Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa nekaj o vohunih, obveščevalcih, špicljih in ovaduhih. Najprej in na začetku. Pisec teh vrstic je odplesal svoj krog z njimi, tako da vam govori “stranka v postopku”, kot rečemo. Povedano drugače: če bi vladne službe delili po številu dni, preživetih v zaporu vojaške obveščevalne službe, kot nam sporoča usoda predsednika vlade, bi bil pisec teh vrstic nekje na ravni državnega sekretarja. Pa ni, to pa priča, da trpljenje pod škornjem tajnih služb nekateri jemljejo kot svoj politični kredo, drugi pa kot le še eno bizarno izkušnjo v življenju. Ker je, kot je znano, življenje tako ali tako zgolj čas med posameznimi bizarnimi izkušnjami.
Torej: mnenje vsake nove družbene ureditve je, da so bile tajne službe ancien régima, zločinske. Tako je današnja Sova prepričana, da je bila Udba zločinska organizacija, udbaši, po drugi strani pa so bili prepričani, da so bili zločinci kljukci, zbrani v tajnih službah SHS in tako nazaj do prvega ovaduha. Ki je bil, kot je znano, Juda Iškarijot.
Razlika je seveda, in to lahko pove vsak šestošolec pri pouku domovinske vzgoje, da so v demokratični družbi tajne službe deležne demokratičnega nadzora. Tako je tudi naša Sova pod parlamentarnim nadzorom, problem je le, da jo nadzirajo tipi, ki poneverjajo spričevala, lažejo o izpitih, ne plačujejo delavcev ali pa so nekdanji sodelavci Udbe. Slepi nadzorujejo gluhe, bi se reklo.
Največje poslanstvo tajnih služb je, da so tajne. Ob redkih trenutkih, ko prenehajo biti tajne, vidimo, da počnejo same neumnosti. Pustijo se ujeti hrvaškim policajem, sredi Ljubljane najdejo njihovo stanovanje, napijejo se in imajo orgije ter podobno.
Ugotavljamo torej, da ovaduška druščina ni preveč brihtna. To pa ne preseneča, saj se je iz nje že pred skoraj stoletjem norčeval sam Švejk, ki pa je bil izpričan bebec. Bati se tajnih služb je nekako tako kot bati se nasploh. Kajti če je strah od zunaj votel, od znotraj ga pa ni, potem za tajne službe velja, da so od zunaj tajne, od znotraj pa imajo vneta ušesa in solzne oči zaradi prisluškovanja prešuštnikom.
In potem imamo Mitjo Meršola, uglednega novinarja, ki je bil sodelavec SDV. Najprej se pojavi načelno vprašanje: ali je novinar, ki je bil obveščevalec, sramota za novinarstvo, ali pa je obveščevalec, ki je bil novinar, sramota za obveščevalce? Sploh če je pisal o kulturi. Če je pokrival sodobno umetnost, je lahko mirno zamešal ovaduško poročilo in kritiko. Treba bi bilo pogledati kake kulturne strani Dela iz srede sedemdesetih, na katerih je bil kot opis zadnje avantgardne instalacije v Londonu lahko pomotoma objavljen ovaduški zaznamek o večerji pri jugoslovanskih emigrantih. In narobe: ni dvakrat reči, da si ni nesrečni Zemljarič razbijal glave z vprašanjem, kateri sovražni elementi se skrivajo v stavkih, kot so: “Umetniška ekspozicija se transformira skozi performerja, ki iz subjekta postaja neodvisni objekt!”
Bi pa bilo narobe trditi, da ovaduhi, špiclji, vohuni in obveščevalci kljub svoji intelektualni inferiornosti niso nevarni! Hudiča, vsake toliko koga ubijejo, včasih pa celo izbrišejo cele narode in države. Zato je izjava Mitje Meršola, da ni nikomur škodoval, malo naivna. Res da je novinarstvo mogočno orožje, a je, kot so nas naučili v osnovni šoli, tožarjenje še mogočnejše. Z briljantnim pisanjem spisov si lahko dobil le dobro oceno pri slovenščini, z uspešnim tožarjenjem pa si postal kralj marogastih riti.
