Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V kako zmedenem času živimo, je najlepše pokazal prvi april. Pred desetletji je bilo mogoče v trenutku prepoznati potegavščine, ki jih mediji s takšnim zanosom objavljajo ob dnevu norcev, letos pa to skoraj ni bilo mogoče.
Hočemo povedati, da so še tako čudne novice, s katerimi so nas poskušali uredniki in novinarji potegniti za nos, povsem verjetne. In zakaj ne bi nekdo ukradel Aljaževega stolpa, če kradejo strehe kapelic in cerkva?
Tako smo najprej posumili, da gre za medijsko potegavščino pri novici, da se je neka babica z neko vnukinjo eno leto prekladala po Evropi – vendar ne … Vse je bila čista resnica.
In tako danes o koroški deklici, ki ni le tragična osebna zgodba, do katere bi se naj vedli pietetno, temveč tudi fenomen, do katerega se je treba opredeliti, če hočemo s to družbo kam drugam kot navzdol.
Tradicionalna družina je na nedavnem referendumu zmagala. Ampak pri tej veliki zmagi tradicionalni družini niso povedali, da je pravzaprav v krizi. Tako je referendumska zmaga tradicionalne družine Pirova zmaga. Še več; tradicionalna družina je v tako veliki krizi, da je razpadla.
Po statistiki se skoraj vsak drugi slovenski zakon konča z ločitvijo, tako da tradicionalna družina res ni steber srečnega sobivanja staršev in otrok. Mimogrede; če bi dovolili homoseksualne poroke in posledično družine, v katerih sta partnerja istospolno usmerjena, bi bilo zanimivo videti družinsko statistiko.
Če bi razpadel tudi vsak drugi homoseksualni zakon, bi bili v isti godlji, kot so heteroseksualne družine, če pa so homoseksualci partnersko stanovitnejši, bi se morali vprašati: “Ali je za otroka bolje, da živi v stabilni homoseksualni družini, ali je bolje, da živi v razbiti heteroseksualni družini?”
Ampak vse te različice človeškega parjenja, za babice, ki z vnukinjami tavajo po Evropi, v bistvu niso pomembne. Pomembnejši je vpliv neoliberalnega kapitalizma na otroke ločenih staršev. Gre pa tako.
Ko je šel njega dni zakon v franže, je bil otrok kolateralna škoda. Bile so tragedije in mučne situacije kot danes, a ker je bilo razpadov zakona primerno manj, je bil odstotek statistično zanemarljiv in so ga socialne službe, sodstvo, malo pa tudi osnovni razum, ki je tiste dni še vel nad našo deželo, obvladovali.
S pandemičnim pojavom ločitev zakonov pa je zadeva postala skoraj neobvladljiva. Na tisoče otrok ločenih staršev je nenadoma postalo znatna družbena kategorija in ker socialni inštrumenti na takšno množico enostavno niso bili pripravljeni, so otroci postali to, kar se zgodi z vsakim presežkom znotraj kapitalizma; postali so blago.
Neoliberalci, ki nam trenutno vladajo, se hvalijo, kako je mogoče delati denar iz dobesedno vsega. Njihov klimaks je recimo stava na borzne kotacije, ki so obsojene na propad, a zaradi zavarovanj kljub temu prinašajo profit; tako da je povsem logično, da so z odprtimi rokami sprejeli trume otrok ločenih staršev.
Trik, ki so ga neoliberalci izvedli, je povsem enostaven. Najprej so s pomočjo marketinga zgradili popolno družinsko okolje. Popolni starši, popolni tečaji nemščine, popolne popoldanske ure baleta in klavirja. Popolni sobotni rojstni dnevi in popolni vpisi na popolne osnovne šole.
Učiteljem, mimogrede, se zaradi popolnih družin že počasi meša, a ko gre v tem popolnem svetu Barbik in Kenov kaj narobe, isti kapitalisti takoj pridejo z receptom: “Trg, ki vse uravnava, lahko poskrbi, da otrok ostane pri vas! Ne pri očetu, temveč pri mami. Ne pri mami, temveč pri očetu.”
Popolna družina se tako le transformira v popolnega samohranilca in če se kje v procesu zalomi, so tu še vedno babice, mreža dobrih ljudi po Evropi in socialni delavci s popoldansko obrtjo. Skrb za otroka, ki je generično gledano osnovna naloga človeške živali, se razprši po celi paleti dušebrižnikov, ki držijo štango od blagostanja razvajenim generacijam.
In kar je najbolj čudno; od paranoične skrbi za dobro otroka smo na žrtveni oltar lastnega udobja, kapric in egoizma položili najprej otroke same. Najboljše v slabi situaciji je postala zmagovalna maxima in država, da o Cerkvi sploh ne govorimo, se niti zaveda ne, da je sprejemanje ali zavračanje družinskih zakonikov kot sajenje nageljnov na pogorišču.
Podobe koroške deklice v medijih ne smemo objavljati, da ne bi prizadeli ranljive otroške duše. Imamo pa Slovenci še eno možnost; pod Vršičem je mogoče videti Ajdovsko deklico in mogoče je po potopu slovenske družinske politike bolj jasno, zakaj so njene kamnite oči tako neskončno žalostne.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
V kako zmedenem času živimo, je najlepše pokazal prvi april. Pred desetletji je bilo mogoče v trenutku prepoznati potegavščine, ki jih mediji s takšnim zanosom objavljajo ob dnevu norcev, letos pa to skoraj ni bilo mogoče.
