Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa na kratko o nadvse občutljivi temi prebežnikov oziroma migrantov oziroma ilegalnih emigrantov, torej o ljudeh, ki prihajajo iz Afrike, Azije in drugih celin in trkajo na vrata Evrope, s tem pa tudi na vrata Slovenije. Ker je tema nadvse občutljiva, je – tako kot podobne nadvse občutljive teme – tradicionalno razdelila Slovence. Po krjavljevsko. Na pol.
Polovica trdi, da bi Slovenija prebežnike morala sprejemati, ker je to njena človeška dolžnost, in nasprotnike zmerja s predmestnimi pivci piva in zaplankanimi hribovci, druga polovica pa meni, da bi morali meje zapreti, in nasprotno misleče zmerja z naivnimi pripadniki Amnesty International in zaletavimi nosilci fotografije Che Guevare na majicah.
A zgodba je zelo preprosta. Prebežniki, ki nimajo ničesar, bi radi šli tja, kjer imajo, vsaj po njihovem, vse; tisti z vsem pa se bojijo, da bi s prilivom prebežnikov del svojega obilja izgubili. Zgodba, stara kot civilizacija, je zadnjih nekaj tisoč let glavni generator tragedije človeškega mesa.
Slovenska vlada se ne odziva, ker ne ve natančno, kako bi se odzvala. Problem je namreč, da se slovenske vlade pri zapletenih mednarodnih vprašanjih najraje odzivajo tako, kot se odziva večina evropskih vlad. Te pa imajo pri vprašanju prebežnikov zelo različna mnenja in zato slovenska vlada menca, saj ne ve, komu naj se pridruži – nemško-francoskemu vlaku, ki bi uvedel kvote, ali britanski vladi, ki bi prebežnike poslala nazaj. Težava je toliko večja, ker ima do prebežnikov prav vsaka od naših sosed drugačno politiko. Avstrijci in Madžari bi meje zaprli, Italijani bodo svojo odprli in tako ubogo slovensko uradništvo ne ve, katero stališče bi zavzelo. Med mencanjem je modro sklenilo, da bi bilo dobro, če bi lahko prebežnike izbirali. Se pravi, da jih ne bi sprejemali kar povprek.
To nas nostalgično spomni na devetdeseta in na domislico angleškega komika Sache Barona Cohena, ki je kot lik predmestnega raperja Alija G-ja po naključju postal vpliven politik. Odločil se je, da bo razrešil vprašanje prebežnikov v Združeno kraljestvo tako, da bo na mejah sprejemal samo prsate lepotice, grde pa deportiral nazaj v njihove države. Ko se je na meji pojavilo ne preveč lepo dekle, je Ali G v enem stavku povzel sodobno migracijsko politiko Slovenije. »Go back to Slovenia,« je okrutni raper nagnal jokajoče dekle.
Zelo podobna je zamisel o selektivnem izbiranju beguncev. Pridni, zdravi in sposobni v Slovenijo, nesposobni, bolni in stari nazaj v Eritrejo. To nas vodi k bistvenemu vprašanju prebežniške zgodbe v zvezi s Slovenijo: “Zakaj si nihče od prebežnikov iskreno ne želi priti k nam?”
Ko gledamo srce parajoče prizore z evropskih obal, železniških postaj in iz mestnih parkov, vidimo, da imajo prebežniki le en trdno določen namen: priti v državo, ki so jo izbrali. Velika večina jih izbere Nemčijo, Švedsko, Dansko ali Avstrijo, se pravi, da je globalna informacijska družba tudi v podsaharsko Afriko in od vojne opustošene dežele Severne Afrike in Bližnjega vzhoda prinesla podatke o bruto nacionalnem proizvodu posameznih evropskih držav.
