Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam…
Danes pa nekaj o Bližnjem vzhodu, zalivskih državah in Arabcih. Ter seveda o vojni. Tema je sicer zapletena in kot taka rezervirana le za resnične strokovnjake, a kot zvesti Karmen Švegl si upamo zapisati misel ali dve.
Trdimo namreč, da je svet Bližnjega vzhoda zapleten prav toliko kot vsaka druga civilizacija, ki jo spremljaš iz naslanjača s tolmačenjem korporativnih medijev in politično-vojaških elit. V resnici pa gre za enostaven, lep svet, ki celo dandanašnji pridela zagonetke v najlepši maniri 1001 noči. Poglejmo.
Iran naj bi imel svoj jedrski program, ki razburja Združene države Amerike in od njih navzdol vso zahodno civilizacijo. Tako se je pred kratkim tudi Evropska unija odločila požugati s prstom. Evropska unija pa smo mi vsi, zato si velja natančno pogledati, kako jo bomo pokadili Iranu.
Torej: Evropska unija se je odločila blokirati uvoz iranske nafte v Evropsko unijo. Take blokade niso nič posebnega, če ne druga se spomnimo, kako so nekoč beograjske dame morale preživeti brez Krkine kozmetike in Gorenjevih pralnih strojev. A nadaljevanje blokade uvoza nafte je še bolj zanimivo. Iran se je na evropsko blokado odzval s prepovedjo izvoza nafte v Evropsko unijo.
Tako imamo na prvi pogled shizofreno situacijo, saj Evropska unija blokira uvoz nafte iz Irana, Iran pa Evropi noče prodati taiste nafte. Za lažje razumevanje še enkrat, na daljši način: Evropa se je odločila kako bo Iran kaznovala tako, da ne bo kupovala nafte, Iran pa se je odločil, da bo zaradi tega Evropo kaznoval tako, da ji ne bo prodajal svoje nafte.
Temu logičnemu nesmislu je treba priti do dna in žal ne gre drugače, kot da v tej inflaciji kazni, embargov in blokad poiščemo žrtev. Identični ukrep z obeh strani bo imel svoj vzgojni pomen le takrat, ko bomo uspeli najti žrtev vse te šarade.
Pa tudi pri žrtvi se zatakne. Po logiki stvari bolj nastrada tisti, ki nafte nima, kot tisti, ki jo ima pa je ne more prodati. A iranska zgodba je le nekoliko bolj zapletena od te preproste enačbe; evropska skupnost namreč meni, da bo Iran ekonomsko in posledično politično prizadet, ko mu bo doma ostalo 20 odstotkov nafte, ki jo normalno izvaža v države Evropske unije. Iran pa je na drugi strani prepričan, da bodo Evropejci trpeli, če ne bodo kupili teh 20 odstotkov nafte.
Od splošnega h konkretnemu. Cena goriv se bo v Evropi zvišala. To je dejstvo, s katerim se strinjajo vsi strokovnjaki in posledično bo Evropska unija z blokado nakupa iranske nafte kaznovala svoje lastne državljane. A če bo nekaj centov višje gorivo bolj ali manj minoren poseg v evropsko blaginjo, je treba pogledati, kaj pomeni embargo za Irance. Ti se smehljajo, saj pravijo, da lahko nafto prodajo kadarkoli, komurkoli.
In dejansko jim iz vrtin v puščavi teče najpomembnejša surovina zadnjega stoletja, ki se globalno prodaja drugače kot izdelki plastične galanterije. A če bo evropska blokada kljub svoji neznosni naivnosti imela kakršenkoli učinek na vsakdan v Iranu, zagotovo ne bo prizadela iranskega jedrskega programa. Prizadela bo javno zdravstvo, javno šolstvo, skratka infrastrukturo iranskega vsakdana, h kateremu pa namišljena ali realna prizadevanja za izdelavo atomskega orožja prav gotov ne sodijo.
Tako imamo bizarno situacijo po kateri dve državi tičita v naftnem primežu, s tem pa ne škodita nikomur drugemu razen svojih lastnim državljanom. Iranci sicer lahko pokažejo s prstom na Evropo, skurijo nekaj zastav, kamenjajo kakšno ambasado, organizirajo nekaj množičnih protestov…režim dobro ve, kako se tem stvarem streže. Drugače je v Evropi, kjer pa nikomur ne pride na pamet, da bi protestiral proti Iranu, ker nam ne prodaja nafte, kaj šele, ker ima jedrski program.
Evropejci smo že šli na svoj bližnjevzhodni led. Ni dolgo tega, ko smo doživljali podoben scenarij, le da je bil v glavni vlogi Irak. Še pomnite tovariši; sumljive aluminijaste cevi, ki jih je režim potreboval za centrifuge, namenjene plemenitenju, inšpekcije, iskanje orožja za množično uničevanje in končno invazija, nekajletna vojna in na tisoče mrtvih. Žrtev napačnih obveščevalnih podatkov, kot se glasi uradna verzija, oziroma laži, kot bi morali za iraško avanturo zapisati v zgodovinske knjige.
Iran danes je skoraj identična medijska podoba, kot je bil pred desetletjem Irak in obe državi se s svojima usodama združujeta v tistem znamenitem blondinskem vicu, ko svetlolaska ne ve, kako se zdaj ta država imenuje: “ali Irak, ali Iran?”
Inteligentni odgovor Evropejcev na blokado Evropske unije bi bil blokada blokade s strani državljanov. Ko greste torej na bencinsko črpalko, izkoristite znamenito slovensko enološko tradicijo in zahtevajte: “Liter iranskega.”
