Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V kako zmedenem času živimo, je najlepše pokazal prvi april. Pred desetletji je bilo mogoče v trenutku prepoznati potegavščine, ki jih mediji s takšnim zanosom objavljajo ob dnevu norcev, letos pa to skoraj ni bilo mogoče.
Hočemo povedati, da so še tako čudne novice, s katerimi so nas poskušali uredniki in novinarji potegniti za nos, povsem verjetne. In zakaj ne bi nekdo ukradel Aljaževega stolpa, če kradejo strehe kapelic in cerkva?
Tako smo najprej posumili, da gre za medijsko potegavščino pri novici, da se je neka babica z neko vnukinjo eno leto prekladala po Evropi – vendar ne … Vse je bila čista resnica.
In tako danes o koroški deklici, ki ni le tragična osebna zgodba, do katere bi se naj vedli pietetno, temveč tudi fenomen, do katerega se je treba opredeliti, če hočemo s to družbo kam drugam kot navzdol.
Tradicionalna družina je na nedavnem referendumu zmagala. Ampak pri tej veliki zmagi tradicionalni družini niso povedali, da je pravzaprav v krizi. Tako je referendumska zmaga tradicionalne družine Pirova zmaga. Še več; tradicionalna družina je v tako veliki krizi, da je razpadla.
Po statistiki se skoraj vsak drugi slovenski zakon konča z ločitvijo, tako da tradicionalna družina res ni steber srečnega sobivanja staršev in otrok. Mimogrede; če bi dovolili homoseksualne poroke in posledično družine, v katerih sta partnerja istospolno usmerjena, bi bilo zanimivo videti družinsko statistiko.
Če bi razpadel tudi vsak drugi homoseksualni zakon, bi bili v isti godlji, kot so heteroseksualne družine, če pa so homoseksualci partnersko stanovitnejši, bi se morali vprašati: “Ali je za otroka bolje, da živi v stabilni homoseksualni družini, ali je bolje, da živi v razbiti heteroseksualni družini?”
Ampak vse te različice človeškega parjenja, za babice, ki z vnukinjami tavajo po Evropi, v bistvu niso pomembne. Pomembnejši je vpliv neoliberalnega kapitalizma na otroke ločenih staršev. Gre pa tako.
Ko je šel njega dni zakon v franže, je bil otrok kolateralna škoda. Bile so tragedije in mučne situacije kot danes, a ker je bilo razpadov zakona primerno manj, je bil odstotek statistično zanemarljiv in so ga socialne službe, sodstvo, malo pa tudi osnovni razum, ki je tiste dni še vel nad našo deželo, obvladovali.
S pandemičnim pojavom ločitev zakonov pa je zadeva postala skoraj neobvladljiva. Na tisoče otrok ločenih staršev je nenadoma postalo znatna družbena kategorija in ker socialni inštrumenti na takšno množico enostavno niso bili pripravljeni, so otroci postali to, kar se zgodi z vsakim presežkom znotraj kapitalizma; postali so blago.
Neoliberalci, ki nam trenutno vladajo, se hvalijo, kako je mogoče delati denar iz dobesedno vsega. Njihov klimaks je recimo stava na borzne kotacije, ki so obsojene na propad, a zaradi zavarovanj kljub temu prinašajo profit; tako da je povsem logično, da so z odprtimi rokami sprejeli trume otrok ločenih staršev.
Trik, ki so ga neoliberalci izvedli, je povsem enostaven. Najprej so s pomočjo marketinga zgradili popolno družinsko okolje. Popolni starši, popolni tečaji nemščine, popolne popoldanske ure baleta in klavirja. Popolni sobotni rojstni dnevi in popolni vpisi na popolne osnovne šole.
Učiteljem, mimogrede, se zaradi popolnih družin že počasi meša, a ko gre v tem popolnem svetu Barbik in Kenov kaj narobe, isti kapitalisti takoj pridejo z receptom: “Trg, ki vse uravnava, lahko poskrbi, da otrok ostane pri vas! Ne pri očetu, temveč pri mami. Ne pri mami, temveč pri očetu.”
Popolna družina se tako le transformira v popolnega samohranilca in če se kje v procesu zalomi, so tu še vedno babice, mreža dobrih ljudi po Evropi in socialni delavci s popoldansko obrtjo. Skrb za otroka, ki je generično gledano osnovna naloga človeške živali, se razprši po celi paleti dušebrižnikov, ki držijo štango od blagostanja razvajenim generacijam.
In kar je najbolj čudno; od paranoične skrbi za dobro otroka smo na žrtveni oltar lastnega udobja, kapric in egoizma položili najprej otroke same. Najboljše v slabi situaciji je postala zmagovalna maxima in država, da o Cerkvi sploh ne govorimo, se niti zaveda ne, da je sprejemanje ali zavračanje družinskih zakonikov kot sajenje nageljnov na pogorišču.
Podobe koroške deklice v medijih ne smemo objavljati, da ne bi prizadeli ranljive otroške duše. Imamo pa Slovenci še eno možnost; pod Vršičem je mogoče videti Ajdovsko deklico in mogoče je po potopu slovenske družinske politike bolj jasno, zakaj so njene kamnite oči tako neskončno žalostne.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
V kako zmedenem času živimo, je najlepše pokazal prvi april. Pred desetletji je bilo mogoče v trenutku prepoznati potegavščine, ki jih mediji s takšnim zanosom objavljajo ob dnevu norcev, letos pa to skoraj ni bilo mogoče.
