Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Ne bo sprave brez trave

12.05.2015

Nova glosa izpod peresa Marka Radmiloviča.

Kdor se vsaj malo druži z mladimi kmalu ugotovi, da jim je bližje skrb za kite v arktičnih oceanih kot za spravo med Slovenci.

Zadnje tedne smo toliko slišali o spravi, da se zdi vredno temu usodnemu nacionalnemu projektu posvetiti tudi z analizo. Po prelomnih letih, ko je koncept sprave začel uveljavljati slovenski intelektualni vrh, so to temo prevzeli politiki in novičarji, jo tako oropali simbolnega, intelektualnega naboja in jo kmalu povaljali v prahu vsakdanjosti. Tako danes analiza, a z nekoliko drugačnega stojišča …

Okoliščine so spravo toliko zbanalizirale, da si jo poskusimo ogledati skozi bolj sproščeno optiko. Stopimo torej po poti, ki jo je pred leti preroško napovedal grafit, napisan pred železniškim podhodom na Masarykovi v Ljubljani: “Ne bo sprave brez trave”. To je najbrž začetek alternativnega gledanja na spravo in v tej smeri ima ambicije tudi ta zapis.

Arhitekti sprave so se, realno gledano, znašli v slepi ulici. Kar nekaj povsem praktičnih vprašanj stoji na poti teorije in prakse slovenske sprave. Kako naj bi se spravili? Ali je dovolj spomenik žrtvam vseh vojn, katerega odprtja se zagotovo ne bi udeležili vsi deležniki slovenske politike, ali so dovolj spravna dejanja enih, ki jih potem cinično napadejo drugi? Ker, kot vemo, je zgodovinsko, znanstveno in celo policijsko delo k spravi prineslo bore malo …

Problem sprave je, da je bila odtujena resnično prizadetim in to so storili tisti, ki so prizadeti po službeni dolžnosti! Najprej bi torej morali ločiti moralne upravičence do sprave od bleferjev. Šele ko bi dobili take spravne upravičence, bi lahko začeli razmišljati o dejanjih, ki bi pripeljala do simbolne sprave. Če razumemo denacionalizacijske in podobne ukrepe slovenske države kot obliko materialne sprave.

Nadalje se zdi v alternativnem razumevanju sprave premalo izkoriščena … recimo ji ‘biološka komponenta spravljanja’! Ljudje imamo namreč to neprijetno lastnost, da umiramo. In sprava, ki je v bistvu mišljena kot visoka pesem umiranja, to človeško lastnost premalo upošteva. Z umiranjem v mislih bi lahko šla sprava med Slovenci v dve smeri. Prvi, nekoliko cinični pristop, ki pa se z mencanjem elit zdi povsem verjeten, je preprosto dejstvo, da bo kandidatov za spravo počasi zmanjkalo. Generacija, zaradi katere se moramo spravljati, je v glavnem pod rušo, generacija za njo pa v visoki starosti.

Pasivnost in blokade znotraj spravnih dejanj tako niso problem, ampak nekoliko cinično njegova rešitev. Bolj kot bomo s spravo mečkali, več je možnosti, da bo zmanjkalo spravnih subjektov. In tako se bodo, kot so se žrtve in pozneje rablji, tudi njihovi potomci morali spravljati v onstranstvu. Problem manj za državo in njene institucije. Druga spravna enačba s smrtjo kot spremenljivko pa bo povsem na teoretični ravni: ko bosta zadnja dva Slovenca z razlogi za spravo umrla nespravljena … ali bomo takrat dosegli narodno spravo, ali pač ne?

Zadnjič je bivši predsednik republike na eni osvobodilnih proslav govoril o tem, da se moramo spraviti, ker ni lepo, da zastrupljeno preteklost zapustimo svojim otrokom. Kot danes vemo, je bilo dejanje bivšega predsednika Kučana ob breznu pri Krenu, ki smo ga takrat razumeli kot začetek spravnega procesa, do danes njegov vrhunec. Kakorkoli … prenašanje sovraštva na otroke se zdi velik spravni mit. Verjamemo namreč, da se sovraštvo, zvaljeno iz zločinov pred sedemdesetimi in več leti, prenaša iz generacije v generacijo; da se vedno znova generira in da vnuki svojih dedkov sovražijo vnuke onih drugih dedkov. Zdi se, da je takšna interpretacija neustrezna in zavajajoča.

