Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kuharji iščejo jedce

07.07.2015

Sedi na plaži in prebira kisle kumarice. V juliju umirimo brzeči vrtiljak vsakdanjosti in se posvetimo običajnim slovenskim norostim. V zabavo in v poduk!

Sedi na plaži in prebira kisle kumarice

V juliju umirimo hiteči vrtiljak vsakdanjosti in se posvetimo običajnim slovenskim norostim. V zabavo in v poduk.

Na začetku vsega so kuharske oddaje. Hrana je že tako ali tako na začetku in koncu življenja; tako je povsem običajno, da je vsako pojavljanje hrane izven lonca obsojeno na takojšnji uspeh. Ampak zakaj šele v zadnjih letih sledimo neverjetnemu naraščanju števila televizijskih kuharskih oddaj? Kuhanje v medijih je staro prav toliko kot mediji, da ne bajamo o tem, kako sta kuhanje in opisovanje hrane stara toliko kot pisana beseda sama. A po tem, ko sta se v kuhinji usodno srečali hrenovka in gorčica, sta se izven kuhinje usodno srečala kuhanje in tekmovanje. Recept za planetarni uspeh pa je združitev resničnostnih šovov in kuhanja.

Da smo v naši skromni redakciji navdušenci nad resničnostnimi šovi, smo že večkrat jasno poudarili. Gre za enega najpomembnejših izumov sodobnosti, za najčistejšo mogočo industrijo, za čisto energijo, za medijski perpetuum mobile. Vzamemo naključnega mimoidočega in ta nam s svojimi tovariši prinaša čisti dobiček. Pa ne samo mediju – prinaša ga oglaševalcem, podjetjem, ki so oglaševana in predvsem mobilnim in stacionarnim operaterjem.

Pri kuharskih oddajah je sicer nekoliko hecno, da imajo poštarji, ki prenašajo signale, več od njih kot gostinstvo, a to so nepomembne malenkosti. Poudarek, na katerega opozarjamo poslušalstvo, je predvsem v tem, da gre pri resničnostnih kuharskih oddajah za čisti zaslužek večjega števila podjetij, ki posledično več zaposlujejo, ob tem pa nismo priča izkoriščanju surovin, nobenemu onesnaževanju: denar prihaja dobesedno iz nič, če izvzamemo, da so v produkcijo vložena človeška življenja, človeške usode, ki praviloma po oddaji priletijo nazaj v realnost vsakdana. A če nam sistem že uničuje življenje, lahko občutimo vsaj nekaj slasti, da nam ga uničuje javno.

Kuharske resničnostne oddaje nosijo s seboj veliko dobrega: povečujejo našo zanimanje za gastronomijo, širijo vedenje o kulturi prehranjevanja in so zabavne za gledanje na televiziji. A kot vse v medijih, niso povsem brez greha. Prva nenavadnost, ki jo opazi tečnoba, je televizijski medij. Ki je izrazito neprimeren za propagiranje kuhanja. Kot vsi mediji sicer radijski še najbolj, a tokrat ne bomo pometali pred svojim pragom. Bistvo hrane je okus, na drugem mestu v cesarstvu čutil je pri hrani vonj. Šele na tretjem mestu med čutnimi zaznavami je tudi lepota oziroma estetski učinek pripravljene hrane. In pri kuharskih oddajah manjkata prva dva elementa. Televizijskega kuhanja ne moremo okusiti in povonjati. Bistvena dva od treh elementov manjkata in s tem se v svetu zaznav televizijsko kuhanje na korak približa televizijski spolnosti. Le da velja spolnost na televiziji za pornografijo, kuhanje pa za umetnost. Ampak kljub temu, da ne vemo, kakšnega okusa je jed in ali smrdi, se nad posameznimi televizijskimi kuharji navdušujemo. Kar je sicer simpatično, a na nekoliko globljem nivoju tudi škodljivo.

Kljub dramatičnemu vdoru televizijskega kuhanja v svet hrane je realnost žal drugačna. Cele generacije mladih ne znajo več kuhati. Sodobnost je pretrgala tisočletno nit, s katero so mame predajale kuharsko znanje hčeram in vsakodnevno, običajno kuhanje, tlaka če hočete, je v prostem padu. Kuharske oddaje mogoče mobilizirajo nove generacije zvezdniških chefov, ali v najboljšem primeru motivirajo za pripravo slavnostnih večerij – z ničemer pa ne prispevajo k vrnitvi redne, vsakodnevne priprave kuhane hrane. Ob današnjem tempu življenja je vsakodnevno kuhanje tlaka in civilizacija nam ponuja številne, preštevilne in v glavnem škodljive obvoznice. Naše prehranjevalne navade so se v odnosu na generacijo naših dedov dramatično poslabšale. Ne le odsotnost kuhanja doma, strmoglavila je tudi kvaliteta surovin. Ko gledamo nespretno reklamiranje prehrambenih izdelkov med televizijskimi kuharskimi oddajami nam je, vsaj tistim, ki nas ni strah kuhalnice, povsem jasno, da z nekaterimi od tistih surovin ni mogoče pripraviti okusne jedi!

