Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ne zamudite humorja Marka Radmiloviča v novi glosi!
Danes pa kratka domača. Na hitro bomo razložili sistem, po katerem ocenjujemo vlade. Vse v luči zadnjih velikih preračunavanj, ki so Cerarjevi vladi dala oceno zadostno!
Že sama ideja oceniti vlado z ocenami, ki jih uporabljamo v osnovni šoli, se zdi imenitna. Čeprav bi človek pričakoval, da bi mediji, merilci srčnega utripa javnosti in družboslovci segli po lestvici, ki je v navadi na univerzah. Vladanje je kompleksno početje in pet stopenj negativnosti se zdi prav primernih za dokazovanje nesposobnosti vsakokratne slovenske vlade. Kajti če po osnovnošolskem sistemu vlada dobi enico, se pravi nezadostno, jo lahko znotraj desetstopenjskega ocenjevanja še bolj ponižuješ s trojkami, štiricami ali peticami. Krvavi pot bi potile vlade do šestice kot prve pozitivne ocene … Sploh pa je čudno, da se nihče ni spomnil tako zelo priporočanega opisnega ocenjevanja, ki ga uporabljajo v prvi triadi osnovne šole. Ali pa da bi vlado po enem letu ocenili kot »primerno« ali »manj primerno«.
Ker se zavedamo, da so številčne ocene lahko tako za učence kot za vlado zelo stresne, bomo s stališči in mnenji ob Cerarjevi dvojki zelo prizanesljivi. Kot vam pove vsak pedagog: »Ocene niso vse!« Mogoče pa so Cerarjevi nadarjeni za likovni pouk ali telovadbo. V vsaki vladi je nekaj dobrega in vsaka vlada ima potencial. Zato je mogoče dvojka realna ocena vladnega dela, ni pa realna ocena vlade kot celote. Kot skupine dobromislečih … V nadaljevanju pa celo nameravamo dokazati, da ubogi vragi sploh niso imeli druge možnosti.
Vemo, kako je z ocenami in ocenjevalci. In javnost je pri ocenjevanju strožja, kot so strogi najbolj zagrizeni profesorji matematike. Saj poznate: »Za pet zna Bog, za štiri znam jaz, za tri znajo drugi profesorji, za dve znajo briljantni učenci. Ti, ti zguba pa znaš za – sedi – ena!«
Pri ocenjevanju vlad je enako. Za pet zna vlade voditi Bog (in kot se vidi iz begunske krize, jih tudi vodi), za štiri jih znajo voditi razni Kimi, Jongi in Ili, za tri jo vodi Angela Merkel, za dve Miro Cerar, nezadostna pa je po navadi v očeh ocenjevalca. Recimo, nezadostno je za svoje vodenje vlade dobil pred kratkim Cipras. Zato so ga Grki vnovič izvolili.
Zdaj pa k opisni oceni Cerarjeve dvojke. Dvojka je zadostno in ljudje iz vlade bi morali skakati od navdušenja ob tej kar precej soglasni oceni. Ocena nezadostno bi bila krivična! Danes že ankete na veji skupaj z uporabniki Twiterja čivkajo, da je vladi uspelo politični položaj umiriti. Politični položaj je resnično miren, ampak ali ga je umirila vlada ali pa ga je umirila naveličanost, bo ostalo zgodovini, da pojasni. Lep primer so recimo protestniki pred sodiščem. Pred nastopom Cerarjeve vlade je razmišljujoči ob pogledih nanje občutil vsaj nelagodje. Danes občuti pomilovanje, kar je velik korak k umiritvi političnega položaja. Prav opozicija, ki ima veliko veselje s temi druženji, je Cerarjevo prvo leto označila kot nezadostno, češ da vlada vodi le tekoče posle!
Če bi bilo to res, bi si Cerarjeva vlada zaslužila vsaj trojko. Ki pa ji jo je opozicija odrekla. Opravljanje tekočih poslov je v bistvu največ, kar si lahko človek želi od vlade. Vsi, ki si vlado predstavljajo kot nekakšen strateški svet, kot omizje modrecev, ki kuje reforme, spreminja zakonodajo in s tem odpira avtocesto v svetlo prihodnost, živijo v neki nemoderni zablodi. Tekoči posli so alfa in omega sodobne družbe. Vladne politike se v ultrahitrem svetu oblikujejo kot odziv na trenutne razmere, gibanja in stanja, kar je pravzaprav drugo ime za tekoči posel! Ko so togotni strici iz opozicije poskusili Cerarjevo vlado z »opravljanjem tekočih poslov« zmerjati in ponižati, so ji pravzaprav dali največji kompliment, kar jih je dobila.
