Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes za kratko nazaj v šolske klopi. V starih časih so maturi rekli zrelostni izpit, potem pa se je nekje zalomilo.
Kaj sporočajo varnostni ukrepi na maturi?
Kakršnekoli probleme že ima naš odrasli svet, ni vse skupaj nič v primerjavi z nesrečniki, ki te dneve opravljajo maturo! Zato danes za kratko nazaj v šolske klopi. Oziroma v klopi, ki so bolj podobne namestitvi v jedrskemu bunkerju kot klopem v vzgojno-izobraževalni ustanovi. In na samem začetku postavimo drzno tezo: “Poklicna in splošna matura oziroma njuni snovalci so neposredno krivi, da postajamo narod barab, prevarantov, malih lopovov in zmikavtov.”
Kako je to mogoče?
Najprej na načelno raven. Ki pa je, kot so načelne ravni, nenatančna, pavšalna in posplošena …
V starih časih so maturi rekli zrelostni izpit! Po maturi odrastemo, je veljalo, čeprav danes mladi fizično in intelektualno odrastejo pred maturo, socialno in psihološko pa veliko pozneje … In potem se je nekje zalomilo.
Matura je od nekdaj poseben, slavnostni dogodek, a v strogo operativnem smislu smo jo doživeli kot nekoliko obsežnejšo šolsko nalogo. Namesto enega učitelja so nam postavili dva in ob rahlo patetično teatrski mizansceni smo imeli pravico enkrat na uro obiskati stranišče. Iz stranišča smo prišli zreli, in to je bilo to.
Nato so prišli novi časi in z njimi zlati maturanti. Kar preneseno, spet znotraj načelne ravni, pomeni, da je tistih nekaj odstotkov, ki jih sprejme predsednik republike, bolj zrelih kot so zreli ostali. Ciniki bi rekli, da so prezreli – a iz njih govori le zavist, ker otroci cinikov nikoli ne bodo videli Oxforda.
Bistvo pa je v tem, da je matura danes najbolj varovan in nadzorovan dogodek v državi. Sploh odkar derbiji med Olimpijo in Mariborom nimajo več tekmovalnega naboja. Povedano drugače: maturanti so potencialno bolj nevarni, kot so Green Dragonsi in Viole skupaj. Kaj navijači, maturanti so za Slovenijo nevarnejši kot Islamska država, bolj nevarni od najbolj divjih obritoglavcev.
Mislite, da pretiravamo? Vprašajte maturanta o postopku pristopa k maturi. Vprašajte katerega srednješolskih učiteljev, ki se za maturo prelevijo v stražarje. Vprašajte jih, kakšna so navodila Državnega izpitnega centra. A ker smo še vedno na načelni ravni, se raje vprašajmo, kaj ima tako regulirana matura skupnega s človeško zrelostjo? Eden temeljev socialne zrelosti, ki naj bi jo dosegli z maturo, je zaupanje. A očitno je, da sistem ne zaupa maturantom in tudi maturanti ne zaupajo sistemu.
Morda se zdi utopično, a zrelost bi pomenila pisanje mature brez enega samega učitelja v razredu – z neomejenim številom izhodov na stranišče.
Zrelost bi pomenila zaupanje dijakov v lastne sposobnosti, v delo in napor – in zrelost bi pomenila vero šole in njenih pedagogov v to, da so vzgojili poštene in načelne mlade ljudi. S poostrenimi varnostnimi ukrepi, da ne rečemo z obsednim stanjem, ki vlada na srednjih šolah v času pisanja mature, pedagogi na teh šolah, pa tudi celotno srednje šolstvo, ne le pljuva, temveč bljuva v svojo lastno skledo.
A to je samo načelna stran vse šarade, ki je, kot povedano, netočna, poenostavljena in vsaj delno naivna.
Na srečo imamo dejstva. Ki pa niso več naivna, temveč so komična. Pravni red Republike Slovenije pozna kar nekaj pravilnikov in celo en zakon, ki se dotikajo mature alias zrelostnega izpita. “Pravilnik o varovanju izpitne tajnosti pri maturi”, “Navodila o izpitnem redu pri poklicni maturi”, “Pravilnik o splošni maturi” in končno še “Zakon o maturi”!
Iz zakonodaje ni norcev briti, a če človek vsaj bežno preleti vse te pravilnike in zakone, se mu posveti, zakaj smo kot družba zabredli. V maturitetni zakonodaji beremo najrazličnejše čudne stvari kot: “Za prenos mora biti gradivo shranjeno in zapečateno v posebni vrečki z oznako ‘IZPITNA TAJNOST’, ‘TAJNO'”.