Žal imamo za napisane trditve tudi zaskrbljujoč dokaz: naša dežela je v evropskem vrhu po debelosti med mladimi, ki je po navadi najboljši pokazatelj nezdravega ali vsaj napačnega načina prehranjevanja, nizke kulinarične kulture in prevlade hitre prehrane.

Za kaj takšnega kuharske oddaje neposredno niso krive, a zdi se, da bi tu in tam pozornost vsakdanji kuhinji gledalstvu dobro dela. Tako pa sledimo nenavadni preobrazbi kuhane hrane, ki je iz “porcij”, kar je bila enota za hrano v času naše mladosti, prešla na “krožnike”, kar postaja osnovna kulinarična enota sodobne, uspešne in urbane Slovenije.

Ob tem pa je treba opozoriti še na en, čeprav nekoliko populistični vidik. Slovenske televizijske postaje so se zapletle v nenavadno absurdnost! Na eni strani z neverjetno slastjo poročajo o bedi, revščini in pomanjkanju, ki je zajelo Slovenijo, takoj po reklamah pa predvajajo kuharsko oddajo, kjer v posmeh pomanjkanju kuharji pripravljajo pregrešno drage jedi, katerih smisel ni nasititi jedca, temveč mu omogočiti užitek med jedjo. S tem ni čisto nič narobe, le razkorak med bedo vsakdanjosti in hedonizmom elite je prikazan tako boleče, da ga vsaj nekoliko kritičen gledalec težko spregleda.

Skozi zgodovino se je hrana uravnoteženo vozila tako v vagonu umetnosti kot tudi v tistem preživetja. In kot naj bi mediji uravnotežili politiko, bi lahko z istim vatlom uravnotežili tudi hrano.


Zapisi iz močvirja

758 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Kuharji iščejo jedce

07.07.2015

Sedi na plaži in prebira kisle kumarice. V juliju umirimo brzeči vrtiljak vsakdanjosti in se posvetimo običajnim slovenskim norostim. V zabavo in v poduk!

Sedi na plaži in prebira kisle kumarice

V juliju umirimo hiteči vrtiljak vsakdanjosti in se posvetimo običajnim slovenskim norostim. V zabavo in v poduk.

Na začetku vsega so kuharske oddaje. Hrana je že tako ali tako na začetku in koncu življenja; tako je povsem običajno, da je vsako pojavljanje hrane izven lonca obsojeno na takojšnji uspeh. Ampak zakaj šele v zadnjih letih sledimo neverjetnemu naraščanju števila televizijskih kuharskih oddaj? Kuhanje v medijih je staro prav toliko kot mediji, da ne bajamo o tem, kako sta kuhanje in opisovanje hrane stara toliko kot pisana beseda sama. A po tem, ko sta se v kuhinji usodno srečali hrenovka in gorčica, sta se izven kuhinje usodno srečala kuhanje in tekmovanje. Recept za planetarni uspeh pa je združitev resničnostnih šovov in kuhanja.

Da smo v naši skromni redakciji navdušenci nad resničnostnimi šovi, smo že večkrat jasno poudarili. Gre za enega najpomembnejših izumov sodobnosti, za najčistejšo mogočo industrijo, za čisto energijo, za medijski perpetuum mobile. Vzamemo naključnega mimoidočega in ta nam s svojimi tovariši prinaša čisti dobiček. Pa ne samo mediju – prinaša ga oglaševalcem, podjetjem, ki so oglaševana in predvsem mobilnim in stacionarnim operaterjem.

Pri kuharskih oddajah je sicer nekoliko hecno, da imajo poštarji, ki prenašajo signale, več od njih kot gostinstvo, a to so nepomembne malenkosti. Poudarek, na katerega opozarjamo poslušalstvo, je predvsem v tem, da gre pri resničnostnih kuharskih oddajah za čisti zaslužek večjega števila podjetij, ki posledično več zaposlujejo, ob tem pa nismo priča izkoriščanju surovin, nobenemu onesnaževanju: denar prihaja dobesedno iz nič, če izvzamemo, da so v produkcijo vložena človeška življenja, človeške usode, ki praviloma po oddaji priletijo nazaj v realnost vsakdana. A če nam sistem že uničuje življenje, lahko občutimo vsaj nekaj slasti, da nam ga uničuje javno.