Ciničen razmislek ponuja tezo, da je človek, ki beži pred vojno, zadovoljen z vsako državo, v kateri vojne ni, ne le s tisto, v kateri imajo poleg tega še izjemno ugodno gospodarsko klimo in po možnosti radodarno socialno politiko. Ta cinični razmislek, značilen za mnenja nasprotnikov priselitve, teoretično zamenja vloge; namreč, vsi Evropejci naj bi se preselili v Afriko, ki je še vedno celina, najbogatejša z viri, vsi Afričani pa naj bi se naselili v Evropi. Verjetno bi vnema po preselitvi usahnila; to po ciničnem scenariju priča o tem, da prebežniki ne prihajajo zaradi Evrope, temveč zaradi Evropejcev in sadov njihovega dela. Evropejci pa imajo po mnenju nasprotnikov cinične razlage moralno odgovornost do Afrike, ki so jo v marsikaterem pogledu uničili med imperialnim kolonializmom. Ta sicer še kar traja.
A vse te predpostavke ne odgovarjajo na vprašanje, zakaj si prebežniki za končni cilj ne izberejo Slovenije. Končno so nas mednarodni turistični tokovi odkrili, mednarodni prebežniki pa se nas izogibajo v velikem loku. Bi morali biti užaljeni in nesrečni ali zadovoljni in srečni? Kaj imata Švedska in Nemčija, česar nimamo tudi mi?
A neka primerjava se ponuja sama od sebe: velik del prebežnikov prihaja iz držav in pokrajin podsaharske Afrike, v kateri imajo demografsko eksplozijo oziroma eksponentno naraščanje prebivalstva. V Sloveniji pa, tako kot v velikem delu Evrope, vlada grozeča demografska katastrofa. Nekoliko preprosto povedano lahko danes na evropskih mejah opazujemo prizore iz predzgodovinskih poglavij človeške zgodovine, ko se potentna plemena selijo na bolj ali manj izpraznjena območja. Ker smo ob izbruhu balkanskih vojn zamudili priložnost, da bi svojo demografsko sliko izboljšali s prebežniki iz nekdanjih bratskih republik, imamo danes s prebežniki iz Afrike možnost popravnega izpita. A če bodo ti še vedno raje životarili v stockholmskih getih, kot da bi postali bleščeči novi Slovenci, je zares primerno temeljno vprašanje: “Ali je nekaj zelo narobe z nami ali z njimi?”
751 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa na kratko o nadvse občutljivi temi prebežnikov oziroma migrantov oziroma ilegalnih emigrantov, torej o ljudeh, ki prihajajo iz Afrike, Azije in drugih celin in trkajo na vrata Evrope, s tem pa tudi na vrata Slovenije. Ker je tema nadvse občutljiva, je – tako kot podobne nadvse občutljive teme – tradicionalno razdelila Slovence. Po krjavljevsko. Na pol.
Polovica trdi, da bi Slovenija prebežnike morala sprejemati, ker je to njena človeška dolžnost, in nasprotnike zmerja s predmestnimi pivci piva in zaplankanimi hribovci, druga polovica pa meni, da bi morali meje zapreti, in nasprotno misleče zmerja z naivnimi pripadniki Amnesty International in zaletavimi nosilci fotografije Che Guevare na majicah.
A zgodba je zelo preprosta. Prebežniki, ki nimajo ničesar, bi radi šli tja, kjer imajo, vsaj po njihovem, vse; tisti z vsem pa se bojijo, da bi s prilivom prebežnikov del svojega obilja izgubili. Zgodba, stara kot civilizacija, je zadnjih nekaj tisoč let glavni generator tragedije človeškega mesa.
Slovenska vlada se ne odziva, ker ne ve natančno, kako bi se odzvala. Problem je namreč, da se slovenske vlade pri zapletenih mednarodnih vprašanjih najraje odzivajo tako, kot se odziva večina evropskih vlad. Te pa imajo pri vprašanju prebežnikov zelo različna mnenja in zato slovenska vlada menca, saj ne ve, komu naj se pridruži – nemško-francoskemu vlaku, ki bi uvedel kvote, ali britanski vladi, ki bi prebežnike poslala nazaj. Težava je toliko večja, ker ima do prebežnikov prav vsaka od naših sosed drugačno politiko. Avstrijci in Madžari bi meje zaprli, Italijani bodo svojo odprli in tako ubogo slovensko uradništvo ne ve, katero stališče bi zavzelo. Med mencanjem je modro sklenilo, da bi bilo dobro, če bi lahko prebežnike izbirali. Se pravi, da jih ne bi sprejemali kar povprek.
