Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedi na plaži in prebira kisle kumarice. V juliju umirimo brzeči vrtiljak vsakdanjosti in se posvetimo običajnim slovenskim norostim. V zabavo in v poduk!
Sedi na plaži in prebira kisle kumarice
V juliju umirimo hiteči vrtiljak vsakdanjosti in se posvetimo običajnim slovenskim norostim. V zabavo in v poduk.
Na začetku vsega so kuharske oddaje. Hrana je že tako ali tako na začetku in koncu življenja; tako je povsem običajno, da je vsako pojavljanje hrane izven lonca obsojeno na takojšnji uspeh. Ampak zakaj šele v zadnjih letih sledimo neverjetnemu naraščanju števila televizijskih kuharskih oddaj? Kuhanje v medijih je staro prav toliko kot mediji, da ne bajamo o tem, kako sta kuhanje in opisovanje hrane stara toliko kot pisana beseda sama. A po tem, ko sta se v kuhinji usodno srečali hrenovka in gorčica, sta se izven kuhinje usodno srečala kuhanje in tekmovanje. Recept za planetarni uspeh pa je združitev resničnostnih šovov in kuhanja.
Da smo v naši skromni redakciji navdušenci nad resničnostnimi šovi, smo že večkrat jasno poudarili. Gre za enega najpomembnejših izumov sodobnosti, za najčistejšo mogočo industrijo, za čisto energijo, za medijski perpetuum mobile. Vzamemo naključnega mimoidočega in ta nam s svojimi tovariši prinaša čisti dobiček. Pa ne samo mediju – prinaša ga oglaševalcem, podjetjem, ki so oglaševana in predvsem mobilnim in stacionarnim operaterjem.
Pri kuharskih oddajah je sicer nekoliko hecno, da imajo poštarji, ki prenašajo signale, več od njih kot gostinstvo, a to so nepomembne malenkosti. Poudarek, na katerega opozarjamo poslušalstvo, je predvsem v tem, da gre pri resničnostnih kuharskih oddajah za čisti zaslužek večjega števila podjetij, ki posledično več zaposlujejo, ob tem pa nismo priča izkoriščanju surovin, nobenemu onesnaževanju: denar prihaja dobesedno iz nič, če izvzamemo, da so v produkcijo vložena človeška življenja, človeške usode, ki praviloma po oddaji priletijo nazaj v realnost vsakdana. A če nam sistem že uničuje življenje, lahko občutimo vsaj nekaj slasti, da nam ga uničuje javno.
Kuharske resničnostne oddaje nosijo s seboj veliko dobrega: povečujejo našo zanimanje za gastronomijo, širijo vedenje o kulturi prehranjevanja in so zabavne za gledanje na televiziji. A kot vse v medijih, niso povsem brez greha. Prva nenavadnost, ki jo opazi tečnoba, je televizijski medij. Ki je izrazito neprimeren za propagiranje kuhanja. Kot vsi mediji sicer radijski še najbolj, a tokrat ne bomo pometali pred svojim pragom. Bistvo hrane je okus, na drugem mestu v cesarstvu čutil je pri hrani vonj. Šele na tretjem mestu med čutnimi zaznavami je tudi lepota oziroma estetski učinek pripravljene hrane. In pri kuharskih oddajah manjkata prva dva elementa. Televizijskega kuhanja ne moremo okusiti in povonjati. Bistvena dva od treh elementov manjkata in s tem se v svetu zaznav televizijsko kuhanje na korak približa televizijski spolnosti. Le da velja spolnost na televiziji za pornografijo, kuhanje pa za umetnost. Ampak kljub temu, da ne vemo, kakšnega okusa je jed in ali smrdi, se nad posameznimi televizijskimi kuharji navdušujemo. Kar je sicer simpatično, a na nekoliko globljem nivoju tudi škodljivo.
Kljub dramatičnemu vdoru televizijskega kuhanja v svet hrane je realnost žal drugačna. Cele generacije mladih ne znajo več kuhati. Sodobnost je pretrgala tisočletno nit, s katero so mame predajale kuharsko znanje hčeram in vsakodnevno, običajno kuhanje, tlaka če hočete, je v prostem padu. Kuharske oddaje mogoče mobilizirajo nove generacije zvezdniških chefov, ali v najboljšem primeru motivirajo za pripravo slavnostnih večerij – z ničemer pa ne prispevajo k vrnitvi redne, vsakodnevne priprave kuhane hrane. Ob današnjem tempu življenja je vsakodnevno kuhanje tlaka in civilizacija nam ponuja številne, preštevilne in v glavnem škodljive obvoznice. Naše prehranjevalne navade so se v odnosu na generacijo naših dedov dramatično poslabšale. Ne le odsotnost kuhanja doma, strmoglavila je tudi kvaliteta surovin. Ko gledamo nespretno reklamiranje prehrambenih izdelkov med televizijskimi kuharskimi oddajami nam je, vsaj tistim, ki nas ni strah kuhalnice, povsem jasno, da z nekaterimi od tistih surovin ni mogoče pripraviti okusne jedi!
