Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa nekaj o visoki umetnosti marketinga. V naš vsakdan namreč prodira dejstvo, da je marketing mogoče študirati, iz njega diplomirati, doktorirati in z njegovo pomočjo bajno obogateti. Za marketing se odločajo vse pametnejši; včasih bi bili atomski fiziki, danes so raje v marketingu – kar se najprej in najočitneje vidi v reklamah. Kajti mi povprečne pameti, da ne govorimo o onih bolj počasnih, reklam ne razumemo več.
"Profit potrebuje marketing prav toliko, kot marketing potrebuje profit"
Danes pa nekaj o visoki umetnosti marketinga. V naš vsakdan namreč prodira dejstvo, da je marketing mogoče študirati, iz njega diplomirati, doktorirati in z njegovo pomočjo bajno obogateti. Za marketing se odločajo vse pametnejši; včasih bi bili atomski fiziki, danes so raje v marketingu – kar se najprej in najočitneje vidi v reklamah.
Kajti mi povprečne pameti, da ne govorimo o onih bolj počasnih, reklam ne razumemo več. Ker jih seveda izdelujejo pametnejši od nas. Osnovni nesporazum je že v sami obliki: sodobni izdelovalci reklam poskušajo v najkrajšem mogočem času povedati največ, mi počasne pameti smo sposobni v kratkem času dojeti sorazmerno malo. Zato nam reklame ne sporočajo več, kaj naj kupimo, niti z nami več ne komunicirajo, temveč nam največkrat sugerirajo, kako naj se vedemo.
Recimo ona nova o fantih, ki kolesarijo. Najprej meniš, da je še ena ljubkih reklam za spodbujanje zdravega življenja. Pramati vseh teh reklam je “Slovenija, moja dežela“, ali pa tista z mlekom, ali s Fructalom. Srečni, nasmejani in zdravi ljudje počnejo ljubke stvari. “Zakaj jih ne bi počeli še vi?” Potem pa se v tej novi reklami kolesarji na cilju, morski obali, opijejo do neprepoznavnosti … Ves čas pa zagrobni glas govori temeljne misli. In potem reklama dušebrižnika opozori, kakšna nesnaga je alkohol. Nato reklamira izdelek, ki je brez alkohola. Na koncu reklame gledalec ne ve, kakšen je bil začetek. In tako naprej in tako nazaj po kreativnem vesolju tridesetih sekund …
A najbolj so nas reklamarji minule dni razorožili v reklami, ki sporoča: “Mi razumemo piščance!” Reklamo je naročil proizvajalec piščančjih izdelkov, ki pobije nekaj milijonov teh ptičev na leto.
Najprej in na začetku: piščancev ni težko razumeti. Kokoši, kar je usoda piščancev, če ne bi postali piščančji izdelki, ne veljajo zaman za neumne živali. V bistvu jih ne zanima drugo kot kljuvanje trave, kakanje po dvorišču in nesenje jajc. Ter kdaj pa kdaj med grozo in slastjo opazovanje petelinove vneme. Če so že kokoši takšne, kakšni so šele piščanci! Tako človeku, ki je na vrhu evolucije, ne bi smelo biti pretežavno razumeti piščanca. Akoravno je s Ptuja.
Vsekakor pa te sorte razumevanje ni dosežek, s katerim bi se človek hvalil. “Razumemo delfine”, ali “nemške ovčarje”, ali celo družbenokritično “razumemo lipicance” … vse to bi šlo. “Razumeti piščance” pa se ne zdi dosežek niti v marketingu.
Ampak domnevajmo, da jih res razumejo in da piščanci niso tako zabiti, kot si mislimo. S to domnevo kmalu dobimo nekaj najbolj okrutnega, kar si je mogoče zamisliti v tako ali tako bestialnih človekovih možganih. Torej: piščanci morajo slutiti, da nekaj ni v redu. Geni jim sporočajo, da bi morali čutiti perje in zavetje matere kokoši in da bi morali nekako poznati brate in sestre, ki jih je tam od pet do sedem.
Pa imajo zgolj umetno luč in milijon njih je iste vrste. In slutijo, da so le prehodna stopnja – da so surovina. In da ob “jesti, spati, srati” v svojem majhnem piščančjem srcu, ki bo kmalu zmleto za pasjo hrano, čutijo nemo grozo pred industrijskim trakom.
Če pridelovalci piščancev s stavkom “Razumemo piščance” mislijo na to, da razumejo, kako jim je pri srcu, pa so resnično brezdušni kujoni. Najprej vzklikneš “Razumem piščanca”, mu oddrobiš glavo in čez pet minut že razglašaš “Nori na Poli”.
Ne gre za vegetarijanstvo in veganstvo … ljudje že nekaj milijonov let ločimo med tem, da je nekaj favna, nekaj pa hrana, a z razumevanjem živali, ki jim je postati hrana, pa mogoče le nekoliko pretiravajo.
