Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Med vsemi velikimi analizami o položaju slabe banke in njenega vodstva se zdi, da manjkajo teoretične osnove. Na srečo je naša oddaja še vedno tu, da zapolni nastalo vrzel.
Tuji strokovnjaki so se izkazali za enake veseljake kot doma rastoči menedžerji
Med vsemi velikimi analizami o položaju slabe banke in njenega vodstva se zdi, da manjkajo teoretične osnove. Na srečo je naša oddaja še vedno tu, da zapolni nastalo vrzel.
Najprej oziroma na začetku: slabi bankirji poudarjajo, da je njihovo delo izjemno zahtevno in da moraš biti pametnejši, kot zmorejo človeški možgani, da ga lahko opraviš. Zato si še enkrat oglejmo, čeprav sklepamo, da že vsi dobro vemo: kaj možje pri slabi banki sploh delajo?
Po domače rečeno: prodajajo nasedla podjetja. Podjetja, katerih deleži v lasti državnih bank so med veliko bančno krizo postali nesolventni. Če pogledamo imena podjetij, kmalu vidimo, da jih je veliko, če ne večina, tistih, ki smo jih pred desetletji imenovali državna srebrnina. S stališča prodajalcev pa ne gre za srebrnino, temveč za staro železje …
Številna izmed teh podjetij so nastala še v obdobju socializma in so jih vodili socialistični direktorji. In zdaj, če hočemo nad slabo banko dokončno spustiti zastor usmiljenja in pomilovanja, moramo vsaj na kratko pregledati pot prodajanih podjetij.
Še pomnite, tovariši: ni bilo lepšega kot v medijih osirati socialistične direktorje. Oddaje, tudi predhodnice te, časopisne priloge, da o bifejskih debatah sploh ne govorimo, so bile polne nekakšne kamilične satire, ki je zgradila lik požrešnega, lenega in nesposobnega direktorja z dobro plačo.
Takrat smo taki satiri verjeli. Pa ji ne bi smeli, kajti ceh socialističnih direktorjev je več kot očitno zgradil zavidanja vredno gospodarstvo. Da ne bajamo nekaj v tri dni, dokazujejo znanstvene razprave o socialističnih direktorjih, ki so tudi v knjižni obliki izšle pri ZRC SAZU. Očitali smo jim visoke plače, a takrat še nismo vedeli, da so desetkrat nižje, kot bodo plače njihovih naslednikov.
Zgodilo pa se je tako: po odhodu socialističnih direktorjev so prišle spremembe. Spremembe družbeno-političnega sistema, gospodarskih tokov, svetovnega gospodarstva, tehnologij in direktorjev. Ceh veseljakov, ki so pili špricerje, v obcestnih gostilnah jedli na naročilnice in podpirali rokomet, košarko in smučanje, vmes pa tu in tam postavili še celo mesto – Ravne na Koroškem in Velenje sta lepa primera – je nepreklicno izginil.
Nasledniki so zavrgli ime direktor ter se preimenovali v »menedžerje«, si ustanovili društvo, se pobrili po glavi in si nataknili očala. Ter pognali podjetja v stečaj. Ko je javnost znorela, so jo odpustili, da je ostala brez služb. Javnost je na zavodu za zaposlovanje lahko le še od daleč opazovala propad slovenskega gospodarstva. Jeza, ki se ji je porodila, se je zrušila na bankirje in slaba banka – kot rešilni čoln s Titanika – je zahtevala pretrganje s tradicijo slovenskega upravljanja … tako podjetij kot bank.
“Zaupajmo tujcem,” je rešilna misel, ki jo gojijo tako uprave športnih kolektivov kot tudi lastniki bank. V našem primeru država. Ideja se zdi imenitna, saj se s tujcem za krmilom samodejno prekine slovenski sorodstveni model upravljanja, z izbiro ljudi z malikovanega severa pa smo dobili tudi zagotovilo, da so novi kadri protikorupcijsko držo pili z materinim mlekom.
Pa so se izkazali za enake veseljake kot doma rastoči menedžerji. Z očarljivimi nasmehi in ignoranco do javnosti vred. Z elegantno angleščino in mednarodnimi izkušnjami vred. To pa nas pripelje nazaj k socialističnim direktorjem. Korupcija, ki so jo njega dni gojili v svojem cehu, je bila pobalinstvo proti praksi, ki se jo gredo pri slabi banki.
Očakom slovenskega gospodarstva ne moremo očitati pomanjkanja osnovnega poštenja, ki so mu najverjetneje sledili zaradi prevladujoče ideologije in mogočih sankcij. Današnji rod upravljavcev pa ne upošteva nobene ideologije razen svojega lastnega okoriščanja.
Posebno zanimivo pa se pri vsej zgodbi zdi spoznanje, da gre pri odnosu menedžerjev do javnosti in ne nazadnje tudi do njihovega lastnega dela za nadnacionalno kategorijo. Ko je slovenski politiki te dni “počil film” – to se zgodi zelo redko –, so se takoj našli najrazličnejši apologeti sedanjega vodstva DUTB in jasno povedali, da so astronomske nagrade in netransparentna upravljavska praksa v tujini popolnoma normalni.
Zanimiv je bil Slovenec, ki dela na vrhunskem bančnem položaju v tujini in ki je celo požugal, da se moramo držati pogodb, saj bomo, če naženemo Švede, postali mednarodno neverodostojni. To pomeni, da pri menedžersko-bančni eliti ne gre za krajevne barabine, temveč za nekakšno mednarodno, nadnacionalno ložo, katere člani drug drugemu varujejo hrbet.
Protestniki z Wall Streeta, torej iz Jeruzalema njihove religije, so že pred letom dni opozarjali prav na nesprejemljivost ne le praks, temveč tudi moralne drže bančnoupravljavskih elit. In če se odpravimo še naprej po popkulturi – na to, kar nas čaka, nas je preroško opozoril že Oliver Stone v filmu, poimenovanem po že omenjeni newyorški ulici.
Kaj to pomeni v primeru slabe banke? Če sledimo toku naše brez dvoma napačne in poenostavljene logike, pomeni, da so slabo plačani socialistični direktorji ustvarili nekaj, kar so odlično plačani kapitalistični menedžerji zrušili in ostankov česar zdaj bajno plačani švedski bankirji ne morejo prodati.
In še končno nagradno vprašanje: vse to vemo, o vsem tem se je prelilo že na stotine megabajtov; pametnejši umi, celo nobelovci, se vsak dan izrekajo o tej tematiki … Zakaj torej ničesar ne storimo? Revolucija se zdi dobra ideja, anarhija intelektualno prezahtevna, demonstracije se vsakič sprevržejo v svoje nasprotje.
Za začetek bi pomagalo, ko bi jih prenehali spoštovati – in še skrajno populistično vprašanje … če lahko en bančnik odpusti tisoč uslužbencev, zakaj se zdi popolnoma nemogoče, da bi tisoč uslužbencev in vsaj deset ministrov z njimi odpustilo enega samega bančnika?
Je pa res, da je pred desetletji na nekaj podobnega pomislil tudi naš novinarski kolega Sperans, pa poglejte zdaj …
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Med vsemi velikimi analizami o položaju slabe banke in njenega vodstva se zdi, da manjkajo teoretične osnove. Na srečo je naša oddaja še vedno tu, da zapolni nastalo vrzel.
Tuji strokovnjaki so se izkazali za enake veseljake kot doma rastoči menedžerji
Med vsemi velikimi analizami o položaju slabe banke in njenega vodstva se zdi, da manjkajo teoretične osnove. Na srečo je naša oddaja še vedno tu, da zapolni nastalo vrzel.
Najprej oziroma na začetku: slabi bankirji poudarjajo, da je njihovo delo izjemno zahtevno in da moraš biti pametnejši, kot zmorejo človeški možgani, da ga lahko opraviš. Zato si še enkrat oglejmo, čeprav sklepamo, da že vsi dobro vemo: kaj možje pri slabi banki sploh delajo?
Po domače rečeno: prodajajo nasedla podjetja. Podjetja, katerih deleži v lasti državnih bank so med veliko bančno krizo postali nesolventni. Če pogledamo imena podjetij, kmalu vidimo, da jih je veliko, če ne večina, tistih, ki smo jih pred desetletji imenovali državna srebrnina. S stališča prodajalcev pa ne gre za srebrnino, temveč za staro železje …
Številna izmed teh podjetij so nastala še v obdobju socializma in so jih vodili socialistični direktorji. In zdaj, če hočemo nad slabo banko dokončno spustiti zastor usmiljenja in pomilovanja, moramo vsaj na kratko pregledati pot prodajanih podjetij.
Še pomnite, tovariši: ni bilo lepšega kot v medijih osirati socialistične direktorje. Oddaje, tudi predhodnice te, časopisne priloge, da o bifejskih debatah sploh ne govorimo, so bile polne nekakšne kamilične satire, ki je zgradila lik požrešnega, lenega in nesposobnega direktorja z dobro plačo.
Takrat smo taki satiri verjeli. Pa ji ne bi smeli, kajti ceh socialističnih direktorjev je več kot očitno zgradil zavidanja vredno gospodarstvo. Da ne bajamo nekaj v tri dni, dokazujejo znanstvene razprave o socialističnih direktorjih, ki so tudi v knjižni obliki izšle pri ZRC SAZU. Očitali smo jim visoke plače, a takrat še nismo vedeli, da so desetkrat nižje, kot bodo plače njihovih naslednikov.
Zgodilo pa se je tako: po odhodu socialističnih direktorjev so prišle spremembe. Spremembe družbeno-političnega sistema, gospodarskih tokov, svetovnega gospodarstva, tehnologij in direktorjev. Ceh veseljakov, ki so pili špricerje, v obcestnih gostilnah jedli na naročilnice in podpirali rokomet, košarko in smučanje, vmes pa tu in tam postavili še celo mesto – Ravne na Koroškem in Velenje sta lepa primera – je nepreklicno izginil.
Nasledniki so zavrgli ime direktor ter se preimenovali v »menedžerje«, si ustanovili društvo, se pobrili po glavi in si nataknili očala. Ter pognali podjetja v stečaj. Ko je javnost znorela, so jo odpustili, da je ostala brez služb. Javnost je na zavodu za zaposlovanje lahko le še od daleč opazovala propad slovenskega gospodarstva. Jeza, ki se ji je porodila, se je zrušila na bankirje in slaba banka – kot rešilni čoln s Titanika – je zahtevala pretrganje s tradicijo slovenskega upravljanja … tako podjetij kot bank.
“Zaupajmo tujcem,” je rešilna misel, ki jo gojijo tako uprave športnih kolektivov kot tudi lastniki bank. V našem primeru država. Ideja se zdi imenitna, saj se s tujcem za krmilom samodejno prekine slovenski sorodstveni model upravljanja, z izbiro ljudi z malikovanega severa pa smo dobili tudi zagotovilo, da so novi kadri protikorupcijsko držo pili z materinim mlekom.
Pa so se izkazali za enake veseljake kot doma rastoči menedžerji. Z očarljivimi nasmehi in ignoranco do javnosti vred. Z elegantno angleščino in mednarodnimi izkušnjami vred. To pa nas pripelje nazaj k socialističnim direktorjem. Korupcija, ki so jo njega dni gojili v svojem cehu, je bila pobalinstvo proti praksi, ki se jo gredo pri slabi banki.
Očakom slovenskega gospodarstva ne moremo očitati pomanjkanja osnovnega poštenja, ki so mu najverjetneje sledili zaradi prevladujoče ideologije in mogočih sankcij. Današnji rod upravljavcev pa ne upošteva nobene ideologije razen svojega lastnega okoriščanja.
Posebno zanimivo pa se pri vsej zgodbi zdi spoznanje, da gre pri odnosu menedžerjev do javnosti in ne nazadnje tudi do njihovega lastnega dela za nadnacionalno kategorijo. Ko je slovenski politiki te dni “počil film” – to se zgodi zelo redko –, so se takoj našli najrazličnejši apologeti sedanjega vodstva DUTB in jasno povedali, da so astronomske nagrade in netransparentna upravljavska praksa v tujini popolnoma normalni.
Zanimiv je bil Slovenec, ki dela na vrhunskem bančnem položaju v tujini in ki je celo požugal, da se moramo držati pogodb, saj bomo, če naženemo Švede, postali mednarodno neverodostojni. To pomeni, da pri menedžersko-bančni eliti ne gre za krajevne barabine, temveč za nekakšno mednarodno, nadnacionalno ložo, katere člani drug drugemu varujejo hrbet.
Protestniki z Wall Streeta, torej iz Jeruzalema njihove religije, so že pred letom dni opozarjali prav na nesprejemljivost ne le praks, temveč tudi moralne drže bančnoupravljavskih elit. In če se odpravimo še naprej po popkulturi – na to, kar nas čaka, nas je preroško opozoril že Oliver Stone v filmu, poimenovanem po že omenjeni newyorški ulici.
Kaj to pomeni v primeru slabe banke? Če sledimo toku naše brez dvoma napačne in poenostavljene logike, pomeni, da so slabo plačani socialistični direktorji ustvarili nekaj, kar so odlično plačani kapitalistični menedžerji zrušili in ostankov česar zdaj bajno plačani švedski bankirji ne morejo prodati.
In še končno nagradno vprašanje: vse to vemo, o vsem tem se je prelilo že na stotine megabajtov; pametnejši umi, celo nobelovci, se vsak dan izrekajo o tej tematiki … Zakaj torej ničesar ne storimo? Revolucija se zdi dobra ideja, anarhija intelektualno prezahtevna, demonstracije se vsakič sprevržejo v svoje nasprotje.
