Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam … Danes pa v skladu s svetlo tradicijo akcije ”Nič nas ne sme presenetiti” in v duhu začetka leta nekaj besed o koncu sveta. Kot gotovo že veste, je kar nekaj koledarjev, jasnovidcev in politikov za leto 2012 napovedalo konec sveta. Sliši se sicer grozno, pa vendar ni nič strašnega. Namreč, povprečen prebivalec planeta − Slovenci pa med te zagotovo sodimo − je v svojem življenju preživel že kar nekaj kataklizem, koncev sveta, izumrtij, jedrskih iztrebljenj itn.
Najzanimivejše je, da polovici človeštva sploh ne gre dobro, saj vladajo lakota, vojne in revščina. Vendar s tega dela sveta nikoli ne prihajajo napovedi o koncu planeta. Tega priljubljenega scenarija se vedno znova domislijo na bogatem in v obilju živečem zahodu. Tako tisk kot bolj ali manj okultna literatura in velike hollywoodske uspešnice − vsi prerokujejo, da se bo svet zdaj zdaj končal.
Še preden pa gremo naprej po poti uničenja, malo razjasnimo terminološko zmedo. Kaj natančno pomeni konec sveta? Nepoučeni jasnovidci in površni scenaristi ga enačijo s koncem človeštva. To pa je velika napaka in zmota. Kot nam kažejo najrazličnejše projekcije, teorije in gibanje svetovnih borz, bo propadel samo človeški rod. Mikroorganizmov, na primer, pa tudi manjših sesalcev stanje svetovnega gospodarstva ne zadeva preveč. Če pa bo na Zemljo padel meteorit, bodo preživele vsaj praproti in nekatere drevesne vrste − to pa je dovolj, da se bo Zemlja v katalogu planetov še naprej vodila kot ”živi planet”.
Pa še nekaj je pomembno. Kot pojasnjujejo najprodornejši gospodarstveniki, je kriza pravzaprav priložnost; tako bi morali tudi konec sveta razumeti kot dogodek, ki prinaša marsikatero priložnost. Organizmi, ki jim v današnji poselitveni in kemijsko biotski realnosti planeta nikakor ni dano doseči resnejših razvojnih stopenj, se bodo morebiti po koncu sveta lahko svobodneje razvijali. Ne nazadnje smo mi sesalci šele z izumrtjem dinozavrov dočakali pravo priložnost in jo v maniri najboljših igralcev s klopi tudi v celoti izkoristili. Tako lahko tudi konec sveta recimo za bakterije pomeni odlično priložnost. Kakšen milijon let po izumrtju človeka bodo po planetu hodile 100-kilogramske bakterije in se trudile shujšati. Stare bakterijske legende o genezi pa bodo govorile o temnih časih antibiotikov.
V svetli tradiciji svetovalnih servisov, ki jih pripravljamo v programih nacionalnega Radia, pa nekaj nasvetov o tem, kako se vesti do konca sveta. Predvsem se ne splača delati dolgoročnih načrtov. Iz te perspektive je sestavljanje slovenske vlade popolnoma nepotrebno. Če bodo vlado sestavili recimo do marca, konec sveta pa bo decembra tega leta, bo imela presneto malo časa, da kaj naredi. To pa še ni najhuje. Novi vladi bomo morali dati še 100 dni miru, tako da nam bo za kritiziranje, rušenje in pljuvanje po njej ostal komaj kakšen mesec. To bi nam vzelo vse veselje, tako da je bolje, da do konca sveta ostanemo brez vlade. Seveda pa v tem primeru ne velja izrek: ”Če ne bomo imeli vlade, še ne bo konec sveta.” Ker bo!
Drugi pametni nasvet, ki vam ga ponujamo za mesece do konca sveta, pa je najem dolgoročnega posojila. Kljub kreditnemu krču boste že kje izbrskali banko, ki vam bo voljna dati dolgoročni kredit. A trik je v podrobnostih. Kar je za banko dolgoročen kredit, bo za vas kratkoročni. Banka bo predvidevala, da boste sredstva, porabljena za nakup nepremičnine, vračali 25 let, vi pa seveda veste, da jih boste vračali le do 21. decembra 2012.
Je pa še druga, bolj cinična možnost: da se boste s tem, ko se boste do dolgoročnega kredita vedli, kot da je kratkoročni, pravzaprav pridružili množici komitentov, ki so storili podobno in pravzaprav začeli konec sveta. Če ga bodo seveda uničile banke, ne pa meteorit ali menjava zemeljskih polov. Ali bo konec sveta ali pa bo le običajno žalostno leto, je v bistvu vseeno: v obeh primerih »Srečno 2012« zveni nekoliko butasto.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam … Danes pa v skladu s svetlo tradicijo akcije ”Nič nas ne sme presenetiti” in v duhu začetka leta nekaj besed o koncu sveta. Kot gotovo že veste, je kar nekaj koledarjev, jasnovidcev in politikov za leto 2012 napovedalo konec sveta. Sliši se sicer grozno, pa vendar ni nič strašnega. Namreč, povprečen prebivalec planeta − Slovenci pa med te zagotovo sodimo − je v svojem življenju preživel že kar nekaj kataklizem, koncev sveta, izumrtij, jedrskih iztrebljenj itn.
