Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes za kratko nazaj v šolske klopi. V starih časih so maturi rekli zrelostni izpit, potem pa se je nekje zalomilo.
Kaj sporočajo varnostni ukrepi na maturi?
Kakršnekoli probleme že ima naš odrasli svet, ni vse skupaj nič v primerjavi z nesrečniki, ki te dneve opravljajo maturo! Zato danes za kratko nazaj v šolske klopi. Oziroma v klopi, ki so bolj podobne namestitvi v jedrskemu bunkerju kot klopem v vzgojno-izobraževalni ustanovi. In na samem začetku postavimo drzno tezo: “Poklicna in splošna matura oziroma njuni snovalci so neposredno krivi, da postajamo narod barab, prevarantov, malih lopovov in zmikavtov.”
Kako je to mogoče?
Najprej na načelno raven. Ki pa je, kot so načelne ravni, nenatančna, pavšalna in posplošena …
V starih časih so maturi rekli zrelostni izpit! Po maturi odrastemo, je veljalo, čeprav danes mladi fizično in intelektualno odrastejo pred maturo, socialno in psihološko pa veliko pozneje … In potem se je nekje zalomilo.
Matura je od nekdaj poseben, slavnostni dogodek, a v strogo operativnem smislu smo jo doživeli kot nekoliko obsežnejšo šolsko nalogo. Namesto enega učitelja so nam postavili dva in ob rahlo patetično teatrski mizansceni smo imeli pravico enkrat na uro obiskati stranišče. Iz stranišča smo prišli zreli, in to je bilo to.
Nato so prišli novi časi in z njimi zlati maturanti. Kar preneseno, spet znotraj načelne ravni, pomeni, da je tistih nekaj odstotkov, ki jih sprejme predsednik republike, bolj zrelih kot so zreli ostali. Ciniki bi rekli, da so prezreli – a iz njih govori le zavist, ker otroci cinikov nikoli ne bodo videli Oxforda.
Bistvo pa je v tem, da je matura danes najbolj varovan in nadzorovan dogodek v državi. Sploh odkar derbiji med Olimpijo in Mariborom nimajo več tekmovalnega naboja. Povedano drugače: maturanti so potencialno bolj nevarni, kot so Green Dragonsi in Viole skupaj. Kaj navijači, maturanti so za Slovenijo nevarnejši kot Islamska država, bolj nevarni od najbolj divjih obritoglavcev.
Mislite, da pretiravamo? Vprašajte maturanta o postopku pristopa k maturi. Vprašajte katerega srednješolskih učiteljev, ki se za maturo prelevijo v stražarje. Vprašajte jih, kakšna so navodila Državnega izpitnega centra. A ker smo še vedno na načelni ravni, se raje vprašajmo, kaj ima tako regulirana matura skupnega s človeško zrelostjo? Eden temeljev socialne zrelosti, ki naj bi jo dosegli z maturo, je zaupanje. A očitno je, da sistem ne zaupa maturantom in tudi maturanti ne zaupajo sistemu.
Morda se zdi utopično, a zrelost bi pomenila pisanje mature brez enega samega učitelja v razredu – z neomejenim številom izhodov na stranišče.
Zrelost bi pomenila zaupanje dijakov v lastne sposobnosti, v delo in napor – in zrelost bi pomenila vero šole in njenih pedagogov v to, da so vzgojili poštene in načelne mlade ljudi. S poostrenimi varnostnimi ukrepi, da ne rečemo z obsednim stanjem, ki vlada na srednjih šolah v času pisanja mature, pedagogi na teh šolah, pa tudi celotno srednje šolstvo, ne le pljuva, temveč bljuva v svojo lastno skledo.
A to je samo načelna stran vse šarade, ki je, kot povedano, netočna, poenostavljena in vsaj delno naivna.
Na srečo imamo dejstva. Ki pa niso več naivna, temveč so komična. Pravni red Republike Slovenije pozna kar nekaj pravilnikov in celo en zakon, ki se dotikajo mature alias zrelostnega izpita. “Pravilnik o varovanju izpitne tajnosti pri maturi”, “Navodila o izpitnem redu pri poklicni maturi”, “Pravilnik o splošni maturi” in končno še “Zakon o maturi”!
Iz zakonodaje ni norcev briti, a če človek vsaj bežno preleti vse te pravilnike in zakone, se mu posveti, zakaj smo kot družba zabredli. V maturitetni zakonodaji beremo najrazličnejše čudne stvari kot: “Za prenos mora biti gradivo shranjeno in zapečateno v posebni vrečki z oznako ‘IZPITNA TAJNOST’, ‘TAJNO'”.
Ali pa:
“Pri prenosu gradiva z oznako ‘IZPITNA TAJNOST’, ‘TAJNO’ mora člana šolske maturitetne komisije spremljati še oseba, ki jo pooblasti predsednik šolske maturitetne komisije.”