To nas nostalgično spomni na devetdeseta in na domislico angleškega komika Sache Barona Cohena, ki je kot lik predmestnega raperja Alija G-ja po naključju postal vpliven politik. Odločil se je, da bo razrešil vprašanje prebežnikov v Združeno kraljestvo tako, da bo na mejah sprejemal samo prsate lepotice, grde pa deportiral nazaj v njihove države. Ko se je na meji pojavilo ne preveč lepo dekle, je Ali G v enem stavku povzel sodobno migracijsko politiko Slovenije. »Go back to Slovenia,« je okrutni raper nagnal jokajoče dekle.
Zelo podobna je zamisel o selektivnem izbiranju beguncev. Pridni, zdravi in sposobni v Slovenijo, nesposobni, bolni in stari nazaj v Eritrejo. To nas vodi k bistvenemu vprašanju prebežniške zgodbe v zvezi s Slovenijo: “Zakaj si nihče od prebežnikov iskreno ne želi priti k nam?”
Ko gledamo srce parajoče prizore z evropskih obal, železniških postaj in iz mestnih parkov, vidimo, da imajo prebežniki le en trdno določen namen: priti v državo, ki so jo izbrali. Velika večina jih izbere Nemčijo, Švedsko, Dansko ali Avstrijo, se pravi, da je globalna informacijska družba tudi v podsaharsko Afriko in od vojne opustošene dežele Severne Afrike in Bližnjega vzhoda prinesla podatke o bruto nacionalnem proizvodu posameznih evropskih držav.
Ciničen razmislek ponuja tezo, da je človek, ki beži pred vojno, zadovoljen z vsako državo, v kateri vojne ni, ne le s tisto, v kateri imajo poleg tega še izjemno ugodno gospodarsko klimo in po možnosti radodarno socialno politiko. Ta cinični razmislek, značilen za mnenja nasprotnikov priselitve, teoretično zamenja vloge; namreč, vsi Evropejci naj bi se preselili v Afriko, ki je še vedno celina, najbogatejša z viri, vsi Afričani pa naj bi se naselili v Evropi. Verjetno bi vnema po preselitvi usahnila; to po ciničnem scenariju priča o tem, da prebežniki ne prihajajo zaradi Evrope, temveč zaradi Evropejcev in sadov njihovega dela. Evropejci pa imajo po mnenju nasprotnikov cinične razlage moralno odgovornost do Afrike, ki so jo v marsikaterem pogledu uničili med imperialnim kolonializmom. Ta sicer še kar traja.
A vse te predpostavke ne odgovarjajo na vprašanje, zakaj si prebežniki za končni cilj ne izberejo Slovenije. Končno so nas mednarodni turistični tokovi odkrili, mednarodni prebežniki pa se nas izogibajo v velikem loku. Bi morali biti užaljeni in nesrečni ali zadovoljni in srečni? Kaj imata Švedska in Nemčija, česar nimamo tudi mi?
A neka primerjava se ponuja sama od sebe: velik del prebežnikov prihaja iz držav in pokrajin podsaharske Afrike, v kateri imajo demografsko eksplozijo oziroma eksponentno naraščanje prebivalstva. V Sloveniji pa, tako kot v velikem delu Evrope, vlada grozeča demografska katastrofa. Nekoliko preprosto povedano lahko danes na evropskih mejah opazujemo prizore iz predzgodovinskih poglavij človeške zgodovine, ko se potentna plemena selijo na bolj ali manj izpraznjena območja. Ker smo ob izbruhu balkanskih vojn zamudili priložnost, da bi svojo demografsko sliko izboljšali s prebežniki iz nekdanjih bratskih republik, imamo danes s prebežniki iz Afrike možnost popravnega izpita. A če bodo ti še vedno raje životarili v stockholmskih getih, kot da bi postali bleščeči novi Slovenci, je zares primerno temeljno vprašanje: “Ali je nekaj zelo narobe z nami ali z njimi?”
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
Neveljaven email naslov