Hočemo povedati, da so še tako čudne novice, s katerimi so nas poskušali uredniki in novinarji potegniti za nos, povsem verjetne. In zakaj ne bi nekdo ukradel Aljaževega stolpa, če kradejo strehe kapelic in cerkva?
Tako smo najprej posumili, da gre za medijsko potegavščino pri novici, da se je neka babica z neko vnukinjo eno leto prekladala po Evropi – vendar ne … Vse je bila čista resnica.
In tako danes o koroški deklici, ki ni le tragična osebna zgodba, do katere bi se naj vedli pietetno, temveč tudi fenomen, do katerega se je treba opredeliti, če hočemo s to družbo kam drugam kot navzdol.
Tradicionalna družina je na nedavnem referendumu zmagala. Ampak pri tej veliki zmagi tradicionalni družini niso povedali, da je pravzaprav v krizi. Tako je referendumska zmaga tradicionalne družine Pirova zmaga. Še več; tradicionalna družina je v tako veliki krizi, da je razpadla.
Po statistiki se skoraj vsak drugi slovenski zakon konča z ločitvijo, tako da tradicionalna družina res ni steber srečnega sobivanja staršev in otrok. Mimogrede; če bi dovolili homoseksualne poroke in posledično družine, v katerih sta partnerja istospolno usmerjena, bi bilo zanimivo videti družinsko statistiko.
Če bi razpadel tudi vsak drugi homoseksualni zakon, bi bili v isti godlji, kot so heteroseksualne družine, če pa so homoseksualci partnersko stanovitnejši, bi se morali vprašati: “Ali je za otroka bolje, da živi v stabilni homoseksualni družini, ali je bolje, da živi v razbiti heteroseksualni družini?”
Ampak vse te različice človeškega parjenja, za babice, ki z vnukinjami tavajo po Evropi, v bistvu niso pomembne. Pomembnejši je vpliv neoliberalnega kapitalizma na otroke ločenih staršev. Gre pa tako.
Ko je šel njega dni zakon v franže, je bil otrok kolateralna škoda. Bile so tragedije in mučne situacije kot danes, a ker je bilo razpadov zakona primerno manj, je bil odstotek statistično zanemarljiv in so ga socialne službe, sodstvo, malo pa tudi osnovni razum, ki je tiste dni še vel nad našo deželo, obvladovali.
S pandemičnim pojavom ločitev zakonov pa je zadeva postala skoraj neobvladljiva. Na tisoče otrok ločenih staršev je nenadoma postalo znatna družbena kategorija in ker socialni inštrumenti na takšno množico enostavno niso bili pripravljeni, so otroci postali to, kar se zgodi z vsakim presežkom znotraj kapitalizma; postali so blago.
Neoliberalci, ki nam trenutno vladajo, se hvalijo, kako je mogoče delati denar iz dobesedno vsega. Njihov klimaks je recimo stava na borzne kotacije, ki so obsojene na propad, a zaradi zavarovanj kljub temu prinašajo profit; tako da je povsem logično, da so z odprtimi rokami sprejeli trume otrok ločenih staršev.
Trik, ki so ga neoliberalci izvedli, je povsem enostaven. Najprej so s pomočjo marketinga zgradili popolno družinsko okolje. Popolni starši, popolni tečaji nemščine, popolne popoldanske ure baleta in klavirja. Popolni sobotni rojstni dnevi in popolni vpisi na popolne osnovne šole.
Učiteljem, mimogrede, se zaradi popolnih družin že počasi meša, a ko gre v tem popolnem svetu Barbik in Kenov kaj narobe, isti kapitalisti takoj pridejo z receptom: “Trg, ki vse uravnava, lahko poskrbi, da otrok ostane pri vas! Ne pri očetu, temveč pri mami. Ne pri mami, temveč pri očetu.”
Popolna družina se tako le transformira v popolnega samohranilca in če se kje v procesu zalomi, so tu še vedno babice, mreža dobrih ljudi po Evropi in socialni delavci s popoldansko obrtjo. Skrb za otroka, ki je generično gledano osnovna naloga človeške živali, se razprši po celi paleti dušebrižnikov, ki držijo štango od blagostanja razvajenim generacijam.
In kar je najbolj čudno; od paranoične skrbi za dobro otroka smo na žrtveni oltar lastnega udobja, kapric in egoizma položili najprej otroke same. Najboljše v slabi situaciji je postala zmagovalna maxima in država, da o Cerkvi sploh ne govorimo, se niti zaveda ne, da je sprejemanje ali zavračanje družinskih zakonikov kot sajenje nageljnov na pogorišču.
Podobe koroške deklice v medijih ne smemo objavljati, da ne bi prizadeli ranljive otroške duše. Imamo pa Slovenci še eno možnost; pod Vršičem je mogoče videti Ajdovsko deklico in mogoče je po potopu slovenske družinske politike bolj jasno, zakaj so njene kamnite oči tako neskončno žalostne.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci," imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.
Neveljaven email naslov