Žal imamo za napisane trditve tudi zaskrbljujoč dokaz: naša dežela je v evropskem vrhu po debelosti med mladimi, ki je po navadi najboljši pokazatelj nezdravega ali vsaj napačnega načina prehranjevanja, nizke kulinarične kulture in prevlade hitre prehrane.
Za kaj takšnega kuharske oddaje neposredno niso krive, a zdi se, da bi tu in tam pozornost vsakdanji kuhinji gledalstvu dobro dela. Tako pa sledimo nenavadni preobrazbi kuhane hrane, ki je iz “porcij”, kar je bila enota za hrano v času naše mladosti, prešla na “krožnike”, kar postaja osnovna kulinarična enota sodobne, uspešne in urbane Slovenije.
Ob tem pa je treba opozoriti še na en, čeprav nekoliko populistični vidik. Slovenske televizijske postaje so se zapletle v nenavadno absurdnost! Na eni strani z neverjetno slastjo poročajo o bedi, revščini in pomanjkanju, ki je zajelo Slovenijo, takoj po reklamah pa predvajajo kuharsko oddajo, kjer v posmeh pomanjkanju kuharji pripravljajo pregrešno drage jedi, katerih smisel ni nasititi jedca, temveč mu omogočiti užitek med jedjo. S tem ni čisto nič narobe, le razkorak med bedo vsakdanjosti in hedonizmom elite je prikazan tako boleče, da ga vsaj nekoliko kritičen gledalec težko spregleda.
Skozi zgodovino se je hrana uravnoteženo vozila tako v vagonu umetnosti kot tudi v tistem preživetja. In kot naj bi mediji uravnotežili politiko, bi lahko z istim vatlom uravnotežili tudi hrano.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedi na plaži in prebira kisle kumarice. V juliju umirimo brzeči vrtiljak vsakdanjosti in se posvetimo običajnim slovenskim norostim. V zabavo in v poduk!
Sedi na plaži in prebira kisle kumarice
V juliju umirimo hiteči vrtiljak vsakdanjosti in se posvetimo običajnim slovenskim norostim. V zabavo in v poduk.
Na začetku vsega so kuharske oddaje. Hrana je že tako ali tako na začetku in koncu življenja; tako je povsem običajno, da je vsako pojavljanje hrane izven lonca obsojeno na takojšnji uspeh. Ampak zakaj šele v zadnjih letih sledimo neverjetnemu naraščanju števila televizijskih kuharskih oddaj? Kuhanje v medijih je staro prav toliko kot mediji, da ne bajamo o tem, kako sta kuhanje in opisovanje hrane stara toliko kot pisana beseda sama. A po tem, ko sta se v kuhinji usodno srečali hrenovka in gorčica, sta se izven kuhinje usodno srečala kuhanje in tekmovanje. Recept za planetarni uspeh pa je združitev resničnostnih šovov in kuhanja.
Da smo v naši skromni redakciji navdušenci nad resničnostnimi šovi, smo že večkrat jasno poudarili. Gre za enega najpomembnejših izumov sodobnosti, za najčistejšo mogočo industrijo, za čisto energijo, za medijski perpetuum mobile. Vzamemo naključnega mimoidočega in ta nam s svojimi tovariši prinaša čisti dobiček. Pa ne samo mediju – prinaša ga oglaševalcem, podjetjem, ki so oglaševana in predvsem mobilnim in stacionarnim operaterjem.
Pri kuharskih oddajah je sicer nekoliko hecno, da imajo poštarji, ki prenašajo signale, več od njih kot gostinstvo, a to so nepomembne malenkosti. Poudarek, na katerega opozarjamo poslušalstvo, je predvsem v tem, da gre pri resničnostnih kuharskih oddajah za čisti zaslužek večjega števila podjetij, ki posledično več zaposlujejo, ob tem pa nismo priča izkoriščanju surovin, nobenemu onesnaževanju: denar prihaja dobesedno iz nič, če izvzamemo, da so v produkcijo vložena človeška življenja, človeške usode, ki praviloma po oddaji priletijo nazaj v realnost vsakdana. A če nam sistem že uničuje življenje, lahko občutimo vsaj nekaj slasti, da nam ga uničuje javno.