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam…
Danes pa nekaj o Bližnjem vzhodu, zalivskih državah in Arabcih. Ter seveda o vojni. Tema je sicer zapletena in kot taka rezervirana le za resnične strokovnjake, a kot zvesti Karmen Švegl si upamo zapisati misel ali dve.
Trdimo namreč, da je svet Bližnjega vzhoda zapleten prav toliko kot vsaka druga civilizacija, ki jo spremljaš iz naslanjača s tolmačenjem korporativnih medijev in politično-vojaških elit. V resnici pa gre za enostaven, lep svet, ki celo dandanašnji pridela zagonetke v najlepši maniri 1001 noči. Poglejmo.
Iran naj bi imel svoj jedrski program, ki razburja Združene države Amerike in od njih navzdol vso zahodno civilizacijo. Tako se je pred kratkim tudi Evropska unija odločila požugati s prstom. Evropska unija pa smo mi vsi, zato si velja natančno pogledati, kako jo bomo pokadili Iranu.
Torej: Evropska unija se je odločila blokirati uvoz iranske nafte v Evropsko unijo. Take blokade niso nič posebnega, če ne druga se spomnimo, kako so nekoč beograjske dame morale preživeti brez Krkine kozmetike in Gorenjevih pralnih strojev. A nadaljevanje blokade uvoza nafte je še bolj zanimivo. Iran se je na evropsko blokado odzval s prepovedjo izvoza nafte v Evropsko unijo.
Tako imamo na prvi pogled shizofreno situacijo, saj Evropska unija blokira uvoz nafte iz Irana, Iran pa Evropi noče prodati taiste nafte. Za lažje razumevanje še enkrat, na daljši način: Evropa se je odločila kako bo Iran kaznovala tako, da ne bo kupovala nafte, Iran pa se je odločil, da bo zaradi tega Evropo kaznoval tako, da ji ne bo prodajal svoje nafte.
Temu logičnemu nesmislu je treba priti do dna in žal ne gre drugače, kot da v tej inflaciji kazni, embargov in blokad poiščemo žrtev. Identični ukrep z obeh strani bo imel svoj vzgojni pomen le takrat, ko bomo uspeli najti žrtev vse te šarade.
Pa tudi pri žrtvi se zatakne. Po logiki stvari bolj nastrada tisti, ki nafte nima, kot tisti, ki jo ima pa je ne more prodati. A iranska zgodba je le nekoliko bolj zapletena od te preproste enačbe; evropska skupnost namreč meni, da bo Iran ekonomsko in posledično politično prizadet, ko mu bo doma ostalo 20 odstotkov nafte, ki jo normalno izvaža v države Evropske unije. Iran pa je na drugi strani prepričan, da bodo Evropejci trpeli, če ne bodo kupili teh 20 odstotkov nafte.
Od splošnega h konkretnemu. Cena goriv se bo v Evropi zvišala. To je dejstvo, s katerim se strinjajo vsi strokovnjaki in posledično bo Evropska unija z blokado nakupa iranske nafte kaznovala svoje lastne državljane. A če bo nekaj centov višje gorivo bolj ali manj minoren poseg v evropsko blaginjo, je treba pogledati, kaj pomeni embargo za Irance. Ti se smehljajo, saj pravijo, da lahko nafto prodajo kadarkoli, komurkoli.
In dejansko jim iz vrtin v puščavi teče najpomembnejša surovina zadnjega stoletja, ki se globalno prodaja drugače kot izdelki plastične galanterije. A če bo evropska blokada kljub svoji neznosni naivnosti imela kakršenkoli učinek na vsakdan v Iranu, zagotovo ne bo prizadela iranskega jedrskega programa. Prizadela bo javno zdravstvo, javno šolstvo, skratka infrastrukturo iranskega vsakdana, h kateremu pa namišljena ali realna prizadevanja za izdelavo atomskega orožja prav gotov ne sodijo.
Tako imamo bizarno situacijo po kateri dve državi tičita v naftnem primežu, s tem pa ne škodita nikomur drugemu razen svojih lastnim državljanom. Iranci sicer lahko pokažejo s prstom na Evropo, skurijo nekaj zastav, kamenjajo kakšno ambasado, organizirajo nekaj množičnih protestov…režim dobro ve, kako se tem stvarem streže. Drugače je v Evropi, kjer pa nikomur ne pride na pamet, da bi protestiral proti Iranu, ker nam ne prodaja nafte, kaj šele, ker ima jedrski program.
Evropejci smo že šli na svoj bližnjevzhodni led. Ni dolgo tega, ko smo doživljali podoben scenarij, le da je bil v glavni vlogi Irak. Še pomnite tovariši; sumljive aluminijaste cevi, ki jih je režim potreboval za centrifuge, namenjene plemenitenju, inšpekcije, iskanje orožja za množično uničevanje in končno invazija, nekajletna vojna in na tisoče mrtvih. Žrtev napačnih obveščevalnih podatkov, kot se glasi uradna verzija, oziroma laži, kot bi morali za iraško avanturo zapisati v zgodovinske knjige.
Iran danes je skoraj identična medijska podoba, kot je bil pred desetletjem Irak in obe državi se s svojima usodama združujeta v tistem znamenitem blondinskem vicu, ko svetlolaska ne ve, kako se zdaj ta država imenuje: “ali Irak, ali Iran?”
Inteligentni odgovor Evropejcev na blokado Evropske unije bi bil blokada blokade s strani državljanov. Ko greste torej na bencinsko črpalko, izkoristite znamenito slovensko enološko tradicijo in zahtevajte: “Liter iranskega.”
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci," imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.
Neveljaven email naslov