Najzanimivejše je, da polovici človeštva sploh ne gre dobro, saj vladajo lakota, vojne in revščina. Vendar s tega dela sveta nikoli ne prihajajo napovedi o koncu planeta. Tega priljubljenega scenarija se vedno znova domislijo na bogatem in v obilju živečem zahodu. Tako tisk kot bolj ali manj okultna literatura in velike hollywoodske uspešnice − vsi prerokujejo, da se bo svet zdaj zdaj končal.
Še preden pa gremo naprej po poti uničenja, malo razjasnimo terminološko zmedo. Kaj natančno pomeni konec sveta? Nepoučeni jasnovidci in površni scenaristi ga enačijo s koncem človeštva. To pa je velika napaka in zmota. Kot nam kažejo najrazličnejše projekcije, teorije in gibanje svetovnih borz, bo propadel samo človeški rod. Mikroorganizmov, na primer, pa tudi manjših sesalcev stanje svetovnega gospodarstva ne zadeva preveč. Če pa bo na Zemljo padel meteorit, bodo preživele vsaj praproti in nekatere drevesne vrste − to pa je dovolj, da se bo Zemlja v katalogu planetov še naprej vodila kot ”živi planet”.
Pa še nekaj je pomembno. Kot pojasnjujejo najprodornejši gospodarstveniki, je kriza pravzaprav priložnost; tako bi morali tudi konec sveta razumeti kot dogodek, ki prinaša marsikatero priložnost. Organizmi, ki jim v današnji poselitveni in kemijsko biotski realnosti planeta nikakor ni dano doseči resnejših razvojnih stopenj, se bodo morebiti po koncu sveta lahko svobodneje razvijali. Ne nazadnje smo mi sesalci šele z izumrtjem dinozavrov dočakali pravo priložnost in jo v maniri najboljših igralcev s klopi tudi v celoti izkoristili. Tako lahko tudi konec sveta recimo za bakterije pomeni odlično priložnost. Kakšen milijon let po izumrtju človeka bodo po planetu hodile 100-kilogramske bakterije in se trudile shujšati. Stare bakterijske legende o genezi pa bodo govorile o temnih časih antibiotikov.
V svetli tradiciji svetovalnih servisov, ki jih pripravljamo v programih nacionalnega Radia, pa nekaj nasvetov o tem, kako se vesti do konca sveta. Predvsem se ne splača delati dolgoročnih načrtov. Iz te perspektive je sestavljanje slovenske vlade popolnoma nepotrebno. Če bodo vlado sestavili recimo do marca, konec sveta pa bo decembra tega leta, bo imela presneto malo časa, da kaj naredi. To pa še ni najhuje. Novi vladi bomo morali dati še 100 dni miru, tako da nam bo za kritiziranje, rušenje in pljuvanje po njej ostal komaj kakšen mesec. To bi nam vzelo vse veselje, tako da je bolje, da do konca sveta ostanemo brez vlade. Seveda pa v tem primeru ne velja izrek: ”Če ne bomo imeli vlade, še ne bo konec sveta.” Ker bo!
Drugi pametni nasvet, ki vam ga ponujamo za mesece do konca sveta, pa je najem dolgoročnega posojila. Kljub kreditnemu krču boste že kje izbrskali banko, ki vam bo voljna dati dolgoročni kredit. A trik je v podrobnostih. Kar je za banko dolgoročen kredit, bo za vas kratkoročni. Banka bo predvidevala, da boste sredstva, porabljena za nakup nepremičnine, vračali 25 let, vi pa seveda veste, da jih boste vračali le do 21. decembra 2012.
Je pa še druga, bolj cinična možnost: da se boste s tem, ko se boste do dolgoročnega kredita vedli, kot da je kratkoročni, pravzaprav pridružili množici komitentov, ki so storili podobno in pravzaprav začeli konec sveta. Če ga bodo seveda uničile banke, ne pa meteorit ali menjava zemeljskih polov. Ali bo konec sveta ali pa bo le običajno žalostno leto, je v bistvu vseeno: v obeh primerih »Srečno 2012« zveni nekoliko butasto.
Zadnje dni se je dogajalo toliko različnega, da je povsem nemogoče vse skupaj stlačiti v en koš. “Različni v enotnosti,” je bojni krik novih generacij in prav o njih bo tekla beseda.