Je pa Meršol z minimaliziranjem pomena obveščevalskega ceha nevede zadel v samo srčiko tega poklica. Kot je znano, gre za izključno moški poklic in na prvi pogled to preseneča. A je hkrati povsem logično. Že če preberete samo poročila novinarja in obveščevalca Meršola iz Londona, gre za navadna obrekovanja. Prav zato naj bi obveščevalec nikomur ne škodoval. Ker obrekovanje ni škodljivo. Vendar vsaka slovenska vas še predobro pozna moč »šimfanja«, kot dejavnosti pravijo na Vzhodu. In prav tako vsaka vas ve, da je to žensko opravilo. Moški ne obrekujejo. Moški sedijo v gostilni in debatirajo.
Zato so “šimfači” prepoznani že v zgodnji puberteti in poslani v Ljubljano na šolanje. Tam jih nato zaposlijo v teh modnih službah ter jih obiskujejo, ko se vračajo s službenih potovanj. Ali pa vaški šimfači ljudi zapirajo v zapore in jim postavljajo tisto večno vprašanje: “Dobro, za koga ti v resnici delaš?” In potem na piknikih govorijo, da oni sami “delajo za vlado”, ko jih vprašajo, s čim si služijo denar. Je pa nerodno, ker isto trdijo tudi snažilke, zaposlene na Gregorčičevi.
Povedano drugače: vohuni, obveščevalci, špiclji in ovaduhi so bili in bodo. Ni pa to kak kulturni poklic ker … težko je razložiti, kako lahko varuješ državo, če vlečeš na ušesa. Če pišeš o kulturi, jo lažje.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj o vohunih, obveščevalcih, špicljih in ovaduhih. Najprej in na začetku. Pisec teh vrstic je odplesal svoj krog z njimi, tako da vam govori “stranka v postopku”, kot rečemo. Povedano drugače: če bi vladne službe delili po številu dni, preživetih v zaporu vojaške obveščevalne službe, kot nam sporoča usoda predsednika vlade, bi bil pisec teh vrstic nekje na ravni državnega sekretarja. Pa ni, to pa priča, da trpljenje pod škornjem tajnih služb nekateri jemljejo kot svoj politični kredo, drugi pa kot le še eno bizarno izkušnjo v življenju. Ker je, kot je znano, življenje tako ali tako zgolj čas med posameznimi bizarnimi izkušnjami.
Torej: mnenje vsake nove družbene ureditve je, da so bile tajne službe ancien régima, zločinske. Tako je današnja Sova prepričana, da je bila Udba zločinska organizacija, udbaši, po drugi strani pa so bili prepričani, da so bili zločinci kljukci, zbrani v tajnih službah SHS in tako nazaj do prvega ovaduha. Ki je bil, kot je znano, Juda Iškarijot.
Razlika je seveda, in to lahko pove vsak šestošolec pri pouku domovinske vzgoje, da so v demokratični družbi tajne službe deležne demokratičnega nadzora. Tako je tudi naša Sova pod parlamentarnim nadzorom, problem je le, da jo nadzirajo tipi, ki poneverjajo spričevala, lažejo o izpitih, ne plačujejo delavcev ali pa so nekdanji sodelavci Udbe. Slepi nadzorujejo gluhe, bi se reklo.
Največje poslanstvo tajnih služb je, da so tajne. Ob redkih trenutkih, ko prenehajo biti tajne, vidimo, da počnejo same neumnosti. Pustijo se ujeti hrvaškim policajem, sredi Ljubljane najdejo njihovo stanovanje, napijejo se in imajo orgije ter podobno.
Ugotavljamo torej, da ovaduška druščina ni preveč brihtna. To pa ne preseneča, saj se je iz nje že pred skoraj stoletjem norčeval sam Švejk, ki pa je bil izpričan bebec. Bati se tajnih služb je nekako tako kot bati se nasploh. Kajti če je strah od zunaj votel, od znotraj ga pa ni, potem za tajne službe velja, da so od zunaj tajne, od znotraj pa imajo vneta ušesa in solzne oči zaradi prisluškovanja prešuštnikom.