Kuharske resničnostne oddaje nosijo s seboj veliko dobrega: povečujejo našo zanimanje za gastronomijo, širijo vedenje o kulturi prehranjevanja in so zabavne za gledanje na televiziji. A kot vse v medijih, niso povsem brez greha. Prva nenavadnost, ki jo opazi tečnoba, je televizijski medij. Ki je izrazito neprimeren za propagiranje kuhanja. Kot vsi mediji sicer radijski še najbolj, a tokrat ne bomo pometali pred svojim pragom. Bistvo hrane je okus, na drugem mestu v cesarstvu čutil je pri hrani vonj. Šele na tretjem mestu med čutnimi zaznavami je tudi lepota oziroma estetski učinek pripravljene hrane. In pri kuharskih oddajah manjkata prva dva elementa. Televizijskega kuhanja ne moremo okusiti in povonjati. Bistvena dva od treh elementov manjkata in s tem se v svetu zaznav televizijsko kuhanje na korak približa televizijski spolnosti. Le da velja spolnost na televiziji za pornografijo, kuhanje pa za umetnost. Ampak kljub temu, da ne vemo, kakšnega okusa je jed in ali smrdi, se nad posameznimi televizijskimi kuharji navdušujemo. Kar je sicer simpatično, a na nekoliko globljem nivoju tudi škodljivo.
Kljub dramatičnemu vdoru televizijskega kuhanja v svet hrane je realnost žal drugačna. Cele generacije mladih ne znajo več kuhati. Sodobnost je pretrgala tisočletno nit, s katero so mame predajale kuharsko znanje hčeram in vsakodnevno, običajno kuhanje, tlaka če hočete, je v prostem padu. Kuharske oddaje mogoče mobilizirajo nove generacije zvezdniških chefov, ali v najboljšem primeru motivirajo za pripravo slavnostnih večerij – z ničemer pa ne prispevajo k vrnitvi redne, vsakodnevne priprave kuhane hrane. Ob današnjem tempu življenja je vsakodnevno kuhanje tlaka in civilizacija nam ponuja številne, preštevilne in v glavnem škodljive obvoznice. Naše prehranjevalne navade so se v odnosu na generacijo naših dedov dramatično poslabšale. Ne le odsotnost kuhanja doma, strmoglavila je tudi kvaliteta surovin. Ko gledamo nespretno reklamiranje prehrambenih izdelkov med televizijskimi kuharskimi oddajami nam je, vsaj tistim, ki nas ni strah kuhalnice, povsem jasno, da z nekaterimi od tistih surovin ni mogoče pripraviti okusne jedi!
Žal imamo za napisane trditve tudi zaskrbljujoč dokaz: naša dežela je v evropskem vrhu po debelosti med mladimi, ki je po navadi najboljši pokazatelj nezdravega ali vsaj napačnega načina prehranjevanja, nizke kulinarične kulture in prevlade hitre prehrane.
Za kaj takšnega kuharske oddaje neposredno niso krive, a zdi se, da bi tu in tam pozornost vsakdanji kuhinji gledalstvu dobro dela. Tako pa sledimo nenavadni preobrazbi kuhane hrane, ki je iz “porcij”, kar je bila enota za hrano v času naše mladosti, prešla na “krožnike”, kar postaja osnovna kulinarična enota sodobne, uspešne in urbane Slovenije.
Ob tem pa je treba opozoriti še na en, čeprav nekoliko populistični vidik. Slovenske televizijske postaje so se zapletle v nenavadno absurdnost! Na eni strani z neverjetno slastjo poročajo o bedi, revščini in pomanjkanju, ki je zajelo Slovenijo, takoj po reklamah pa predvajajo kuharsko oddajo, kjer v posmeh pomanjkanju kuharji pripravljajo pregrešno drage jedi, katerih smisel ni nasititi jedca, temveč mu omogočiti užitek med jedjo. S tem ni čisto nič narobe, le razkorak med bedo vsakdanjosti in hedonizmom elite je prikazan tako boleče, da ga vsaj nekoliko kritičen gledalec težko spregleda.
Skozi zgodovino se je hrana uravnoteženo vozila tako v vagonu umetnosti kot tudi v tistem preživetja. In kot naj bi mediji uravnotežili politiko, bi lahko z istim vatlom uravnotežili tudi hrano.
Zadnje dni se je dogajalo toliko različnega, da je povsem nemogoče vse skupaj stlačiti v en koš. “Različni v enotnosti,” je bojni krik novih generacij in prav o njih bo tekla beseda.
