Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ne zamudite humorja Marka Radmiloviča v novi glosi!
Danes pa kratka domača. Na hitro bomo razložili sistem, po katerem ocenjujemo vlade. Vse v luči zadnjih velikih preračunavanj, ki so Cerarjevi vladi dala oceno zadostno!
Že sama ideja oceniti vlado z ocenami, ki jih uporabljamo v osnovni šoli, se zdi imenitna. Čeprav bi človek pričakoval, da bi mediji, merilci srčnega utripa javnosti in družboslovci segli po lestvici, ki je v navadi na univerzah. Vladanje je kompleksno početje in pet stopenj negativnosti se zdi prav primernih za dokazovanje nesposobnosti vsakokratne slovenske vlade. Kajti če po osnovnošolskem sistemu vlada dobi enico, se pravi nezadostno, jo lahko znotraj desetstopenjskega ocenjevanja še bolj ponižuješ s trojkami, štiricami ali peticami. Krvavi pot bi potile vlade do šestice kot prve pozitivne ocene … Sploh pa je čudno, da se nihče ni spomnil tako zelo priporočanega opisnega ocenjevanja, ki ga uporabljajo v prvi triadi osnovne šole. Ali pa da bi vlado po enem letu ocenili kot »primerno« ali »manj primerno«.
Ker se zavedamo, da so številčne ocene lahko tako za učence kot za vlado zelo stresne, bomo s stališči in mnenji ob Cerarjevi dvojki zelo prizanesljivi. Kot vam pove vsak pedagog: »Ocene niso vse!« Mogoče pa so Cerarjevi nadarjeni za likovni pouk ali telovadbo. V vsaki vladi je nekaj dobrega in vsaka vlada ima potencial. Zato je mogoče dvojka realna ocena vladnega dela, ni pa realna ocena vlade kot celote. Kot skupine dobromislečih … V nadaljevanju pa celo nameravamo dokazati, da ubogi vragi sploh niso imeli druge možnosti.
Vemo, kako je z ocenami in ocenjevalci. In javnost je pri ocenjevanju strožja, kot so strogi najbolj zagrizeni profesorji matematike. Saj poznate: »Za pet zna Bog, za štiri znam jaz, za tri znajo drugi profesorji, za dve znajo briljantni učenci. Ti, ti zguba pa znaš za – sedi – ena!«
Pri ocenjevanju vlad je enako. Za pet zna vlade voditi Bog (in kot se vidi iz begunske krize, jih tudi vodi), za štiri jih znajo voditi razni Kimi, Jongi in Ili, za tri jo vodi Angela Merkel, za dve Miro Cerar, nezadostna pa je po navadi v očeh ocenjevalca. Recimo, nezadostno je za svoje vodenje vlade dobil pred kratkim Cipras. Zato so ga Grki vnovič izvolili.
Zdaj pa k opisni oceni Cerarjeve dvojke. Dvojka je zadostno in ljudje iz vlade bi morali skakati od navdušenja ob tej kar precej soglasni oceni. Ocena nezadostno bi bila krivična! Danes že ankete na veji skupaj z uporabniki Twiterja čivkajo, da je vladi uspelo politični položaj umiriti. Politični položaj je resnično miren, ampak ali ga je umirila vlada ali pa ga je umirila naveličanost, bo ostalo zgodovini, da pojasni. Lep primer so recimo protestniki pred sodiščem. Pred nastopom Cerarjeve vlade je razmišljujoči ob pogledih nanje občutil vsaj nelagodje. Danes občuti pomilovanje, kar je velik korak k umiritvi političnega položaja. Prav opozicija, ki ima veliko veselje s temi druženji, je Cerarjevo prvo leto označila kot nezadostno, češ da vlada vodi le tekoče posle!
Če bi bilo to res, bi si Cerarjeva vlada zaslužila vsaj trojko. Ki pa ji jo je opozicija odrekla. Opravljanje tekočih poslov je v bistvu največ, kar si lahko človek želi od vlade. Vsi, ki si vlado predstavljajo kot nekakšen strateški svet, kot omizje modrecev, ki kuje reforme, spreminja zakonodajo in s tem odpira avtocesto v svetlo prihodnost, živijo v neki nemoderni zablodi. Tekoči posli so alfa in omega sodobne družbe. Vladne politike se v ultrahitrem svetu oblikujejo kot odziv na trenutne razmere, gibanja in stanja, kar je pravzaprav drugo ime za tekoči posel! Ko so togotni strici iz opozicije poskusili Cerarjevo vlado z »opravljanjem tekočih poslov« zmerjati in ponižati, so ji pravzaprav dali največji kompliment, kar jih je dobila.