In potem imamo Mitjo Meršola, uglednega novinarja, ki je bil sodelavec SDV. Najprej se pojavi načelno vprašanje: ali je novinar, ki je bil obveščevalec, sramota za novinarstvo, ali pa je obveščevalec, ki je bil novinar, sramota za obveščevalce? Sploh če je pisal o kulturi. Če je pokrival sodobno umetnost, je lahko mirno zamešal ovaduško poročilo in kritiko. Treba bi bilo pogledati kake kulturne strani Dela iz srede sedemdesetih, na katerih je bil kot opis zadnje avantgardne instalacije v Londonu lahko pomotoma objavljen ovaduški zaznamek o večerji pri jugoslovanskih emigrantih. In narobe: ni dvakrat reči, da si ni nesrečni Zemljarič razbijal glave z vprašanjem, kateri sovražni elementi se skrivajo v stavkih, kot so: “Umetniška ekspozicija se transformira skozi performerja, ki iz subjekta postaja neodvisni objekt!”
Bi pa bilo narobe trditi, da ovaduhi, špiclji, vohuni in obveščevalci kljub svoji intelektualni inferiornosti niso nevarni! Hudiča, vsake toliko koga ubijejo, včasih pa celo izbrišejo cele narode in države. Zato je izjava Mitje Meršola, da ni nikomur škodoval, malo naivna. Res da je novinarstvo mogočno orožje, a je, kot so nas naučili v osnovni šoli, tožarjenje še mogočnejše. Z briljantnim pisanjem spisov si lahko dobil le dobro oceno pri slovenščini, z uspešnim tožarjenjem pa si postal kralj marogastih riti.
Je pa Meršol z minimaliziranjem pomena obveščevalskega ceha nevede zadel v samo srčiko tega poklica. Kot je znano, gre za izključno moški poklic in na prvi pogled to preseneča. A je hkrati povsem logično. Že če preberete samo poročila novinarja in obveščevalca Meršola iz Londona, gre za navadna obrekovanja. Prav zato naj bi obveščevalec nikomur ne škodoval. Ker obrekovanje ni škodljivo. Vendar vsaka slovenska vas še predobro pozna moč »šimfanja«, kot dejavnosti pravijo na Vzhodu. In prav tako vsaka vas ve, da je to žensko opravilo. Moški ne obrekujejo. Moški sedijo v gostilni in debatirajo.
Zato so “šimfači” prepoznani že v zgodnji puberteti in poslani v Ljubljano na šolanje. Tam jih nato zaposlijo v teh modnih službah ter jih obiskujejo, ko se vračajo s službenih potovanj. Ali pa vaški šimfači ljudi zapirajo v zapore in jim postavljajo tisto večno vprašanje: “Dobro, za koga ti v resnici delaš?” In potem na piknikih govorijo, da oni sami “delajo za vlado”, ko jih vprašajo, s čim si služijo denar. Je pa nerodno, ker isto trdijo tudi snažilke, zaposlene na Gregorčičevi.
Povedano drugače: vohuni, obveščevalci, špiclji in ovaduhi so bili in bodo. Ni pa to kak kulturni poklic ker … težko je razložiti, kako lahko varuješ državo, če vlečeš na ušesa. Če pišeš o kulturi, jo lažje.
Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci," imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.
Zadnje dni se je dogajalo toliko različnega, da je povsem nemogoče vse skupaj stlačiti v en koš. “Različni v enotnosti,” je bojni krik novih generacij in prav o njih bo tekla beseda.
Ob velikih protestih proti korupciji v Romuniji se je oglasila tudi naša protikorupcijska komisija. Zdelo se je primerno in pravično, da kar Romunom, to tudi nam … Ker korupcija nikoli ne spi, korupcija vedno preži. In medtem ko so Romuni pred državljansko vojno zaradi korupcije v politiki, se je naša komisija odločila zatreti korupcijo v šolstvu. Zaznali so tri nevralgične točke: tveganje za korupcijo pri zaposlovanju v šolstvu, tveganje za korupcijo pri oddaji šolskih prostorov in tveganje za korupcijo pri sprejemanju daril. Zdi se logično; ker nismo Romunija, temveč urejena država, smo že zdavnaj, tudi s pomočjo komisije, izkoreninili korupcijo v politiki ali v gospodarstvu ali v sodstvu in v ostalih pomembnih družbenih podsistemih. Tako se zdaj lotevamo, vzorno in učinkovito, problema korupcije tudi v vejah, ki na prvi pogled niso tako zelo koruptivne. Danes šolstvo, jutri rekreacija, pojutrišnjem nevarnost korupcije pri zborovskem petju in pletilskih krožkih.