Ob velikih protestih proti korupciji v Romuniji se je oglasila tudi naša protikorupcijska komisija. Zdelo se je primerno in pravično, da kar Romunom, to tudi nam … Ker korupcija nikoli ne spi, korupcija vedno preži. In medtem ko so Romuni pred državljansko vojno zaradi korupcije v politiki, se je naša komisija odločila zatreti korupcijo v šolstvu. Zaznali so tri nevralgične točke: tveganje za korupcijo pri zaposlovanju v šolstvu, tveganje za korupcijo pri oddaji šolskih prostorov in tveganje za korupcijo pri sprejemanju daril. Zdi se logično; ker nismo Romunija, temveč urejena država, smo že zdavnaj, tudi s pomočjo komisije, izkoreninili korupcijo v politiki ali v gospodarstvu ali v sodstvu in v ostalih pomembnih družbenih podsistemih. Tako se zdaj lotevamo, vzorno in učinkovito, problema korupcije tudi v vejah, ki na prvi pogled niso tako zelo koruptivne. Danes šolstvo, jutri rekreacija, pojutrišnjem nevarnost korupcije pri zborovskem petju in pletilskih krožkih.
Kot kaže, bomo šli na vojno proti Hrvatom. In to ne zaradi meje, kot smo zmotno mislili zadnjih petindvajset let, temveč zaradi vina. Kar je po svoje logično. Ljudski rod vso svojo zgodovino trdi, da se gre vojne zaradi meja, gre pa se jih zaradi vina. In žensk.
Na vladni seji prejšnji teden so sprejeli odlok, s katerim so dali usmrtiti 113 medvedov. In še kakšnega volka za povrhu. No, ni šlo tako vsakdanje. Kri, pa čeprav medvedja, je vedno slaba za odnose z javnostmi, zato so si vladni strokovnjaki izmislili nekaj manj krvavega. Dokumentu se reče: Odlok o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017!
Ker smo staro leto zapustili pesimistično, se spodobi, da v novega vstopimo pesimistično. Za teroriste, fanatike, vlade in vseh vrst elite koledarska prelomnica ne pomeni ničesar. Tako se na začetku leta namesto z novoletnimi zaobljubami ukvarjamo z varnostjo.
Lista imen iz sveta glasbe, filma in umetnosti, ki so se poslovili letos, je dolga kot že dolgo ne. Mediji so vznemirjeni, med ljubitelji tega ali onega umetnika pa je nasploh čutiti grozo in neprikrito željo, naj zakleto leto že mine. V 2017 bo po njihovem, umrlo veliko manj legendarnih zvezdnikov. Nič hudega. Bomo pa mi na vrsti.
Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.
Ob zadnjem razburjenju, ki ga je povzročil domotožni predsednik republike, še nekaj hitrih, površnih in brez dvoma napačnih ugotovitev z naše strani.
Ob velikem navdušenju redkih poslušalcev nadaljujemo s pamfletom o zdravniški stavki.
Novinarji smo imeli te dni lep festival, delno sicer imenovan tujejezično, a v slovenskem delu njegovo ime sporoča: »Naprej!« Na njem se novinarji v glavnem pogovarjajo o tem, zakaj gredo mediji nazaj.
Ko smo dobili z ustavo zagotovljeno pravico do pitne vode, pitna voda ni dobila nič.
Naša skromna in od vseh prezrta oddaja danes delno užaljeno ugotavlja, kako je Trumpovo zmago pričakovala in napovedovala, sploh pa je pred nekaj meseci že poudarila potrebo po vključitvi Melanije v slovensko politično življenje.
Čeprav je od dogodka minilo že nekaj dni, so šele zadnja spoznanja potrdila, da si zaplet na ljubljanskem maratonu zasluži tudi pozornost teorije.
Če se hočemo počutiti vsaj malo praznično, moramo ugotoviti, da manjkajo bistvene stvari, ki na Slovenskem praznik naredijo prazničen. Ni prostega dneva, ni piknikov in trgovine so odprte. Edino, kar se nam zna zgoditi, bo kakšen nagovor in obvezna televizijska proslava.
Drugi tir, tretja razvojna os ... Takoj, ko slovenski infrastrukturni projekt dobi števnik, je praktično propadel.
Tedenska glosa Marka Radmiloviča, tokrat o nenavadno visoki priljubljenosti premierja Mira Cerarja.
Preživimo nekaj naslednjih minut v družbi trenutno najbolj popularnih kletvic. Še opozorilo: Katerokoli kletvico boste v tem programu slišali, ne bo prvič izrečena na valovih nacionalnega radia. Ker gre za reprize, jih tako lahko razumemo kot interpretacije izključno v izobraževalne in informativne namene.
Danes pa o jugonostalgiji. Pa ne o staromodni, zlajnani in nikoli docela pojasnjeni jugonostalgiji.
Neveljaven email naslov