Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa nekaj o vohunih, obveščevalcih, špicljih in ovaduhih. Najprej in na začetku. Pisec teh vrstic je odplesal svoj krog z njimi, tako da vam govori “stranka v postopku”, kot rečemo. Povedano drugače: če bi vladne službe delili po številu dni, preživetih v zaporu vojaške obveščevalne službe, kot nam sporoča usoda predsednika vlade, bi bil pisec teh vrstic nekje na ravni državnega sekretarja. Pa ni, to pa priča, da trpljenje pod škornjem tajnih služb nekateri jemljejo kot svoj politični kredo, drugi pa kot le še eno bizarno izkušnjo v življenju. Ker je, kot je znano, življenje tako ali tako zgolj čas med posameznimi bizarnimi izkušnjami.
Torej: mnenje vsake nove družbene ureditve je, da so bile tajne službe ancien régima, zločinske. Tako je današnja Sova prepričana, da je bila Udba zločinska organizacija, udbaši, po drugi strani pa so bili prepričani, da so bili zločinci kljukci, zbrani v tajnih službah SHS in tako nazaj do prvega ovaduha. Ki je bil, kot je znano, Juda Iškarijot.
Razlika je seveda, in to lahko pove vsak šestošolec pri pouku domovinske vzgoje, da so v demokratični družbi tajne službe deležne demokratičnega nadzora. Tako je tudi naša Sova pod parlamentarnim nadzorom, problem je le, da jo nadzirajo tipi, ki poneverjajo spričevala, lažejo o izpitih, ne plačujejo delavcev ali pa so nekdanji sodelavci Udbe. Slepi nadzorujejo gluhe, bi se reklo.
Največje poslanstvo tajnih služb je, da so tajne. Ob redkih trenutkih, ko prenehajo biti tajne, vidimo, da počnejo same neumnosti. Pustijo se ujeti hrvaškim policajem, sredi Ljubljane najdejo njihovo stanovanje, napijejo se in imajo orgije ter podobno.
Ugotavljamo torej, da ovaduška druščina ni preveč brihtna. To pa ne preseneča, saj se je iz nje že pred skoraj stoletjem norčeval sam Švejk, ki pa je bil izpričan bebec. Bati se tajnih služb je nekako tako kot bati se nasploh. Kajti če je strah od zunaj votel, od znotraj ga pa ni, potem za tajne službe velja, da so od zunaj tajne, od znotraj pa imajo vneta ušesa in solzne oči zaradi prisluškovanja prešuštnikom.
In potem imamo Mitjo Meršola, uglednega novinarja, ki je bil sodelavec SDV. Najprej se pojavi načelno vprašanje: ali je novinar, ki je bil obveščevalec, sramota za novinarstvo, ali pa je obveščevalec, ki je bil novinar, sramota za obveščevalce? Sploh če je pisal o kulturi. Če je pokrival sodobno umetnost, je lahko mirno zamešal ovaduško poročilo in kritiko. Treba bi bilo pogledati kake kulturne strani Dela iz srede sedemdesetih, na katerih je bil kot opis zadnje avantgardne instalacije v Londonu lahko pomotoma objavljen ovaduški zaznamek o večerji pri jugoslovanskih emigrantih. In narobe: ni dvakrat reči, da si ni nesrečni Zemljarič razbijal glave z vprašanjem, kateri sovražni elementi se skrivajo v stavkih, kot so: “Umetniška ekspozicija se transformira skozi performerja, ki iz subjekta postaja neodvisni objekt!”
Bi pa bilo narobe trditi, da ovaduhi, špiclji, vohuni in obveščevalci kljub svoji intelektualni inferiornosti niso nevarni! Hudiča, vsake toliko koga ubijejo, včasih pa celo izbrišejo cele narode in države. Zato je izjava Mitje Meršola, da ni nikomur škodoval, malo naivna. Res da je novinarstvo mogočno orožje, a je, kot so nas naučili v osnovni šoli, tožarjenje še mogočnejše. Z briljantnim pisanjem spisov si lahko dobil le dobro oceno pri slovenščini, z uspešnim tožarjenjem pa si postal kralj marogastih riti.
Je pa Meršol z minimaliziranjem pomena obveščevalskega ceha nevede zadel v samo srčiko tega poklica. Kot je znano, gre za izključno moški poklic in na prvi pogled to preseneča. A je hkrati povsem logično. Že če preberete samo poročila novinarja in obveščevalca Meršola iz Londona, gre za navadna obrekovanja. Prav zato naj bi obveščevalec nikomur ne škodoval. Ker obrekovanje ni škodljivo. Vendar vsaka slovenska vas še predobro pozna moč »šimfanja«, kot dejavnosti pravijo na Vzhodu. In prav tako vsaka vas ve, da je to žensko opravilo. Moški ne obrekujejo. Moški sedijo v gostilni in debatirajo.
Zato so “šimfači” prepoznani že v zgodnji puberteti in poslani v Ljubljano na šolanje. Tam jih nato zaposlijo v teh modnih službah ter jih obiskujejo, ko se vračajo s službenih potovanj. Ali pa vaški šimfači ljudi zapirajo v zapore in jim postavljajo tisto večno vprašanje: “Dobro, za koga ti v resnici delaš?” In potem na piknikih govorijo, da oni sami “delajo za vlado”, ko jih vprašajo, s čim si služijo denar. Je pa nerodno, ker isto trdijo tudi snažilke, zaposlene na Gregorčičevi.