Kuharske resničnostne oddaje nosijo s seboj veliko dobrega: povečujejo našo zanimanje za gastronomijo, širijo vedenje o kulturi prehranjevanja in so zabavne za gledanje na televiziji. A kot vse v medijih, niso povsem brez greha. Prva nenavadnost, ki jo opazi tečnoba, je televizijski medij. Ki je izrazito neprimeren za propagiranje kuhanja. Kot vsi mediji sicer radijski še najbolj, a tokrat ne bomo pometali pred svojim pragom. Bistvo hrane je okus, na drugem mestu v cesarstvu čutil je pri hrani vonj. Šele na tretjem mestu med čutnimi zaznavami je tudi lepota oziroma estetski učinek pripravljene hrane. In pri kuharskih oddajah manjkata prva dva elementa. Televizijskega kuhanja ne moremo okusiti in povonjati. Bistvena dva od treh elementov manjkata in s tem se v svetu zaznav televizijsko kuhanje na korak približa televizijski spolnosti. Le da velja spolnost na televiziji za pornografijo, kuhanje pa za umetnost. Ampak kljub temu, da ne vemo, kakšnega okusa je jed in ali smrdi, se nad posameznimi televizijskimi kuharji navdušujemo. Kar je sicer simpatično, a na nekoliko globljem nivoju tudi škodljivo.

Kljub dramatičnemu vdoru televizijskega kuhanja v svet hrane je realnost žal drugačna. Cele generacije mladih ne znajo več kuhati. Sodobnost je pretrgala tisočletno nit, s katero so mame predajale kuharsko znanje hčeram in vsakodnevno, običajno kuhanje, tlaka če hočete, je v prostem padu. Kuharske oddaje mogoče mobilizirajo nove generacije zvezdniških chefov, ali v najboljšem primeru motivirajo za pripravo slavnostnih večerij – z ničemer pa ne prispevajo k vrnitvi redne, vsakodnevne priprave kuhane hrane. Ob današnjem tempu življenja je vsakodnevno kuhanje tlaka in civilizacija nam ponuja številne, preštevilne in v glavnem škodljive obvoznice. Naše prehranjevalne navade so se v odnosu na generacijo naših dedov dramatično poslabšale. Ne le odsotnost kuhanja doma, strmoglavila je tudi kvaliteta surovin. Ko gledamo nespretno reklamiranje prehrambenih izdelkov med televizijskimi kuharskimi oddajami nam je, vsaj tistim, ki nas ni strah kuhalnice, povsem jasno, da z nekaterimi od tistih surovin ni mogoče pripraviti okusne jedi!

Žal imamo za napisane trditve tudi zaskrbljujoč dokaz: naša dežela je v evropskem vrhu po debelosti med mladimi, ki je po navadi najboljši pokazatelj nezdravega ali vsaj napačnega načina prehranjevanja, nizke kulinarične kulture in prevlade hitre prehrane.

Za kaj takšnega kuharske oddaje neposredno niso krive, a zdi se, da bi tu in tam pozornost vsakdanji kuhinji gledalstvu dobro dela. Tako pa sledimo nenavadni preobrazbi kuhane hrane, ki je iz “porcij”, kar je bila enota za hrano v času naše mladosti, prešla na “krožnike”, kar postaja osnovna kulinarična enota sodobne, uspešne in urbane Slovenije.

Ob tem pa je treba opozoriti še na en, čeprav nekoliko populistični vidik. Slovenske televizijske postaje so se zapletle v nenavadno absurdnost! Na eni strani z neverjetno slastjo poročajo o bedi, revščini in pomanjkanju, ki je zajelo Slovenijo, takoj po reklamah pa predvajajo kuharsko oddajo, kjer v posmeh pomanjkanju kuharji pripravljajo pregrešno drage jedi, katerih smisel ni nasititi jedca, temveč mu omogočiti užitek med jedjo. S tem ni čisto nič narobe, le razkorak med bedo vsakdanjosti in hedonizmom elite je prikazan tako boleče, da ga vsaj nekoliko kritičen gledalec težko spregleda.

Skozi zgodovino se je hrana uravnoteženo vozila tako v vagonu umetnosti kot tudi v tistem preživetja. In kot naj bi mediji uravnotežili politiko, bi lahko z istim vatlom uravnotežili tudi hrano.


28.05.2019

Komunisti na Titovem trgu

Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.


21.05.2019

Vozi, Miško

V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.


14.05.2019

Naslednji ples volijo evroskeptiki

Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.


07.05.2019

Rezervirano za ošpice

Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.


30.04.2019

Zverinjak

Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.


23.04.2019

Dvoboj

Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.


16.04.2019

Globokouhi

Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”


09.04.2019

Slovensko-Ogrska

Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.


02.04.2019

Kastrati

Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.


26.03.2019

Evro stati – inu obstati

Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


19.03.2019

Vladarica valov

Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?


12.03.2019

Intelektualna lastnina neke parade

Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.


05.03.2019

Naprej zastava slave

O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.


26.02.2019

Osnove maketarstva

"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


19.02.2019

O poslancu, ki je ukradel sendvič in vsem povedal, da ga je

Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.


12.02.2019

Švedsko kurentovanje

Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.


05.02.2019

Naj bo kužek, naj bo pesek ...

Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.


29.01.2019

Kultura in prosveta, to naša bo osveta

Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.


22.01.2019

O komediji

Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.


15.01.2019

Beli opoj

V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič


Stran 13 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov