Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam … Danes pa v skladu s svetlo tradicijo akcije ”Nič nas ne sme presenetiti” in v duhu začetka leta nekaj besed o koncu sveta. Kot gotovo že veste, je kar nekaj koledarjev, jasnovidcev in politikov za leto 2012 napovedalo konec sveta. Sliši se sicer grozno, pa vendar ni nič strašnega. Namreč, povprečen prebivalec planeta − Slovenci pa med te zagotovo sodimo − je v svojem življenju preživel že kar nekaj kataklizem, koncev sveta, izumrtij, jedrskih iztrebljenj itn.
Najzanimivejše je, da polovici človeštva sploh ne gre dobro, saj vladajo lakota, vojne in revščina. Vendar s tega dela sveta nikoli ne prihajajo napovedi o koncu planeta. Tega priljubljenega scenarija se vedno znova domislijo na bogatem in v obilju živečem zahodu. Tako tisk kot bolj ali manj okultna literatura in velike hollywoodske uspešnice − vsi prerokujejo, da se bo svet zdaj zdaj končal.
Še preden pa gremo naprej po poti uničenja, malo razjasnimo terminološko zmedo. Kaj natančno pomeni konec sveta? Nepoučeni jasnovidci in površni scenaristi ga enačijo s koncem človeštva. To pa je velika napaka in zmota. Kot nam kažejo najrazličnejše projekcije, teorije in gibanje svetovnih borz, bo propadel samo človeški rod. Mikroorganizmov, na primer, pa tudi manjših sesalcev stanje svetovnega gospodarstva ne zadeva preveč. Če pa bo na Zemljo padel meteorit, bodo preživele vsaj praproti in nekatere drevesne vrste − to pa je dovolj, da se bo Zemlja v katalogu planetov še naprej vodila kot ”živi planet”.
Pa še nekaj je pomembno. Kot pojasnjujejo najprodornejši gospodarstveniki, je kriza pravzaprav priložnost; tako bi morali tudi konec sveta razumeti kot dogodek, ki prinaša marsikatero priložnost. Organizmi, ki jim v današnji poselitveni in kemijsko biotski realnosti planeta nikakor ni dano doseči resnejših razvojnih stopenj, se bodo morebiti po koncu sveta lahko svobodneje razvijali. Ne nazadnje smo mi sesalci šele z izumrtjem dinozavrov dočakali pravo priložnost in jo v maniri najboljših igralcev s klopi tudi v celoti izkoristili. Tako lahko tudi konec sveta recimo za bakterije pomeni odlično priložnost. Kakšen milijon let po izumrtju človeka bodo po planetu hodile 100-kilogramske bakterije in se trudile shujšati. Stare bakterijske legende o genezi pa bodo govorile o temnih časih antibiotikov.
V svetli tradiciji svetovalnih servisov, ki jih pripravljamo v programih nacionalnega Radia, pa nekaj nasvetov o tem, kako se vesti do konca sveta. Predvsem se ne splača delati dolgoročnih načrtov. Iz te perspektive je sestavljanje slovenske vlade popolnoma nepotrebno. Če bodo vlado sestavili recimo do marca, konec sveta pa bo decembra tega leta, bo imela presneto malo časa, da kaj naredi. To pa še ni najhuje. Novi vladi bomo morali dati še 100 dni miru, tako da nam bo za kritiziranje, rušenje in pljuvanje po njej ostal komaj kakšen mesec. To bi nam vzelo vse veselje, tako da je bolje, da do konca sveta ostanemo brez vlade. Seveda pa v tem primeru ne velja izrek: ”Če ne bomo imeli vlade, še ne bo konec sveta.” Ker bo!
Drugi pametni nasvet, ki vam ga ponujamo za mesece do konca sveta, pa je najem dolgoročnega posojila. Kljub kreditnemu krču boste že kje izbrskali banko, ki vam bo voljna dati dolgoročni kredit. A trik je v podrobnostih. Kar je za banko dolgoročen kredit, bo za vas kratkoročni. Banka bo predvidevala, da boste sredstva, porabljena za nakup nepremičnine, vračali 25 let, vi pa seveda veste, da jih boste vračali le do 21. decembra 2012.
Je pa še druga, bolj cinična možnost: da se boste s tem, ko se boste do dolgoročnega kredita vedli, kot da je kratkoročni, pravzaprav pridružili množici komitentov, ki so storili podobno in pravzaprav začeli konec sveta. Če ga bodo seveda uničile banke, ne pa meteorit ali menjava zemeljskih polov. Ali bo konec sveta ali pa bo le običajno žalostno leto, je v bistvu vseeno: v obeh primerih »Srečno 2012« zveni nekoliko butasto.