Ali pa:
“Pri prenosu gradiva z oznako ‘IZPITNA TAJNOST’, ‘TAJNO’ mora člana šolske maturitetne komisije spremljati še oseba, ki jo pooblasti predsednik šolske maturitetne komisije.”
Na kratko, maturitetna zakonodaja predpostavlja, da so kandidati, ki bodo opravljali maturo – barabe. Gre za žaljivo stališče, ki je cinično vsaj v toliko, da je bila velika večina ponarejevalcev uradnih dokumentov s področja izobraževanja odkrita prav znotraj struktur oblasti. Se pravi, da je državni aparat stroge, da ne zapišemo fašistoidne ukrepe med opravljanjem mature povzel na osnovi praks, ki so jih mediji odkrili v glavnem znotraj njegovih lastnih vrst.
Današnji srednješolci so s pomočjo digitalizacije in socialnih omrežij institut “švinglca” dvignili na raven, o kateri naše generacije niso niti sanjale.
Goljufanje na izpitu je natančno eno šolsko uro mlajše, kot je staro šolstvo samo. In da … če bi šlo, bi goljufali tudi na maturi. In seveda: enkrat goljuf, vedno goljuf.
Prav ta predsodek, ki se rodi na maturi, po malem ruši našo skupnost. Srednje šolstvo z maturo razumemo kot generator ne znanja, temveč majhnih lopovov, ki komaj čakajo, da zaživijo življenje brez treh profesorjev v razredu in zapečatenih ovojnic z oboroženim spremstvom.
Zato bi bil prvi korak v lepšo bodočnost, če bi dijakom spet toliko zaupali, da bi bil na maturi v razredu le en profesor; pa še ta bi bil strasten kadilec s hudimi prebavnimi motnjami.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes za kratko nazaj v šolske klopi. V starih časih so maturi rekli zrelostni izpit, potem pa se je nekje zalomilo.
Kaj sporočajo varnostni ukrepi na maturi?
Kakršnekoli probleme že ima naš odrasli svet, ni vse skupaj nič v primerjavi z nesrečniki, ki te dneve opravljajo maturo! Zato danes za kratko nazaj v šolske klopi. Oziroma v klopi, ki so bolj podobne namestitvi v jedrskemu bunkerju kot klopem v vzgojno-izobraževalni ustanovi. In na samem začetku postavimo drzno tezo: “Poklicna in splošna matura oziroma njuni snovalci so neposredno krivi, da postajamo narod barab, prevarantov, malih lopovov in zmikavtov.”
Kako je to mogoče?
Najprej na načelno raven. Ki pa je, kot so načelne ravni, nenatančna, pavšalna in posplošena …
V starih časih so maturi rekli zrelostni izpit! Po maturi odrastemo, je veljalo, čeprav danes mladi fizično in intelektualno odrastejo pred maturo, socialno in psihološko pa veliko pozneje … In potem se je nekje zalomilo.
Matura je od nekdaj poseben, slavnostni dogodek, a v strogo operativnem smislu smo jo doživeli kot nekoliko obsežnejšo šolsko nalogo. Namesto enega učitelja so nam postavili dva in ob rahlo patetično teatrski mizansceni smo imeli pravico enkrat na uro obiskati stranišče. Iz stranišča smo prišli zreli, in to je bilo to.
Nato so prišli novi časi in z njimi zlati maturanti. Kar preneseno, spet znotraj načelne ravni, pomeni, da je tistih nekaj odstotkov, ki jih sprejme predsednik republike, bolj zrelih kot so zreli ostali. Ciniki bi rekli, da so prezreli – a iz njih govori le zavist, ker otroci cinikov nikoli ne bodo videli Oxforda.
Bistvo pa je v tem, da je matura danes najbolj varovan in nadzorovan dogodek v državi. Sploh odkar derbiji med Olimpijo in Mariborom nimajo več tekmovalnega naboja. Povedano drugače: maturanti so potencialno bolj nevarni, kot so Green Dragonsi in Viole skupaj. Kaj navijači, maturanti so za Slovenijo nevarnejši kot Islamska država, bolj nevarni od najbolj divjih obritoglavcev.
Mislite, da pretiravamo? Vprašajte maturanta o postopku pristopa k maturi. Vprašajte katerega srednješolskih učiteljev, ki se za maturo prelevijo v stražarje. Vprašajte jih, kakšna so navodila Državnega izpitnega centra. A ker smo še vedno na načelni ravni, se raje vprašajmo, kaj ima tako regulirana matura skupnega s človeško zrelostjo? Eden temeljev socialne zrelosti, ki naj bi jo dosegli z maturo, je zaupanje. A očitno je, da sistem ne zaupa maturantom in tudi maturanti ne zaupajo sistemu.
