Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nova glosa izpod peresa Marka Radmiloviča.
Kdor se vsaj malo druži z mladimi kmalu ugotovi, da jim je bližje skrb za kite v arktičnih oceanih kot za spravo med Slovenci.
Zadnje tedne smo toliko slišali o spravi, da se zdi vredno temu usodnemu nacionalnemu projektu posvetiti tudi z analizo. Po prelomnih letih, ko je koncept sprave začel uveljavljati slovenski intelektualni vrh, so to temo prevzeli politiki in novičarji, jo tako oropali simbolnega, intelektualnega naboja in jo kmalu povaljali v prahu vsakdanjosti. Tako danes analiza, a z nekoliko drugačnega stojišča …
Okoliščine so spravo toliko zbanalizirale, da si jo poskusimo ogledati skozi bolj sproščeno optiko. Stopimo torej po poti, ki jo je pred leti preroško napovedal grafit, napisan pred železniškim podhodom na Masarykovi v Ljubljani: “Ne bo sprave brez trave”. To je najbrž začetek alternativnega gledanja na spravo in v tej smeri ima ambicije tudi ta zapis.
Arhitekti sprave so se, realno gledano, znašli v slepi ulici. Kar nekaj povsem praktičnih vprašanj stoji na poti teorije in prakse slovenske sprave. Kako naj bi se spravili? Ali je dovolj spomenik žrtvam vseh vojn, katerega odprtja se zagotovo ne bi udeležili vsi deležniki slovenske politike, ali so dovolj spravna dejanja enih, ki jih potem cinično napadejo drugi? Ker, kot vemo, je zgodovinsko, znanstveno in celo policijsko delo k spravi prineslo bore malo …
Problem sprave je, da je bila odtujena resnično prizadetim in to so storili tisti, ki so prizadeti po službeni dolžnosti! Najprej bi torej morali ločiti moralne upravičence do sprave od bleferjev. Šele ko bi dobili take spravne upravičence, bi lahko začeli razmišljati o dejanjih, ki bi pripeljala do simbolne sprave. Če razumemo denacionalizacijske in podobne ukrepe slovenske države kot obliko materialne sprave.
Nadalje se zdi v alternativnem razumevanju sprave premalo izkoriščena … recimo ji ‘biološka komponenta spravljanja’! Ljudje imamo namreč to neprijetno lastnost, da umiramo. In sprava, ki je v bistvu mišljena kot visoka pesem umiranja, to človeško lastnost premalo upošteva. Z umiranjem v mislih bi lahko šla sprava med Slovenci v dve smeri. Prvi, nekoliko cinični pristop, ki pa se z mencanjem elit zdi povsem verjeten, je preprosto dejstvo, da bo kandidatov za spravo počasi zmanjkalo. Generacija, zaradi katere se moramo spravljati, je v glavnem pod rušo, generacija za njo pa v visoki starosti.
Pasivnost in blokade znotraj spravnih dejanj tako niso problem, ampak nekoliko cinično njegova rešitev. Bolj kot bomo s spravo mečkali, več je možnosti, da bo zmanjkalo spravnih subjektov. In tako se bodo, kot so se žrtve in pozneje rablji, tudi njihovi potomci morali spravljati v onstranstvu. Problem manj za državo in njene institucije. Druga spravna enačba s smrtjo kot spremenljivko pa bo povsem na teoretični ravni: ko bosta zadnja dva Slovenca z razlogi za spravo umrla nespravljena … ali bomo takrat dosegli narodno spravo, ali pač ne?
Zadnjič je bivši predsednik republike na eni osvobodilnih proslav govoril o tem, da se moramo spraviti, ker ni lepo, da zastrupljeno preteklost zapustimo svojim otrokom. Kot danes vemo, je bilo dejanje bivšega predsednika Kučana ob breznu pri Krenu, ki smo ga takrat razumeli kot začetek spravnega procesa, do danes njegov vrhunec. Kakorkoli … prenašanje sovraštva na otroke se zdi velik spravni mit. Verjamemo namreč, da se sovraštvo, zvaljeno iz zločinov pred sedemdesetimi in več leti, prenaša iz generacije v generacijo; da se vedno znova generira in da vnuki svojih dedkov sovražijo vnuke onih drugih dedkov. Zdi se, da je takšna interpretacija neustrezna in zavajajoča.
Če pogledamo statistični model, ki je prebivalstvena piramida – danes so na voljo že takšne interaktivne – kmalu ugotovimo, da ima generično potrebo po spravi le še kakšnih 30 odstotkov Slovencev. Takšen je namreč odstotek prebivalstva, ki se je rodil v letih, ko bi lahko dogodki iz druge svetovne vojne res vplivali na njihovo življenje. 70 odstotkov prebivalstva je takšne starosti, da jih na drugo svetovno vojno veže le posredna vez: pripovedovanje, šolanje, spomini iz druge roke, literatura, znanost in podobno.