Hočemo povedati, da so še tako čudne novice, s katerimi so nas poskušali uredniki in novinarji potegniti za nos, povsem verjetne. In zakaj ne bi nekdo ukradel Aljaževega stolpa, če kradejo strehe kapelic in cerkva?
Tako smo najprej posumili, da gre za medijsko potegavščino pri novici, da se je neka babica z neko vnukinjo eno leto prekladala po Evropi – vendar ne … Vse je bila čista resnica.
In tako danes o koroški deklici, ki ni le tragična osebna zgodba, do katere bi se naj vedli pietetno, temveč tudi fenomen, do katerega se je treba opredeliti, če hočemo s to družbo kam drugam kot navzdol.
Tradicionalna družina je na nedavnem referendumu zmagala. Ampak pri tej veliki zmagi tradicionalni družini niso povedali, da je pravzaprav v krizi. Tako je referendumska zmaga tradicionalne družine Pirova zmaga. Še več; tradicionalna družina je v tako veliki krizi, da je razpadla.
Po statistiki se skoraj vsak drugi slovenski zakon konča z ločitvijo, tako da tradicionalna družina res ni steber srečnega sobivanja staršev in otrok. Mimogrede; če bi dovolili homoseksualne poroke in posledično družine, v katerih sta partnerja istospolno usmerjena, bi bilo zanimivo videti družinsko statistiko.
Če bi razpadel tudi vsak drugi homoseksualni zakon, bi bili v isti godlji, kot so heteroseksualne družine, če pa so homoseksualci partnersko stanovitnejši, bi se morali vprašati: “Ali je za otroka bolje, da živi v stabilni homoseksualni družini, ali je bolje, da živi v razbiti heteroseksualni družini?”
Ampak vse te različice človeškega parjenja, za babice, ki z vnukinjami tavajo po Evropi, v bistvu niso pomembne. Pomembnejši je vpliv neoliberalnega kapitalizma na otroke ločenih staršev. Gre pa tako.
Ko je šel njega dni zakon v franže, je bil otrok kolateralna škoda. Bile so tragedije in mučne situacije kot danes, a ker je bilo razpadov zakona primerno manj, je bil odstotek statistično zanemarljiv in so ga socialne službe, sodstvo, malo pa tudi osnovni razum, ki je tiste dni še vel nad našo deželo, obvladovali.
S pandemičnim pojavom ločitev zakonov pa je zadeva postala skoraj neobvladljiva. Na tisoče otrok ločenih staršev je nenadoma postalo znatna družbena kategorija in ker socialni inštrumenti na takšno množico enostavno niso bili pripravljeni, so otroci postali to, kar se zgodi z vsakim presežkom znotraj kapitalizma; postali so blago.
Neoliberalci, ki nam trenutno vladajo, se hvalijo, kako je mogoče delati denar iz dobesedno vsega. Njihov klimaks je recimo stava na borzne kotacije, ki so obsojene na propad, a zaradi zavarovanj kljub temu prinašajo profit; tako da je povsem logično, da so z odprtimi rokami sprejeli trume otrok ločenih staršev.
Trik, ki so ga neoliberalci izvedli, je povsem enostaven. Najprej so s pomočjo marketinga zgradili popolno družinsko okolje. Popolni starši, popolni tečaji nemščine, popolne popoldanske ure baleta in klavirja. Popolni sobotni rojstni dnevi in popolni vpisi na popolne osnovne šole.
Učiteljem, mimogrede, se zaradi popolnih družin že počasi meša, a ko gre v tem popolnem svetu Barbik in Kenov kaj narobe, isti kapitalisti takoj pridejo z receptom: “Trg, ki vse uravnava, lahko poskrbi, da otrok ostane pri vas! Ne pri očetu, temveč pri mami. Ne pri mami, temveč pri očetu.”
Popolna družina se tako le transformira v popolnega samohranilca in če se kje v procesu zalomi, so tu še vedno babice, mreža dobrih ljudi po Evropi in socialni delavci s popoldansko obrtjo. Skrb za otroka, ki je generično gledano osnovna naloga človeške živali, se razprši po celi paleti dušebrižnikov, ki držijo štango od blagostanja razvajenim generacijam.
In kar je najbolj čudno; od paranoične skrbi za dobro otroka smo na žrtveni oltar lastnega udobja, kapric in egoizma položili najprej otroke same. Najboljše v slabi situaciji je postala zmagovalna maxima in država, da o Cerkvi sploh ne govorimo, se niti zaveda ne, da je sprejemanje ali zavračanje družinskih zakonikov kot sajenje nageljnov na pogorišču.
Podobe koroške deklice v medijih ne smemo objavljati, da ne bi prizadeli ranljive otroške duše. Imamo pa Slovenci še eno možnost; pod Vršičem je mogoče videti Ajdovsko deklico in mogoče je po potopu slovenske družinske politike bolj jasno, zakaj so njene kamnite oči tako neskončno žalostne.
Katera izmed slovenskih društev so med poslovnimi subjekti, ki bi lahko potencialno prala denar in financirala terorizem?
Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem
Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe
Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno ... Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben.
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Neveljaven email naslov