Če bo vlada torej še eno leto prav v tem obsegu, kot je to počela prejšnje, opravljala tekoče posle, si bo prislužila oceno: »Sedi, dobro, tri!« In se približala nemško-francoskim vlakom, ki vozijo s to oceno. Naslednje leto mora samo preživeti! V okolju, ko so redne volitve ena največjih evropskih utopij, je preživeti polovico mandata megalomanski uspeh za vsako, ne le slovensko za vlado! Tako ugotavljamo, da je realni doseg trenutne vlade ocena zadostno, z možnostjo trojke v prihodnosti. »Ako vedno priden boš.«
Ampak vsaj iz gole ambicije se vprašajmo po štirki, prav dobro, ali, bog ne daj, po petki, odlično. Je mogoče do tam gor?
Odgovor je kategorični »ne«, razen v dveh primerih. Če bi zdrsnili nazaj v nedemokratični režim, bi svoje vlade očitno malikovali, ali pa če bi vse Slovence zajela kolektivna histerija.
V najgloblji naravi Slovenca, tako kot tudi demokracije, je proces, po katerem je vladajoče vzgojno podcenjevati. Če ne že sovražiti. Tako kot med nogometno tekmo vedno navijamo za tistega, ki izgublja, uživamo v zasmehovanju vladajočih. To je postalo v zadnjih dvajsetih letih celo značilnejši folklorni motiv, kot sta peča in potica. Tako se zdi povsem nemogoče za katero koli vlado, ne le za Cerarjevo, da bi ji ankete javnega mnenja in medijski ocenjevalci dali recimo prav dobro. Mogoče bi se to komu zdela zmaga za vlado, a bi hkrati pomenilo velik poraz za ljudi.
A bilo bi tako lepo. Iz dveh milijonov grl bi zadonelo »prav dobro,« ministri pa bi strumno odgovorili: »Služimo narodu« in s paradnim korakom stopili v zahajajoče sonce.
751 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ne zamudite humorja Marka Radmiloviča v novi glosi!
Danes pa kratka domača. Na hitro bomo razložili sistem, po katerem ocenjujemo vlade. Vse v luči zadnjih velikih preračunavanj, ki so Cerarjevi vladi dala oceno zadostno!
Že sama ideja oceniti vlado z ocenami, ki jih uporabljamo v osnovni šoli, se zdi imenitna. Čeprav bi človek pričakoval, da bi mediji, merilci srčnega utripa javnosti in družboslovci segli po lestvici, ki je v navadi na univerzah. Vladanje je kompleksno početje in pet stopenj negativnosti se zdi prav primernih za dokazovanje nesposobnosti vsakokratne slovenske vlade. Kajti če po osnovnošolskem sistemu vlada dobi enico, se pravi nezadostno, jo lahko znotraj desetstopenjskega ocenjevanja še bolj ponižuješ s trojkami, štiricami ali peticami. Krvavi pot bi potile vlade do šestice kot prve pozitivne ocene … Sploh pa je čudno, da se nihče ni spomnil tako zelo priporočanega opisnega ocenjevanja, ki ga uporabljajo v prvi triadi osnovne šole. Ali pa da bi vlado po enem letu ocenili kot »primerno« ali »manj primerno«.
Ker se zavedamo, da so številčne ocene lahko tako za učence kot za vlado zelo stresne, bomo s stališči in mnenji ob Cerarjevi dvojki zelo prizanesljivi. Kot vam pove vsak pedagog: »Ocene niso vse!« Mogoče pa so Cerarjevi nadarjeni za likovni pouk ali telovadbo. V vsaki vladi je nekaj dobrega in vsaka vlada ima potencial. Zato je mogoče dvojka realna ocena vladnega dela, ni pa realna ocena vlade kot celote. Kot skupine dobromislečih … V nadaljevanju pa celo nameravamo dokazati, da ubogi vragi sploh niso imeli druge možnosti.
Vemo, kako je z ocenami in ocenjevalci. In javnost je pri ocenjevanju strožja, kot so strogi najbolj zagrizeni profesorji matematike. Saj poznate: »Za pet zna Bog, za štiri znam jaz, za tri znajo drugi profesorji, za dve znajo briljantni učenci. Ti, ti zguba pa znaš za – sedi – ena!«
Pri ocenjevanju vlad je enako. Za pet zna vlade voditi Bog (in kot se vidi iz begunske krize, jih tudi vodi), za štiri jih znajo voditi razni Kimi, Jongi in Ili, za tri jo vodi Angela Merkel, za dve Miro Cerar, nezadostna pa je po navadi v očeh ocenjevalca. Recimo, nezadostno je za svoje vodenje vlade dobil pred kratkim Cipras. Zato so ga Grki vnovič izvolili.
Zdaj pa k opisni oceni Cerarjeve dvojke. Dvojka je zadostno in ljudje iz vlade bi morali skakati od navdušenja ob tej kar precej soglasni oceni. Ocena nezadostno bi bila krivična! Danes že ankete na veji skupaj z uporabniki Twiterja čivkajo, da je vladi uspelo politični položaj umiriti. Politični položaj je resnično miren, ampak ali ga je umirila vlada ali pa ga je umirila naveličanost, bo ostalo zgodovini, da pojasni. Lep primer so recimo protestniki pred sodiščem. Pred nastopom Cerarjeve vlade je razmišljujoči ob pogledih nanje občutil vsaj nelagodje. Danes občuti pomilovanje, kar je velik korak k umiritvi političnega položaja. Prav opozicija, ki ima veliko veselje s temi druženji, je Cerarjevo prvo leto označila kot nezadostno, češ da vlada vodi le tekoče posle!
Če bi bilo to res, bi si Cerarjeva vlada zaslužila vsaj trojko. Ki pa ji jo je opozicija odrekla. Opravljanje tekočih poslov je v bistvu največ, kar si lahko človek želi od vlade. Vsi, ki si vlado predstavljajo kot nekakšen strateški svet, kot omizje modrecev, ki kuje reforme, spreminja zakonodajo in s tem odpira avtocesto v svetlo prihodnost, živijo v neki nemoderni zablodi. Tekoči posli so alfa in omega sodobne družbe. Vladne politike se v ultrahitrem svetu oblikujejo kot odziv na trenutne razmere, gibanja in stanja, kar je pravzaprav drugo ime za tekoči posel! Ko so togotni strici iz opozicije poskusili Cerarjevo vlado z »opravljanjem tekočih poslov« zmerjati in ponižati, so ji pravzaprav dali največji kompliment, kar jih je dobila.
Če bo vlada torej še eno leto prav v tem obsegu, kot je to počela prejšnje, opravljala tekoče posle, si bo prislužila oceno: »Sedi, dobro, tri!« In se približala nemško-francoskim vlakom, ki vozijo s to oceno. Naslednje leto mora samo preživeti! V okolju, ko so redne volitve ena največjih evropskih utopij, je preživeti polovico mandata megalomanski uspeh za vsako, ne le slovensko za vlado! Tako ugotavljamo, da je realni doseg trenutne vlade ocena zadostno, z možnostjo trojke v prihodnosti. »Ako vedno priden boš.«
Ampak vsaj iz gole ambicije se vprašajmo po štirki, prav dobro, ali, bog ne daj, po petki, odlično. Je mogoče do tam gor?
Odgovor je kategorični »ne«, razen v dveh primerih. Če bi zdrsnili nazaj v nedemokratični režim, bi svoje vlade očitno malikovali, ali pa če bi vse Slovence zajela kolektivna histerija.
V najgloblji naravi Slovenca, tako kot tudi demokracije, je proces, po katerem je vladajoče vzgojno podcenjevati. Če ne že sovražiti. Tako kot med nogometno tekmo vedno navijamo za tistega, ki izgublja, uživamo v zasmehovanju vladajočih. To je postalo v zadnjih dvajsetih letih celo značilnejši folklorni motiv, kot sta peča in potica. Tako se zdi povsem nemogoče za katero koli vlado, ne le za Cerarjevo, da bi ji ankete javnega mnenja in medijski ocenjevalci dali recimo prav dobro. Mogoče bi se to komu zdela zmaga za vlado, a bi hkrati pomenilo velik poraz za ljudi.
A bilo bi tako lepo. Iz dveh milijonov grl bi zadonelo »prav dobro,« ministri pa bi strumno odgovorili: »Služimo narodu« in s paradnim korakom stopili v zahajajoče sonce.
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.
Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo
Neveljaven email naslov