Povedano drugače: vohuni, obveščevalci, špiclji in ovaduhi so bili in bodo. Ni pa to kak kulturni poklic ker … težko je razložiti, kako lahko varuješ državo, če vlečeš na ušesa. Če pišeš o kulturi, jo lažje.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj o vohunih, obveščevalcih, špicljih in ovaduhih. Najprej in na začetku. Pisec teh vrstic je odplesal svoj krog z njimi, tako da vam govori “stranka v postopku”, kot rečemo. Povedano drugače: če bi vladne službe delili po številu dni, preživetih v zaporu vojaške obveščevalne službe, kot nam sporoča usoda predsednika vlade, bi bil pisec teh vrstic nekje na ravni državnega sekretarja. Pa ni, to pa priča, da trpljenje pod škornjem tajnih služb nekateri jemljejo kot svoj politični kredo, drugi pa kot le še eno bizarno izkušnjo v življenju. Ker je, kot je znano, življenje tako ali tako zgolj čas med posameznimi bizarnimi izkušnjami.
Torej: mnenje vsake nove družbene ureditve je, da so bile tajne službe ancien régima, zločinske. Tako je današnja Sova prepričana, da je bila Udba zločinska organizacija, udbaši, po drugi strani pa so bili prepričani, da so bili zločinci kljukci, zbrani v tajnih službah SHS in tako nazaj do prvega ovaduha. Ki je bil, kot je znano, Juda Iškarijot.
Razlika je seveda, in to lahko pove vsak šestošolec pri pouku domovinske vzgoje, da so v demokratični družbi tajne službe deležne demokratičnega nadzora. Tako je tudi naša Sova pod parlamentarnim nadzorom, problem je le, da jo nadzirajo tipi, ki poneverjajo spričevala, lažejo o izpitih, ne plačujejo delavcev ali pa so nekdanji sodelavci Udbe. Slepi nadzorujejo gluhe, bi se reklo.
Največje poslanstvo tajnih služb je, da so tajne. Ob redkih trenutkih, ko prenehajo biti tajne, vidimo, da počnejo same neumnosti. Pustijo se ujeti hrvaškim policajem, sredi Ljubljane najdejo njihovo stanovanje, napijejo se in imajo orgije ter podobno.
Ugotavljamo torej, da ovaduška druščina ni preveč brihtna. To pa ne preseneča, saj se je iz nje že pred skoraj stoletjem norčeval sam Švejk, ki pa je bil izpričan bebec. Bati se tajnih služb je nekako tako kot bati se nasploh. Kajti če je strah od zunaj votel, od znotraj ga pa ni, potem za tajne službe velja, da so od zunaj tajne, od znotraj pa imajo vneta ušesa in solzne oči zaradi prisluškovanja prešuštnikom.
In potem imamo Mitjo Meršola, uglednega novinarja, ki je bil sodelavec SDV. Najprej se pojavi načelno vprašanje: ali je novinar, ki je bil obveščevalec, sramota za novinarstvo, ali pa je obveščevalec, ki je bil novinar, sramota za obveščevalce? Sploh če je pisal o kulturi. Če je pokrival sodobno umetnost, je lahko mirno zamešal ovaduško poročilo in kritiko. Treba bi bilo pogledati kake kulturne strani Dela iz srede sedemdesetih, na katerih je bil kot opis zadnje avantgardne instalacije v Londonu lahko pomotoma objavljen ovaduški zaznamek o večerji pri jugoslovanskih emigrantih. In narobe: ni dvakrat reči, da si ni nesrečni Zemljarič razbijal glave z vprašanjem, kateri sovražni elementi se skrivajo v stavkih, kot so: “Umetniška ekspozicija se transformira skozi performerja, ki iz subjekta postaja neodvisni objekt!”
Bi pa bilo narobe trditi, da ovaduhi, špiclji, vohuni in obveščevalci kljub svoji intelektualni inferiornosti niso nevarni! Hudiča, vsake toliko koga ubijejo, včasih pa celo izbrišejo cele narode in države. Zato je izjava Mitje Meršola, da ni nikomur škodoval, malo naivna. Res da je novinarstvo mogočno orožje, a je, kot so nas naučili v osnovni šoli, tožarjenje še mogočnejše. Z briljantnim pisanjem spisov si lahko dobil le dobro oceno pri slovenščini, z uspešnim tožarjenjem pa si postal kralj marogastih riti.
Je pa Meršol z minimaliziranjem pomena obveščevalskega ceha nevede zadel v samo srčiko tega poklica. Kot je znano, gre za izključno moški poklic in na prvi pogled to preseneča. A je hkrati povsem logično. Že če preberete samo poročila novinarja in obveščevalca Meršola iz Londona, gre za navadna obrekovanja. Prav zato naj bi obveščevalec nikomur ne škodoval. Ker obrekovanje ni škodljivo. Vendar vsaka slovenska vas še predobro pozna moč »šimfanja«, kot dejavnosti pravijo na Vzhodu. In prav tako vsaka vas ve, da je to žensko opravilo. Moški ne obrekujejo. Moški sedijo v gostilni in debatirajo.
Zato so “šimfači” prepoznani že v zgodnji puberteti in poslani v Ljubljano na šolanje. Tam jih nato zaposlijo v teh modnih službah ter jih obiskujejo, ko se vračajo s službenih potovanj. Ali pa vaški šimfači ljudi zapirajo v zapore in jim postavljajo tisto večno vprašanje: “Dobro, za koga ti v resnici delaš?” In potem na piknikih govorijo, da oni sami “delajo za vlado”, ko jih vprašajo, s čim si služijo denar. Je pa nerodno, ker isto trdijo tudi snažilke, zaposlene na Gregorčičevi.
Povedano drugače: vohuni, obveščevalci, špiclji in ovaduhi so bili in bodo. Ni pa to kak kulturni poklic ker … težko je razložiti, kako lahko varuješ državo, če vlečeš na ušesa. Če pišeš o kulturi, jo lažje.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci," imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.
Neveljaven email naslov