Na kratko, maturitetna zakonodaja predpostavlja, da so kandidati, ki bodo opravljali maturo – barabe. Gre za žaljivo stališče, ki je cinično vsaj v toliko, da je bila velika večina ponarejevalcev uradnih dokumentov s področja izobraževanja odkrita prav znotraj struktur oblasti. Se pravi, da je državni aparat stroge, da ne zapišemo fašistoidne ukrepe med opravljanjem mature povzel na osnovi praks, ki so jih mediji odkrili v glavnem znotraj njegovih lastnih vrst.
Današnji srednješolci so s pomočjo digitalizacije in socialnih omrežij institut “švinglca” dvignili na raven, o kateri naše generacije niso niti sanjale.
Goljufanje na izpitu je natančno eno šolsko uro mlajše, kot je staro šolstvo samo. In da … če bi šlo, bi goljufali tudi na maturi. In seveda: enkrat goljuf, vedno goljuf.
Prav ta predsodek, ki se rodi na maturi, po malem ruši našo skupnost. Srednje šolstvo z maturo razumemo kot generator ne znanja, temveč majhnih lopovov, ki komaj čakajo, da zaživijo življenje brez treh profesorjev v razredu in zapečatenih ovojnic z oboroženim spremstvom.
Zato bi bil prvi korak v lepšo bodočnost, če bi dijakom spet toliko zaupali, da bi bil na maturi v razredu le en profesor; pa še ta bi bil strasten kadilec s hudimi prebavnimi motnjami.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes za kratko nazaj v šolske klopi. V starih časih so maturi rekli zrelostni izpit, potem pa se je nekje zalomilo.
Kaj sporočajo varnostni ukrepi na maturi?
Kakršnekoli probleme že ima naš odrasli svet, ni vse skupaj nič v primerjavi z nesrečniki, ki te dneve opravljajo maturo! Zato danes za kratko nazaj v šolske klopi. Oziroma v klopi, ki so bolj podobne namestitvi v jedrskemu bunkerju kot klopem v vzgojno-izobraževalni ustanovi. In na samem začetku postavimo drzno tezo: “Poklicna in splošna matura oziroma njuni snovalci so neposredno krivi, da postajamo narod barab, prevarantov, malih lopovov in zmikavtov.”
Kako je to mogoče?
Najprej na načelno raven. Ki pa je, kot so načelne ravni, nenatančna, pavšalna in posplošena …
V starih časih so maturi rekli zrelostni izpit! Po maturi odrastemo, je veljalo, čeprav danes mladi fizično in intelektualno odrastejo pred maturo, socialno in psihološko pa veliko pozneje … In potem se je nekje zalomilo.
Matura je od nekdaj poseben, slavnostni dogodek, a v strogo operativnem smislu smo jo doživeli kot nekoliko obsežnejšo šolsko nalogo. Namesto enega učitelja so nam postavili dva in ob rahlo patetično teatrski mizansceni smo imeli pravico enkrat na uro obiskati stranišče. Iz stranišča smo prišli zreli, in to je bilo to.
Nato so prišli novi časi in z njimi zlati maturanti. Kar preneseno, spet znotraj načelne ravni, pomeni, da je tistih nekaj odstotkov, ki jih sprejme predsednik republike, bolj zrelih kot so zreli ostali. Ciniki bi rekli, da so prezreli – a iz njih govori le zavist, ker otroci cinikov nikoli ne bodo videli Oxforda.
Bistvo pa je v tem, da je matura danes najbolj varovan in nadzorovan dogodek v državi. Sploh odkar derbiji med Olimpijo in Mariborom nimajo več tekmovalnega naboja. Povedano drugače: maturanti so potencialno bolj nevarni, kot so Green Dragonsi in Viole skupaj. Kaj navijači, maturanti so za Slovenijo nevarnejši kot Islamska država, bolj nevarni od najbolj divjih obritoglavcev.
Mislite, da pretiravamo? Vprašajte maturanta o postopku pristopa k maturi. Vprašajte katerega srednješolskih učiteljev, ki se za maturo prelevijo v stražarje. Vprašajte jih, kakšna so navodila Državnega izpitnega centra. A ker smo še vedno na načelni ravni, se raje vprašajmo, kaj ima tako regulirana matura skupnega s človeško zrelostjo? Eden temeljev socialne zrelosti, ki naj bi jo dosegli z maturo, je zaupanje. A očitno je, da sistem ne zaupa maturantom in tudi maturanti ne zaupajo sistemu.
Morda se zdi utopično, a zrelost bi pomenila pisanje mature brez enega samega učitelja v razredu – z neomejenim številom izhodov na stranišče.
Zrelost bi pomenila zaupanje dijakov v lastne sposobnosti, v delo in napor – in zrelost bi pomenila vero šole in njenih pedagogov v to, da so vzgojili poštene in načelne mlade ljudi. S poostrenimi varnostnimi ukrepi, da ne rečemo z obsednim stanjem, ki vlada na srednjih šolah v času pisanja mature, pedagogi na teh šolah, pa tudi celotno srednje šolstvo, ne le pljuva, temveč bljuva v svojo lastno skledo.
