Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa nekaj o visoki umetnosti marketinga. V naš vsakdan namreč prodira dejstvo, da je marketing mogoče študirati, iz njega diplomirati, doktorirati in z njegovo pomočjo bajno obogateti. Za marketing se odločajo vse pametnejši; včasih bi bili atomski fiziki, danes so raje v marketingu – kar se najprej in najočitneje vidi v reklamah. Kajti mi povprečne pameti, da ne govorimo o onih bolj počasnih, reklam ne razumemo več.
"Profit potrebuje marketing prav toliko, kot marketing potrebuje profit"
Danes pa nekaj o visoki umetnosti marketinga. V naš vsakdan namreč prodira dejstvo, da je marketing mogoče študirati, iz njega diplomirati, doktorirati in z njegovo pomočjo bajno obogateti. Za marketing se odločajo vse pametnejši; včasih bi bili atomski fiziki, danes so raje v marketingu – kar se najprej in najočitneje vidi v reklamah.
Kajti mi povprečne pameti, da ne govorimo o onih bolj počasnih, reklam ne razumemo več. Ker jih seveda izdelujejo pametnejši od nas. Osnovni nesporazum je že v sami obliki: sodobni izdelovalci reklam poskušajo v najkrajšem mogočem času povedati največ, mi počasne pameti smo sposobni v kratkem času dojeti sorazmerno malo. Zato nam reklame ne sporočajo več, kaj naj kupimo, niti z nami več ne komunicirajo, temveč nam največkrat sugerirajo, kako naj se vedemo.
Recimo ona nova o fantih, ki kolesarijo. Najprej meniš, da je še ena ljubkih reklam za spodbujanje zdravega življenja. Pramati vseh teh reklam je “Slovenija, moja dežela“, ali pa tista z mlekom, ali s Fructalom. Srečni, nasmejani in zdravi ljudje počnejo ljubke stvari. “Zakaj jih ne bi počeli še vi?” Potem pa se v tej novi reklami kolesarji na cilju, morski obali, opijejo do neprepoznavnosti … Ves čas pa zagrobni glas govori temeljne misli. In potem reklama dušebrižnika opozori, kakšna nesnaga je alkohol. Nato reklamira izdelek, ki je brez alkohola. Na koncu reklame gledalec ne ve, kakšen je bil začetek. In tako naprej in tako nazaj po kreativnem vesolju tridesetih sekund …
A najbolj so nas reklamarji minule dni razorožili v reklami, ki sporoča: “Mi razumemo piščance!” Reklamo je naročil proizvajalec piščančjih izdelkov, ki pobije nekaj milijonov teh ptičev na leto.
Najprej in na začetku: piščancev ni težko razumeti. Kokoši, kar je usoda piščancev, če ne bi postali piščančji izdelki, ne veljajo zaman za neumne živali. V bistvu jih ne zanima drugo kot kljuvanje trave, kakanje po dvorišču in nesenje jajc. Ter kdaj pa kdaj med grozo in slastjo opazovanje petelinove vneme. Če so že kokoši takšne, kakšni so šele piščanci! Tako človeku, ki je na vrhu evolucije, ne bi smelo biti pretežavno razumeti piščanca. Akoravno je s Ptuja.
Vsekakor pa te sorte razumevanje ni dosežek, s katerim bi se človek hvalil. “Razumemo delfine”, ali “nemške ovčarje”, ali celo družbenokritično “razumemo lipicance” … vse to bi šlo. “Razumeti piščance” pa se ne zdi dosežek niti v marketingu.
Ampak domnevajmo, da jih res razumejo in da piščanci niso tako zabiti, kot si mislimo. S to domnevo kmalu dobimo nekaj najbolj okrutnega, kar si je mogoče zamisliti v tako ali tako bestialnih človekovih možganih. Torej: piščanci morajo slutiti, da nekaj ni v redu. Geni jim sporočajo, da bi morali čutiti perje in zavetje matere kokoši in da bi morali nekako poznati brate in sestre, ki jih je tam od pet do sedem.
Pa imajo zgolj umetno luč in milijon njih je iste vrste. In slutijo, da so le prehodna stopnja – da so surovina. In da ob “jesti, spati, srati” v svojem majhnem piščančjem srcu, ki bo kmalu zmleto za pasjo hrano, čutijo nemo grozo pred industrijskim trakom.
Če pridelovalci piščancev s stavkom “Razumemo piščance” mislijo na to, da razumejo, kako jim je pri srcu, pa so resnično brezdušni kujoni. Najprej vzklikneš “Razumem piščanca”, mu oddrobiš glavo in čez pet minut že razglašaš “Nori na Poli”.
Ne gre za vegetarijanstvo in veganstvo … ljudje že nekaj milijonov let ločimo med tem, da je nekaj favna, nekaj pa hrana, a z razumevanjem živali, ki jim je postati hrana, pa mogoče le nekoliko pretiravajo.
Na Ptuju nam lahko mirno očitajo svetohlinstvo. Civilizacija nas je udobno odmaknila od smrti – tako od smrti naše vrste, ki se dogaja daleč od oči v bolnišnicah, kot od smrti naše hrane. Generacija v najboljših letih, ki je odrasla na deželi, se še živo spominja tnala in posebnih sekiric ter frfotajočih brezglavcev po vaških dvoriščih.
Res je: krutost naših starih je bila neprimerljiva z elegantno evtanazijo sodobnih obratov. A nikomur od piščančjih rabljev v preteklosti ni prišlo na misel in ni čutil potrebe, da bi svoje početje reklamiral.
Mirno lahko zatrdimo, da v vrelem kropu smukajoč perje s ptiča niso razmišljali o tem, ali so ga razumeli ali ne in ali je mogoče piščanec razumel njih.
Piščanci so dali pohanje, kokoši so dale juho, nihče pa ni dal »piščančjih medaljonov«. Piščanci naše mladosti so se vozili na velikem kolesu življenja in mogoče so bili enako žrtve, kot so današnji, vendar so mnogo bolj naravno izpolnjevali svoje poslanstvo. Hočemo povedati, da so bili včasih piščanci zgolj hrana, danes pa so profit. In profit potrebuje marketing prav toliko, kot marketing potrebuje profit.
Pri vsem skupaj pa je najbolj zanimivo, da je z zadnjo reklamno akcijo o razumevanju piščancev eno temeljnih vprašanj bivanja, ali je bilo prej jajce ali kura, postalo povsem irelevantno. Kajti če resnično razumemo piščance, moramo razumeti tudi to prastaro ontološko dilemo.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj o visoki umetnosti marketinga. V naš vsakdan namreč prodira dejstvo, da je marketing mogoče študirati, iz njega diplomirati, doktorirati in z njegovo pomočjo bajno obogateti. Za marketing se odločajo vse pametnejši; včasih bi bili atomski fiziki, danes so raje v marketingu – kar se najprej in najočitneje vidi v reklamah. Kajti mi povprečne pameti, da ne govorimo o onih bolj počasnih, reklam ne razumemo več.
"Profit potrebuje marketing prav toliko, kot marketing potrebuje profit"
Danes pa nekaj o visoki umetnosti marketinga. V naš vsakdan namreč prodira dejstvo, da je marketing mogoče študirati, iz njega diplomirati, doktorirati in z njegovo pomočjo bajno obogateti. Za marketing se odločajo vse pametnejši; včasih bi bili atomski fiziki, danes so raje v marketingu – kar se najprej in najočitneje vidi v reklamah.
Kajti mi povprečne pameti, da ne govorimo o onih bolj počasnih, reklam ne razumemo več. Ker jih seveda izdelujejo pametnejši od nas. Osnovni nesporazum je že v sami obliki: sodobni izdelovalci reklam poskušajo v najkrajšem mogočem času povedati največ, mi počasne pameti smo sposobni v kratkem času dojeti sorazmerno malo. Zato nam reklame ne sporočajo več, kaj naj kupimo, niti z nami več ne komunicirajo, temveč nam največkrat sugerirajo, kako naj se vedemo.
Recimo ona nova o fantih, ki kolesarijo. Najprej meniš, da je še ena ljubkih reklam za spodbujanje zdravega življenja. Pramati vseh teh reklam je “Slovenija, moja dežela“, ali pa tista z mlekom, ali s Fructalom. Srečni, nasmejani in zdravi ljudje počnejo ljubke stvari. “Zakaj jih ne bi počeli še vi?” Potem pa se v tej novi reklami kolesarji na cilju, morski obali, opijejo do neprepoznavnosti … Ves čas pa zagrobni glas govori temeljne misli. In potem reklama dušebrižnika opozori, kakšna nesnaga je alkohol. Nato reklamira izdelek, ki je brez alkohola. Na koncu reklame gledalec ne ve, kakšen je bil začetek. In tako naprej in tako nazaj po kreativnem vesolju tridesetih sekund …
A najbolj so nas reklamarji minule dni razorožili v reklami, ki sporoča: “Mi razumemo piščance!” Reklamo je naročil proizvajalec piščančjih izdelkov, ki pobije nekaj milijonov teh ptičev na leto.
Najprej in na začetku: piščancev ni težko razumeti. Kokoši, kar je usoda piščancev, če ne bi postali piščančji izdelki, ne veljajo zaman za neumne živali. V bistvu jih ne zanima drugo kot kljuvanje trave, kakanje po dvorišču in nesenje jajc. Ter kdaj pa kdaj med grozo in slastjo opazovanje petelinove vneme. Če so že kokoši takšne, kakšni so šele piščanci! Tako človeku, ki je na vrhu evolucije, ne bi smelo biti pretežavno razumeti piščanca. Akoravno je s Ptuja.
Vsekakor pa te sorte razumevanje ni dosežek, s katerim bi se človek hvalil. “Razumemo delfine”, ali “nemške ovčarje”, ali celo družbenokritično “razumemo lipicance” … vse to bi šlo. “Razumeti piščance” pa se ne zdi dosežek niti v marketingu.
Ampak domnevajmo, da jih res razumejo in da piščanci niso tako zabiti, kot si mislimo. S to domnevo kmalu dobimo nekaj najbolj okrutnega, kar si je mogoče zamisliti v tako ali tako bestialnih človekovih možganih. Torej: piščanci morajo slutiti, da nekaj ni v redu. Geni jim sporočajo, da bi morali čutiti perje in zavetje matere kokoši in da bi morali nekako poznati brate in sestre, ki jih je tam od pet do sedem.
Pa imajo zgolj umetno luč in milijon njih je iste vrste. In slutijo, da so le prehodna stopnja – da so surovina. In da ob “jesti, spati, srati” v svojem majhnem piščančjem srcu, ki bo kmalu zmleto za pasjo hrano, čutijo nemo grozo pred industrijskim trakom.
Če pridelovalci piščancev s stavkom “Razumemo piščance” mislijo na to, da razumejo, kako jim je pri srcu, pa so resnično brezdušni kujoni. Najprej vzklikneš “Razumem piščanca”, mu oddrobiš glavo in čez pet minut že razglašaš “Nori na Poli”.
Ne gre za vegetarijanstvo in veganstvo … ljudje že nekaj milijonov let ločimo med tem, da je nekaj favna, nekaj pa hrana, a z razumevanjem živali, ki jim je postati hrana, pa mogoče le nekoliko pretiravajo.
Na Ptuju nam lahko mirno očitajo svetohlinstvo. Civilizacija nas je udobno odmaknila od smrti – tako od smrti naše vrste, ki se dogaja daleč od oči v bolnišnicah, kot od smrti naše hrane. Generacija v najboljših letih, ki je odrasla na deželi, se še živo spominja tnala in posebnih sekiric ter frfotajočih brezglavcev po vaških dvoriščih.
Res je: krutost naših starih je bila neprimerljiva z elegantno evtanazijo sodobnih obratov. A nikomur od piščančjih rabljev v preteklosti ni prišlo na misel in ni čutil potrebe, da bi svoje početje reklamiral.
Mirno lahko zatrdimo, da v vrelem kropu smukajoč perje s ptiča niso razmišljali o tem, ali so ga razumeli ali ne in ali je mogoče piščanec razumel njih.
Piščanci so dali pohanje, kokoši so dale juho, nihče pa ni dal »piščančjih medaljonov«. Piščanci naše mladosti so se vozili na velikem kolesu življenja in mogoče so bili enako žrtve, kot so današnji, vendar so mnogo bolj naravno izpolnjevali svoje poslanstvo. Hočemo povedati, da so bili včasih piščanci zgolj hrana, danes pa so profit. In profit potrebuje marketing prav toliko, kot marketing potrebuje profit.
Pri vsem skupaj pa je najbolj zanimivo, da je z zadnjo reklamno akcijo o razumevanju piščancev eno temeljnih vprašanj bivanja, ali je bilo prej jajce ali kura, postalo povsem irelevantno. Kajti če resnično razumemo piščance, moramo razumeti tudi to prastaro ontološko dilemo.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
V naslednjih mesecih Slovenijo čakata dva izjemno zahtevna logistična podviga. V prvem se mora predsednik vlade skregati z vsakim državljanom posebej; v drugem pa moramo precepiti prebivalstvo. Povedano natančneje; predsedniku vlade se ni treba skregati s svojimi volivci, tako da bo čredna imunost na predsednika vlade nastopila nekje pri osemdesetih odstotkih skreganih. Kot je znano, pa bomo čredno imunost proti covidu-19 dosegli pri sedemdesetih odstotkih precepljenega prebivalstva.
V kriznih časih je naša posebna skrb posvečena otrokom. In ena največjih nevarnosti, ki prežijo nanje, so neprimerne vsebine, do katerih lahko po naključju ali pa celo hote dostopajo med vsemi temi urami, preživetimi pred računalniškimi ali televizijskimi ekrani. Danes bomo opozorili na vsebine, ki še niso v fokusu staršev in niso regulirane ter kot take še niso razumljene kot neprimerne za naše otroke – kljub temu pa so lahko dostopne in sposobne duševni razvoj vašega otroka nepovratno zavreti. V okviru naše redakcije se je oblikovala posebna skupina, ki predlaga dopolnitve starševskega nadzora …
Danes pa o priljubljeni temi, ki pa jo bomo osvetlili s povsem nove perspektive. Govorili bomo o teorijah zarote! Kot je znano nekaj zelo dobro obveščenim posameznikom, smo v našem skromnem uredništvu del mednarodne zarote, ki bi rada za krmilo planeta spravila pisce kolumn! Ti bi nato ves svet prisilili v neskončno pisanje glos, kozerij, analiz, komentarjev in podobnih novinarskih zvrsti. Vsi napori borcev za demokracijo, da obrzdajo osrednje medije, kjer kolumnisti običajno iščemo in tudi najdemo zatočišče, so tako povsem upravičeni. Ta samoizpovedni uvod je potreben, da se soočimo z zahtevnim miselnim konstruktom, ki edini na teoretični ravni razloži teorijo zarot … In sicer: Najbolj zarotniška je tista teorija zarote, ki v lažnivih medijih prikrito nakazuje, da teorij zarot ni.
Ker so kulturne ustanove zaprte in je ponudba kakovostne zabave okrnjena, se moramo nasloniti na to, kar je ostalo. In zagotovo je najatraktivnejša prireditev na sporedu v matinejskem času, ko se vsak dan ob enajsti uri začne novinarska konferenca o poteku epidemije med Slovenci. Dolgoletni igralec slovenskega teatra Jelko Kacin je nesporni prvak koronskega odra in nekaj dni nazaj je spet užgal enega svojih večnih monologov, ob katerih so klasiki svetovne dramatike kot poeti z zadnjih strani šolskih glasil.
Začnimo leto z optimističnim tonom. Da se nam ne bi spet zgodilo, da bomo konec leta 2021 vili roke k nebu, naj se to že enkrat konča in naj se začne 2022. Ko vsakdan spremljamo v kontekstu in s čim širšim pogledom, naša realnost postane lažje razumljiva. V glavnem pa bolj optimistična …
V zadnji oddaji koledarskega leta, ki bo šlo v zgodovino, pa nekaj o enotnosti. Katastrofalno leto je namreč s seboj prineslo tudi nekaj pomembnih osamosvojitvenih obletnic, ki pa jih pod nobenim pogojem ne smemo enačiti z občo in celoletno katastrofo. Osamosvojitev in njena trideseta obletnica sta bili ena redkih svetlih točk leta 2020 in hvala covidu-19, da je bilo proslavljanje samo virtualno. Tako smo se rešili sramot in zapletov z zastavonošami, političnimi in značajskimi razlikami praznovalcev ter državne proslave v Cankarjevem domu. Čeprav se je tudi televizijska proslava izkazala, ko je smeli scenarist veličino Slovenije poudaril z bedo Jugoslavije; ali kot radi rečejo slovenski obrtniki, ko si ogledujejo delo predhodnikov: "Ja kdo vam pa je to delal!"
Najpogostejša želja letošnjih obdarovanj leta je cepivo proti covidu-19 in palčki so si na severnem tečaju brade bogato omastili s farmacevtskimi milijoni … končno pa smo tudi izvedeli, čemu ima necepljeni Rudolf rdeč nos.
Ob sprostitvi nekaterih epidemioloških omejitev se bomo v naši skromni oddaji le še enkrat več odrekli kritični analizi in se posvetili osnovni vlogi javnega medija, ki je informirati in poročati. Kajti če hočemo premagati epidemijo, moramo vsi vložiti ne le skupen napor, temveč tudi pozabiti na razlike, ki nas delijo – kot nam vztrajno polaga na dušo predsednik republike. Vsi bi morali pokazati več zaupanja tako do vlade kot do politike nasploh; in ko bi zaupanje prišlo, bi epidemija odšla.
Lovopusta je konec in sezona lova se je začela. Do pomladi moramo uloviti krivca. Ga upleniti in nagačiti. Preveč je bilo trpljenja, preveč odpovedovanja, preveč čustev, preveč prelitega črnila in veliko preveč smrti, da bi epidemija lahko minila brez krivca. Kljub temu da bo iskanje strastno, da bodo mediji šli za vroče žemlje, da bodo padale glave in rastli novi preroki, ni pričakovati, da bomo krivca našli. Mi bomo trdili, da so krivi Oni, Oni bodo trdili, da smo krivi Mi. Najprej in na začetku: kdo so Oni? Oni so politične in gospodarske elite, institucije države, organi v sestavi in združenje navijačev vsega naštetega. Mi smo pa Mi.
Danes pa pomembna novica iz znanosti. Na grozo vladajoče elite bomo govorili o literarni zgodovini. Danes vam premierno odkrivamo, mogoče ne najpomembnejšo ali največjo, vsekakor pa najbolj trpežno oziroma najbolj obstojno figuro slovenske zgodovine: odkrivamo vam Karla Velikega Slovenskega
Nova realnost je končno zavzela še zadnjo trdnjavo stare normalnosti, ki je seveda ekonomsko propagandni program. "Reklame" po domače. Kar nenadoma so se pojavile reklame za izdelke, ki še nikoli prej niso napadli naših polic, src in denarnic. Recimo vitamin "D" se je v sodobnih reklamah iz sorazmerno anonimnega vitamina prelevil v vladarja vitaminskega cesarstva!
Minister, ki ima na skrbi devetdeset odstotkov vašega življenja, vam mora, če se želite poročiti, za to izdati primerno potrdilo.
Neveljaven email naslov