751 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam … Danes pa v skladu s svetlo tradicijo akcije ”Nič nas ne sme presenetiti” in v duhu začetka leta nekaj besed o koncu sveta. Kot gotovo že veste, je kar nekaj koledarjev, jasnovidcev in politikov za leto 2012 napovedalo konec sveta. Sliši se sicer grozno, pa vendar ni nič strašnega. Namreč, povprečen prebivalec planeta − Slovenci pa med te zagotovo sodimo − je v svojem življenju preživel že kar nekaj kataklizem, koncev sveta, izumrtij, jedrskih iztrebljenj itn.
Najzanimivejše je, da polovici človeštva sploh ne gre dobro, saj vladajo lakota, vojne in revščina. Vendar s tega dela sveta nikoli ne prihajajo napovedi o koncu planeta. Tega priljubljenega scenarija se vedno znova domislijo na bogatem in v obilju živečem zahodu. Tako tisk kot bolj ali manj okultna literatura in velike hollywoodske uspešnice − vsi prerokujejo, da se bo svet zdaj zdaj končal.
Še preden pa gremo naprej po poti uničenja, malo razjasnimo terminološko zmedo. Kaj natančno pomeni konec sveta? Nepoučeni jasnovidci in površni scenaristi ga enačijo s koncem človeštva. To pa je velika napaka in zmota. Kot nam kažejo najrazličnejše projekcije, teorije in gibanje svetovnih borz, bo propadel samo človeški rod. Mikroorganizmov, na primer, pa tudi manjših sesalcev stanje svetovnega gospodarstva ne zadeva preveč. Če pa bo na Zemljo padel meteorit, bodo preživele vsaj praproti in nekatere drevesne vrste − to pa je dovolj, da se bo Zemlja v katalogu planetov še naprej vodila kot ”živi planet”.
Pa še nekaj je pomembno. Kot pojasnjujejo najprodornejši gospodarstveniki, je kriza pravzaprav priložnost; tako bi morali tudi konec sveta razumeti kot dogodek, ki prinaša marsikatero priložnost. Organizmi, ki jim v današnji poselitveni in kemijsko biotski realnosti planeta nikakor ni dano doseči resnejših razvojnih stopenj, se bodo morebiti po koncu sveta lahko svobodneje razvijali. Ne nazadnje smo mi sesalci šele z izumrtjem dinozavrov dočakali pravo priložnost in jo v maniri najboljših igralcev s klopi tudi v celoti izkoristili. Tako lahko tudi konec sveta recimo za bakterije pomeni odlično priložnost. Kakšen milijon let po izumrtju človeka bodo po planetu hodile 100-kilogramske bakterije in se trudile shujšati. Stare bakterijske legende o genezi pa bodo govorile o temnih časih antibiotikov.
V svetli tradiciji svetovalnih servisov, ki jih pripravljamo v programih nacionalnega Radia, pa nekaj nasvetov o tem, kako se vesti do konca sveta. Predvsem se ne splača delati dolgoročnih načrtov. Iz te perspektive je sestavljanje slovenske vlade popolnoma nepotrebno. Če bodo vlado sestavili recimo do marca, konec sveta pa bo decembra tega leta, bo imela presneto malo časa, da kaj naredi. To pa še ni najhuje. Novi vladi bomo morali dati še 100 dni miru, tako da nam bo za kritiziranje, rušenje in pljuvanje po njej ostal komaj kakšen mesec. To bi nam vzelo vse veselje, tako da je bolje, da do konca sveta ostanemo brez vlade. Seveda pa v tem primeru ne velja izrek: ”Če ne bomo imeli vlade, še ne bo konec sveta.” Ker bo!
Drugi pametni nasvet, ki vam ga ponujamo za mesece do konca sveta, pa je najem dolgoročnega posojila. Kljub kreditnemu krču boste že kje izbrskali banko, ki vam bo voljna dati dolgoročni kredit. A trik je v podrobnostih. Kar je za banko dolgoročen kredit, bo za vas kratkoročni. Banka bo predvidevala, da boste sredstva, porabljena za nakup nepremičnine, vračali 25 let, vi pa seveda veste, da jih boste vračali le do 21. decembra 2012.
Je pa še druga, bolj cinična možnost: da se boste s tem, ko se boste do dolgoročnega kredita vedli, kot da je kratkoročni, pravzaprav pridružili množici komitentov, ki so storili podobno in pravzaprav začeli konec sveta. Če ga bodo seveda uničile banke, ne pa meteorit ali menjava zemeljskih polov. Ali bo konec sveta ali pa bo le običajno žalostno leto, je v bistvu vseeno: v obeh primerih »Srečno 2012« zveni nekoliko butasto.
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.
Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo
Neveljaven email naslov