Kot kaže, bomo šli na vojno proti Hrvatom. In to ne zaradi meje, kot smo zmotno mislili zadnjih petindvajset let, temveč zaradi vina. Kar je po svoje logično. Ljudski rod vso svojo zgodovino trdi, da se gre vojne zaradi meja, gre pa se jih zaradi vina. In žensk.
Na vladni seji prejšnji teden so sprejeli odlok, s katerim so dali usmrtiti 113 medvedov. In še kakšnega volka za povrhu. No, ni šlo tako vsakdanje. Kri, pa čeprav medvedja, je vedno slaba za odnose z javnostmi, zato so si vladni strokovnjaki izmislili nekaj manj krvavega. Dokumentu se reče: Odlok o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017!
Ker smo staro leto zapustili pesimistično, se spodobi, da v novega vstopimo pesimistično. Za teroriste, fanatike, vlade in vseh vrst elite koledarska prelomnica ne pomeni ničesar. Tako se na začetku leta namesto z novoletnimi zaobljubami ukvarjamo z varnostjo.
Lista imen iz sveta glasbe, filma in umetnosti, ki so se poslovili letos, je dolga kot že dolgo ne. Mediji so vznemirjeni, med ljubitelji tega ali onega umetnika pa je nasploh čutiti grozo in neprikrito željo, naj zakleto leto že mine. V 2017 bo po njihovem, umrlo veliko manj legendarnih zvezdnikov. Nič hudega. Bomo pa mi na vrsti.
Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.
Ob zadnjem razburjenju, ki ga je povzročil domotožni predsednik republike, še nekaj hitrih, površnih in brez dvoma napačnih ugotovitev z naše strani.
Ob velikem navdušenju redkih poslušalcev nadaljujemo s pamfletom o zdravniški stavki.
Novinarji smo imeli te dni lep festival, delno sicer imenovan tujejezično, a v slovenskem delu njegovo ime sporoča: »Naprej!« Na njem se novinarji v glavnem pogovarjajo o tem, zakaj gredo mediji nazaj.
Ko smo dobili z ustavo zagotovljeno pravico do pitne vode, pitna voda ni dobila nič.
Naša skromna in od vseh prezrta oddaja danes delno užaljeno ugotavlja, kako je Trumpovo zmago pričakovala in napovedovala, sploh pa je pred nekaj meseci že poudarila potrebo po vključitvi Melanije v slovensko politično življenje.
Čeprav je od dogodka minilo že nekaj dni, so šele zadnja spoznanja potrdila, da si zaplet na ljubljanskem maratonu zasluži tudi pozornost teorije.
Če se hočemo počutiti vsaj malo praznično, moramo ugotoviti, da manjkajo bistvene stvari, ki na Slovenskem praznik naredijo prazničen. Ni prostega dneva, ni piknikov in trgovine so odprte. Edino, kar se nam zna zgoditi, bo kakšen nagovor in obvezna televizijska proslava.
Drugi tir, tretja razvojna os ... Takoj, ko slovenski infrastrukturni projekt dobi števnik, je praktično propadel.
Tedenska glosa Marka Radmiloviča, tokrat o nenavadno visoki priljubljenosti premierja Mira Cerarja.
Preživimo nekaj naslednjih minut v družbi trenutno najbolj popularnih kletvic. Še opozorilo: Katerokoli kletvico boste v tem programu slišali, ne bo prvič izrečena na valovih nacionalnega radia. Ker gre za reprize, jih tako lahko razumemo kot interpretacije izključno v izobraževalne in informativne namene.
Neveljaven email naslov