Če bo vlada torej še eno leto prav v tem obsegu, kot je to počela prejšnje, opravljala tekoče posle, si bo prislužila oceno: »Sedi, dobro, tri!« In se približala nemško-francoskim vlakom, ki vozijo s to oceno. Naslednje leto mora samo preživeti! V okolju, ko so redne volitve ena največjih evropskih utopij, je preživeti polovico mandata megalomanski uspeh za vsako, ne le slovensko za vlado! Tako ugotavljamo, da je realni doseg trenutne vlade ocena zadostno, z možnostjo trojke v prihodnosti. »Ako vedno priden boš.«
Ampak vsaj iz gole ambicije se vprašajmo po štirki, prav dobro, ali, bog ne daj, po petki, odlično. Je mogoče do tam gor?
Odgovor je kategorični »ne«, razen v dveh primerih. Če bi zdrsnili nazaj v nedemokratični režim, bi svoje vlade očitno malikovali, ali pa če bi vse Slovence zajela kolektivna histerija.
V najgloblji naravi Slovenca, tako kot tudi demokracije, je proces, po katerem je vladajoče vzgojno podcenjevati. Če ne že sovražiti. Tako kot med nogometno tekmo vedno navijamo za tistega, ki izgublja, uživamo v zasmehovanju vladajočih. To je postalo v zadnjih dvajsetih letih celo značilnejši folklorni motiv, kot sta peča in potica. Tako se zdi povsem nemogoče za katero koli vlado, ne le za Cerarjevo, da bi ji ankete javnega mnenja in medijski ocenjevalci dali recimo prav dobro. Mogoče bi se to komu zdela zmaga za vlado, a bi hkrati pomenilo velik poraz za ljudi.
A bilo bi tako lepo. Iz dveh milijonov grl bi zadonelo »prav dobro,« ministri pa bi strumno odgovorili: »Služimo narodu« in s paradnim korakom stopili v zahajajoče sonce.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ne zamudite humorja Marka Radmiloviča v novi glosi!
Danes pa kratka domača. Na hitro bomo razložili sistem, po katerem ocenjujemo vlade. Vse v luči zadnjih velikih preračunavanj, ki so Cerarjevi vladi dala oceno zadostno!
Že sama ideja oceniti vlado z ocenami, ki jih uporabljamo v osnovni šoli, se zdi imenitna. Čeprav bi človek pričakoval, da bi mediji, merilci srčnega utripa javnosti in družboslovci segli po lestvici, ki je v navadi na univerzah. Vladanje je kompleksno početje in pet stopenj negativnosti se zdi prav primernih za dokazovanje nesposobnosti vsakokratne slovenske vlade. Kajti če po osnovnošolskem sistemu vlada dobi enico, se pravi nezadostno, jo lahko znotraj desetstopenjskega ocenjevanja še bolj ponižuješ s trojkami, štiricami ali peticami. Krvavi pot bi potile vlade do šestice kot prve pozitivne ocene … Sploh pa je čudno, da se nihče ni spomnil tako zelo priporočanega opisnega ocenjevanja, ki ga uporabljajo v prvi triadi osnovne šole. Ali pa da bi vlado po enem letu ocenili kot »primerno« ali »manj primerno«.
Ker se zavedamo, da so številčne ocene lahko tako za učence kot za vlado zelo stresne, bomo s stališči in mnenji ob Cerarjevi dvojki zelo prizanesljivi. Kot vam pove vsak pedagog: »Ocene niso vse!« Mogoče pa so Cerarjevi nadarjeni za likovni pouk ali telovadbo. V vsaki vladi je nekaj dobrega in vsaka vlada ima potencial. Zato je mogoče dvojka realna ocena vladnega dela, ni pa realna ocena vlade kot celote. Kot skupine dobromislečih … V nadaljevanju pa celo nameravamo dokazati, da ubogi vragi sploh niso imeli druge možnosti.