Če pogledamo statistični model, ki je prebivalstvena piramida – danes so na voljo že takšne interaktivne – kmalu ugotovimo, da ima generično potrebo po spravi le še kakšnih 30 odstotkov Slovencev. Takšen je namreč odstotek prebivalstva, ki se je rodil v letih, ko bi lahko dogodki iz druge svetovne vojne res vplivali na njihovo življenje. 70 odstotkov prebivalstva je takšne starosti, da jih na drugo svetovno vojno veže le posredna vez: pripovedovanje, šolanje, spomini iz druge roke, literatura, znanost in podobno.

Predvidevanje, da je uspelo predhodnim generacijam zastrupiti tudi teh sedemdeset odstotkov in da bodo ti zdaj zastrupljali svoje otroke do mere, ko se bodo morali med seboj spravljati tudi današnji dva- ali tri- ali štiriletniki, se zdi nekoliko naivno. Razlike, ki jih zaznavamo v naši družbi, vsa ta obkladanja s partizani in belogardisti in levimi in desnimi in Murglami in janšisti se zdijo bolj posledica običajnih in globalnih svetovnonazorskih razlik, ki pa drugo svetovno vojno uporabljajo samo kot medij. Hočemo povedati, da imajo politične zmerljivke lepo rejenih štiridesetletnikov in usodnosti polnih rjavolask več opraviti z vprašanjem, ali je človeka ustvaril bog ali pa se je razvil iz opice, kot pa s tem, ali je bila NOB revolucionarna prevara ali pa resnično osvobodilno gibanje.

Sprava je še en dokaz, da slovenske politične elite nimajo blage veze, kakšno je resnično razpoloženje naroda. Čeprav simbolno pomemben in pietetni proces, kar sprava gotovo je, je s polja družbenega že zdavnaj potonil na raven zasebnega, intimnega. Pa saj vrlim parlamentarcem ne bi bilo treba v gostilne vleči na ušesa, kaj ima za povedati ulica in koliko je sprave v vsakdanjosti Slovenca … Dovolj je, da bi prisluhnili svojim lastnim otrokom in vnukom.

Kdor se vsaj malo druži z mladimi, se pravi, s tistimi, ki tvorijo v starostni piramidi temelje in najširše plasti na dnu, kmalu ugotovi, da jim je bližje skrb za kite v arktičnih oceanih kot za spravo med Slovenci. Spravni vlak je odpeljal po tiru časa in projekt sprave, tehnično gledano, se zdi prav tako iluzoren, kot je iluzoren drugi tir, grajen z javno-zasebnim partnerstvom.

Ureditve grobišč, prekopi in evidentiranja še vedno anonimnih žrtev izpred 70 let in več pa se zdijo bolj vprašanje civiliziranosti, razuma in uradniške (ne)sposobnosti, kot pa vprašanje intelektualno in moralno zahtevnega razumevanja sprave kot sočasnega priznanja vseh žrtev na obeh straneh.


Zapisi iz močvirja

758 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Ne bo sprave brez trave

12.05.2015

Nova glosa izpod peresa Marka Radmiloviča.

Kdor se vsaj malo druži z mladimi kmalu ugotovi, da jim je bližje skrb za kite v arktičnih oceanih kot za spravo med Slovenci.

Zadnje tedne smo toliko slišali o spravi, da se zdi vredno temu usodnemu nacionalnemu projektu posvetiti tudi z analizo. Po prelomnih letih, ko je koncept sprave začel uveljavljati slovenski intelektualni vrh, so to temo prevzeli politiki in novičarji, jo tako oropali simbolnega, intelektualnega naboja in jo kmalu povaljali v prahu vsakdanjosti. Tako danes analiza, a z nekoliko drugačnega stojišča …

Okoliščine so spravo toliko zbanalizirale, da si jo poskusimo ogledati skozi bolj sproščeno optiko. Stopimo torej po poti, ki jo je pred leti preroško napovedal grafit, napisan pred železniškim podhodom na Masarykovi v Ljubljani: “Ne bo sprave brez trave”. To je najbrž začetek alternativnega gledanja na spravo in v tej smeri ima ambicije tudi ta zapis.

Arhitekti sprave so se, realno gledano, znašli v slepi ulici. Kar nekaj povsem praktičnih vprašanj stoji na poti teorije in prakse slovenske sprave. Kako naj bi se spravili? Ali je dovolj spomenik žrtvam vseh vojn, katerega odprtja se zagotovo ne bi udeležili vsi deležniki slovenske politike, ali so dovolj spravna dejanja enih, ki jih potem cinično napadejo drugi? Ker, kot vemo, je zgodovinsko, znanstveno in celo policijsko delo k spravi prineslo bore malo …

Problem sprave je, da je bila odtujena resnično prizadetim in to so storili tisti, ki so prizadeti po službeni dolžnosti! Najprej bi torej morali ločiti moralne upravičence do sprave od bleferjev. Šele ko bi dobili take spravne upravičence, bi lahko začeli razmišljati o dejanjih, ki bi pripeljala do simbolne sprave. Če razumemo denacionalizacijske in podobne ukrepe slovenske države kot obliko materialne sprave.

