodili, zasedena oziroma okupirana. A če človek pogleda odstotek diplomantov na slovenskih fakultetah, se ravno ne zdi, da bi bile predavalnice zasedene. Kaj šele okupirane.
Pa pustimo malenkosti in se posvetimo glavni temi – Zakaj vedno zasedejo Filozofsko fakulteto? Dobro, te dni bodo zasedli še nam dragi ”FSPN”, kar pa ne spremeni dejstva, da vedno zasedejo družboslovne, oziroma humanistične fakultete! Besni študentje skoraj nikoli, oziroma nikoli, ne zasedejo Strojne fakultete. Ali pa Matematike.
Na prvi pogled je zadeva nadvse logična. Družboslovne fakultete študentje zasedajo v trenutkih, ko je nekaj v družbi hudo narobe. Da bi študentje strojništva zasedli strojno fakulteto, ker je nekaj hudo narobe v družbi, nima nekega večjega smisla!
Čeprav je nadaljevati takšno logiko nevarno, saj strojniki ne zasedejo fakultete niti takrat, ko je nekaj hudo narobe s strojnimi elementi. Drugače povedano, če se študentu strojništva pokvari avto, mu na misel ne pride, da bi zasedel fakulteto. Ko pa se študentu družboslovnih ved pokvari družba, nemudoma zasedejo fakulteto. Kako to?
Da ne bomo izpadli naivno s primerjavo med avtomobilom in družbo, moramo primerjati študenta strojništva s študentom družboslovnih ved. Če že ne moremo primerjati pokvarjenega avtomobila s pokvarjeno družbo, lahko vsaj primerjamo potencialne mehanike?
Kajti v osnovi vsakega študija stojijo razvijanje, vzdrževanje in popravljanje znanega in neznanega univerzuma!
Popravljati družbo pomeni spremeniti jo in prav tega se učijo na družboslovnih fakultetah, ”razumeti in spremeniti” je maksima te desetine družboslovnih fakultet, ki so zrasle v vsakem slovenskem kraju, z ambulanto, pošto in urejeno kanalizacijo.
In zdaj k temeljnemu problemu vse zgodbe, razumevanje in spreminjanje družbe je v zadnjih desetletjih postala izključna domena družboslovcev. Žal pa so le ti namen kot tudi postopek celotne rabote skozi aktivno politiko tako zelo kompromitirali, da nikomur pri zdravi pameti in izučenemu poklicu ne pade na pamet, da bi se šel spreminjanja družbe. Študent strojništva ne zasede fakultete v protest proti bolonjski reformi, šolninam ali kateremu koli od legitimnih problemov preprosto zato, ker se zaveda, da bo potegnjen v kolesje spreminjanja družbe …, kar pa je obrekovalsko, poniglavo in na slovenskem tudi nečastno početje znotraj galerije grotesknih tipov.
Zato je zasedba vedno znova le družboslovnih fakultet, ne glede na mladostno vihravost in gledališko revolucionarnost, vedno le začetek palice, na koncu le-te pa stojijo predvolilna soočenja.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
Neveljaven email naslov