Vemo, kako je z ocenami in ocenjevalci. In javnost je pri ocenjevanju strožja, kot so strogi najbolj zagrizeni profesorji matematike. Saj poznate: »Za pet zna Bog, za štiri znam jaz, za tri znajo drugi profesorji, za dve znajo briljantni učenci. Ti, ti zguba pa znaš za – sedi – ena!«
Pri ocenjevanju vlad je enako. Za pet zna vlade voditi Bog (in kot se vidi iz begunske krize, jih tudi vodi), za štiri jih znajo voditi razni Kimi, Jongi in Ili, za tri jo vodi Angela Merkel, za dve Miro Cerar, nezadostna pa je po navadi v očeh ocenjevalca. Recimo, nezadostno je za svoje vodenje vlade dobil pred kratkim Cipras. Zato so ga Grki vnovič izvolili.
Zdaj pa k opisni oceni Cerarjeve dvojke. Dvojka je zadostno in ljudje iz vlade bi morali skakati od navdušenja ob tej kar precej soglasni oceni. Ocena nezadostno bi bila krivična! Danes že ankete na veji skupaj z uporabniki Twiterja čivkajo, da je vladi uspelo politični položaj umiriti. Politični položaj je resnično miren, ampak ali ga je umirila vlada ali pa ga je umirila naveličanost, bo ostalo zgodovini, da pojasni. Lep primer so recimo protestniki pred sodiščem. Pred nastopom Cerarjeve vlade je razmišljujoči ob pogledih nanje občutil vsaj nelagodje. Danes občuti pomilovanje, kar je velik korak k umiritvi političnega položaja. Prav opozicija, ki ima veliko veselje s temi druženji, je Cerarjevo prvo leto označila kot nezadostno, češ da vlada vodi le tekoče posle!
Če bi bilo to res, bi si Cerarjeva vlada zaslužila vsaj trojko. Ki pa ji jo je opozicija odrekla. Opravljanje tekočih poslov je v bistvu največ, kar si lahko človek želi od vlade. Vsi, ki si vlado predstavljajo kot nekakšen strateški svet, kot omizje modrecev, ki kuje reforme, spreminja zakonodajo in s tem odpira avtocesto v svetlo prihodnost, živijo v neki nemoderni zablodi. Tekoči posli so alfa in omega sodobne družbe. Vladne politike se v ultrahitrem svetu oblikujejo kot odziv na trenutne razmere, gibanja in stanja, kar je pravzaprav drugo ime za tekoči posel! Ko so togotni strici iz opozicije poskusili Cerarjevo vlado z »opravljanjem tekočih poslov« zmerjati in ponižati, so ji pravzaprav dali največji kompliment, kar jih je dobila.
Če bo vlada torej še eno leto prav v tem obsegu, kot je to počela prejšnje, opravljala tekoče posle, si bo prislužila oceno: »Sedi, dobro, tri!« In se približala nemško-francoskim vlakom, ki vozijo s to oceno. Naslednje leto mora samo preživeti! V okolju, ko so redne volitve ena največjih evropskih utopij, je preživeti polovico mandata megalomanski uspeh za vsako, ne le slovensko za vlado! Tako ugotavljamo, da je realni doseg trenutne vlade ocena zadostno, z možnostjo trojke v prihodnosti. »Ako vedno priden boš.«
Ampak vsaj iz gole ambicije se vprašajmo po štirki, prav dobro, ali, bog ne daj, po petki, odlično. Je mogoče do tam gor?
Odgovor je kategorični »ne«, razen v dveh primerih. Če bi zdrsnili nazaj v nedemokratični režim, bi svoje vlade očitno malikovali, ali pa če bi vse Slovence zajela kolektivna histerija.
V najgloblji naravi Slovenca, tako kot tudi demokracije, je proces, po katerem je vladajoče vzgojno podcenjevati. Če ne že sovražiti. Tako kot med nogometno tekmo vedno navijamo za tistega, ki izgublja, uživamo v zasmehovanju vladajočih. To je postalo v zadnjih dvajsetih letih celo značilnejši folklorni motiv, kot sta peča in potica. Tako se zdi povsem nemogoče za katero koli vlado, ne le za Cerarjevo, da bi ji ankete javnega mnenja in medijski ocenjevalci dali recimo prav dobro. Mogoče bi se to komu zdela zmaga za vlado, a bi hkrati pomenilo velik poraz za ljudi.
A bilo bi tako lepo. Iz dveh milijonov grl bi zadonelo »prav dobro,« ministri pa bi strumno odgovorili: »Služimo narodu« in s paradnim korakom stopili v zahajajoče sonce.
Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?
Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič
Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.
Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Neveljaven email naslov