Nadalje se zdi v alternativnem razumevanju sprave premalo izkoriščena … recimo ji ‘biološka komponenta spravljanja’! Ljudje imamo namreč to neprijetno lastnost, da umiramo. In sprava, ki je v bistvu mišljena kot visoka pesem umiranja, to človeško lastnost premalo upošteva. Z umiranjem v mislih bi lahko šla sprava med Slovenci v dve smeri. Prvi, nekoliko cinični pristop, ki pa se z mencanjem elit zdi povsem verjeten, je preprosto dejstvo, da bo kandidatov za spravo počasi zmanjkalo. Generacija, zaradi katere se moramo spravljati, je v glavnem pod rušo, generacija za njo pa v visoki starosti.

Pasivnost in blokade znotraj spravnih dejanj tako niso problem, ampak nekoliko cinično njegova rešitev. Bolj kot bomo s spravo mečkali, več je možnosti, da bo zmanjkalo spravnih subjektov. In tako se bodo, kot so se žrtve in pozneje rablji, tudi njihovi potomci morali spravljati v onstranstvu. Problem manj za državo in njene institucije. Druga spravna enačba s smrtjo kot spremenljivko pa bo povsem na teoretični ravni: ko bosta zadnja dva Slovenca z razlogi za spravo umrla nespravljena … ali bomo takrat dosegli narodno spravo, ali pač ne?

Zadnjič je bivši predsednik republike na eni osvobodilnih proslav govoril o tem, da se moramo spraviti, ker ni lepo, da zastrupljeno preteklost zapustimo svojim otrokom. Kot danes vemo, je bilo dejanje bivšega predsednika Kučana ob breznu pri Krenu, ki smo ga takrat razumeli kot začetek spravnega procesa, do danes njegov vrhunec. Kakorkoli … prenašanje sovraštva na otroke se zdi velik spravni mit. Verjamemo namreč, da se sovraštvo, zvaljeno iz zločinov pred sedemdesetimi in več leti, prenaša iz generacije v generacijo; da se vedno znova generira in da vnuki svojih dedkov sovražijo vnuke onih drugih dedkov. Zdi se, da je takšna interpretacija neustrezna in zavajajoča.

Če pogledamo statistični model, ki je prebivalstvena piramida – danes so na voljo že takšne interaktivne – kmalu ugotovimo, da ima generično potrebo po spravi le še kakšnih 30 odstotkov Slovencev. Takšen je namreč odstotek prebivalstva, ki se je rodil v letih, ko bi lahko dogodki iz druge svetovne vojne res vplivali na njihovo življenje. 70 odstotkov prebivalstva je takšne starosti, da jih na drugo svetovno vojno veže le posredna vez: pripovedovanje, šolanje, spomini iz druge roke, literatura, znanost in podobno.

Predvidevanje, da je uspelo predhodnim generacijam zastrupiti tudi teh sedemdeset odstotkov in da bodo ti zdaj zastrupljali svoje otroke do mere, ko se bodo morali med seboj spravljati tudi današnji dva- ali tri- ali štiriletniki, se zdi nekoliko naivno. Razlike, ki jih zaznavamo v naši družbi, vsa ta obkladanja s partizani in belogardisti in levimi in desnimi in Murglami in janšisti se zdijo bolj posledica običajnih in globalnih svetovnonazorskih razlik, ki pa drugo svetovno vojno uporabljajo samo kot medij. Hočemo povedati, da imajo politične zmerljivke lepo rejenih štiridesetletnikov in usodnosti polnih rjavolask več opraviti z vprašanjem, ali je človeka ustvaril bog ali pa se je razvil iz opice, kot pa s tem, ali je bila NOB revolucionarna prevara ali pa resnično osvobodilno gibanje.

Sprava je še en dokaz, da slovenske politične elite nimajo blage veze, kakšno je resnično razpoloženje naroda. Čeprav simbolno pomemben in pietetni proces, kar sprava gotovo je, je s polja družbenega že zdavnaj potonil na raven zasebnega, intimnega. Pa saj vrlim parlamentarcem ne bi bilo treba v gostilne vleči na ušesa, kaj ima za povedati ulica in koliko je sprave v vsakdanjosti Slovenca … Dovolj je, da bi prisluhnili svojim lastnim otrokom in vnukom.

Kdor se vsaj malo druži z mladimi, se pravi, s tistimi, ki tvorijo v starostni piramidi temelje in najširše plasti na dnu, kmalu ugotovi, da jim je bližje skrb za kite v arktičnih oceanih kot za spravo med Slovenci. Spravni vlak je odpeljal po tiru časa in projekt sprave, tehnično gledano, se zdi prav tako iluzoren, kot je iluzoren drugi tir, grajen z javno-zasebnim partnerstvom.

Ureditve grobišč, prekopi in evidentiranja še vedno anonimnih žrtev izpred 70 let in več pa se zdijo bolj vprašanje civiliziranosti, razuma in uradniške (ne)sposobnosti, kot pa vprašanje intelektualno in moralno zahtevnega razumevanja sprave kot sočasnega priznanja vseh žrtev na obeh straneh.


23.03.2021

Medved z iglo v šapi

Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.


16.03.2021

Lov na dejstva

Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.


09.03.2021

Družabno o družbenem

Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"


02.03.2021

Policisti med treningom strogosti

Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.


23.02.2021

Slovenci v vesolju

Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.


16.02.2021

Državni zbor za telebane

Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.


09.02.2021

Študent naj bi bil!

Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.


02.02.2021

Slovensko cepivo

V naslednjih mesecih Slovenijo čakata dva izjemno zahtevna logistična podviga. V prvem se mora predsednik vlade skregati z vsakim državljanom posebej; v drugem pa moramo precepiti prebivalstvo. Povedano natančneje; predsedniku vlade se ni treba skregati s svojimi volivci, tako da bo čredna imunost na predsednika vlade nastopila nekje pri osemdesetih odstotkih skreganih. Kot je znano, pa bomo čredno imunost proti covidu-19 dosegli pri sedemdesetih odstotkih precepljenega prebivalstva.


26.01.2021

Starševski nadzor

V kriznih časih je naša posebna skrb posvečena otrokom. In ena največjih nevarnosti, ki prežijo nanje, so neprimerne vsebine, do katerih lahko po naključju ali pa celo hote dostopajo med vsemi temi urami, preživetimi pred računalniškimi ali televizijskimi ekrani. Danes bomo opozorili na vsebine, ki še niso v fokusu staršev in niso regulirane ter kot take še niso razumljene kot neprimerne za naše otroke – kljub temu pa so lahko dostopne in sposobne duševni razvoj vašega otroka nepovratno zavreti. V okviru naše redakcije se je oblikovala posebna skupina, ki predlaga dopolnitve starševskega nadzora …


19.01.2021

Zarota teorij

Danes pa o priljubljeni temi, ki pa jo bomo osvetlili s povsem nove perspektive. Govorili bomo o teorijah zarote! Kot je znano nekaj zelo dobro obveščenim posameznikom, smo v našem skromnem uredništvu del mednarodne zarote, ki bi rada za krmilo planeta spravila pisce kolumn! Ti bi nato ves svet prisilili v neskončno pisanje glos, kozerij, analiz, komentarjev in podobnih novinarskih zvrsti. Vsi napori borcev za demokracijo, da obrzdajo osrednje medije, kjer kolumnisti običajno iščemo in tudi najdemo zatočišče, so tako povsem upravičeni. Ta samoizpovedni uvod je potreben, da se soočimo z zahtevnim miselnim konstruktom, ki edini na teoretični ravni razloži teorijo zarot … In sicer: Najbolj zarotniška je tista teorija zarote, ki v lažnivih medijih prikrito nakazuje, da teorij zarot ni.


12.01.2021

Urbi et orbi

Ker so kulturne ustanove zaprte in je ponudba kakovostne zabave okrnjena, se moramo nasloniti na to, kar je ostalo. In zagotovo je najatraktivnejša prireditev na sporedu v matinejskem času, ko se vsak dan ob enajsti uri začne novinarska konferenca o poteku epidemije med Slovenci. Dolgoletni igralec slovenskega teatra Jelko Kacin je nesporni prvak koronskega odra in nekaj dni nazaj je spet užgal enega svojih večnih monologov, ob katerih so klasiki svetovne dramatike kot poeti z zadnjih strani šolskih glasil.