Predvidevanje, da je uspelo predhodnim generacijam zastrupiti tudi teh sedemdeset odstotkov in da bodo ti zdaj zastrupljali svoje otroke do mere, ko se bodo morali med seboj spravljati tudi današnji dva- ali tri- ali štiriletniki, se zdi nekoliko naivno. Razlike, ki jih zaznavamo v naši družbi, vsa ta obkladanja s partizani in belogardisti in levimi in desnimi in Murglami in janšisti se zdijo bolj posledica običajnih in globalnih svetovnonazorskih razlik, ki pa drugo svetovno vojno uporabljajo samo kot medij. Hočemo povedati, da imajo politične zmerljivke lepo rejenih štiridesetletnikov in usodnosti polnih rjavolask več opraviti z vprašanjem, ali je človeka ustvaril bog ali pa se je razvil iz opice, kot pa s tem, ali je bila NOB revolucionarna prevara ali pa resnično osvobodilno gibanje.
Sprava je še en dokaz, da slovenske politične elite nimajo blage veze, kakšno je resnično razpoloženje naroda. Čeprav simbolno pomemben in pietetni proces, kar sprava gotovo je, je s polja družbenega že zdavnaj potonil na raven zasebnega, intimnega. Pa saj vrlim parlamentarcem ne bi bilo treba v gostilne vleči na ušesa, kaj ima za povedati ulica in koliko je sprave v vsakdanjosti Slovenca … Dovolj je, da bi prisluhnili svojim lastnim otrokom in vnukom.
Kdor se vsaj malo druži z mladimi, se pravi, s tistimi, ki tvorijo v starostni piramidi temelje in najširše plasti na dnu, kmalu ugotovi, da jim je bližje skrb za kite v arktičnih oceanih kot za spravo med Slovenci. Spravni vlak je odpeljal po tiru časa in projekt sprave, tehnično gledano, se zdi prav tako iluzoren, kot je iluzoren drugi tir, grajen z javno-zasebnim partnerstvom.
Ureditve grobišč, prekopi in evidentiranja še vedno anonimnih žrtev izpred 70 let in več pa se zdijo bolj vprašanje civiliziranosti, razuma in uradniške (ne)sposobnosti, kot pa vprašanje intelektualno in moralno zahtevnega razumevanja sprave kot sočasnega priznanja vseh žrtev na obeh straneh.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Nova glosa izpod peresa Marka Radmiloviča.
Kdor se vsaj malo druži z mladimi kmalu ugotovi, da jim je bližje skrb za kite v arktičnih oceanih kot za spravo med Slovenci.
Zadnje tedne smo toliko slišali o spravi, da se zdi vredno temu usodnemu nacionalnemu projektu posvetiti tudi z analizo. Po prelomnih letih, ko je koncept sprave začel uveljavljati slovenski intelektualni vrh, so to temo prevzeli politiki in novičarji, jo tako oropali simbolnega, intelektualnega naboja in jo kmalu povaljali v prahu vsakdanjosti. Tako danes analiza, a z nekoliko drugačnega stojišča …
Okoliščine so spravo toliko zbanalizirale, da si jo poskusimo ogledati skozi bolj sproščeno optiko. Stopimo torej po poti, ki jo je pred leti preroško napovedal grafit, napisan pred železniškim podhodom na Masarykovi v Ljubljani: “Ne bo sprave brez trave”. To je najbrž začetek alternativnega gledanja na spravo in v tej smeri ima ambicije tudi ta zapis.
Arhitekti sprave so se, realno gledano, znašli v slepi ulici. Kar nekaj povsem praktičnih vprašanj stoji na poti teorije in prakse slovenske sprave. Kako naj bi se spravili? Ali je dovolj spomenik žrtvam vseh vojn, katerega odprtja se zagotovo ne bi udeležili vsi deležniki slovenske politike, ali so dovolj spravna dejanja enih, ki jih potem cinično napadejo drugi? Ker, kot vemo, je zgodovinsko, znanstveno in celo policijsko delo k spravi prineslo bore malo …
Problem sprave je, da je bila odtujena resnično prizadetim in to so storili tisti, ki so prizadeti po službeni dolžnosti! Najprej bi torej morali ločiti moralne upravičence do sprave od bleferjev. Šele ko bi dobili take spravne upravičence, bi lahko začeli razmišljati o dejanjih, ki bi pripeljala do simbolne sprave. Če razumemo denacionalizacijske in podobne ukrepe slovenske države kot obliko materialne sprave.