Morda se zdi utopično, a zrelost bi pomenila pisanje mature brez enega samega učitelja v razredu – z neomejenim številom izhodov na stranišče.
Zrelost bi pomenila zaupanje dijakov v lastne sposobnosti, v delo in napor – in zrelost bi pomenila vero šole in njenih pedagogov v to, da so vzgojili poštene in načelne mlade ljudi. S poostrenimi varnostnimi ukrepi, da ne rečemo z obsednim stanjem, ki vlada na srednjih šolah v času pisanja mature, pedagogi na teh šolah, pa tudi celotno srednje šolstvo, ne le pljuva, temveč bljuva v svojo lastno skledo.
A to je samo načelna stran vse šarade, ki je, kot povedano, netočna, poenostavljena in vsaj delno naivna.
Na srečo imamo dejstva. Ki pa niso več naivna, temveč so komična. Pravni red Republike Slovenije pozna kar nekaj pravilnikov in celo en zakon, ki se dotikajo mature alias zrelostnega izpita. “Pravilnik o varovanju izpitne tajnosti pri maturi”, “Navodila o izpitnem redu pri poklicni maturi”, “Pravilnik o splošni maturi” in končno še “Zakon o maturi”!
Iz zakonodaje ni norcev briti, a če človek vsaj bežno preleti vse te pravilnike in zakone, se mu posveti, zakaj smo kot družba zabredli. V maturitetni zakonodaji beremo najrazličnejše čudne stvari kot: “Za prenos mora biti gradivo shranjeno in zapečateno v posebni vrečki z oznako ‘IZPITNA TAJNOST’, ‘TAJNO'”.
Ali pa:
“Pri prenosu gradiva z oznako ‘IZPITNA TAJNOST’, ‘TAJNO’ mora člana šolske maturitetne komisije spremljati še oseba, ki jo pooblasti predsednik šolske maturitetne komisije.”
Na kratko, maturitetna zakonodaja predpostavlja, da so kandidati, ki bodo opravljali maturo – barabe. Gre za žaljivo stališče, ki je cinično vsaj v toliko, da je bila velika večina ponarejevalcev uradnih dokumentov s področja izobraževanja odkrita prav znotraj struktur oblasti. Se pravi, da je državni aparat stroge, da ne zapišemo fašistoidne ukrepe med opravljanjem mature povzel na osnovi praks, ki so jih mediji odkrili v glavnem znotraj njegovih lastnih vrst.
Današnji srednješolci so s pomočjo digitalizacije in socialnih omrežij institut “švinglca” dvignili na raven, o kateri naše generacije niso niti sanjale.
Goljufanje na izpitu je natančno eno šolsko uro mlajše, kot je staro šolstvo samo. In da … če bi šlo, bi goljufali tudi na maturi. In seveda: enkrat goljuf, vedno goljuf.
Prav ta predsodek, ki se rodi na maturi, po malem ruši našo skupnost. Srednje šolstvo z maturo razumemo kot generator ne znanja, temveč majhnih lopovov, ki komaj čakajo, da zaživijo življenje brez treh profesorjev v razredu in zapečatenih ovojnic z oboroženim spremstvom.
Zato bi bil prvi korak v lepšo bodočnost, če bi dijakom spet toliko zaupali, da bi bil na maturi v razredu le en profesor; pa še ta bi bil strasten kadilec s hudimi prebavnimi motnjami.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.
Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo
Slovensko podeželje je neusahljiv vir pameti in modrosti. Zato je projekt, imenovan »pametna vas«, vsaj nepoučenemu nekoliko tuj
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta, se je tudi izganjanje spremenilo v burlesko
Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom
V novi sestavi italijanskega parlamenta je tudi Tržačanka Tatjana Rojc, pred katero je velika naloga osveščanja o tem, kaj slovenstvo v Italiji sploh je.
Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »Ključnik #Me too!«
Izrek "dve muhi na en mah" se zdi pri včerajšnjem odstopu celo nekoliko konservativen. Miro Cerar je včeraj pobil toliko mrčesa, kot mu ga ni uspelo v celotnem mandatu in resnično vprašanje, ki se zastavlja, je: "Kaj zdaj?"
Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?
Kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato?
Spolitizirane igre, ki so daleč od recimo otroškega navdušenja Sarajeva ali globoke povezanost človeka in narave v Lillehammerju, imajo kar nekaj presežkov … Žal je tistih trivialnih nekajkrat več kot resnično izjemnih olimpijskih zgodb. In med njimi najbolj bega zgodba o ruskem tekmovalcu v curlingu.
Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.
Tokrat pa nekaj o piranskih ribičih. Če bomo že šli v ljuti boj zanje, jih je treba bolje spoznati!
Neveljaven email naslov