05.01.2021

Vse v enem

Začnimo leto z optimističnim tonom. Da se nam ne bi spet zgodilo, da bomo konec leta 2021 vili roke k nebu, naj se to že enkrat konča in naj se začne 2022. Ko vsakdan spremljamo v kontekstu in s čim širšim pogledom, naša realnost postane lažje razumljiva. V glavnem pa bolj optimistična …


29.12.2020

Enotni kot kruh

V zadnji oddaji koledarskega leta, ki bo šlo v zgodovino, pa nekaj o enotnosti. Katastrofalno leto je namreč s seboj prineslo tudi nekaj pomembnih osamosvojitvenih obletnic, ki pa jih pod nobenim pogojem ne smemo enačiti z občo in celoletno katastrofo. Osamosvojitev in njena trideseta obletnica sta bili ena redkih svetlih točk leta 2020 in hvala covidu-19, da je bilo proslavljanje samo virtualno. Tako smo se rešili sramot in zapletov z zastavonošami, političnimi in značajskimi razlikami praznovalcev ter državne proslave v Cankarjevem domu. Čeprav se je tudi televizijska proslava izkazala, ko je smeli scenarist veličino Slovenije poudaril z bedo Jugoslavije; ali kot radi rečejo slovenski obrtniki, ko si ogledujejo delo predhodnikov: "Ja kdo vam pa je to delal!"


22.12.2020

Izbranci

Najpogostejša želja letošnjih obdarovanj leta je cepivo proti covidu-19 in palčki so si na severnem tečaju brade bogato omastili s farmacevtskimi milijoni … končno pa smo tudi izvedeli, čemu ima necepljeni Rudolf rdeč nos.


15.12.2020

Nasveti za dom in epidemijo

Ob sprostitvi nekaterih epidemioloških omejitev se bomo v naši skromni oddaji le še enkrat več odrekli kritični analizi in se posvetili osnovni vlogi javnega medija, ki je informirati in poročati. Kajti če hočemo premagati epidemijo, moramo vsi vložiti ne le skupen napor, temveč tudi pozabiti na razlike, ki nas delijo – kot nam vztrajno polaga na dušo predsednik republike. Vsi bi morali pokazati več zaupanja tako do vlade kot do politike nasploh; in ko bi zaupanje prišlo, bi epidemija odšla.


08.12.2020

Mi in Oni

Lovopusta je konec in sezona lova se je začela. Do pomladi moramo uloviti krivca. Ga upleniti in nagačiti. Preveč je bilo trpljenja, preveč odpovedovanja, preveč čustev, preveč prelitega črnila in veliko preveč smrti, da bi epidemija lahko minila brez krivca. Kljub temu da bo iskanje strastno, da bodo mediji šli za vroče žemlje, da bodo padale glave in rastli novi preroki, ni pričakovati, da bomo krivca našli. Mi bomo trdili, da so krivi Oni, Oni bodo trdili, da smo krivi Mi. Najprej in na začetku: kdo so Oni? Oni so politične in gospodarske elite, institucije države, organi v sestavi in združenje navijačev vsega naštetega. Mi smo pa Mi.


01.12.2020

Pesem o Karlu

Danes pa pomembna novica iz znanosti. Na grozo vladajoče elite bomo govorili o literarni zgodovini. Danes vam premierno odkrivamo, mogoče ne najpomembnejšo ali največjo, vsekakor pa najbolj trpežno oziroma najbolj obstojno figuro slovenske zgodovine: odkrivamo vam Karla Velikega Slovenskega


24.11.2020

Reklamokracija

Nova realnost je končno zavzela še zadnjo trdnjavo stare normalnosti, ki je seveda ekonomsko propagandni program. "Reklame" po domače. Kar nenadoma so se pojavile reklame za izdelke, ki še nikoli prej niso napadli naših polic, src in denarnic. Recimo vitamin "D" se je v sodobnih reklamah iz sorazmerno anonimnega vitamina prelevil v vladarja vitaminskega cesarstva!


17.11.2020

"DA!" pod nujno

Minister, ki ima na skrbi devetdeset odstotkov vašega življenja, vam mora, če se želite poročiti, za to izdati primerno potrdilo.


10.11.2020

Loka ustavnega koalicija

Povsem neideološko gledano imamo le eno resnično dobro politično kratico, ki je seveda "DEMOS!" Kratica, ki opravlja svojo osnovno dolžnost kratice, hkrati pa je tudi sama po sebi nosilec mogočne simbolne sporočilnosti. Žal se Demos – tudi kot kratica – ni obdržal. In danes imamo torej KUL, ki bi želel vsaj zveneti, če ne že biti cool.


Stran 9 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov