Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa na kratko o nadvse občutljivi temi prebežnikov oziroma migrantov oziroma ilegalnih emigrantov, torej o ljudeh, ki prihajajo iz Afrike, Azije in drugih celin in trkajo na vrata Evrope, s tem pa tudi na vrata Slovenije. Ker je tema nadvse občutljiva, je – tako kot podobne nadvse občutljive teme – tradicionalno razdelila Slovence. Po krjavljevsko. Na pol.
Polovica trdi, da bi Slovenija prebežnike morala sprejemati, ker je to njena človeška dolžnost, in nasprotnike zmerja s predmestnimi pivci piva in zaplankanimi hribovci, druga polovica pa meni, da bi morali meje zapreti, in nasprotno misleče zmerja z naivnimi pripadniki Amnesty International in zaletavimi nosilci fotografije Che Guevare na majicah.
A zgodba je zelo preprosta. Prebežniki, ki nimajo ničesar, bi radi šli tja, kjer imajo, vsaj po njihovem, vse; tisti z vsem pa se bojijo, da bi s prilivom prebežnikov del svojega obilja izgubili. Zgodba, stara kot civilizacija, je zadnjih nekaj tisoč let glavni generator tragedije človeškega mesa.
Slovenska vlada se ne odziva, ker ne ve natančno, kako bi se odzvala. Problem je namreč, da se slovenske vlade pri zapletenih mednarodnih vprašanjih najraje odzivajo tako, kot se odziva večina evropskih vlad. Te pa imajo pri vprašanju prebežnikov zelo različna mnenja in zato slovenska vlada menca, saj ne ve, komu naj se pridruži – nemško-francoskemu vlaku, ki bi uvedel kvote, ali britanski vladi, ki bi prebežnike poslala nazaj. Težava je toliko večja, ker ima do prebežnikov prav vsaka od naših sosed drugačno politiko. Avstrijci in Madžari bi meje zaprli, Italijani bodo svojo odprli in tako ubogo slovensko uradništvo ne ve, katero stališče bi zavzelo. Med mencanjem je modro sklenilo, da bi bilo dobro, če bi lahko prebežnike izbirali. Se pravi, da jih ne bi sprejemali kar povprek.
To nas nostalgično spomni na devetdeseta in na domislico angleškega komika Sache Barona Cohena, ki je kot lik predmestnega raperja Alija G-ja po naključju postal vpliven politik. Odločil se je, da bo razrešil vprašanje prebežnikov v Združeno kraljestvo tako, da bo na mejah sprejemal samo prsate lepotice, grde pa deportiral nazaj v njihove države. Ko se je na meji pojavilo ne preveč lepo dekle, je Ali G v enem stavku povzel sodobno migracijsko politiko Slovenije. »Go back to Slovenia,« je okrutni raper nagnal jokajoče dekle.
Zelo podobna je zamisel o selektivnem izbiranju beguncev. Pridni, zdravi in sposobni v Slovenijo, nesposobni, bolni in stari nazaj v Eritrejo. To nas vodi k bistvenemu vprašanju prebežniške zgodbe v zvezi s Slovenijo: “Zakaj si nihče od prebežnikov iskreno ne želi priti k nam?”
Ko gledamo srce parajoče prizore z evropskih obal, železniških postaj in iz mestnih parkov, vidimo, da imajo prebežniki le en trdno določen namen: priti v državo, ki so jo izbrali. Velika večina jih izbere Nemčijo, Švedsko, Dansko ali Avstrijo, se pravi, da je globalna informacijska družba tudi v podsaharsko Afriko in od vojne opustošene dežele Severne Afrike in Bližnjega vzhoda prinesla podatke o bruto nacionalnem proizvodu posameznih evropskih držav.
Ciničen razmislek ponuja tezo, da je človek, ki beži pred vojno, zadovoljen z vsako državo, v kateri vojne ni, ne le s tisto, v kateri imajo poleg tega še izjemno ugodno gospodarsko klimo in po možnosti radodarno socialno politiko. Ta cinični razmislek, značilen za mnenja nasprotnikov priselitve, teoretično zamenja vloge; namreč, vsi Evropejci naj bi se preselili v Afriko, ki je še vedno celina, najbogatejša z viri, vsi Afričani pa naj bi se naselili v Evropi. Verjetno bi vnema po preselitvi usahnila; to po ciničnem scenariju priča o tem, da prebežniki ne prihajajo zaradi Evrope, temveč zaradi Evropejcev in sadov njihovega dela. Evropejci pa imajo po mnenju nasprotnikov cinične razlage moralno odgovornost do Afrike, ki so jo v marsikaterem pogledu uničili med imperialnim kolonializmom. Ta sicer še kar traja.
A vse te predpostavke ne odgovarjajo na vprašanje, zakaj si prebežniki za končni cilj ne izberejo Slovenije. Končno so nas mednarodni turistični tokovi odkrili, mednarodni prebežniki pa se nas izogibajo v velikem loku. Bi morali biti užaljeni in nesrečni ali zadovoljni in srečni? Kaj imata Švedska in Nemčija, česar nimamo tudi mi?
A neka primerjava se ponuja sama od sebe: velik del prebežnikov prihaja iz držav in pokrajin podsaharske Afrike, v kateri imajo demografsko eksplozijo oziroma eksponentno naraščanje prebivalstva. V Sloveniji pa, tako kot v velikem delu Evrope, vlada grozeča demografska katastrofa. Nekoliko preprosto povedano lahko danes na evropskih mejah opazujemo prizore iz predzgodovinskih poglavij človeške zgodovine, ko se potentna plemena selijo na bolj ali manj izpraznjena območja. Ker smo ob izbruhu balkanskih vojn zamudili priložnost, da bi svojo demografsko sliko izboljšali s prebežniki iz nekdanjih bratskih republik, imamo danes s prebežniki iz Afrike možnost popravnega izpita. A če bodo ti še vedno raje životarili v stockholmskih getih, kot da bi postali bleščeči novi Slovenci, je zares primerno temeljno vprašanje: “Ali je nekaj zelo narobe z nami ali z njimi?”
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa na kratko o nadvse občutljivi temi prebežnikov oziroma migrantov oziroma ilegalnih emigrantov, torej o ljudeh, ki prihajajo iz Afrike, Azije in drugih celin in trkajo na vrata Evrope, s tem pa tudi na vrata Slovenije. Ker je tema nadvse občutljiva, je – tako kot podobne nadvse občutljive teme – tradicionalno razdelila Slovence. Po krjavljevsko. Na pol.
Polovica trdi, da bi Slovenija prebežnike morala sprejemati, ker je to njena človeška dolžnost, in nasprotnike zmerja s predmestnimi pivci piva in zaplankanimi hribovci, druga polovica pa meni, da bi morali meje zapreti, in nasprotno misleče zmerja z naivnimi pripadniki Amnesty International in zaletavimi nosilci fotografije Che Guevare na majicah.
A zgodba je zelo preprosta. Prebežniki, ki nimajo ničesar, bi radi šli tja, kjer imajo, vsaj po njihovem, vse; tisti z vsem pa se bojijo, da bi s prilivom prebežnikov del svojega obilja izgubili. Zgodba, stara kot civilizacija, je zadnjih nekaj tisoč let glavni generator tragedije človeškega mesa.
Slovenska vlada se ne odziva, ker ne ve natančno, kako bi se odzvala. Problem je namreč, da se slovenske vlade pri zapletenih mednarodnih vprašanjih najraje odzivajo tako, kot se odziva večina evropskih vlad. Te pa imajo pri vprašanju prebežnikov zelo različna mnenja in zato slovenska vlada menca, saj ne ve, komu naj se pridruži – nemško-francoskemu vlaku, ki bi uvedel kvote, ali britanski vladi, ki bi prebežnike poslala nazaj. Težava je toliko večja, ker ima do prebežnikov prav vsaka od naših sosed drugačno politiko. Avstrijci in Madžari bi meje zaprli, Italijani bodo svojo odprli in tako ubogo slovensko uradništvo ne ve, katero stališče bi zavzelo. Med mencanjem je modro sklenilo, da bi bilo dobro, če bi lahko prebežnike izbirali. Se pravi, da jih ne bi sprejemali kar povprek.
To nas nostalgično spomni na devetdeseta in na domislico angleškega komika Sache Barona Cohena, ki je kot lik predmestnega raperja Alija G-ja po naključju postal vpliven politik. Odločil se je, da bo razrešil vprašanje prebežnikov v Združeno kraljestvo tako, da bo na mejah sprejemal samo prsate lepotice, grde pa deportiral nazaj v njihove države. Ko se je na meji pojavilo ne preveč lepo dekle, je Ali G v enem stavku povzel sodobno migracijsko politiko Slovenije. »Go back to Slovenia,« je okrutni raper nagnal jokajoče dekle.
Zelo podobna je zamisel o selektivnem izbiranju beguncev. Pridni, zdravi in sposobni v Slovenijo, nesposobni, bolni in stari nazaj v Eritrejo. To nas vodi k bistvenemu vprašanju prebežniške zgodbe v zvezi s Slovenijo: “Zakaj si nihče od prebežnikov iskreno ne želi priti k nam?”
Ko gledamo srce parajoče prizore z evropskih obal, železniških postaj in iz mestnih parkov, vidimo, da imajo prebežniki le en trdno določen namen: priti v državo, ki so jo izbrali. Velika večina jih izbere Nemčijo, Švedsko, Dansko ali Avstrijo, se pravi, da je globalna informacijska družba tudi v podsaharsko Afriko in od vojne opustošene dežele Severne Afrike in Bližnjega vzhoda prinesla podatke o bruto nacionalnem proizvodu posameznih evropskih držav.
Ciničen razmislek ponuja tezo, da je človek, ki beži pred vojno, zadovoljen z vsako državo, v kateri vojne ni, ne le s tisto, v kateri imajo poleg tega še izjemno ugodno gospodarsko klimo in po možnosti radodarno socialno politiko. Ta cinični razmislek, značilen za mnenja nasprotnikov priselitve, teoretično zamenja vloge; namreč, vsi Evropejci naj bi se preselili v Afriko, ki je še vedno celina, najbogatejša z viri, vsi Afričani pa naj bi se naselili v Evropi. Verjetno bi vnema po preselitvi usahnila; to po ciničnem scenariju priča o tem, da prebežniki ne prihajajo zaradi Evrope, temveč zaradi Evropejcev in sadov njihovega dela. Evropejci pa imajo po mnenju nasprotnikov cinične razlage moralno odgovornost do Afrike, ki so jo v marsikaterem pogledu uničili med imperialnim kolonializmom. Ta sicer še kar traja.
A vse te predpostavke ne odgovarjajo na vprašanje, zakaj si prebežniki za končni cilj ne izberejo Slovenije. Končno so nas mednarodni turistični tokovi odkrili, mednarodni prebežniki pa se nas izogibajo v velikem loku. Bi morali biti užaljeni in nesrečni ali zadovoljni in srečni? Kaj imata Švedska in Nemčija, česar nimamo tudi mi?
A neka primerjava se ponuja sama od sebe: velik del prebežnikov prihaja iz držav in pokrajin podsaharske Afrike, v kateri imajo demografsko eksplozijo oziroma eksponentno naraščanje prebivalstva. V Sloveniji pa, tako kot v velikem delu Evrope, vlada grozeča demografska katastrofa. Nekoliko preprosto povedano lahko danes na evropskih mejah opazujemo prizore iz predzgodovinskih poglavij človeške zgodovine, ko se potentna plemena selijo na bolj ali manj izpraznjena območja. Ker smo ob izbruhu balkanskih vojn zamudili priložnost, da bi svojo demografsko sliko izboljšali s prebežniki iz nekdanjih bratskih republik, imamo danes s prebežniki iz Afrike možnost popravnega izpita. A če bodo ti še vedno raje životarili v stockholmskih getih, kot da bi postali bleščeči novi Slovenci, je zares primerno temeljno vprašanje: “Ali je nekaj zelo narobe z nami ali z njimi?”
V iskreni želji pomagati sedanji vladajoči strukturi pri obrzdanju inflacije, pomanjkanju goriva in vse višjih cen energentov, je ekonomska sekcija pri naši skromni oddaji v nekaj zaporednih team buildingih sestavila skupino ukrepov, ki bi lahko delovali pri stabilizaciji razmer. Imenovali so jih: "Program ekonomske stabilizacije!" Najprej jih bomo našteli, nato bomo posamezne ukrepe še komentirali.
Danes pa ob vseh razburjenjih, ki nam jih prinaša začetek poletja, k vedno priljubljenim rušilnim temam. Pred nekaj dnevi nas je namreč dosegla drobna novica, da je slovenska obveščevalna agencija, SOVA imenovana, naročila visokim nameščencem odhajajoče vlade, naj uničijo svoje prenosnike in mobilne telefone. Oziroma da bodo to na strokoven način za njih storili strokovnjaki SOVE. Menda je to potrebno, da se ne bodo Edwardi Snowdni tega sveta pasli na zaupnih podatkih slovenske vlade.
Te dni sta se sestala slovenska zunanja ministrica in avstrijski zunanji minister. Malo sta poklepetala in med običajnimi frazami je nova slovenska zunanja ministrica rutinsko protestirala zaradi avstrijskega nadzora na slovensko-avstrijski meji. Ta obstaja zdaj že dobrih sedem let in nič ne kaže, da bodo evropske notranje meje, ki so v nasprotju z evropsko zakonodajo, v bližnji prihodnosti padle. Ob najrazličnejših komentarjih, ki jih stanje na slovensko-avstrijski meji vsakodnevno sproža, naj vas spomnimo, da je dobro ob meji živeti, če hočeš stanje ob meji komentirati; tako da ima v tem primeru naša skromna oddaja primerjalno prednost.
Ob smrti velikega pisatelja Borisa Pahorja si dovolimo zapisati nekaj misli. Kot bomo pokazali, je ta spomin naše vesti, ali pa vest našega spomina, slovenskemu ljudstvu ob smrti še zadnjič nastavil ogledalo. Kar se zdi primerno glede na njegovo življenje. Čemu pa je za to izbral prav našo skromno oddajo, ostaja manj jasno.
Klasična stavka pomeni, da ne delamo. Danes imamo bolj moderne stavke, ki pomenijo, da delamo vsaj malo. Sami bomo to presegli in poskusili s postmoderno obliko stavke, ki nam nalaga, da delamo še bolj kakovostno, kot to počnemo običajno. V primeru ambiciozne oddaje kot je naša, bomo poskusili – nič več in nič manj – kot razkriti probleme naše hiše in odkriti smisel življenja.
Danes pa nekaj o strokovnjakih. Scenosled je takšen, da bomo poskušali prek banalnega priti do bistvenega. Od evrosonga do sestavljanja vlade.
Gremo v Ukrajino. Hočemo povedati, da če gredo vsi, gremo tudi mi. Zadnje dni ukrajinski državni vrh sploh ne more več normalno voditi vojne, ker mora kar naprej sprejemati visoke goste. Vse, kar kaj pomeni v svetovni politiki, se je v zadnjih dneh narisalo v Ukrajini. V glavnem v Kijevu, nekaj pa jih je šlo tudi na obale Črnega morja. V Mariupol ni bilo nikogar. Torej; kaj vrh svetovne politike vodi v to nevarno in po vseh merilih tragično področje, kjer se, to naj izpostavimo na samem začetku, odvija krivična in brezpravna ruska agresija?
Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Posvetili se bomo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Neveljaven email naslov