Na Ptuju nam lahko mirno očitajo svetohlinstvo. Civilizacija nas je udobno odmaknila od smrti – tako od smrti naše vrste, ki se dogaja daleč od oči v bolnišnicah, kot od smrti naše hrane. Generacija v najboljših letih, ki je odrasla na deželi, se še živo spominja tnala in posebnih sekiric ter frfotajočih brezglavcev po vaških dvoriščih.
Res je: krutost naših starih je bila neprimerljiva z elegantno evtanazijo sodobnih obratov. A nikomur od piščančjih rabljev v preteklosti ni prišlo na misel in ni čutil potrebe, da bi svoje početje reklamiral.
Mirno lahko zatrdimo, da v vrelem kropu smukajoč perje s ptiča niso razmišljali o tem, ali so ga razumeli ali ne in ali je mogoče piščanec razumel njih.
Piščanci so dali pohanje, kokoši so dale juho, nihče pa ni dal »piščančjih medaljonov«. Piščanci naše mladosti so se vozili na velikem kolesu življenja in mogoče so bili enako žrtve, kot so današnji, vendar so mnogo bolj naravno izpolnjevali svoje poslanstvo. Hočemo povedati, da so bili včasih piščanci zgolj hrana, danes pa so profit. In profit potrebuje marketing prav toliko, kot marketing potrebuje profit.
Pri vsem skupaj pa je najbolj zanimivo, da je z zadnjo reklamno akcijo o razumevanju piščancev eno temeljnih vprašanj bivanja, ali je bilo prej jajce ali kura, postalo povsem irelevantno. Kajti če resnično razumemo piščance, moramo razumeti tudi to prastaro ontološko dilemo.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj o visoki umetnosti marketinga. V naš vsakdan namreč prodira dejstvo, da je marketing mogoče študirati, iz njega diplomirati, doktorirati in z njegovo pomočjo bajno obogateti. Za marketing se odločajo vse pametnejši; včasih bi bili atomski fiziki, danes so raje v marketingu – kar se najprej in najočitneje vidi v reklamah. Kajti mi povprečne pameti, da ne govorimo o onih bolj počasnih, reklam ne razumemo več.
"Profit potrebuje marketing prav toliko, kot marketing potrebuje profit"
Danes pa nekaj o visoki umetnosti marketinga. V naš vsakdan namreč prodira dejstvo, da je marketing mogoče študirati, iz njega diplomirati, doktorirati in z njegovo pomočjo bajno obogateti. Za marketing se odločajo vse pametnejši; včasih bi bili atomski fiziki, danes so raje v marketingu – kar se najprej in najočitneje vidi v reklamah.
Kajti mi povprečne pameti, da ne govorimo o onih bolj počasnih, reklam ne razumemo več. Ker jih seveda izdelujejo pametnejši od nas. Osnovni nesporazum je že v sami obliki: sodobni izdelovalci reklam poskušajo v najkrajšem mogočem času povedati največ, mi počasne pameti smo sposobni v kratkem času dojeti sorazmerno malo. Zato nam reklame ne sporočajo več, kaj naj kupimo, niti z nami več ne komunicirajo, temveč nam največkrat sugerirajo, kako naj se vedemo.
Recimo ona nova o fantih, ki kolesarijo. Najprej meniš, da je še ena ljubkih reklam za spodbujanje zdravega življenja. Pramati vseh teh reklam je “Slovenija, moja dežela“, ali pa tista z mlekom, ali s Fructalom. Srečni, nasmejani in zdravi ljudje počnejo ljubke stvari. “Zakaj jih ne bi počeli še vi?” Potem pa se v tej novi reklami kolesarji na cilju, morski obali, opijejo do neprepoznavnosti … Ves čas pa zagrobni glas govori temeljne misli. In potem reklama dušebrižnika opozori, kakšna nesnaga je alkohol. Nato reklamira izdelek, ki je brez alkohola. Na koncu reklame gledalec ne ve, kakšen je bil začetek. In tako naprej in tako nazaj po kreativnem vesolju tridesetih sekund …
A najbolj so nas reklamarji minule dni razorožili v reklami, ki sporoča: “Mi razumemo piščance!” Reklamo je naročil proizvajalec piščančjih izdelkov, ki pobije nekaj milijonov teh ptičev na leto.
Najprej in na začetku: piščancev ni težko razumeti. Kokoši, kar je usoda piščancev, če ne bi postali piščančji izdelki, ne veljajo zaman za neumne živali. V bistvu jih ne zanima drugo kot kljuvanje trave, kakanje po dvorišču in nesenje jajc. Ter kdaj pa kdaj med grozo in slastjo opazovanje petelinove vneme. Če so že kokoši takšne, kakšni so šele piščanci! Tako človeku, ki je na vrhu evolucije, ne bi smelo biti pretežavno razumeti piščanca. Akoravno je s Ptuja.
Vsekakor pa te sorte razumevanje ni dosežek, s katerim bi se človek hvalil. “Razumemo delfine”, ali “nemške ovčarje”, ali celo družbenokritično “razumemo lipicance” … vse to bi šlo. “Razumeti piščance” pa se ne zdi dosežek niti v marketingu.
Ampak domnevajmo, da jih res razumejo in da piščanci niso tako zabiti, kot si mislimo. S to domnevo kmalu dobimo nekaj najbolj okrutnega, kar si je mogoče zamisliti v tako ali tako bestialnih človekovih možganih. Torej: piščanci morajo slutiti, da nekaj ni v redu. Geni jim sporočajo, da bi morali čutiti perje in zavetje matere kokoši in da bi morali nekako poznati brate in sestre, ki jih je tam od pet do sedem.
Pa imajo zgolj umetno luč in milijon njih je iste vrste. In slutijo, da so le prehodna stopnja – da so surovina. In da ob “jesti, spati, srati” v svojem majhnem piščančjem srcu, ki bo kmalu zmleto za pasjo hrano, čutijo nemo grozo pred industrijskim trakom.
Če pridelovalci piščancev s stavkom “Razumemo piščance” mislijo na to, da razumejo, kako jim je pri srcu, pa so resnično brezdušni kujoni. Najprej vzklikneš “Razumem piščanca”, mu oddrobiš glavo in čez pet minut že razglašaš “Nori na Poli”.
Ne gre za vegetarijanstvo in veganstvo … ljudje že nekaj milijonov let ločimo med tem, da je nekaj favna, nekaj pa hrana, a z razumevanjem živali, ki jim je postati hrana, pa mogoče le nekoliko pretiravajo.
Na Ptuju nam lahko mirno očitajo svetohlinstvo. Civilizacija nas je udobno odmaknila od smrti – tako od smrti naše vrste, ki se dogaja daleč od oči v bolnišnicah, kot od smrti naše hrane. Generacija v najboljših letih, ki je odrasla na deželi, se še živo spominja tnala in posebnih sekiric ter frfotajočih brezglavcev po vaških dvoriščih.
Res je: krutost naših starih je bila neprimerljiva z elegantno evtanazijo sodobnih obratov. A nikomur od piščančjih rabljev v preteklosti ni prišlo na misel in ni čutil potrebe, da bi svoje početje reklamiral.
Mirno lahko zatrdimo, da v vrelem kropu smukajoč perje s ptiča niso razmišljali o tem, ali so ga razumeli ali ne in ali je mogoče piščanec razumel njih.
Piščanci so dali pohanje, kokoši so dale juho, nihče pa ni dal »piščančjih medaljonov«. Piščanci naše mladosti so se vozili na velikem kolesu življenja in mogoče so bili enako žrtve, kot so današnji, vendar so mnogo bolj naravno izpolnjevali svoje poslanstvo. Hočemo povedati, da so bili včasih piščanci zgolj hrana, danes pa so profit. In profit potrebuje marketing prav toliko, kot marketing potrebuje profit.
Pri vsem skupaj pa je najbolj zanimivo, da je z zadnjo reklamno akcijo o razumevanju piščancev eno temeljnih vprašanj bivanja, ali je bilo prej jajce ali kura, postalo povsem irelevantno. Kajti če resnično razumemo piščance, moramo razumeti tudi to prastaro ontološko dilemo.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.
Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo
Slovensko podeželje je neusahljiv vir pameti in modrosti. Zato je projekt, imenovan »pametna vas«, vsaj nepoučenemu nekoliko tuj
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta, se je tudi izganjanje spremenilo v burlesko
Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom
V novi sestavi italijanskega parlamenta je tudi Tržačanka Tatjana Rojc, pred katero je velika naloga osveščanja o tem, kaj slovenstvo v Italiji sploh je.
Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »Ključnik #Me too!«
Izrek "dve muhi na en mah" se zdi pri včerajšnjem odstopu celo nekoliko konservativen. Miro Cerar je včeraj pobil toliko mrčesa, kot mu ga ni uspelo v celotnem mandatu in resnično vprašanje, ki se zastavlja, je: "Kaj zdaj?"
Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?
Kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato?
Spolitizirane igre, ki so daleč od recimo otroškega navdušenja Sarajeva ali globoke povezanost človeka in narave v Lillehammerju, imajo kar nekaj presežkov … Žal je tistih trivialnih nekajkrat več kot resnično izjemnih olimpijskih zgodb. In med njimi najbolj bega zgodba o ruskem tekmovalcu v curlingu.
Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.
Neveljaven email naslov