A to je samo načelna stran vse šarade, ki je, kot povedano, netočna, poenostavljena in vsaj delno naivna.
Na srečo imamo dejstva. Ki pa niso več naivna, temveč so komična. Pravni red Republike Slovenije pozna kar nekaj pravilnikov in celo en zakon, ki se dotikajo mature alias zrelostnega izpita. “Pravilnik o varovanju izpitne tajnosti pri maturi”, “Navodila o izpitnem redu pri poklicni maturi”, “Pravilnik o splošni maturi” in končno še “Zakon o maturi”!
Iz zakonodaje ni norcev briti, a če človek vsaj bežno preleti vse te pravilnike in zakone, se mu posveti, zakaj smo kot družba zabredli. V maturitetni zakonodaji beremo najrazličnejše čudne stvari kot: “Za prenos mora biti gradivo shranjeno in zapečateno v posebni vrečki z oznako ‘IZPITNA TAJNOST’, ‘TAJNO'”.
Ali pa:
“Pri prenosu gradiva z oznako ‘IZPITNA TAJNOST’, ‘TAJNO’ mora člana šolske maturitetne komisije spremljati še oseba, ki jo pooblasti predsednik šolske maturitetne komisije.”
Na kratko, maturitetna zakonodaja predpostavlja, da so kandidati, ki bodo opravljali maturo – barabe. Gre za žaljivo stališče, ki je cinično vsaj v toliko, da je bila velika večina ponarejevalcev uradnih dokumentov s področja izobraževanja odkrita prav znotraj struktur oblasti. Se pravi, da je državni aparat stroge, da ne zapišemo fašistoidne ukrepe med opravljanjem mature povzel na osnovi praks, ki so jih mediji odkrili v glavnem znotraj njegovih lastnih vrst.
Današnji srednješolci so s pomočjo digitalizacije in socialnih omrežij institut “švinglca” dvignili na raven, o kateri naše generacije niso niti sanjale.
Goljufanje na izpitu je natančno eno šolsko uro mlajše, kot je staro šolstvo samo. In da … če bi šlo, bi goljufali tudi na maturi. In seveda: enkrat goljuf, vedno goljuf.
Prav ta predsodek, ki se rodi na maturi, po malem ruši našo skupnost. Srednje šolstvo z maturo razumemo kot generator ne znanja, temveč majhnih lopovov, ki komaj čakajo, da zaživijo življenje brez treh profesorjev v razredu in zapečatenih ovojnic z oboroženim spremstvom.
Zato bi bil prvi korak v lepšo bodočnost, če bi dijakom spet toliko zaupali, da bi bil na maturi v razredu le en profesor; pa še ta bi bil strasten kadilec s hudimi prebavnimi motnjami.
Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?
Mnogo poslušalcev, pa tudi državljanov na sploh se čudi, nekateri se celo razburjajo nad valom zamenjav, ki je zalil našo družbeno stvarnost. Zamenjave so ob koronavirusu druga najbolj popularna tema trenutka, po našem svetem prepričanju pa bi mu morale v medijskih objavah stati ob boku. Piše: Marko Radmilovič
Če danes laž poskušaš prodati kot resnico, kako naj vemo, da jutrišnja resnica ne bo laž?
Danes pripravljamo odgovor za vse tiste, ki se sprašujete, kam je vrag odnesel šalo. Po temeljiti analizi opozoril stroke na eni strani in na drugi strani po analizi ravnanja javnosti, sploh pa po reakcijah vladajočih, smo se prvi prikopali do odgovora na usodno vprašanje "kam je vrag odnesel šalo".
Pozdrav s komolcem ima nekaj resnih pomanjkljivosti, ki jih bomo na tem mestu razčlenili. Piše: Marko Radmilovič.
Najprej se je treba spoprijeti z barvami. So tri, pogojno štiri, s tem da je ena drugačna.
"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …
Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa.
Tokrat o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Hoteli smo že na počitnice. Loviti sončne žarke in viruse, ko je prihitela še zadnja novica, ki je upala, da ji bomo posvetili nekaj stavkov kakovostne analize. Pred nekaj meseci se je že tretja posadka podala na nemogočo misijo ustanovitve pokrajin na Slovenskem. Odprava je obsojena na neuspeh, in to vedo vsi, ki se naloge lotevajo. Lotevajo pa se je, ker smo menda zakonodajno in civilizacijsko zavezani, da bomo pokrajine ustanovili.
Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.
Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma.
Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".
Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.
Prestopi poslancev so težko razumljivi, saj se poslanec med kandidaturo z vso svojo človeško, državljansko, strokovno in politično etiko postavi za interese in stališča določene stranke. Zaradi teh načel je na strankarski listi tudi izvoljen in če to stranko nato zapusti in se preseli v drugo politično okolje, začutijo njegovi volivci ščemenje v predelu trtice ter napenjanje kože v ušesih.
Neveljaven email naslov