Nadalje se zdi v alternativnem razumevanju sprave premalo izkoriščena … recimo ji ‘biološka komponenta spravljanja’! Ljudje imamo namreč to neprijetno lastnost, da umiramo. In sprava, ki je v bistvu mišljena kot visoka pesem umiranja, to človeško lastnost premalo upošteva. Z umiranjem v mislih bi lahko šla sprava med Slovenci v dve smeri. Prvi, nekoliko cinični pristop, ki pa se z mencanjem elit zdi povsem verjeten, je preprosto dejstvo, da bo kandidatov za spravo počasi zmanjkalo. Generacija, zaradi katere se moramo spravljati, je v glavnem pod rušo, generacija za njo pa v visoki starosti.
Pasivnost in blokade znotraj spravnih dejanj tako niso problem, ampak nekoliko cinično njegova rešitev. Bolj kot bomo s spravo mečkali, več je možnosti, da bo zmanjkalo spravnih subjektov. In tako se bodo, kot so se žrtve in pozneje rablji, tudi njihovi potomci morali spravljati v onstranstvu. Problem manj za državo in njene institucije. Druga spravna enačba s smrtjo kot spremenljivko pa bo povsem na teoretični ravni: ko bosta zadnja dva Slovenca z razlogi za spravo umrla nespravljena … ali bomo takrat dosegli narodno spravo, ali pač ne?
Zadnjič je bivši predsednik republike na eni osvobodilnih proslav govoril o tem, da se moramo spraviti, ker ni lepo, da zastrupljeno preteklost zapustimo svojim otrokom. Kot danes vemo, je bilo dejanje bivšega predsednika Kučana ob breznu pri Krenu, ki smo ga takrat razumeli kot začetek spravnega procesa, do danes njegov vrhunec. Kakorkoli … prenašanje sovraštva na otroke se zdi velik spravni mit. Verjamemo namreč, da se sovraštvo, zvaljeno iz zločinov pred sedemdesetimi in več leti, prenaša iz generacije v generacijo; da se vedno znova generira in da vnuki svojih dedkov sovražijo vnuke onih drugih dedkov. Zdi se, da je takšna interpretacija neustrezna in zavajajoča.
Če pogledamo statistični model, ki je prebivalstvena piramida – danes so na voljo že takšne interaktivne – kmalu ugotovimo, da ima generično potrebo po spravi le še kakšnih 30 odstotkov Slovencev. Takšen je namreč odstotek prebivalstva, ki se je rodil v letih, ko bi lahko dogodki iz druge svetovne vojne res vplivali na njihovo življenje. 70 odstotkov prebivalstva je takšne starosti, da jih na drugo svetovno vojno veže le posredna vez: pripovedovanje, šolanje, spomini iz druge roke, literatura, znanost in podobno.
Predvidevanje, da je uspelo predhodnim generacijam zastrupiti tudi teh sedemdeset odstotkov in da bodo ti zdaj zastrupljali svoje otroke do mere, ko se bodo morali med seboj spravljati tudi današnji dva- ali tri- ali štiriletniki, se zdi nekoliko naivno. Razlike, ki jih zaznavamo v naši družbi, vsa ta obkladanja s partizani in belogardisti in levimi in desnimi in Murglami in janšisti se zdijo bolj posledica običajnih in globalnih svetovnonazorskih razlik, ki pa drugo svetovno vojno uporabljajo samo kot medij. Hočemo povedati, da imajo politične zmerljivke lepo rejenih štiridesetletnikov in usodnosti polnih rjavolask več opraviti z vprašanjem, ali je človeka ustvaril bog ali pa se je razvil iz opice, kot pa s tem, ali je bila NOB revolucionarna prevara ali pa resnično osvobodilno gibanje.
Sprava je še en dokaz, da slovenske politične elite nimajo blage veze, kakšno je resnično razpoloženje naroda. Čeprav simbolno pomemben in pietetni proces, kar sprava gotovo je, je s polja družbenega že zdavnaj potonil na raven zasebnega, intimnega. Pa saj vrlim parlamentarcem ne bi bilo treba v gostilne vleči na ušesa, kaj ima za povedati ulica in koliko je sprave v vsakdanjosti Slovenca … Dovolj je, da bi prisluhnili svojim lastnim otrokom in vnukom.
Kdor se vsaj malo druži z mladimi, se pravi, s tistimi, ki tvorijo v starostni piramidi temelje in najširše plasti na dnu, kmalu ugotovi, da jim je bližje skrb za kite v arktičnih oceanih kot za spravo med Slovenci. Spravni vlak je odpeljal po tiru časa in projekt sprave, tehnično gledano, se zdi prav tako iluzoren, kot je iluzoren drugi tir, grajen z javno-zasebnim partnerstvom.
Ureditve grobišč, prekopi in evidentiranja še vedno anonimnih žrtev izpred 70 let in več pa se zdijo bolj vprašanje civiliziranosti, razuma in uradniške (ne)sposobnosti, kot pa vprašanje intelektualno in moralno zahtevnega razumevanja sprave kot sočasnega priznanja vseh žrtev na obeh straneh.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
Neveljaven email naslov