Za začetek bi pomagalo, ko bi jih prenehali spoštovati – in še skrajno populistično vprašanje … če lahko en bančnik odpusti tisoč uslužbencev, zakaj se zdi popolnoma nemogoče, da bi tisoč uslužbencev in vsaj deset ministrov z njimi odpustilo enega samega bančnika?
Je pa res, da je pred desetletji na nekaj podobnega pomislil tudi naš novinarski kolega Sperans, pa poglejte zdaj …
Pred nekaj tedni je država osrečila vso mladež in večino starejših z uvedbo digitalnega bona. Ker očitno postajamo družba bonov, smo tudi to sprejeli z odprtimi rokami. Digitalni boni pomenijo, da si bodo lahko mladi in starejši od 55 let nakupili računalniške opreme in digitalno zadihali s polnimi pljuči … Ampak obstaja manjša razlika, za katero bomo v današnji oddaji dokazali, da je ne le rahlo diskriminatorna, temveč tudi zgodovinsko netočna. Digitalni boni imajo manjši kaveljc. Medtem ko se lahko učenci višjih letnikov osnovnih šol, srednješolci in študentje s 150 evri napasejo računalniške opreme do sitega, morajo starejši od 55 let najprej v tečaj.
V iskreni želji pomagati sedanji vladajoči strukturi pri obrzdanju inflacije, pomanjkanju goriva in vse višjih cen energentov, je ekonomska sekcija pri naši skromni oddaji v nekaj zaporednih team buildingih sestavila skupino ukrepov, ki bi lahko delovali pri stabilizaciji razmer. Imenovali so jih: "Program ekonomske stabilizacije!" Najprej jih bomo našteli, nato bomo posamezne ukrepe še komentirali.
Danes pa ob vseh razburjenjih, ki nam jih prinaša začetek poletja, k vedno priljubljenim rušilnim temam. Pred nekaj dnevi nas je namreč dosegla drobna novica, da je slovenska obveščevalna agencija, SOVA imenovana, naročila visokim nameščencem odhajajoče vlade, naj uničijo svoje prenosnike in mobilne telefone. Oziroma da bodo to na strokoven način za njih storili strokovnjaki SOVE. Menda je to potrebno, da se ne bodo Edwardi Snowdni tega sveta pasli na zaupnih podatkih slovenske vlade.
Te dni sta se sestala slovenska zunanja ministrica in avstrijski zunanji minister. Malo sta poklepetala in med običajnimi frazami je nova slovenska zunanja ministrica rutinsko protestirala zaradi avstrijskega nadzora na slovensko-avstrijski meji. Ta obstaja zdaj že dobrih sedem let in nič ne kaže, da bodo evropske notranje meje, ki so v nasprotju z evropsko zakonodajo, v bližnji prihodnosti padle. Ob najrazličnejših komentarjih, ki jih stanje na slovensko-avstrijski meji vsakodnevno sproža, naj vas spomnimo, da je dobro ob meji živeti, če hočeš stanje ob meji komentirati; tako da ima v tem primeru naša skromna oddaja primerjalno prednost.
Ob smrti velikega pisatelja Borisa Pahorja si dovolimo zapisati nekaj misli. Kot bomo pokazali, je ta spomin naše vesti, ali pa vest našega spomina, slovenskemu ljudstvu ob smrti še zadnjič nastavil ogledalo. Kar se zdi primerno glede na njegovo življenje. Čemu pa je za to izbral prav našo skromno oddajo, ostaja manj jasno.
Klasična stavka pomeni, da ne delamo. Danes imamo bolj moderne stavke, ki pomenijo, da delamo vsaj malo. Sami bomo to presegli in poskusili s postmoderno obliko stavke, ki nam nalaga, da delamo še bolj kakovostno, kot to počnemo običajno. V primeru ambiciozne oddaje kot je naša, bomo poskusili – nič več in nič manj – kot razkriti probleme naše hiše in odkriti smisel življenja.
Danes pa nekaj o strokovnjakih. Scenosled je takšen, da bomo poskušali prek banalnega priti do bistvenega. Od evrosonga do sestavljanja vlade.
Gremo v Ukrajino. Hočemo povedati, da če gredo vsi, gremo tudi mi. Zadnje dni ukrajinski državni vrh sploh ne more več normalno voditi vojne, ker mora kar naprej sprejemati visoke goste. Vse, kar kaj pomeni v svetovni politiki, se je v zadnjih dneh narisalo v Ukrajini. V glavnem v Kijevu, nekaj pa jih je šlo tudi na obale Črnega morja. V Mariupol ni bilo nikogar. Torej; kaj vrh svetovne politike vodi v to nevarno in po vseh merilih tragično področje, kjer se, to naj izpostavimo na samem začetku, odvija krivična in brezpravna ruska agresija?
Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Posvetili se bomo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Neveljaven email naslov