Ob velikih protestih proti korupciji v Romuniji se je oglasila tudi naša protikorupcijska komisija. Zdelo se je primerno in pravično, da kar Romunom, to tudi nam … Ker korupcija nikoli ne spi, korupcija vedno preži. In medtem ko so Romuni pred državljansko vojno zaradi korupcije v politiki, se je naša komisija odločila zatreti korupcijo v šolstvu. Zaznali so tri nevralgične točke: tveganje za korupcijo pri zaposlovanju v šolstvu, tveganje za korupcijo pri oddaji šolskih prostorov in tveganje za korupcijo pri sprejemanju daril. Zdi se logično; ker nismo Romunija, temveč urejena država, smo že zdavnaj, tudi s pomočjo komisije, izkoreninili korupcijo v politiki ali v gospodarstvu ali v sodstvu in v ostalih pomembnih družbenih podsistemih. Tako se zdaj lotevamo, vzorno in učinkovito, problema korupcije tudi v vejah, ki na prvi pogled niso tako zelo koruptivne. Danes šolstvo, jutri rekreacija, pojutrišnjem nevarnost korupcije pri zborovskem petju in pletilskih krožkih.
Kot kaže, bomo šli na vojno proti Hrvatom. In to ne zaradi meje, kot smo zmotno mislili zadnjih petindvajset let, temveč zaradi vina. Kar je po svoje logično. Ljudski rod vso svojo zgodovino trdi, da se gre vojne zaradi meja, gre pa se jih zaradi vina. In žensk.
Na vladni seji prejšnji teden so sprejeli odlok, s katerim so dali usmrtiti 113 medvedov. In še kakšnega volka za povrhu. No, ni šlo tako vsakdanje. Kri, pa čeprav medvedja, je vedno slaba za odnose z javnostmi, zato so si vladni strokovnjaki izmislili nekaj manj krvavega. Dokumentu se reče: Odlok o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017!
Ker smo staro leto zapustili pesimistično, se spodobi, da v novega vstopimo pesimistično. Za teroriste, fanatike, vlade in vseh vrst elite koledarska prelomnica ne pomeni ničesar. Tako se na začetku leta namesto z novoletnimi zaobljubami ukvarjamo z varnostjo.
Lista imen iz sveta glasbe, filma in umetnosti, ki so se poslovili letos, je dolga kot že dolgo ne. Mediji so vznemirjeni, med ljubitelji tega ali onega umetnika pa je nasploh čutiti grozo in neprikrito željo, naj zakleto leto že mine. V 2017 bo po njihovem, umrlo veliko manj legendarnih zvezdnikov. Nič hudega. Bomo pa mi na vrsti.
Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.
Ob zadnjem razburjenju, ki ga je povzročil domotožni predsednik republike, še nekaj hitrih, površnih in brez dvoma napačnih ugotovitev z naše strani.
Ob velikem navdušenju redkih poslušalcev nadaljujemo s pamfletom o zdravniški stavki.
Novinarji smo imeli te dni lep festival, delno sicer imenovan tujejezično, a v slovenskem delu njegovo ime sporoča: »Naprej!« Na njem se novinarji v glavnem pogovarjajo o tem, zakaj gredo mediji nazaj.
Ko smo dobili z ustavo zagotovljeno pravico do pitne vode, pitna voda ni dobila nič.
Naša skromna in od vseh prezrta oddaja danes delno užaljeno ugotavlja, kako je Trumpovo zmago pričakovala in napovedovala, sploh pa je pred nekaj meseci že poudarila potrebo po vključitvi Melanije v slovensko politično življenje.
Čeprav je od dogodka minilo že nekaj dni, so šele zadnja spoznanja potrdila, da si zaplet na ljubljanskem maratonu zasluži tudi pozornost teorije.
Če se hočemo počutiti vsaj malo praznično, moramo ugotoviti, da manjkajo bistvene stvari, ki na Slovenskem praznik naredijo prazničen. Ni prostega dneva, ni piknikov in trgovine so odprte. Edino, kar se nam zna zgoditi, bo kakšen nagovor in obvezna televizijska proslava.
Drugi tir, tretja razvojna os ... Takoj, ko slovenski infrastrukturni projekt dobi števnik, je praktično propadel.
Tedenska glosa Marka Radmiloviča, tokrat o nenavadno visoki priljubljenosti premierja Mira Cerarja.
Preživimo nekaj naslednjih minut v družbi trenutno najbolj popularnih kletvic. Še opozorilo: Katerokoli kletvico boste v tem programu slišali, ne bo prvič izrečena na valovih nacionalnega radia. Ker gre za reprize, jih tako lahko razumemo kot interpretacije izključno v izobraževalne in informativne namene.
Danes pa o jugonostalgiji. Pa ne o staromodni, zlajnani in nikoli docela pojasnjeni jugonostalgiji.
Neveljaven email naslov